Slovenec 1931 (št. 227, 228, 229)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Anali izumrlega naroda
Josip Lovrenčič
(vir [1])
Spisano: 1931
Viri: Slovenec
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



PRVI DEL

Toplo je dahnilo od juga preko morja in prostrana ravan ob narasli Natisi je čez noč ozeleneia. Spokojno, ko da se ji nikamor ne mudi, je tekla reka; še šumeti se ji ni ljubilo, le tu in tam je zamolklo zagrgrala, kakor bi se prebudil kje v njenih tolmunih divji povodnjak, zazehal in zajel preveč vode, da mu je spodletelo. Na mirni gladini in v plitvinah so se srečavale družine slokonogih in dolgokljunih močvirnic, nad njimi so letale in gostolele lastovke in se spuščale tik do vode, kot bi hotele v oni svet, ki se je v njej zrcalil vse do Adrije, kjer je neskončni odsvit nebesne sinjine izginil v penečih se valovih, nad katerimi so se spreletavali in hreščeče vzkrikali beli galebi. V zeleni ravnini so se pasli dolgogrivi, nizki, iskri konji, vitoroga goved in beloruna drobnica, ki se je družno poganjala za sočno muljavo. Na bregu ob mogočni vrbi, katera je ozeleneia kljub svoji starosti, ki so jo pričali razkav, luščeč se lub in zevajoči žlambori, je slonel star pastir. Ogrnjen je bil v plašč iz lipovega ličja in v rokah je držal dolgo drenovo palico, ki jo je bil usekal in upognil ob ognju že ono leto, ko so svetovali v Silikanskem gradišču kralju Pronu, naj njemu, Ajkaju, zaupa svoje številne črede. Od onega leta ga je drenovka spremljala in mu zvesto služila, kar se ji je poznalo, zakaj pri ročaju je bila tako uglajena, da ni bilo skoraj videti, kako je bila nekoč ožgana. Tik pri vrhu jo je držal Ajkaj z obema rokama in nanje oslonil lice in zadovoljno gledal sina Osa, ki je sedel na tleh in majil piščal, dasi je bil že mladec v kaki sedemnajsti pomladi in bi mu bolj prislojal lok in lovski nož, s katerima bi se lahko postavil volku in medvedu, če bi se priklatila iz Karusadskih lesov, ki so tam na vzhodu mogočno šumeli, ko je v nočeh še zavelo mrzlo skozi nje od severa. Ne oče ne sin nista mislila na volke in medvede, saj se je živina lepo blizu pasla in lesovi so bili daleč — torej je Oso lahko z gladkim rogom mirno tolkel in drgnil po vrbovi veji in ko je bila vsa muževna, je odložil rog in spretno zasukal lub, ki se mu je srečno obrnil, ne da bi se kje razparal. »Bo!« je rekel oče in se nasmehnil, kakor bi se spomnil davnih let, ko je tudi sam majil piščali v vrbju tam gori ob Silikanskem jezeru tako spretno, da ga ni bilo, ki bi ga prekašal v majenju. »Bo!« je pritrdil sin veselo, uprl v spodnjem koncu olupljeno vejo na prsi in potegnil z obema rokama umajeni lub proti sebi, nato pa je zgornji konec, ki je bil še ves sočen, zgrabil z belimi zobmi in povlekel s palice piščal, zapihal vanjo ter tako poskusil, če je cela. Ni imela še prirezanega in vdelanega zamaška pri grlu in ne še na koncu, a vendar je skoraj glasno zapiskala, kar je Osa vzveselilo, da so mu zažarele oči, ko je pogledal očeta, češ, lepo je šlo. »Bo!« je ponovil oče. Prva letošnja, pa se mi je posrečila!« Da bi le srečo pripiskala!« je želel oče. Sin je obrezal dva čepa, ju vtaknil v piščal in jo nastavil na usta in zapiska! Tako lepo, da se je očetu zjasnil sicer resni obraz in se mu je samo smejalo in so ovce prisluhnile, govedo privzdignilo glave in sta konja, ki sta ju imela, če je bilo potreba iskati pomoči pri drugih pastirjih, priostrila ušesa in zahrzala. Oso je piskal in piskal, kakor bi hotel pokazati, da je umajil prvi prvo piščal med vsemi pastirji, kar jih je v ravnici, in še, kakor bi hotel tekmovati 9 kosom, ki je glasno žvižgal vrh jelše na onem bregu Natise, in s škrjancem, ki je gostolel, vzpenjajoč se proti nebu, in s slavci, ki so se začeli oglašati prav one dni od grma do grma, seleč se iz toplih spodnjih dežel, da tudi v zemlji Karnov ob Natisi in še više gori ob Sonciju pozdravijo pomlad s svojo mehko pesmijo, pritajeno preko dne, pod večer in v nočnih urah pa hrepeneče glasno, da jih morajo biti vesete vse vile, ko se zbirajo v mesečini k raju. »Zdaj je pomlad,« je rekel oče; »dokler se ne oglasi piščal, se mi nič ne zdi, pa naj bo še tako zeleno in naj še tako pojo ptiči!« Konja sta zopet zahrzala in strigla z ušesi in gledala proti jugu. Oče je to opazil, postal pozoren in menil, da morata kaj čutiti. Sin je odložil piščal, vstal in gledal in poslušal. »Zdi se mi, da slišim konjski topot,« je povedal čez trenutek in še pokazal smer, odkoder naj bi ga bil ujel. Oče je zasenčil z obema rokama oči, da bi bolje videl, kdaj se kdo prikaže. Tedaj je vesel rezget kakor razposajen smeh sproščene narave odmel v solnčno ozračje in zamolkli topot, ki je prihajal od obale, se je slišal vedno bliže, dokler se ni pojavil v ravnici jezdec, ki je podil konja proti njima, ko da mu gre za stavo, katero hoče na vsak način dobiti. »Konjar je!« je spoznal Oso jezdeca. »Konjar?« se je začudil oče. »Konjar, poznam ga in dobro ga razločim! Kam se mu le tako mudi?« je bil sin gotov, da je dobro videl in se ni motil ter še vprašal in čakajoče gledal očeta, kaj mu odgovori. »Potrpi, kmalu bova vedela, saj bo zdaj zdaj tu, ko tako neznansko podi konja!« je dejal oče. »Takega jezdeca, ki bi konjarja prekosil, ni med pastirji,« je menil Oso, gledal proti jugu in žal mu je bilo, da ni konjski pastir in bi mogel dan za dnevom preizkušati iskrost konj preko širne ravni, kar bi bilo lepše in prijetnejše, nego zavračati govedo in drobnico in biti kakor priklenjen po cele dneve na isti prostor in se dolgočasiti. Oče se je bil zamislil in obraz se mu je zresnil, kakor bi ga kaj močno zaskrbelo. Oso, ki se mu je zdelo čudno, da oče na njegovo besedo ni ne črhnil, se je ozrl. »Kaj si se tako zamislil, oče?« je vprašal in pozabil na svoje želje. »Kaj sem se zamislil? Na konjarja mislim. Da bi mu le Rimljani, ki so že naši sosedje, ne bili odvedli konj! Vse je mogoče. Tako so začeli pred leti pri naših Venetih: najprej so vpadali v njihovo lepo ozemlje in plenili črede in kar jim je prišlo živega na pašnikih pod roko, potem so se pa polakomili plodne zemlje, udarili so vanjo, kakor bi imeli svoje premalo, in se je polastili in zasužnjili vse! Grabežljivi so Rimljani ko volčje in ko volčje nikdar siti. O, dosti sem že slišal o njih!« »Mi pa bi se jim ne podali tako hitro kakor Veneti, kaj, oče?« je hotel sin vedeti in je zažugal s stisnjeno pestjo preko Natise. »Ne bi se jim, sin. Ob Sonciju in Karusadiju smo trdi in trdni kakor dren in hrast in nagnoj, Veneti pa so se v svoji plodni zemlji sprevrgli in so mehki, kakor bi ne bili naše krvi!« Delj nista utegnila govoriti, zakaj konjar je drevel že proti vrbi in je s krepko roko zadržal tik pred njima svojega iskrega konja, ki so mu drgetale spenjene nozdrvi in je obstal z vzravnanim vratom in so mu jasno žarele velike oči, kot bi bil vesel lepega dne in bi rad nesel gospodarja naprej in naprej. Preden je utegnil ovčar povprašati, kaj novega prinaša, sta že s sinom poslušala: »Prvi Belenov dan je danes. Ob Timavu ga bodo praznovali, pa ga bomo tudi mi, pastirji, ob Natisi, da nam bo bog dober! Pri onem starem, visokem topolu ob reki se zberemo in mu bomo žrtvovali. Vse je pripravljeno. Pridita tudi vidva!« Tako je povedal konjar, pozdravil in pognal rjavca, ki je izginil proti severu, ko da ga je odnesel veter. Dosti je bilo še pastirjev sirom ravnine in v se je hotel obvestiti, da bi prišli in se ne zamerili Belenu, ki je dobroten dal solncu novo moč in vzbudil po njem vse v novo življenje. »Pojdeva!« je rekel oče, sin je pa zavriskal, da je odmelo čez ravan; potem je vzel piščal in piskal in piskal in bil vesel ko samo solnce, ki se je na vedrem nebu bližalo v poldan in je bilo, ko da gleda sam Belen na vzbujeno, pomlajajočo se zemljo. Polne in žive in glasne so bile ta čas vse poti, ki so vodile k Timavu od večernih vetrov, hitele k njemu od severnih sap in prihajale od jutranjega hladu. Veneti izza Natise so jih napolnili, po njih so se zgrinjali Karni, ki so gospodovali goram in dolinam od triglavega Tula, plešastega Kanina in njegovega soseda Rombona, od ostrozobega Krna in pašnega Matajura preko škrbe Korade, raztegnjene Okre in temnega Karusadija do Timava in morja. Iz Tergesta in Pikventa, iz Flanone in Alvone, iz Mutile in Faverije in Nesakcija so hiteli Istri in med nje so se spotoma pomešali Japidi izpod belega Alba in iz mest Metula, Terpe in Arupija; Letovici so prišli za njimi od Emone in z njimi so dohajali Panonci. Vsi so se sešli ob Timavu, kamor so bili že priveslali v svojih brzih lembih Liburni z južne in jutranje istrske obale. Pomladni god boga Belena je spravil sosedna plemena Ilirov ko sleherno leto na pot. Dvignili so se in zbrali in noč in dan so šli in prispeli k morju, da bi praznovali in trgovali ob Timavu, ki pribobni iz deveterih vrel v jezero, se v njem umiri in šele potem izlije v morje. Iz rodu v rod gre beseda o tej skrivnostni reki in z njo živi vera, da bo Belen Ilirom dober, dokler se ga bodo spominjali ob njej in ga klicali in se mu priporočali. Iz rodu v rod je bila sveta ta beseda in je sveta ostala in so se ravnali po njej in se še ravnajo, ko vse brsti in poganja in oznanja Belenovo blagodat, in jim je dobro. Od leta do leta jih prihaja več in ko se vidijo, se čudijo, kako raste njihovo število in njihova moč pri vseh rodovih, in so veseli in se bratijo in si obljubljajo, da se drugič osorej, ako Belen da, vnovič snidejo. Belen je dal in tisoči so ob Timavu. Ob jezeru se vzpenja nad bobneče šumeči mi deveterimi vreli sveti gaj. Mogočni hrasti rastejo v njem in sredi med njimi, ki so se v brstju, zeleni ogromna lipa in podnjo se dvigajo trije žrtveniki. Srednji je največji; na njem žrtvujejo Belenu, bogu solnca in vseh sokov, ki dajejo življenje; z levega sprejema žrtve Heso, bog boja, z desnega pa Tevtat, ki ščiti trgovce in kupce. Pisana tisočglava množica je pustila svoje blago ob obali in se strnila in nagnetla v gaju in okoli jezera. Možje in mladci, vsi ožgani v obraz, vitki in visoki in mišičasti, oblečeni v kože, so s prodirnimi, žarovitimi očmi gledali v gaj, ki so ga napolnile ženske v belih platnenih in volnenih oblekah. Vse je bilo svečano in je čakalo, kdaj pristopi veliki žrec in zaprosi Belena milosti in mu priporoči narod. Šepetaje je šla beseda med vrstami in v množici je postala glasna kakor šum valov, ki so se spodaj zaganjali ob skalo. Kazali so si žreca Seka, visokoraslega starca z valujočo belo brado, ki je temno kakor videc gledal z globoko udrtimi očmi pod visokim čelom, polnim brazd, katero so obkrožali ko sneg beli kodri in mu padali na rama in zatilje.»Kar pomnim, je enaki!« »Vsako leto bolj čvrst je, reci!« »Belen, ki mu služi, ga varuje!« »Sama modrost ga je!« »In izkušnja!« »S samim Belenom govori kakor jaz s teboj!« »Kralj Karnov je star, a ga je še on vzgojil!« »Joj!« Tako je šlo med množico in ko so se načudili Selcu, so motrili karnskega kralja Prona, kateremu so tudi že leta posrebrila lasi in brado, in potem so se navduševali za mladega kralja Istrov Epula, ki ga je bila sama moč in sila. Žrec Seko, ki dolga, dolga leta žrtvuje in služi Belenu kot najvišji svečenik Karnov na Silikanskem jezeru onstran Karusadija, je pristopil k srednjemu žrtveniku, na katerem je ležal bel konj slovite karnske pasme, in ž njim sta bila kralja Prono in Epulo. Prono je obstal na desni, Epulo na levi. Šum med množico se je polegel. Vsi so gledali proti Belenovemu žrtveniku. Mir pričakovanja. Žrec je razprostrl roki — beli sta bili in kakor prosojni — in z mogočnim glasom, ki je odmeval, ko da prihaja iz zemlje, je zaklical: »Belen, Belen, naš veliki bog, bodi nam dober, daj nam svojega ognja, prosimo te: povžij, povžij žrtev, ki ti jo narod nudi, časteč te! ...« Svečano je izzvenela prošnja in množico je prevzela; nemo je strmela v žrtvenik, da bi videla, ali jim je Belen še dober in naklonjen. Prono je pristopil k žrecu in mu izročil kremen; pristopil je še Epulo in mu dal jeklo — in Seko se je nagnil k žrtveniku in vkresal v gobo pod dračjem iskro in goba je zatlela. Žrec je dvignil roke in pel hvalo: »Belen, Belen, naš veliki bog, hvala ti, uslišal si naš klic in prišel si s prvo iskro!« Množica je ponovila žrečev klic in kakor bi zagrmelo, je šlo v gaj in je mogočno odmevalo od kar usadijskih peči: »Belen, Belen, naš veliki bog, hvala ti!« Dračje se je vnelo, plamen je švignil v smolnata polena, objel cvrče žrtev in se dvigal preko nje skozi modri dim v belih zubljih, ki so se poganjali, kakor bi hoteli doseči lipo, skozi katero je zavel lahek veter od morja in je zašepetalo v nji mlado, nežno listje pritajeno in skrivnostno, da bi mislil, Belen se javlja ... Vnovič je žrec dvignil in razprostrl roke in prosil z globokim glasom, ki je tajnostno polnil sveti gaj: »Belen, Belen, bodi nam dober, naši zemlji, Belen, daj življenja, čuj nad našimi družinami! Deci, da raste, bodi dober, mladenkam — ljubezni ne odklanjaj mladcem, da bodo silni, bodi dober, može ohrani v njihovem junaštvu, ženam daj še življenja za red naš in starce nam ohrani v svet in mero — Belen, Belen, bodi nam dober!« »Belen, Belen, bodi nam dober!« je ponovil narod in ko je prošnja izzvenela, je žrec prižgal ob Belenovem žrtveniku dve plamenici in je dal eno kralju Pronu, drugo kralju Epulu. Prono se je obrnil na desno in je vtaknil plamenico v dračje na Tevtatovem žrtveniku, kjer je ležala v žrtev lepa lisica, Epulo je pa stopil na levo k Hesovemu žrtveniku, na katerem je čakal črnosiv volk, da ga objamejo plameni.