Slike z bojišča
| Slike z bojišča. T. S. |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.[uredi]
Dolgo časa je že minulo, odkar smo se ločili. V tem poldrugem letu sem izkusil več, nego prej v vsem svojem življenju. Ogledal sem si našo državo na vseh bojnih črtah; najprej smo šli še pred lastovkami na jug, od tam čez Ogrsko v Bukovino in proti severu v Galicijo; sedaj pa sem že več mesecev na laškem bojišču, ki je med vsemi najstrašnejše.
Tukaj se mi je zgodilo, kar mi morda ne boste mogli verjeti, da se mi je moj dnevnik tako namočil dežja, da mi je spral vse s svinčnikom zapisane beležke, tako da jih je meni samemu nemogoče brati. Toda če vam povem, da se mi je ob isti priliki tudi papirnati denar tako razmočil in spral, da so mi ga le z veliko težavo zamenjali pri cesarski blagajni, mi boste vendarle verjeli, da je glede mojega zapisnika žalibog stvar resnična. O tem pozneje več.
Zato pa se v svojih poročilih z bojišča ne morem držati zapisnika, ampak hočem le bolj po spominu napisati razne zanimivosti iz dogodkov, ki sem jih preživel na raznih bojiščih. Hvala Bogu, da narava človekova tudi najhujše, ako je prestano, kmalu izroči pozabnosti, zato tudi se ne bi rad dolgo mudil pri opisovanju trpljenja, ki ga prenaša vojak v sedanji vojski. Brez posledic itak nobeden ne pride domov, če bo sploh še kdaj videl dom.
Za silo izšolan prostovoljec sem najprej vršil svojo službo v Ljubljani, Čudno mi je bilo pri srcu, ko so mi odločili oddelek starejših deželnih brambovcev, ki so ravnokar vstopili kot novinci. Pred seboj sem opazil soseda z doma, ki se je večkrat šalil, kadar sem kot vojak za hip pogledal na dom za par ur, da me ne bo nikoli ubogal, ako ga bom jaz ekserciral. Reči moram, da sem bil v zadregi, ko sem ga res zagledal med možmi pred seboj; gotovo je bilo meni to bolj neprijetno nego njemu; toda oba sva se morala navaditi, jaz komandirati, on pa — ubogati. Drug moj podložni mož je bil profesor; kaj mi je plulo v duši, si lahko mislite, ker sem imel komaj par mesecev šele zrelostno izpričevalo v svojem žepu. Maščevalne, prevzetne, dovtipne misli so mi brodile po glavi, seveda je vse ostalo v duši, profesorja pred seboj sem končno miloval. Našel sem v svojih vrstah tudi trgovca, ki me je dijaka gmotno podpiral. Nihče mi za to ne bo zameril, da so bile naše vaje bolj ohlapne, da so bile le neljuba, trenotna kršitev oddiha, kateremu smo posvečevali večinoma čas, določen za vaje- Storili smo ravno toliko, da vsi skupaj nismo dobili »špang«. Tem živahnejši pa smo bili zvečer v veseli družbi. Zame je bilo dobro, da sem kmalu dobil drugo, mlajše moštvo, za moje stare znance seveda je bilo to manj dobro, pa vojska nič ne vpraša po tem in gre svojo pot preko vsega, kar je bilo človeku kdaj ljubo in drago.
Pa ti lepi dnevi v Ljubljani, kjer je bilo tudi pri vojakih fletno, so kmalu minuli. Vedno lepše so nas opremljali naši komandanti, vsak dan smo dobili kaj novega, danes hlače, jutri plašč, potem orožje in končno ono drobno stvarco, kjer je bilo zapisano naše ime, oddelek, kje služimo, kakšne vere smo in kateri kraj nas je poslal v cesarsko službo. Reči moram, da so bili moji domobranci tega malega daru najmanj veseli. Do tedaj so še živeli v veselih nadah, da bodo oni le za varstvo v deželi, da se pa ne bodo po bojiščih kosali s sovražnikom. Ta poverilnica pa jim je mahoma podrla vse te nade, in marsikdo si je takoj predstavljal, da leži ubit od sovražnika, da pride sanitejec, prepričat se, če je še kaj življenja v njem, a ko opazi, da je že sklenil vse račune s svetom, poišče njegovo drobno poverilnico, da ž njo izkaže poveljstvu, kdo da je med mrtvimi. — Oni dan našim možem ni dišala menaža, dasi je bila zlasti one dni izvrstna.
Zvečer pa sem videl, da se je precej mož oddaljilo od vojašnice, ki so se precej dobre volje pozno v večer zopet vrnili.
Kaj vse se je tedaj godilo v dušah teh mož! Bili so družinski očetje, z dušo in telesom priklenjeni na svojo grudo in na svojo družino, neodvisni, kralji na svoji zemlji; še sanjalo se jim nikdar ni, da bi jih mogla kdaj kaka sila odtrgati iz mirnega zavičaja. In sedaj? Z doma so in le čakajo, kdaj da jih pošljejo na bojišče ... Marsikaka solza se je utrnila z obraza na trdo ležišče v gluho noč.
V tem oziru je bilo za nas mlade fante življenje seveda vse drugače. Vsled vojske smo prišli tako poceni do mature; brez sitnega nadlegovanja zakladov našega znanja od strani naših učiteljev smo dobili zrelostna izpričevala, Zavest, da smo dali slovo učenju na srednjih šolah, nam je vzbudila nepoznan ponos, in ko so nas oblekli v lepo vojaško uniformo, smo bili seveda docela srečni — mi mladi, neizkušeni fantje, in ko je celo nekaj zvezd zaigralo pod našim obrazom, tedaj smo res mislili, da smo v tretjih nebesih. Prepričani smo bili, da se ves svet suče okrog nas, in da je v primeri z nami vojska le neznatna stvar na tem božjem svetu.
Seveda smo kmalu iz teh zlatih gradov prileteli eni z nogami, drugi z glavo na trdo zemljo, kamor pravzaprav spadamo.
Ko smo bili že z vsem potrebnim za pot oskrbljeni, smo dobili ukaz, da neko popoldne opravimo spoved, kdor hoče. V cerkev je moral ves oddelek, in kdor je hotel, je opravil spoved; nekateri so le tako malo pomolili v cerkvi, najbrže niso imeli nobenih grehov; drugi dan smo bili pri svetem obhajilu. Imeli smo pri svojem oddelku častnika v rezervi, ki nam je bil v tem pogledu krasen vzor. Skoro vsak dan je pristopal k svetemu obhajilu. Bil je izvrsten častnik, dober z možmi kakor oče, in vsi smo ga ljubili, tembolj, ker je bil vedno nekam bolj otožen. Zvedel sem pozneje o njem, da je že večkrat pravil svojim prijateljem to-le: »Ne vem, kako, vsak dan me muči slutnja, da bom padel v tej vojski. Težko mi je zaradi družine, a kaj hočem, biti mora že tako usojeno.« — In res, v bitkah na Romanji planini je bil ta častnik eden izmed prvih, ki je padel mrtev, zadet od sovražnikove krogle. Bil je to ljubljanski sodnik Pompe, mož najblažjega, svetega spomina, ki ga nobeden izmed vojakov ne bo pozabil kot neustrašenega vojaka in prepričanega katoličana. S takimi častniki bi bile čete nepremagljive, lahko padejo, a premagati se ne dajo.
II. Stanislava Ordynska[uredi]
Ko sem bival v Galiciji, so ljudje, posebno Poljaki, veliko govorili o poljskem dekletu, ki se je junaka izkazalo v borbah z Rusi. Mene je ta zgodba zanimala, morda tudi drugim ne bo dolgočasna.
Dekletu je ime Stanislava Ordynska; doma je iz Varšave, a njen oče je doma iz Galicije blizu Zakopanov, Oče je bil med uporniki leta 1863, zato je tudi svoje otroke napajal z mržnjo proti Rusom, ki so onega leta tako krvavo zatrli poljsko vstajo. Večkrat je baje rekel: Tri sinove imam in enega pol, vse vzgajam v ta namen, da bodo pomagali oprostiti poljski narod od ruskega jarma. Tako je rasla Stanislava sredi svojih bratov in se navzela bolj moškega značaja. Sedaj je stara 19 let in je bila z očetom in brati vred član poljskega društva strelcev.
V januarju leta 1914 so se po Varšavi zopet oglašali poljski uporniki. Ruski policaji so preiskavah vse hiše, kjer so prebivali sumljivi Poljaki, in večinoma so jih, četudi brez dokazov krivde, polovili in zvezane odganjali v Sibirijo. Med drugimi so policaji stikali tudi v hiši, kjer so prebivali Ordynski. Oče je oskrbel sinove in hčer z denarjem; hoteli so pobegniti, a to se je posrečilo samo mlajšima sinovoma in Stanislavi; oče in starejši sin pa sta bila ujeta in odvedena v Sibirijo. Mati se je skrivala nekje v Varšavi, pa od nje niso dobili sinovi nobenega obvestila. Brata in Stanislava so se srečno rešili v Krakov, kjer se je v kratkem zbralo par tisoč poljskih prostovoljcev, in med njimi kakih 200 žena in deklet. Vodil jih je bivši stotnik v ruski armadi, Rihard, ki so ga Rusi za- sledovali kakor steklega psa, a se mu je vendar posrečilo uiti čez mejo. Stotniku je bilo prideljenih nekaj avstrijskih častnikov, ki so vadili četo.
Po 28. juniju po umoru nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu so takoj vedeli, da je ura maščevanja blizu. Že 7. avgusta so večinoma vsi ti poljski prostovoljci odšli na mejo; 30 deklet se je oglasilo za službo pri patruljah ; med njimi je bila tudi Stanislava Ordynska, ki je pripadala prvi legiji. Bile so oblečene v vojaško obleko, imele so s seboj konje, revolverje in kratke sablje; vsaka je imela s seboj tudi obleko kmečkih deklet, da so se pri opazovanju lahko preoblekle in brez suma opazovale ter se v potrebi rešile.
Na sovražnika so te čete zadele prvič pri Mnjehovem, kjer so zmagoslavno zavrnile v hudih bojih dvakrat močnejšega sovražnika. Od tam so se pomikale dalje do Kijelc, kjer so se združile z Danklovo armado. Prisegle so avstrijski zastavi in našemu vladarju zvestobo do smrti. Pri Kijelcah je padlo 300 poljskih legijonarjev v zmagoslavni bitki. Velik kos ljubljene poljske zemlje je bil pridobljen s poljsko krvjo.
Ob tej bitki je bil eden bratov Stanislave, ki je opazoval prednje straže Rusov, ujet in na bližnjem drevesu takoj obešen kot izdajalec. Stanislava je bila v bližnjem vojnem jarku in je morala biti priča sramotne smrti svojega brata. Hudo ji je bilo, a spomnila se je besed očetovih: Posameznik nič ne šteje. Nič se ne prestraši, ako pade brat ali sestra ali prijatelj. Ne ljubezen, ne bol, ne bridkost ne sme oslabiti vaše glave, vaših rok, le ena misel vas mora voditi: Ljubezen do domovine, za katero treba vse darovati. Zatrla je zato Stanislava solze v očeh, zadušila je ihtenje, sklenila je zobe in — naprej!
Pri Jendrzejevem si je Ordynska pridobila prvo zvezdo na ovratnik. Bila je na konju in imela je nalog, da preišče pota med močvirjem, ki jih je zaznamovala ter prinesla natančno sliko o močvirju, kjer naj bi čete ponoči prodirale.
Drugo zvezdo si je Stanislava prislužila pri Potmalgosčem. Tu je dobila ukaz, poiskati, kje je sovražnik, in z reflektorjem pokazati njegove postojanke. Dvanajst deklet je bilo pri tej patrulji. Ponoči so se priplazile prav do šotorov sovražnika, ki je spal. Najlepši šotor je bil seveda oficirski, tako si je mislila Stanislava, prikradla se je k šotoru in narahlo odgrnila plahto. Videla je tri speče častnike. Kakor mačke so se splazile opazovalke v šotor, pobrale nekaj karabinerjev, mapo z važnimi spisi, karte generalnega štaba, in tiho, kakor so se priplazile, so odšle, zasedle svoje konjiče in odbežale. Z električnimi reflektorji so naznanile postojanko sovražnikovo. Šotorišče sovražnikovo so naši napadli, in noben sovražnikov se ni živ rešil. In tiste šotore so dekleta odnesla.
Tretjo zvezdo si je Ordynska pribojevala pri Malgošču. Tu so tudi poslali dvanajst deklet na poizvedovanje. Na potu k polku nazaj pa so se dekleta izgubila v močvirju, da niso prav nič vedela, ne kam, ne kod. Skrila so se v grmovje, ne da bi jih bili Rusi opazili. Stanislava se je preoblekla in šla kakor kmečko dekle ter navidez iskala gobe v resnici pa je iskala izhoda k svojemu polku nazaj. Močno ji je bilo srce, ko je prišla mimo Rusov; pa prijazna je bila ž njimi, pravila jim je, kje da je videla sovražnika, dala jim je cel predpasnik gob ter tako dognala, kod drži pot nazaj. Ponoči je vodila po tej poti še druge svoje tovarišice, in prišle so vse zdrave in polne važnih novic k svojemu polku.
In vedno dalje je šla naša vojska proti Ivangorodu. Devet dni, devet noči skoro vedno na konju, po 50 km na dan, vedno v obleki in le redko nekaj ur spanja za oddih. Vsak tretji ali četrti dan so dobile kaj gorkega iz vojaške kuhinje, sicer so si kupile tu in tam pol hleba kruha za pet kron, navadno so se pa hranile s krompirjem, repo in zeljem, kar so dobile ob potu. Glava jim je bila vedno bolj težka, noge, vedno v težkih škornjih so zatekale, in pekle. Stanislava je dobila zopet nalog, poizvedovati. Ravno ko je hotela na potu zaviti okrog grmovja, je začula peketanje konjskih kopit, kmalu; je tudi zagledala ruske konjenike, bilo jih je kakih šestdeset. V par minutah bodo pri njej. Kaj naj stori? Ali naj zbeži? Takoj ji bodo za petami. Tedaj pa se spomni besed, ki jih ji je govorila njena mati, ko sta se ločili: V skrajni sili se priporoči naši nebeški Materi, poljski zavetnici, in jo pozdravi z molitvijo: »Mati nebeška k tebi pribežim, ne zapusti me, svojega otroka!«
Nato vzame revolver v roko, piščalko v usta, in prične streljati in piskati, zmotiti je hotela Ruse, da bi mislili, da so se zaleteli v zasedo. Prvim trem je obstrelila konje, drugi so se za hip nazaj obrnili, eden je padel mrtev s konja. In tem trem, ki so stali brez konj, je zakričala skozi grmovje: »Roke kvišku! Udajte se!« — In res so vrgli od sebe orožje in na poziv so se ji približali, ponudili ji roke, ki jih je privezala h konju, in s temi ujetniki je korakoma prijezdila k polku.
Toda vse to je bilo prehudo za njene živce; zdela se je sama sebi kakor morilka. Morda je bil mrtev oče, mož ali ženin, in zaman ga bodo čakali doma. Vsa utrujena se je onesvestila, ujetniki pa so pripovedovali, kako je ta junakinja ugnala šestdeset konjenikov.
Stanislava si je kmalu opomogla. »Veselje in ponos« — tako je pripovedovala, »sta mi dala zopet novih moči, in šli smo zopet naprej in zdelo se mi je, kakor da sem tudi jaz zopet priborila košček zemlje naših očetov.«
In zopet so stale patrulje, in sicer takrat pri Temnem lazu, dva kilometra od Ivangoroda.
Tedaj je prijezdil kurir s polnim parom in kričal:
»Takoj nazaj! Desno krilo se že umika!«
»Kaj?« vzklikne Stanislava. »Sedaj nazaj, ko je polovica Poljske naša? Zakaj?«
»Ne vem, meni je naročeno, da to sporočim,« odvrne kurir.
»In levo krilo, ki še napada, ali so tja sporočili, ker sicer je v nevarnosti, da ga odrežejo od središča!« — pravi Stanislava.
»Kaj to tebe briga? Nazaj! Za drugo naj drugi poskrbe!«
»Jaz pa nisem imela miru, zato vzpodbodem konja in hitim ž njim na levo krilo. Nazaj! Nazaj! — sem zakričala, sporočila sem najbolj žalostno obvestilo. Mislim namreč, ko bi bili šli naprej, da bi še kaj zmogla, a zavest, da moramo zopet prepustiti sovražniku kos domače zemlje, ki smo si jo pridobili s prelito poljsko krvjo, ta zavest me je potrla.
O domovina, domovina! Čutila sem, kako se mi je ustavljalo srce, vztrepetala sem — in ničesar nisem več vedela o sebi.«
In vrelec solza se je usul iz njenih oči, ko je to pripovedovala zdravniku v bolnici na Dunaju, kamor so jo prinesli, odlikovano z znamenji častnikovega namestnika.
Ako ima poljski narod mnogo takih neustrašenih hčera, pač zasluži, da v novem sijaju zablišči poljska kraljeva krona.
III. Trije tovariši[uredi]
Dolgo časa so bivali oddelki naših čet v Bosni na srbsko-bosenski meji ob deroči Drini. Imeli smo za seboj vroče dneve. V hudih večdnevnih bojih smo se borili s srbskimi četaši in jih končno vrgli čez Drino; vendar miru nismo imeli nikoli; če nam Srbi onkraj Drine niso nagajali, smo jih pa mi motili, kadar so hoteli v miru pospraviti svojo menažo, ali pa ponoči, ko so imeli gotovo najlepše sanje. Sploh pa so naši ljudje veliko trpeli, ker je bilo treba nujno utrjevati mejo, graditi žične ovire, betonske utrdbe in od zadaj staviti barake, posebno za bolnike in ranjence. — Imeli smo pri našem oddelku mladega častnika Vutkoviča. Bil je po rodu Hrvat; vsi smo ga radi imeli. Bil je mož zlatega srca, ki je spoštoval v vsakem prostaku človeka in gledal na to, da so vojaki sami od sebe radi izvrševali vsako povelje, nego da bi jim bil grozil s kaznijo.
Bil pa je častnik Vutkovič vojak z dušo in telesom; on je ljubil vojsko; čim v hujših nevarnostih je bil, tembolj mu je rasel pogum, tem boljše volje je bil in tem prijaznejši z vojaki, ki so seveda šli radi za njim čez drn in strn. Naš častnik je bil lep mož, okroglega, belo-rdečega lica, visokega, ravnega stasa; oči so mu žarele otroškoljubeznivo, a nastop njegov je bil odločen, dostojanstven, strogo vojaški. Vsi, ki smo bili ž njim, smo se čutili ob njem domače in varne; vsa naša srca so bila njegova.
Vutkovič je bil jako dober strelec; že z doma izvrsten lovec, se je tudi kot vojak posebno rad vežbal na streliščih. Najrajši se je mudil na bojišču v naših utrdbah ter si pri streljanju posebno rad izbiral karmoč težke cilje in je čudovito točno zadeval. Spominjam se, da sta nekega dne dva srbska vojaka onkraj Drine nabijala dilje za streho pri neki porušeni kolibi. Z daljnogledom ju je Vutkovič opazil in nas nekaj povabil, češ, poglejte, kako se strelja in zadene. Mirno in pozorno je pomeril in ustrelil, in videli smo, kako sta se v hipu Srba zvalila s strehe na tla.
Častnik Vutkovič je imel za vojaškega slugo Slovenca, ki je bil pri vsem oddelku znan pod imenom »muzikant.« Nace — tako je bilo slugi ime — je tam nekje od Bohinja doma, bil je doma divji lovec, znal je zato dobro streljati, in to je bil vzrok, da si ga je častnik odbral za svojega burša. Neverjetno se vam bo morda zdelo, ako povem, da sta se častnik in njegov sluga tako rada imela kakor brata.
Sploh bi bilo vredno, da bi kak spretnejši pisatelj od mene, ki je preživel to dobo v vojski, popisal kdaj poglavje o skupnem življenju, trpljenju in veselju častnika in burša. Častnik, kakor drugi vojaki, je v vojski vsak dan v smrtni nevarnosti, v fronti nima nobenega zaupnika razen svojega sluge, ki ga pozna od nog do glave, ki je pri njem zjutraj, ko vstaja, čez dan, ko je treba poiskati menaže, cigaret, zvečer, ko mu mora čestokrat na bojnih pohodih poiskati in pripraviti ležišče, kar moč varno in udobno. Poznal sem častniške služabnike-junake) ki so bili v bitkah vedno ob strani svojega oficirja, da jih je častnik podil nazaj v kritje, pa ga niso slušali, češ, kjer je častnik, tam bom tudi jaz, če on pade, naj padem tudi jaz.
Tudi muzikant Nace je bil te vrste oficirski služabnik. Očitali so mu tovariši, da je zaljubljen v svojega častnika, pa zato se on ni nič zmenil. Skrbel je samo za svojega gospoda; tako se ga je privadil, da mu je že kar z obraza bral vsako njegovo željo. S posebno skrbjo mu je snažil in pripravljal orožje, in dobil mu je v bližnji okolici vsega, kar je potreboval. Rekli smo večkrat, da, če Nace vina, cigaret ali jarca na zemlji ne dobi, ga pa iz tal izkoplje. Posebno ponosen je bil Nace na to, da je znal kavo najboljše pripraviti; tega se je naučil pri Bosancih. Vutkovič je imel ž njim posebno veselje; pogosto sta sedela v častnikovem šotoru, in Vutkovič ga je rad poslušal, ko mu je Nace pripovedoval o Bohinju, o Bohinjcih in Bohinjkah, o nebotičnih gorah, o našem Triglavu, o lepem bohinjskem jezeru, o Savici, o srnab in gamsih, ki jih je preganjal po bohinjskih gorah. Ob taki priliki ni nikoli pozabil, da ne bi bil rekel:
»Gospod, kadar bo vojske konec, in vi to že veste, kdaj bo konec, tedaj morate priti v Bohinj, da si ogledate naše lepe kraje in naša vesela dekleta.« Vutkovič mu je seveda obljubil, da bo njegova prva daljša pot po vojski v lepi Bohinj.
Nace pa je skrbel tudi za zabavo. Imel je s seboj lepe orglice, malo ustno harmoniko, in kadar mu je govorice zmanjkalo, je igral na orglice, vmes pa je zapel kako fantovsko pesem. »Človek bi skoraj pozabil, da je vojska« je včasih dejal častnik, ko je sedeč v jarku poslušal svojega muzikanta Načeta. — Nekoč je prišla pošta. Vutkovič je dobil poleg pisem tudi droben zavoj.
»Nace, to je pa zate,«
»Ne, to je za vas,« pravi Nace, »le poglejte naslov na paketu,«
»Zame je res napisano, pa jaz to tebi dam.«
Nace seveda ni mogel pričakati, kaj da bi bilo v zavoju; takoj ga vpričo nas odvije, in na dan pride lepa harmonika.
»Ta je moja, pravite, gospod?« jeclja Nace, in od veselja mu beseda ne gre iz ust.
»Popolnoma tvoja,« odgovori častnik. Nace pa, kakor bi bil harmonike že od nekdaj navajen, zaigra solznih oči, ki so se mu od radosti tako svetile, kakor bohinjsko jezero, kadar solnce vanj posije.
»Če kdaj padem,« reče častnik, »zagodi mi ob grobu žalostinko s to harmoniko.«
»Bog ne daj, gospod — če bi pa moralo biti, se tudi to zgodi.«
Častnik in Nace pa sta imela še tretjega tovariša, to je bil črni psiček Karo. — Šli smo na naših pohodih skozi požgane in razrušene bosanske vasi. Srbski četaši so divjali pred nami po teh vaseh, in pokončali, požgali ter uničili vse, kar je bilo sploh mogoče uničiti. V eni takih porušenih selišč smo prenočevali. Neki črni psiček je begal med razvalinami in se ponižno približal šotoru, ki ga je Nace kar mogoče udobno pripravil za svojega gospoda. Bolj morda kakor šotor častnikov je vabil psa v bližino janjec, ki ga je Nace kdovekje iztaknil in ga pekel na ražnju za svojega gospoda. Pri večerji je rekel častnik Nacetu:
»Daj, usmili se psa, kosti itak tudi ti ne ješ.«
Nacetu se je tudi smilila uboga žival in zato je bil zelo vesel gospodovega povelja. Od onega večera so bili ti trije bojni tovariši nerazločljivi. Karo je bil čuječ varih, ponoči je vedno ležal pri vhodu v častnikov šotor in ni nikogar vanj pustil razen Načeta. Pri vojaških pohodih je bil Karo vedno zraven; vojaki so korakali, Karo pa je begal okrog in podil vrane in krokarje, ki so imeli po raznih bojiščih svoje gostije. Vso stotnijo je Karo poznal, za vsakega moža je vedel, če je od njegovega oddelka, najbolj seveda je poznal svojega gospodarja. Če je ta s piščalko zabrlizgal, bil je Karo hitro pri njem, pa naj se je klatil kdove kako daleč.
Seveda, kadar smo bili tik pred sovražnikom, takrat je moral Karo ostati od zadaj pri trenu. Privezati so ga morali za kolo pri vozu, sicer ga ni bilo mogoče zadržati. Tu se je vlekel, cvilil, grizel vrvco, nobene jedi ni pokusil, dokler ga niso izpustili, da je poiskal gospodarja. Parkrat se je zgodilo, da se je odtrgal in je cvileč pritekel k častniku v strelni jarek, vesel in prijazno mahajoč z repom. Seveda je imel tedaj Nace važno in težko nalogo, da je Karotu dopovedal, češ, glej, sovražnik je blizu in vsak glas od naše strani nas lahko izda. Če ni šlo zlepa, je Nace ob taki priliki tudi psu pokazal svojo trdo gorenjsko pest.
Nepričakovano pa smo doživeli strašen dan. No, dan je bil zelo lep, in komandant je ukazal našemu oddelku, da preženemo sovražnika, ki Se je približal Drini in začel graditi nasipe, kamor bi rad postavil strojnice. Naš častnik je ležal na trebuhu za nekim grmičjem in streljal, poleg njega seveda je ležal tudi Nace in streljal.
»Tem je treba korajžo odkupiti,« je dejal častnik Vutkovič Nacetu; »le glej, da vselej dobro zadeneš.« — In res je kmalu ležalo nekaj sovražnikov smrtno zadetih ob začetem nasipu. Toda dobili so pomoč in pričeli s silnim streljanjem. Častnik Vutkovič zopet pomeri, a v hipu nagne glavo in puška se nagne na zemljo. Bil je v glavo zadet in mrtev.
Boj je ponehal. Nace prime gospoda in kliče: »Gospod, gospod, gospod!« — a častnik se ne gane. Sluga je bil ves iz sebe, ko smo prišli k častniku. Nace ni mogel izpregovoriti nobene besede, gledal je nemo in topo, kakor da ga je popolnoma zapustila pamet. Zdravnik je preiskal častnika in našel smrtno rano na glavi. Miren, smehljajoč je ležal častnik mrtev na travi. Sanitejci so ga naložili na nosilnico in nesli na bližnji vrt, tam so mu izkopali grob in ga zagrebli. Nace, ki se je medtem zopet zavedel, je plakal kakor otrok; napravil je lep lesen križ in ga vsadil na grob, natrgal je v bližini nekaj rož in ž njimi okrasil grob svojega gospoda. Nemi smo stali ob grobu svojega ljubljenega častnika, in pri marsikaterem vojaku sem opazil solze v očeh, ko je Nace po gorenjski in pošteni krščanski navadi molil Oče naš za večni mir in pokoj dragega gospoda! Kratka pa je bila njegova molitev, ker sredi očenaša je v našo bližino treščila sovražna granata, in smo morali hitro zbežati v naša kritja. Nace pa se je kmalu vrnil na grob; namesto svečk na grobu so prijazno migljale svetle zvezde na jasnem večernem nebu, in oddaleč smo slišali harmoniko, ki je Nace ž njo iz- vrševal zadnjo željo svojega gospodarja. Tužno so odmevali glasovi žalostinke v jasno noč; čutili smo iz njenih žalnih glasov, kako mu prihajajo iz globine ljubečega, užaljenega srca.
Komaj so obtihnili žalni glasovi harmonike. smo začuli cviljenje in tužno lajanje. Bil je Karo, ki je pritekel na vrt in vohal ob grobu, kopal zemljo, tulil in cvilil, da se nam je krčilo srce.
Še tisti večer pa smo dobili povelje, da moramo ponoči čez Drino. Vsi smo hiteli, da se pripravimo za nevaren pohod. Nčce je hotel Karota vzeti s seboj, a ta ni hotel nikamor, lajal je in grizel, ako ga je hotel Nace prijeti. Ker se je mudilo, ga je pustil tam, kjer je, kakor je Nace pozneje zvedel, poginil na grobu svojega gospodarja — zvest do smrti!
Ponoči pa smo napravili most čez Drino, in ko sva korakala z Nacetom čez most, sem opazil, kako je Nace vzel svojo harmoniko v roke in jo vrgel v Drino.
Od takrat Nace ni nobene več zapel in nobene zagodel.