Sleparska ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sleparska ljubezen. Zavita prigodba.
Matija Rode
Spisal Blaž Pohlin.
Izdano: Slovenski narod 45/277–283 (1912)
Viri: dLib 277, 278, 279, 280, 281, 282, 283
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. dno

I.[uredi]

Florijan Kovaček je imel lansko leto nad vse skvarjene počitnice. Dobil je tri tedne dopusta — bil je namreč uradnik večjega denarnega zavoda v srcu Slovenije — in ga sklenil preživeti v romantičnem Črnem grabnu pri Lukovici. Mesec dni preje je bilo nebeško lepo vreme, ko bi se vsa solnčna milina hotela izliti na ljubljeno zemljo, komaj je pa Florijan Kovaček nastopil dopust, prevlekli so zoperni oblaki ozračje, dannadan se je kisalo vreme in če je sijalo eno uro solnce, deževalo je ves ostali dan. In to ni bilo samo prve dneve, ampak ves čas Kovačkovega dopusta. Človek bi se snedel nad toliko smolo in sovražnostjo usode in tudi Florijan Kovaček bi se bil, samo vedel ni, kje naj bi začel. In potem še to: s prijateljem Čikom sta se zmenila, da bosta skupaj praznovala zlati čas dopustne dobe, Čik je pa imel dober nos, ker je precej obseden, pa je zavohal slabo vreme teden dni pred določenim nastopom in izjavil, da pojde na oddih šele čez dober mesec. S Čikom je napravil Kovaček v podrobnosti izpeljan načrt za vse ture, za vse krokarije in drugačne zabve tudi za morebitno slabo vreme — zdaj se pa ta hudiman smeje v Ljubljani, kako njegov prijatelj Florijan v Črnem grabnu preklinja sebe, Čika, slabo vreme in gorostasni dolgčas.

Pa tudi to še ni bilo vse.

Florijan Kovaček je ležal ponoči na leseno trdi postelji, da so ga zjutraj bolele vse kosti, kot bi ga kdo stepel, užival je slabo hrano, meso samih buš in starih izsušenih krav, samo na pol prekuhano ali pa prismojeno, pri tem pa tako nazarensko drago, da bi se človek kar skregal, če bi ne bil vzgojen v pravi krščanski potrpežljivosti. Ko je prišel v gostilno, da bi se nekoliko razvedril, našel je tam ostudnega šnopsarja, ki ga je moril s filozofijo o slabih časih, slabem in dragem šnopsu in ga takorekoč pumpal za blagohoten prispevek k vzdrževanju davka na žganje.

Pa tudi to končno še ni bilo vse.

Uprav tiste dni je dobil Kovaček obvestilo, da se mu je mila deklica Mimica skujala. Kovaček ni bil žalosten zbog tega, bil je pa jezen, da se je kar kadilo. Stvar je bila namreč ta: Kovaček in Mimica sta imela med seboj lepo ljubezen, ki se je večala, čim več je trpel Kovačkov žep; bila je torej prav materijalna ljubezen, zato pa tudi ni imela obstanka. Ko je zlata Mimica dobila ideal, ki ji je nosil še več in lepših daril, kot jih je Kovačkov, nagnilo se je njeno srce od Florijana proč. Kovaček ni bil jezen zaradi izgube ljubezni in deklice, ampak zaradi darov, katere ji je dal, pa je vedel, da jih nazaj ne dobó.

Spoznamo torej z vsem srcem, da je Kovačku dopust potekel v skrajni priskutnosti in da se je povrnil z njega jezen kot gad. Mislil je na samo maščevanje, kako bi se strašno osvetil in tako dal zadoščanja svoiemu ujezenemu čutu.

Dolgo je mislil. Nobena nakana se mu ni zdela dovolj dostojna in tako izpeljiva, da bi dosegel vzrokom primeren uspeh. Končno mu je padla v glavo ideja, katere se je oprijel in šel takoj na podobno delo.

Vzel je kos papirja ter napisal nanj:

Slavno upravništvo »Slov. Naroda« v Ljubljani.

Prosim, da priobčite naslednjo vsebino kot inserat s kolikor mogoče kanibalskimi črkami:

Mlad, srčkan, fin gospod bi se rad seznanil z ljubko, živahno gospodično. Pri obojestranskem ugajanju ožji stiki niso izključeni. Prijazne ponudbe s sliko, ki se vrne, naj se pošljejo na upravništvo tega lista na naslov »Veselje do življenja«. Diskrecija častna stvar.

Kovaček je poiskal postreščka, ki mu je za primerno odškodnino oskrbel vse potrebno.

II.[uredi]

Milka Burkeljca, iz Trsta, je prebila od julija do prvega septembra pri svoji teti na Gorenjskem pri Bledu. Hodili sta s teto na sprehode po romantični okolici, tudi vozili sta se, kadar sta bili namenjeni kam bolj daleč. Na enem izmed teh sprehodov se je gospodična Burkeljca seznanila s trgovčevim sinom Fortunatom Jurkičem, ki je skončal vprav to leto trgovsko akademijo in se zdaj praktično vadil v tem, kar je teoretično znal.

Jurkič je bil prikupljiv človek, črne brkice so mu pred dobrim letom jele poganjati tako gosto, da so se razvile v bleščeč podnosni obrastek, ki je imel nekaj privlačnega na sebi. Za ženske namreč. Jurkič je vedel to, zato je gojil z vso vnemo in skrbnostjo svojo lepoto pod nosom.

Tudi za gospico Milko Burkeljca so bile te črne brkice privlačna sila. Zaljubila se je vanje in s tem v vsega Fortunata. Jurkič je bral v očeh svoje nove znanke, kako živahno in vznemirjeno ji bije srčice pod snežno - belo levo polkroglo, zato se ji je bolj približal in tekom enega tedna že užival sladko ljubezen, posebno, ker so Milkino teto jele tako noge boleti, da ni mogla ven in je gospica Burkeljca bila prisiljena sama delati sprehode.

Komaj je pa bila mlada ljubezen dobro cepljena, prišel je sovražnik, ki jo je vso pohodil. Sovražnik v krilu. Sosedova Marjetica se je povrnila na svoj dom iz tujine in ker je bila ta Marjetica že stara ljubezen Fortunatova, se je po znanem veljavnem geslu, da stara ljubezen ne zarjavi, dogodilo, da je bila gospica Milka Burkeljca v par dneh sama. Vsa Fortunatova ljubezen do nje se je razkadila, goljufano dekle je pa točilo grenke solze bridke prevare.

Vendar gospodična Burkeljca ni bila tako sentimentalna, da bi šla zaradi take nezgode morda v klošter. Ne! Ostala je v tistem kraju do konca svoje prostosti, bila prav živahna in vesela in kazala to svoje razpoloženje zlasti, kadar se je sestala z Jurkičem. V srcu je pa kuhala srd na moški rod, kajti Jurkič ni bil prvi, ki je gospodično Burkeljco vodil in zvodil za nos.

Ko se je povrnila v Trst in pri kosilu brala »Slovenski Narod«, padle so ji oči na inserat s kanibalskimi črkami:

»Mlad, srčkan, fin gospod bi se rad seznanil z ljubko in živahno gospodično« itd.

Gospodični Burkeljci je prešinila premetena misel možgane. Zadovoljen nasmeh ji je obšel obraz, stisnila je prste v pest in rekla sama med seboj:

»Imenitno! Zdaj bom dokazala, da sem bolj pretkana kot moški!«

Takoj je vzela rožnat pisemski papir elegantne oblike in parfumiran ter spisala nanj tako-le pismo:

»Velecenjeni gospod!

Z ozirom na Vaš inserat Vam pišem to pismo. Ako bi Vam bilo ljubo, dopisovala bi si z Vami, ker sodim, da ste dostojen in spoštovanja vreden človek. Prilagam Vam sliko, upam, da že z nje spoznate, če bi vam ugajal moj obraz. Prosila bi Vas za pravo ime, potem Vam tudi jaz svoje naznanim.

Odgovorite mi pod šifro »Kamelija« poštno ležeče Trst!

Prijazno vas pozdravlja

neznanka.«

Gospica Burkeljca je vzela iz albuma sliko svoje prijateljice Zofke Zagon ter jo priložila pismu.

Takoj nato je pa vzela pred se kos papirja ter napisala nanj:

Slavno upravništvo »Slovenskega Naroda« v Ljubljani.

Prosim vljudno, da priobčite nastopni inserat na kolikor mogoče vidnem mestu v torek, četrtek in soboto:

»Izobražena gospica vitke rasti in živega temperamenta želi znanja s prijaznim dobrosrčnim gospodom. Vpoštevajo se le resne ponudbe, ki naj se naslavljajo na poštno ležeče Trst pod šifro »Nebesa na zemlji«. Priložiti je sliko, ki se vrne. Stroga tajnost zajamčena.«

Gospodična Burkeljca je zadovoljno zapečatila pismo, vloživši vanj primerno število znamk kot plačilo za inserat.

Na prvo pismo je napravila naslov z drugačno pisavo, da ne bi slavno upravništvo prišlo do kakih nepotrebnih kombinacij.


III.[uredi]

Ko je Florijan Kovaček prejel Burkeljčino pisemce s fotografijo, dejal si je, da ni napačen obraz to. Zato je sklenil, da bo koj drugi dan speljal to inseratno znanje za korak naprej.

No, prihodnji dan je bral Kovaček v »Narodu« oglas o izobraženi gospici vitke rasti in živega temperamenta, želeči se seznaniti s prijaznim dobrosrčnim gospodom.

»Vraga!« vskliknil je, »kaj ko bi se moje maščevanje dalo podvojiti? Nedolžne osebe so to, ki mi niso napravile nobene krivice, toda so del celote, h kateri spadajo povzročitelji in povzročiteljice mojega srda. Zato naj ti čutijo grenke posledice in kazen za greh onih!«

Kovaček je šel in napisal na rožnat pisemski papir:

Velecenjena gospica!

Vaš odziv na moj inserat mi je povsem všeč. Vaša zunanjost mi ugaja, zlasti ljubeznivi nosek in ljubka usteca. O moji dostojnosti in poštenosti ne dvomite, ker imam najčistejše namene. Da sem si izbral to pot seznanitve, so važni vzroki, katere Vam bom tekom časa vse razodel in iz katerih boste spoznali moj značaj. Moje ime je Josip Piščanec in sem po poklicu davčni asistent. Prosim tudi za Vaše cenjeno ime, katero upam, da mi, kot ste obljubili, sporočite brez obotavljanja. Pismo pošljite na poštno ležeče Ljubljana.

Beležim

z odličnim spoštovanjem

udani Vam Josip.

Kovaček je vzel drug list papirja in hotel napisati drugo pismo. Komaj je pa prijel za pero, ustavila se mu je roka.

»Prijatelj, previdnost!« rekel si je, »kaj pa, če ti-le dve babnici nista kaj zmenjeni? Oboje Trst in istočasno z mojim inseriranjem skoraj ravnotaka ponudba! Pamet, fant!«

In Kovaček je bil pameten. Stopil je k prijatelju Srečku Strniši, mu pokazal Burkeljčin inserat v »Narodu« in dejal:

»Tu se da napraviti izvrstna šala! Kaj ko bi to-le žensko nekoliko potegnili?«

»Kar daj jo!« svetoval je Strniša.

»Daj jo ti!« odvrne Florijan.

»Daj jo rajši ti!«

»Pa zakai ti ne?« začudil se je prijatelj, »saj je tebi padla ideja v glavo.«

»Veš, ne morem,« mencal je Kovaček in tesno mu je prihajalo okoli srca, ker je uvidel, da se ne bo izmotal iz sitnega položaja.

»Ne moreš?« čudil se je še bolj Strniša, »pa zakaj ne moreš? Ravno tako lahko kot jaz.«

Kovačku je kri pordečila lice in ko se je posili odkašljal, je odvrnil:

»Imam že eno tako afero.«

Srečko se je glasno zasmejal.

»Afero?«

»No, afera ravno ni, pa bo lahko,« rekel je Florijan in povedal svoj greh ter svoj sum.

»Če naju skupaj obesijo, bom imel vsaj zavest, da si ti večji krivec, ker si me do tega pripravil,« smejal se je Strniša in napisal tako-le pismo:

Blagorodna gospodična!

Čitajoč inserat v »Slovenskem Narodu«, kjer se želite seznaniti s prijaznim dobrosrčnim gospodom, sem občutil neko silo, da se Vam ponudim kot tak. Prav srčno bi me veselilo, če vpoštevate mojo ponudbo in me osrečite s prijazno izvolitvijo za svojega dopisujočega čestilca. Prilagam Vam sliko, ki je stara eno leto; ako bi želeli, se dam takoj preslikati, a upam, da že s te spoznate, da nisem napačen človek. Seveda prosim za ljubeznivo ime in priimek, da vsaj po tem poznam in vem, odkod mi prihajajo žarki obetajoče sreče. Potem Vam z obratno pošto sporočim označbo svoje malenkosti, do tačas pa prosim naznanitve pod »Dalibor« poštno ležeče Ljubljana.

Klanjam se Vam, gospica!

Vaš Vas spoznati želeč čestilec.

Dostavek: Ali smem prositi za sliko?

Srečko Strniša je poiskal v predalu fotografijo svojega prijatelja Feliksa Mrcine in jo priložil pismu, ki se je še tisti dan odpeljalo v Trst.

IV.[uredi]

Ko je dobila gospodična Burkeljca od Kovačka odgovor na svojo »Kamelijo« ter od Strniše sliko Mrcine na svoj inserat, obšlo jo je zadovoljno čuvstvo. Bila je uverjena, da se ji posreči nameravani trik in da bo ubila dve muhi z enim udarcem.

Brez odlašanja se je vsedla in napisala:

Blagorodni gospod!

Galanten ste, to se Vam vidi na prvi hip. Hvala za prijazne komplimente. Ne dvomim o Vaših najčistejših namenih, zato Vam tudi naravnost naznanjam, da je moje ime Uršike Blažon ter da sem kontoristinja. Kot sem Vam poslala svojo sliko, prosim tudi za Vašo, če smem izreči to skromno željo. Srce mi pravi, da bova ugajala drug drugemu, zato mislim, da je potrebno, da se čimprej spoznava zunanje vsaj po fotografijah. Naslov na poštno ležeče Trst.

Pošiljam Vam najlepši pozdrav

Vaša prijateljica Uršika.

Gospodična Burkeljca je imela prijateljico Malči Koželj, veselo dekle in dostopno za kako porednost. Poiskala jo je, pokazala svoj inserat ter Strnišin odgovor. Temu odgovoru sta se prijateljici od srca smejali, češ, da mora ta »Dalibor« biti kaka kisla mestna zaljubljenost, ki že kar joka goreče ljubezni do neznane device in jo že vidi v svojem presrečnem objemu ter jo nadleguje s poljubi in tako mladostno šaro, ki je takorekoč samo za otroke.

»In si boš s tem koštrunom res dopisovala, ki se da preslikati kot kuhinja,« vprašala je v smejočih solzah Malči.

»Prišla sem k tebi, da bi ti prevzela ta časten posel,« odvrnila je Burkeljca ravnotako v smehu.

»Jaz?« začudila se je ona tako silno, da ji je padlo Strnišino pismo iz rok. »Ti začenjaš šale, potem jih naj pa jaz nadaljujem in izpeljem? Ne razumem, kako moreš kaj takega pričakovati od mene.«

»Vidiš. ljubica, jaz že imam tako bedarijo, da vlečem nekega tepčka na ta način,« pravi Burkeljca ter razloži in pokaže, kako daleč je že njeno znanje s Kovačkom.

»In kako naj se jaz imenujem?« vpraša Koželjeva.

»To je tvoja stvar, ime je tu čisto brez pomena, glavno je, da ni pravo ime.«

»Dobro,« rekla je Malči, »na tvojo odgovornost! Toda če padem v šlamastiko, trpela boš ti posledice!«

»Bom,« zagotovila je Burkeljca, prijateljica pa napisala:

Ljubeznivi gospod!

Vaše srčkano pisemce sem brala z izredno slastjo in užitkom. Sama miloba sije iz vsakega stavka in tako mil in dober morate gotovo biti tudi Vi. Skoraj bi mi ušla beseda, da sem se zaljubila v Vas. Ne zamerite tem odkritosrčnim besedam, a jaz ne morem nič prikrivati, kar mi je na srcu. Tako sem vesela in srečna, da ste se mi odzvali, da Vam ne morem povedati tega. Moje ime je Francka Šetina in sem šivilja po poklicu. Prilagam Vam sliko, ki naj Vam dokaže moj vitki stas ter živ temperament. Stara sem sedemnajst let in še nisem nikoli imela z nobenim gospodom nobenega razmerja.

Prosim Vas lepo, sporočite mi brž svoj naslov in kaj da ste! Tako rada bi to zvedela, ker me tako strašno zanima.

Do takrat Vas prav prisrčno pozdravljam ter se pišem

z velespeštovanjem

Vaša znanka, prijateljica

Francka.

Naslovite na poštno ležeče Trst!

Malči je vzela iz albuma sliko svoje prijateljice Lucije Butara, jo priložila pisemcu ter to zapečatila. S smehom na licih in v očeh je je vrgla v prvi poštni nabiralnik.

V.[uredi]

Kovaček in Strniša sta imela pravi semenj, ko sta dobila pismi iz Trsta. Strniša je znal Malčijevo že na pamet in se ni mogel načuditi, da njegova tržaška dopisnica tako silno poželi moškega. Tem bolj pikantna se mu je zdela ta njegova začenjajoča se »ljubezen«, kajti obetala mu je izredne zabave in zanimivosti.

Kovaček je gospodični Burkeljci odpisal zelo ljubeznivo — škoda, da se nam je to pismo izgubilo! — ter priložil sliko svojega prijatelja Ivana Krnavžlja kot svojo sliko.

Strniša je pa napisal nastopni odgovor:

Ljubka gospica!

Zdi se mi, da so se razgrnili oblaki, ki so doslej zakrivali pot mojega življenja, ter da je zasijalo nebeško solnce v mojo dušo. To solnce ste Vi, gospodična, mila in draga mi božja stvarica, kateri so posvečene vse moje misli in vse moje hrepenenje. Noč in dan mi je pred očmi Vaša podoba, ki jo poznam sicer samo še po sliki, a mi že to zadostuje, da mi koprni duša objeti čimprej ta vzor ženstva in svoj ideal in pritisnil na dražestne ustnice njegove prvi goreč poljub. Oh, kolika sreča me še čaka! In zabrnilo se bo moje mukotrpno življenje iz žalosti in gorja v razkošno veselje in srečo in ne bo ga zadovoljnejšega človeka na vsem svetu od mene. Vašega udanega Vam oboževatelja, ki Vas ljubi z vso silo svoje nepokvarjene dvajsetletne mladeniške duše!

In zdaj se mi je čast Vam predstaviti: moje ime je Anton Ropotec, stalen železniški uradnik z letno plačo dvatisočštiristo kron in s pravico do pokojnine. Ob Novem letu bom avanziral za tisoč kron.

Ob koncu teh suhoparnih vrstic izrekam živo željo, da bi se mogel čimprej sestati z Vami, moje solnčice, da bi Vam ustmeno povedal, kar mi je na srcu in česar ne prenese sirov papir, ki ni vreden tako vzvišenih občutkov, kakršni me napolnujejo do Vas, vira moje sreče.

Najiskrenejše Vas pozdravlja in — če sme — tudi poljublja na vekov veke vdani ljubeči Vas

Anton Ropotec,

stalen železniški uradnik.

Dve ljubezenski pismi sta spet odromali v Trst, mi pa smo srečno dospeli do kraja, kjer so nam poznane vse osebe tega goljufivega dopisovanja. Ker je stvar v resnici zvita in zavita, ne bo škodovalo, ako v kratkem ponovimo vso dosedanjo historijo, ki obstoji v tem-le:

Florijan Kovaček je poslal kot Josip Piščanec Milki Burkeljca kot Urški Blažon sliko Ivana Krnavžlja kot svojo sliko.

Milka Burkeljca je poslala kot Urška Blažon Florijanu Kovačku kot Josipu Piščancu sliko Zofke Zagon kot svojo sliko;

Srečko Strniša je poslal kot Anton Ropotec Amaliji Koželj kot Francki Šetina sliko Feliksa Mrcine kot svojo sliko;

Amalija Koželj je poslala kot Francka Šetina Srečku Strniši kot Antonu Ropotcu sliko Lucije Butara kot svojo sliko.

* * *

VI.[uredi]

Minul je mesec dni. V dopisovanju med Kovačkom in Burkeljco ter Strnišo in Koželjevo Malči je zaznamovati napredek. Določili so si sestanek, da se osebno spoznajo in da se utrde ožji stiki. Kovaček in Burkeljca sta določila za sestanek Postojno, Strniša in Malči pa Logatec.

Da ni mogel niti eden izmed teh štirih iti sam na sestanek, je umevno. Saj ni imel nihče izmed njih v rokah slike, s katerim si je dopisoval oziroma dopisovala. Naravna posledica je bila torej, da je stopil Kovaček k prijatelju Ivanu Krnavžlju in mu dejal:

»Ivan, neko Tržačanko vlečem z dopisovanjem. Imeti hoče to soboto sestanek v Postojni in tega ji nisem mogel odreči, ker sem bil vedno ljubeznivih besedi do nje. Meni pa ni do sestanka, dasi je dekle čedno, kot vidiš na tej-le fotografiji. Pojdi ti na ta sestanek na moj račun in na mojo odgovornost! Zapomni si pa, da ti je ime Josip Piščanec in da si davčni asistent. Več te menda ni treba učiti. Sliko vzemi seboj. Sestanek je v drevoredu pred postojnsko jamo ob 2. popoldne.«

Ivan Krnavželj je bil s ponudbo takoj zadovoljen, vprašal je samo:

»Ali ona nima tvoje slike?«

»Nima je!« pokadil je Kovaček.

Skoraj istočasno se je oglasila gospica Milka Burkeljca pri svoji prijateljici Zofki Zagon ter ji govorila:

»Ljubica, nekega Ljubljančana imam za osla. Dopisujeva si in ker »ljubezen« stremi višje, določila sva si sestanek to soboto v Postojni. Jaz pa ne maram iti na ta sestanek, akoravno ni napačen moj dopisovalec, kakor razvidiš s te-le slike. Prišla sem k tebi, da bi ti opravila obljubljeni posel namesto mene na moje stroške in nevarnost. Vedi pa, da se Uršika Blažon pišeš in da si kontoaristinja. Sliko ti izročam, da ložje spoznaš »svoj« ideal, ki te bo pričakoval v drevoredu pred jamo ob 2. popoldne. Ostalo popolnoma prepuščam tvoji volji in previdnosti.«

Zofka Zagon se ni kar prav nič obotavljala prevzeti ponudeno nalogo, vprašala je le, ogledujoč Krnavžljevo fotografijo:

»Ali on nima tvoje slike?«

»Nisem mu je poslala,« odvrnila je Burkeljca in skoraj bi ji bila rdečica oblila lice vsled laži.

Ponavljal bi še v besedah, ako bi pravil natančno, kaj je govoril Srečko Strniša, ko je z istim namenom kot Kovaček prišel k prijatelju Feliksu Mrcini in ga zaprosil in pridobil, da gre namesto njega v nedeljo poldne v Logatec, kjer se sestane kot Anton Ropotec, stalen železniški uradnik s prismojeno Tržačanko, mojškerco Francko Šetina, katere sliko mu je izročil in zatrdil, da ona nima njegove fotografije.

Po ravno istem kopitu se je udala Lucija Butara, priiateljica Amalije Koželj kot šivilje Francke Šetina, da gre namesto nje na sestanek z zaljubljeno smešno ljubljansko srajco Antonom Ropotcem, stalnim železniškim uradnikom, čegar fotografijo je vestno spravila, prepričana, da oni nima slike njene prijateljice Amalije Koželj.

VII.[uredi]

V kleti »Pri Jakatu« na Mestnem trgu v Ljubljani je sedel Kovaček in praznil drugo četrtinko cvička. Jaka je ravno pravil, kako je traverze lomil in da so pravkar iz Ljubljanice na Prulah dvignili velikansko francosko kaso, polno samega zlata, ki je namenjeno za slovensko vseučilišče, ko vstopi Ivan Krnavželj. Vsedel se je h Kovačku, ki mu je posebno prisrčno stisnil desnico. Ker je Jaka kot olikan človek sprevidel, da si imata prijatelja nekaj važnega povedati, odšel je ven, da sta onadva ostala sama.

»Kako si opravil?« vprašal je Kovaček.

»Izvrstno,« odvrnil je Krnavželj, »nič mi ni žal, ampak prav vesel sem lepih uric. ki sem jih preživel.«

»Čedna dekle?« vprašal je dalje prijatelj.

»Naravnost krasno! Ljubko, ljubeznivo, prisrčno, srčkano in ne vem, kakšen izraz bi še uporabil v označbo njenega obnašanja in govorjenja. Tako izborno sva se zabavala, da ti naravnost povem, da sem se zaljubil v ta obraz, v celo bitje.«

Kovaček se je široko zasmejal.

»Ne misli, da se šalim,« rekel je prijatelj, »želel bi, da bi tudi ti videl to deklico, katere je sama milina in čar. Samo eno mi je zoperno: da sem se moral izdajati z napačnim imenom. Obljubila sva si dopisovati prav pogosto in skoraj bi ji bil povedal, kaj in kako je v resnici z dosedanjim znanjem. Le z ozirom na tebe sem se zdržal. Zdaj je pa tvoja dolžnost, da urediš vso to reč, ko si povzročil, da sem prišel v to razmerje, da sem se seznanil in zaljubil pod nepravim imenom.«

»Kaj pa ona?« vprašal je Kovaček.

»Samo vaša, samo tvoja za vedno!« vzdihovala je v ljubezni.«

»Bodi vesel, da si z mojim posredovanjem to dosegel,« rekel je Kovaček, ki se mu je zdel Krnavželj smešen, kot nam je smešen vsak zaljubljenec, »toda za enkrat ni drugega izhoda, kot da ostane pri starem, namreč da si še nadalje Josip Piščanec. Tudi pisati seveda ne smeš sam, ampak pisati moram le jaz, ker pozna ona mojo pisavo.«

»Potem ie boliše, da pustim vse pri miru,« odvrne Krnavželj z zamolklim glasom.

»Pa ji povej vse od konca do kraja, da te pusti prvi trenutek, ko zve, kako si jo vlekel,« reče Kovaček s prikrito hudobnostjo in škodoželjen smeh mu je igral okrog ustnic.

Prijatelj je molčal in topo zrl tri korake pred se.

Kovaček se je delal usmiljenega in rekel:

»Ko bo vajina ljubezen utrjena, povedal ji boš lahko vse po pravici. Za zdaj pa je res najboljše, da ostane tako, kot je. Ti ostaneš Josip Piščanec in kar boš pisal svoji izvo-ljenki, ti bom jaz prepisal. Da ti bom zvesto stal na strani, ti je tu moja roka.«

Pri tem je ostalo. Krnavželj je napram svoji srčni deklici nastopal kot Josip Piščanec, njegova pisma in drugo tako ljubavno mašilo mu je pa vestno prepisaval Kovaček.

* * *

Skoraj istočasno kot Kovaček in Krnavželj »Pri Jakatu« na Mestnem trgu v Ljubljani je sedela pri Zofki Zagon v Trstu njena prijateljica Milka Burkeljca. Pili sta čaj, med njima je pa tekel ta-le in tak-le pogovor.

»Torej res čeden človek?« vprašala je Burkeljca.

»Rečem ti, da nad vse prikupen in prikupljiv,« odvrnila je Zofka in navdušeno pristavila:

»Veš, kar lep mladenič je. Visoke postave, temnih oči in las, živahen v govorjenju in gestah. Ljubezniv je njegov pogled, izraz in beseda. Lahko ti je žal, da nisi šla sama na sestanek z njim. Moram ti priznati, da sem se kar zaljubila vanj, v vsega, v oči, obraz, lase, postavo in besedo. Le to me teži, da si mu nisem upala povedati svojega pravega imena, ampak z ozirom na tebe nastopala pod izmišljenim. Zmenila sva se, da si bova dopisovala — naslov sem označila v tvoje stanovanje — in kako naj si zdaj dopisujem z njim, ko še nima niti črkice od mene! Po pisavi bi takoj spoznal, da ga sleparim in vsega je konec. Tvoja dolžnost je, Milka, da mi pomagaš iz te zagate, v katero sem zašla le tebi na ljubo. V Josipa sem se pa res zaljubila, kot bi se tudi ti, če bi ga imela živega pred seboj in čula njegove temperamentne besede.«

»In on?« vprašala je Burkeljca.

»Z najsvetejšimi izrazi mi je zatrdil svojo ljubezen, ki da nikoli ne mine.«

Prijateljica je objela Zofko okrog vratu, pogledala ji v oči in rekla s smehom na licih:

»Veseli me, da sem ti pomogla do sreče; pravijo, da je vsak zaljubljen človek srečen, vsaj domišljuje si, da je.«

Stisnila jo je k sebi in poljubila.

Zofka je pa v teh besedah in tem objemu in poljubu občutila, kot bi jo prijateljica smatrala za otroka. Vendar tega ni hotela pokazati, ampak rekla:

»Kako se naj izmotam iz teh čudnih mrež?«

»Ostati mora pri dosedanjih razmerah. Tvoje ime je še vedno Urška Blažon in pisma, ki jih nameravaš poslati na Piščanca, ti bom jaz prepisavala. Ko se ljubezen utrdi, in se ti ne bo bati, da ti ljubček uide s prvim prijaznim obrazom, mu pa poveš vse po pravici. Ako je prava vajina ljubezen, ti ne bo zameril tvojega ravnanja. Drugače zdaj ni mogoče obrniti vse te reči.«

Zofka je uvidela, da je odvisna od prijateljstva in naklonjenosti Milke Burkeljca, zato ni ugovarjala njenemu predlogu. Vse njene srčne bolečine in težave, namenjene Krnavžlju, ji je vstrajno in vestno prepisovala prijateljica, ki je kajpada imela pri tem precej zabave, kot je ima vsak z zaljubljenci, če so mu znane podrobnosti iz njihovega ljubezenskega življenja.

* * *

Usoda je hotela, da se je isti proces kot v Postojni izvršil tudi v Logatcu tisto nedeljo, ko sta se tam sešla Feliks Mrcina kot Anton Ropotec in Lucija Butara kot Francka Šetina. Tudi ta dva sta se nesmrtno zaljubila drug v drugega, tudi izmed njiju si ni nihče upal povedati drugemu svojega pravega imena iz strahu, da se razdere komaj vzklila ljubezen. Tudi tu sta si oba obljubila, da si bosta pismeno razkladala svoje srčne občutke in tudi pri njih ni bilo nobenega drugega izhoda, kakor da je Feliksu Mrcini prepisaval ljubavna pisma, namenjena Amaliji Koželj kot Francki Šetina, Srečko Strniša, Luciji Butara pa njena, ki so bila določena Feliksu Mrcini kot Antonu Ropotcu, Amalija Koželjeva.

VIII.[uredi]

In zdaj prijatelji, poslušajte, kaj se je zgodilo!

Ko je Florijan Kovaček prepisaval ljubavna pisma Krnavžljeva, naslovljena na Urško Blažonovo, zdelo se mu je, da vsi tisti ljubeznivi izrazi gredo iz njegovega srca. Tuintam je kako besedo zbolišnl in se lepše izrazil, sploh gledal toliko na zunanjo obliko, da so bila njegova — Krnavžljeva pisma naravnost vzor ljubavnih pisem. In čim več njih je šlo skozi Kovačkove roke, tem bolj se je nagibalo njegovo srce k Urški Blažonovi. Ko je minulo par tednov, je bil Florijan že do ušes zaljubljen v ideal svojega prijatelja Krnavžlja.

Tedaj pa je začel črv ljubosumnosti razjedati Kovačkovo dušo. Urška Blažonova je pravzaprav njegova, to je Florijanova, ker se je odzvala na njegov inserat. Da se je njegova ljubezen šele zdaj razvnela in raznetila, je čisto naravna stvar. Kdo se pa bo koj prvi dan zaljubil? Urška je bila od prvega trenutka Florijanova in nikogar drugega. Ako si je zdaj Ivan Krnavželj jel lastiti neke pravice do nje, to ni v nobenem skladu s pravim prijateljstvom in je le znak, da je predober človek oslu podoben.

Tako je modroval Florijan Kovaček, ko je sedel zvečer sam pri mizi in premišljal svoj žalostni položaj. Da ne more ostati pri obstoječem stanju, do tega zaključka je dospel po kratkem razmotrivanju, samo to mu še ni bilo jasno, kako naj razreši vso stvar sebi v prid. Kajti da ni izključeno, da se zasuče kolo usode v njegovo škodo, je sodil Kovaček, ki je natanko pretehtal, kaj govori za njegov dobrobit in kaj ne.

S Krnavžljem se nista nič več dosti razumela. Kovaček se je zadiral vanj, če ga je še tako prijazno nagovoril in ko je prišel ta spet s ponižno prošnjo, nai bi mu prepisal novo ljubezensko pisemce na Urško Blažon, nahrulil ga je Florjan, da takih flavz ne bo več spravljal na papir in da je že sit te bedarije.

»Zakaj mi odrekaš to uslugo?« vprašal je proseče prijatelj, »ko si mi dal roko, da mi boš pomogel do cilja.«

»Lôvi sam slepe miši!« zadrl se je Kovaček.

»Slepe miši? Ali jih nisi ti jel prvi loviti? Ti si povzročil, da sem se spustil v to sleparstvo.« 

»Očitanj ne potrebujem nobenih,« odvrnil je rezko Florijan, »za usluge bodi hvaležen, ne pa da zahtevaš vedno novih.«

»Torej te je volja, da pretrgam vse vezi z njo ali da ji povem vse, kar je eno in isto?«

»Stori, kar hočeš in sodiš, da bi bilo prav. Jaz kakor rečeno tvoje solzarije ne morem več prebavljati.«

S tem se je enkrat za zmirom prenehalo prijateljstvo med Kovačkom in Krnavžljem.

* * *

Gospodična Milka Burkeljca se je svoji prijateljici Zofki Zagon zvesto izkazovala kot vestna pomočnica. Dajala ji je dobre svete v njeni ljubezni in ker je bila že bolj izvežbana v teh rečeh, tudi sama večkrat sestavila kako pismo na Josipa Piščanca in ga za prijateljico temu odposlala. Zofka ji je bila polna hvale in hvaležnosti zato in prijateljici sta se vzljubili kot doslej še nikdar.

Nekega dne pa se je prigodilo Milki Burkoljci nekaj, kar ni ostalo brez posledic.

Ko je spet pisala za prijateljico ljubavno pismo na Piščanca, se ji je zazdelo, da ji nekaj mrgoli okrog srca. Sprva je sodila, da se je morebiti kaka živalica temne polti v svoji radovednosti izgubila tja, kamor tudi moški tako rad poseže; ko se je pa po natančni preiskavi prepričala, da je bila na napačni poti domnevanja, obšlo jo je spoznanje, da je drug vzrok okoli srčnega gomazenja. In ko je temeljitejše zasledovala ta pojav, stopila ji je rdečica v lice in ko je naslonila obraz v dlani, zdelo se ji je, da vidi v daljavi znano podobo. Zrla je natančnejše in iz meglenega okrožja je stopila v razločni zunanjosti podoba Ivana Krnavžlja ...

Tedai je Milki Burkeljci jelo močneje utripati srce.

»Saj je res čeden človek!« vskliknila je, dvignila dlani na čelo in zrla v pismo; »zakaj nisem takoj spočetka občutila do njega nagnenja, ampak se norčevala iz njega? Ali ni vreden ljubezni po vsem, kar vem o njem? Čemu bi ga puščala Zofki, ko je bil vendar od prvega začetka z menoj v pismeni zvezi in si še danes dopisujeva! Kaj se vtika Zofka v najino razmerje? Ako doslej ni vzklila od moje strani ljubezen do njega, je še čas, da zdaj vzklije. On mi je vedno zatrjeval ljubezen — verjamem mu, da je resnico govoril — in čemu bi jaz to njegovo ljubezen zametavala in je ne vračala? Jaz hočem imeti Piščanca, ker je moj!«

Tako je govorila Milka Burkeljca in ni ga bilo človeka, ki bi ji te misli mogel ovreči, tako trdno je bila prepričana o njih pravilnosti.

Istočasno pa, ko je tako zagorelo novo čuvstvo v njeni duši, vzbudila se je mržnja do tekmice. Ta mržnja se je razvila v pravo sovraštvo, ko se je spomnila, s kako slastjo ji je dopovedovala prijateljica o srečnih urah, ki jih je preživela s Krnavžljem. »Moj je Josip!« vskliknila je znova, »in nikdar več Zofkin. Jaz ga hočem in moram imati, bodi to na kakršenkoli način!«

Ljubosumnost je najhujša ženska strast. Ljubosumnost je nevoščljivost, in ženska ne privošči moškega telesa svoji tekmici, kateri ga je prevzela ali ga skuša prevzeti. Divje deluje ta strašna moč v srcu premaganke s pekočim ognjem in plamenom, ki ga ne ugasi nič drugega kot zmaga nad tekmico.

Tudi Burkeljca je bila nevoščljiva Krnavžlja svoji prijateljici, nevoščljiva prav iz dna svoje na novo ljubeče duše.

Vendar je znala prikrivati to svoje notranje razpoloženje. Ko jo je posetila Zofka, sta kramljali tako prijazno in ljubeznivo kot najboljši prijateljici in pri odhodu sta se celo poljubili tako odkritosrčno in prisrčno kot zaljubljenki.

Ženska je kača!

* * *

Tudi v drugih dveh prepisovalcih ljubezenskih pisem, namreč Srečki Strniši in Amaliji Koželjevi se je razvilo poželjenje po idealu Feliksu Mrcine oziroma Lucije Butara s tako silo in močjo, da ga Strniša ni mogel več prikrivati in da sta se sprla s prijateljem, odpovedavši si prijateljstvo brez vsakršnega termina. Amalija Koželj in Lucija Butara sta se na zunaj še ljubili, v srcu prve je pa že gorelo grozno sovraštvo do prijateljice, pomešano z živo željo osvoboditi ljubljenega mladeniča Antona Ropotca iz krempljev Butarinih.

Ženska je kača!

IX.[uredi]

Planinski plesi, ki jih prireja Slovensko planinsko društvo v Ljubljani v Narodnem domu vsako drugo leto ob Svečnici, privabljajo vselej od blizu in daleč na tisoče posetnikov. Izredne zanimivosti se namreč vidijo na teh prireditvah — navadno sicer šele drugo jutro — vendar ljudje so že zvečer tako sijajno razpoloženi, da nihče ne zamudi, če le more, priti koj ob napovedani uri na ples in uživa tam vse zabave, ki jih nudi taka zimska veselica, ki se godi vsa v hribovitem gozdu in zelenju, pribežališču vseh zavednih planincev.

Tudi letošnjo Svečnico je bil planinski ples v Ljubljani. Prihiteli so nanj privrženci planinstva od vseh strani, posebno pa se jih je veliko pripeljalo iz Trsta. Slavno občinstvo je vriskalo veselja in marsikakšno staro prijateljstvo se je tu oživelo in utrdilo.

V mali dvorani v prvem nadstropju sta pila Kovaček in Krnavželj. Ob rujnem vincu sta se sprijaznila spet pred štirinajstimi dnevi in ta dan sta obhajala štirinajstdnevnico obnovljenega prijateljstva.

»Precej Tržačanov sem opazil danes tu,« meni Krnavželj, »tudi nekaj ženskih obrazov je med njimi.«

»Tebe zanima samo en obraz, kaj ne?« vpraša Florijan, bistro motreč prijatelja.

Ivan nekoliko zardi, zlije pol kozarca rdečine v se in odvrne:

»Gotovo! Nekaj mi pravi v srcu, da ga bom še danes videl.«

Kovaček se je zasmejal, kot bi se hotel rogati prijateljevi naivnosti in dejal:

»Tudi mene bo to veselilo.«

»Pogledat grem nekoliko v veliko dvorano na plesišče,« pravi Krnavželj čez nekaj časa, »vrnem se v kratkem, saj počakaš tu?«

»Pridi kmalu!« velel je Florijan, in Ivan je odšel.

Kovaček je obsedel sam. Čudno dolgčas mu je postalo, prižgal si je svežo cigareto in ko je motril dim, ki se je izvijal iz goreče svalčice, zdelo se mu je, da se je strnil v podobo, katere zunanjost je bila podobna Tržačanki, s katero je imel Krnavželj v Postojni sestanek in ki jo je Florijan poznal po sliki. Tudi on je zahrepenel po njeni prisotnosti.

Iztočil je vino v kozarec, je izpil do dna in se namenil oditi za Krnavžljem. Ko je vstal in stopil par korakov proti izhodu, stopila je predenj mlada tujka.

»Oprostite, gospod, govorila bi rada nekaj z vami,« nagovorila ga je, »nekaj važnega je, nujnega.«

»Kaj tajnega?« vprašal je radovedno Kovaček.

»Tajno je in netajno,« odvrnila je neznanka nekoliko v zadregi.

»Ako vam je, gospica, prav, vsediva se k tej mizi, ki je prazna,« predlagal je Florijan in ona je bila s tem zadovoljna.

Predstavil se jej je in tudi ona mu je povedala svoje ime: »Milka Burkeljca iz Trsta.«

»Iz Trsta ste, gospodična?« vprašal je hlastno Kovaček.

»Da, in prišla sem sem s prijateljico. Hotela sem vas vprašati, kako se zove vaš prijatelj, s katerim ste pravkar sedeli tukaj.«

»Ivan Krnavželj.«

»Krnavželj?« začudila se je Tržačanka, ponovivši počasi to ime. Zamislila se je za trenutek in rekla:

»Zmotila sem se, vidim, oprostite! Menila sem, da je drug gospod, kajti na las sta si podobna.«

»S kom si je podoben moj prijatelj?« vprašal je Kovaček.

»Z nekim gospodom tudi iz Ljubljane.«

»Ali smem vedeti za njegovo ime?«

»Josip Piščanec!«

Kovačku je zaprlo sapo za hip, takoj je bil pa spet pri polni hladnokrvnosti in rekel:

»Ne poznam tistega gospoda in tudi še nisem nikdar čul njegovega imena. Ali ste gospica, znani ž njim?«

»Osebno ne,« odvrnila je Tržačanka, »videla sem njegovo fotografijo, brala par njegovih pisem in ker je kot vinar vinarju podoben vašemu prijatelju, dovolila sem si nadlegovati vas, kar upam, da mi oprostite.«

Pri teh besedah se je vzdignila, da bi odšla.

»Kam se vam mudi, gospica?« zadrževal jo je Kovaček, »tudi jaz bi imel do vas vprašanje.«

»Ako vam morem ustreči z odgovorom, me bo srčno veselilo,« odgovorila je ona.

»Ime vaše prijateljice me zanima. Morda se še nocoj sestanemo, pa kakor veste, se pri predstavljanju ne razume nobenega imena, zato bi rad zvedel, kako se piše.«

»Zofka Zagon je njeno ime.«

»Hvala za prijaznost. Ali je morebiti tej gospici Zofki Zagon pisal pisma, ki ste jih brali, tisti Piščanec, ki je tako podoben mojemu prijatelju?«

Gospodična Burkeljca se je vzravnala kvišku.

»Gospod, vi nekaj veste o tej stvari!« rekla je hitro.

»O čem vem?«

»O tistih pismih, pisanih Zofki.«

»Kako čem vedeti? Izrekel sem prejšnje besede kar tjavendan, ker ste omenili istočasno svojo prijateljico, dvojnika mojega prijatelja Krnavžlja in da ste brali nekaj pisem Piščančevih. Sicer me pa stvar ne zanima dalje, čudno se mi le zdi, da ste gospodična s tolikim poudarkom govorili preje one besede, da nekaj vem o neki stvari.«

Iz velike dvorane so se v tem začuli mogočni zvoki ljubkega valčka. Kovaček je povabil svojo novo znanko na ples, čemur se je ta z veseljem odzvala. Takoj sta odšla na plesišče, kjer ju je divji vrtinec plesalcev in plesalk pograbil v svojo sredo in ju s predpustno navdušenostjo gnal naokrog.

Ko je bilo valčka konec, so se čestilci in čestilke plesne boginje Terpsihore odhajali hladit v druge prostore. Kovaček in Burkeljca sta odšla skozi glavni vhod na hodnik. Komaj sta pa zavila na desno, jima je zažarel nasproti vesel in srečen par. Bila sta Krnavželj in Zofka.

»Predstvaljam ti tu svojo zaročenko!« hitel je Krnavželj proti Kovačku.

»In jaz tebi svojega zaročenca!« pristavila je Zofka, obrnjena proti prijateljici ter jezično pristavila: »O, midva veva oba vse! Zdaj si bova sama dopisovala, zdaj ne potrebujeva nobene pomoči več pri svoji ljubezni, kaj ne ljubček?«

Ljubeznivo se je pritisnila h Krnavžlju.

Kovaček in Burkeljca sta stala kot obsojena. Izprva nista spravila iz ust besede, potem pa je Burkeljca z izrazom jeze in užaljenosti vprašala Krnavžlja:

»Kako se zove pravzaprav ta-le vaš prijatelj?«

»Florijan Kovaček!« odgovoril je vprašanec, »ali vam še ni povedal?«

»Nadeval si je pa izmišljeno ime Josip Piščanec,« pristavil je Florijan strupeno, videč docela izgubljene šanse in skrajno neprijazen obraz Trzačankin. »In kako je v resnici ime tile vaši prijateljici?« vprašal je Zofko.

»Milka Burkeljca.«

»Nadevala si je pa naslov Urške Blažon in mi poslala sliko gospice Zofke Zagonove kot svojo sliko,« zarezal se je hudobno Kovaček.

»Kaj se jeziš, prijatelj?« oglasil se je za njegovim hrbtom glas in ko se je vsa družba tja obrnila, stal je tam Feliks Mrcina, na njegovi strani pa Lucija Butara; obema je sijala sreča z obraza.

»Čestitaj nama!« velel je Mrcina, »predstavljava se ti kot zaročenca, jaz in gospica Lucija Butara, vrla Tržačanka. A zdi se mi, da se pri vas godi isto, kot se je pri nama. Najina zaščitnika Srečko Strniša in gospica Amalija Koželjeva sta se v spomin najinega srečnega snidenja in najine zaroke skregala in izginila vsak na drugo stran v jezi in sovraštvu; midva pa veva zdaj za vse sleparstvo, ki se je uganjalo z nama. Kam greš, Kovaček?«

Ogovorjenec se ni zmenil za vprašanje, ampak se izgubil med ljudmi. Tudi gospodično Burkeljco že ni bilo več, in Zofka bi je ne bila našla, če bi jo bila iskala. Pa je ni.

Nova dva zaročna para sta se tisti večer in tisto noč izvrstno imela. Ker je bila ljubezen pregoreča, jo je vsak par zase gasil. Obe vrli Tržačanki pa niste mogli prehvaliti preimenitne misli odbora Slovenskega planinskega društva, da je priredil ta planinski ples v toliko zabavo in veselje vsem posetnikom in posetnicam.

Ne vsem.

Kovaček in Strniša sta tisto noč pila na jezo in sramoto, drugo jutro pa vstala s strašnim mačkom, ki je bil cel gorila. Gospici Burkeljca in Koželj sta pa našli utehe pod odejo svojih ljubljanskih prijateljic. Tu so tekle na skrivaj grenke solze.

* * *

Po preteku osmih mesecev sta Krnavželj in Mrcina privedla svoji zaročenki pred oltar. Posebno Krnavžlju se je nekam mudilo za mašnikov blagoslov, dočim Mrcina ni bil toliko veren, pa vseeno ni hotel delati zgage, da bi ne bila skupna poroka. Kot bodoči trgovec je upal na deset odstotni popust pri poročanju, ker je duhovnik odpravil dve poroki z eno ceremonijo, a gospod božji namestnik takim nazorom niso bili dostopni, zato je Mrcina s svojim načrtom propadel. Pač pa sta dosegla s Krnavžljem deset odstotkov popusta, ko sta kupila skupaj dva otročja vozička; Krnavželj je svojega rabil čez dober mesec. Mrcina pa preperi še zdaj pod streho. Njegova žena je namreč samo butara.

Kovaček in Strniša sta prisegla slovesno prisego, da se nikdar in nikoli več ne spustita v kako babje znanje, Burkeljca in Koželjeva Malči pa, da bosta kazali do groba vsem moškim fige navskriž.

Strniša in Koželjeva Malči sta se držala te obljube, Kovaček je pa jel pri Burkeljci nekaj vrtati, in kot se čuje, sta že na oklicih in bo prihodnjo nedeljo poroka. Kar na brž! Vendar da bi ljudje ne mislili, da je storil kako nepremišljenost, poslal je na upravništvo »Slovenskega Naroda« ta-le parte, ki izide dan po njegovi poroki na četrt strani lista:

Potrtega srca in globoko ginjen sporočam vsem prijateljem in prijateljicam težko vest, da sem po dolgem cincanju in obotavljanju zgubil samsko prostost, previden z vsemi znanimi sredstvi, ki so pripomoček za uspešno vodstvo in obrambo hišne nadvlade, ter sklenil

skočiti v jarem zakonskih težav in nadlog.

Ako mi moje sredstvo vendar ne bi pomagalo, da bi izgubil hlače in hišni ključ, prosim p. n. prijatelje, da mi priskočijo na pomoč s kakim sredstvom novejše iznajdbe za ohranitev gospodstva.

Venci (deviški) se hvaležno odklanjajo!

Prosi se tihega sožalja!

V Ljubljani pred adventom 1912

Florijan Kovaček.