Slava Bogu v višavah in na Zemlji mir ljudem dobrega serca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slava Bogu v višavah in na Zemlji mir ljudem dobrega serca
Matija Majer
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 13 (29.3.1848)
Viri: [1],
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prisijalo je rumeno sončice tudi nam Slavenam! Kar smo iskreni domorodci želéli, to se je, hvala Bogu! 15. Brézna (sušca) tega léta zgodilo!

Presvitli naš Cesar Ferdinand so dali vsim svojim narodam ustavo (konstitucijo!).1

Berž ko bodejo ukazali, morajo vsi narodi našega cesarstva, zató tudi mi Slovenci nekoliko poslanikov na Dunaj poslati. Tam bode velik ‒ veličanstven zbor, in za nas Slavene neizmerno imeniten.

Vsaki narod mora svojim poslanikam odkritoserčno naročiti vse kar želí, da bi se v deželi upeljalo, poravnalo in spremenilo. Zdaj ‒ ne samo da smémo, temoč mi moramo odkritoserčno vse govoriti in povedati, kar za svoj narod ‒ za svoje Slovence na Koroškim, Štajarskim, Krajnskim, Goriškim, v Istríi in sicer po slovenskih deželah želimo. Zdaj se more začéti sreča našega naroda, zdaj moremo stopiti, kakor sloboden narod med druge slobodne narode ‒ mi vsim slobodnim narodam enaki; zdaj smo k temu očitno in javno povabljeni; presvitli Cesar sami so ukazali! ‒ Na Dunaji, mestu cesarskim, je mesto našim Slovenskim poslanikam med naj višji gospôdo pripravljeno. Naši poslaniki se bodo poslušali, ‒ kar bodo rêkli, to bode veljajo za nas vse. Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije, in Bog sam vé ali kadaj kaj takega za Slovence bode. Samo nekoliko tédnov je časa. Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi! Ako nič ne poželimo, ali ako poželimo kaj škodljivega ... tedej je za naš narod grob že izkopan. ‒ V teh tednih, ko se vsi avstrijanski narodi veselijo, iz novega se oživljajo, bi imeli žalosten pogreb našega naroda. Bog sam nas tega vari ‒ in iskreni naši domorodci in vlastenci! Ne bodímo léni in nemarni! Kako gerdo bi bilo, ako bi ne vedili in bi ne hotli si pomagati, kér nam je zdaj le potréba, samo oglasiti se in poželéti, česar naš narod potrebuje.

Kaj je zdaj za nas naj potrebnejšega? ...

Vsaki izmed nas Slovencov gledaj, da po deželi mir vlada. Razbojništvo in nemir še nista nobedne dežele osrečila; razbojnik in tisti, ki je obropan ‒ obadva sta siromaka!

Ne zaničujmo nobenega naroda, ki se k našemu slavnemu cesarstvu štéje. Mi smo si vsi bratje ‒ Slaveni, Nemci, Italijani, Vogri. Mi vsi jeden drugega potrebujemo: vsi vkup se lahko vsakemu sovražniku vbranimo ‒ vsaki posebej je pa siromak, težko bi se vbranil. Kdor druge zaničuje, samo nemir dela. Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vogersko... Mi Slaveni pa tudi tverdno, z vso močjó od vsih terjamo, da tudi nas pusté doma po našim živeti: Slovence po slovensko. Presvitli Cesar so oče nas vsih; mi Slovenci pa z drugimi narodi jednaki. Mi nismo čez Nemce, Italijane ali Vogre ‒ pa tudi oni niso čez nas. To naj pri vsaki priložnosti vsaki Slovenec proti vsakimu govori in tverdi!

Povsod pokažímo, da svoj slovenski narod ljubimo; pojišimo med nami verle domorodce in vlastence, kteri naš jezik in nas vse Slovence ljubijo; mi jih bodemo potrébovali, kakor očí v glavi. Okoli njih se zverstimo, ž njimi se pogovarjajmo, kaj bode narodu potreba.

Svojiga naroda ne zapustímo; Slovenec s SIovencam bratovsko potegni ... Slovenske znamnja nôsi ... po slovensko se vesêli, ne po ptuje, postavim, da kličeš po latinsko „Vivat“ ‒ temuč oglasi se in zakliči, kakor je slovenska gospôska navada: Slava! Slava! ... da se vé, da si Slovenec. Kdor hoče, da ga drugi spoštujejo, naj se sam spoštuje. Ptuj nikdar ne bodi, kdor svoj biti more!

Naj imenitnejši iz med vsega je sadaj, da se iskreni domorodci in verli vlastenci k zboram deželskim in pa k velikimu zboru na Dunaj pošljejo, kteri naš materni jezik in vès naš narod ljubijo, da se bojo za nas serčno potegnili. Takim veliko čast skažímo; oni so podporniki naše sreče.

Kaj pa mi želímo? Kaj bodemo pred vsim drugim naj serčnejši svojim poslanikam naložili, da za nas na zborih govoré?

Več stvarí; ‒ nej imenitnejši pak je: da bode nam slobodno, da moremo v Sloveníi kadar koli hočemo in kakor hočemo po malim v šole in v kanclíje vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati.2 Italijani imajo v vsih svojih šolah in kanclijah italijanski jezik, Nemci nemški, Magjari magjarski. To je pametno in pràv. Nam mora biti naj ljubši pa naš Slovenski jezik! To pravico si moramo tudi mi zadobiti. To je perva potreba! Ako zdaj zamudimo, protí našemu narodu poguba; ali pak zdaj vsi naš jezik in narodnost branimo, čaka našiga naroda gospôska sreča!

To za zdaj. Ako bode potréba, se skoro spet oglasim, de se pràv pogovorimo od teh stvarí, ki so nam zdaj nar imenitniši. Saj smo do zdaj kar bodi brali v Novícah od ptujih narodov: Amerikancov, Španijolov, Zamorcov, Francozov ... zdaj naj govorímo tudi od svojih vlastnih stvarí. Neumnež, kdor bi ptuje proso branil, svoje pa vrabcam pustil! V svetim pismu stojí: Kdor za svoje ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika! (1. Tim. 5. 8.)

Matija Majer.

1) Pri nas je tako, da v Celovcu, kar stoji, še nikoli ni bilo takega veselja. Na novim velikim tergu stojé ljudjé, gospoda, šolska mladost, kmetje, duhovniki i. t. d. včeraj vès dan ‒ danes od ranega pa spet celi dan. Učenci in tudi drugi ljudé imajo od četertka do nedelje praznik. Jaz zares od včeraj Celovca skoro ne poznam več. Danes smo ustanovili narodno stražo, h kteri je silno veliko mestnjanov pristopilo. Žlahtniki vsi so se zapisali za proste vojake. Vse kar hlače nosi, ima béle kokarde ‒ v veselo znamnje da so nas preblagi Oče Ferdinand oslobodili Meternihove stiske. Danes je Celovec razsvitljen. Pisatelj.

2) Le pogovorimo se zdej v svojih vošilih odkritoserčno in z mirno kervijo ‒ pro in contra. ‒ de bomo, kar bo od več straní (per majora) za boljši spoznano, povedali svojim poslanikam. Vredništvo.