Skrivnostni romar (2, Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Skrivnostni romar
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 35/9–10 (1922), 365–366
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Z mirno roko si prižgala luč pred kipom Žalostipolne ...
drevesa so trepetati prestala,
zavesa rose na trati je vzvalovala,
skozi oblake je luna posijala —
Stvarstvo se s Tabo vred zamika v prabesede vesoljne ...

Moji sklenjeni roki sta tresoči ko kriki škrtajoči:
v njih ječe drevesa, kadar jim ruje vihar korenine,
v njih zašumi misel, kadar kosa dvomov jekleno šine,
hladni sta ko razklanega svoda temine.
Moja duša je trudna v tej dvojni noči. — —

In tedaj je še name pal
iz kapelice soj,
ves sem vztrepetal ...
Bom klonil tudi jaz nocoj — —
O, težko je biti v noči brez tebe, soj!

II.[uredi]

Zame ni ničesar več na sveti
in jaz romam romar tih ...
na mojem nebu mi le sveti
kristalno daljnega angela dih
in jaz razprožam v daljave vzdih:
zame ni ničesar več na sveti.
A kadar v sferskem sem objetji
razmahnjenih sanj, ki zlagam jih v stih —
nisem ko kraljevič ali davni menih?
In pišem kakor v razodetji,
kot da poslušam nočne zvonove ...
omotične gozdne skrivnostne glasove ...
visokega morja solnčne valove ...
in sem tih, sem romar tih.

III.[uredi]

V gozdu borovcev je nočno zvonjenje ustavilo troje potujočih ljudi.
V zvezde se je plašno ozrlo šestero oči.
Troje debel so se oprijele trudne roké.

Človek se je prebudil in sklonil nad svoje srcé
in z mislijo je po vesoljstvu razprožil krog
in vzdihnil: Kako si skrivnosten — Bog!

In troje ljudi se je k tlom sklonilo
in najtišje kesanje obudilo
za grehe, ki zanje srcé še ne ve.

Take noči zemljane moliti uče.