Skrinje so bile že vdrte, proso razsuto
| ← St. Jeannet | Skrinje so bile že vdrte, proso razsuto Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Čekani → |
| |||||||
Ne pozabiti, da so najboljši v tem stoletju
izgubili svoje ralo. Spomnim se goste bele pene z
dlesni, vonj po kresilnih gobah, kot notranji del
roga, ko ga navlažiš in izbrusiš, da šprica kot
mehek del kosti. Z motiko in obrnjenim delom zasekaš
lobanjo, ampak trzljaj je prekratek, ponavljanje
utruja, drget med odhajajočimi je močan in prekrvavi.
Kot pladenj polnih lun, ko so bili še živi in si
Jih s taco, ampak vseeno je najbolj slasten tisti
trenutek, ki ga ne moreš nikomur več razložiti.
Kdor se ubije, nosi po obrazu nekakšno kremo in vlago,
ki mimoidočim dvigne chi. Kandidat se svojih mehkih
delov dotika vedno nežno. Redko bere Mapo. Včasih
ni niti slišal zame in me ne pozna niti na videz.