Skozi okno vlaka

Skozi okno vlaka Ivan Vuk

Mimobežni vtisi in epizode z mojega potovanja.

Izdano:	Proletarec 26/1242—1253, 1266—1268, 27/1269—1275; 1931, 1932
Viri:	dLib 1242, 1243, 1244, 1245, 1246, 1247, 1248, 1249, 1250, 1251, 1252, 1253, 1266, 1267, 1268, 1269, 1270, 1271, 1272, 1273, 1274, 1275
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Ljubljana — Brod.

Ob petih zvečer tistega dne, ki je bil določen, smo sedli v voz brzovlaka v Ljubljani. Bili smo: Prijatelj Matevž, Zdravko, Ivan Celjski in pa jaz – sami ljudje iz svetovne vojne, vsi zaznamovani z odlikovanjem, ki nam je sedaj v nadlego. Zasedli smo voz drugega razreda, kakor se to spodobi starim vojščakom. Zložili prtljago – po stari slovenski navadi založeno s klobasami, poticami in vinom ter po novejšem običaju tudi s slatino. Zakaj dolga je pot, ki je pred nami.

Dvoje oken na hodniku je sprejelo v svoj okvir naše poprsje, da se pokažemo še enkrat, kakor slika vsem, ki so nas spremljali do voza in se pripravljali, da nam mahajo z belimi robci, ko se vlak spusti v beg. Sprevodniki že zapirajo vrata vozov. Piščalke solijo k odhodu. Na peronu vrvi ljudstvo, v cilindrih in brez cilindrov, pomešano z ženskami, kakor trava z marjeticami.

Para sika iz lokomotive, pripravljena da sune bat in zavrti kolesa. Sprevodniki dvigajo roke – znak, da je vse gotovo. Vlakovodja se ozre gor in dol in nastavi trobento:

»To-ooo …«

In glej, tedaj se napne para v cilindru. Kolesa se zganejo. Roke na peronih se dvigajo, zamahnejo in med prsti jim plapolajo beli robci, kakor zastavice k predaji. Iz okvirjev oken se pojavijo druge. Vlak ropota preko kretnic, ne zmeneč se za znake predaje. Sedaj je on naš gospodar. In beži vedno urneje, vedno hitreje. Zakaj dolga je pot pred njim …

Vrnemo se v kupe. Matevž in Zdravko odvežeta vsak svojo nogo in jo položita na polico, s peto navzgor. Ivan Celjski in jaz slečeva vsak svojo suknjo in jo obesiva v kot kupeja. Nog si ne odveževa, ker so še prirasle.

Vstopi sprevodnik. Ozre se na polico. Salutira. Odlikovanju iz svetovne vojne ali nam, ne vem. Pregleda karte. Nič ne vpraša. Vrne karte, se dotakne čepice in odide.

Vlak pa beži naprej. Mimo nas lete hiše, njive travniki … svet …

Zdravko si zaviha prazno hlačnico, jo zatakne za pas, kakor kuharica predpasnik in se ozre po vseh.

»Boš pil?«

»Že,« vprašam čudeč.

»Kajpada bo … Kaj sprašuješ?«

»Ima svoje muhe,« maje z glavo Zdravko. »Pri, Sveti vojski je nemara.«

»Tega nisem rekel,« odvrnem.

»Po delih to poznamo,« pravi Zdravko in suče steklenico.

»Kranjcem se je izneveril.«

»Saj še Kranjec bil ni,« me brani Matevž.

»A … Nisi Kranjec,« se čudi Zdravko. »No, potem je druga. Pil boš pa vendar, čeprav nisi Kranjec.«

Nataka kupico in čaka odgovora.

»Polovico slatine, protestiram.«

»E, seveda … Slatino pozneje. Sedaj prvo za srečno potovanje.«

Izpijem.

»Mislil sem, da si zares pri »Sveti vojski«,« me gleda Zdravko.

»Pokazal si, da sem se motil.«

»Nisem sicer, a pristaš pa sem.«

»Tudi jaz … Ali doma. Tu pa ne gre. Potujemo.« Popivamo … Vlak nas ziblje, mikasti in leti naprej. Postaje švigajo mimo nas …

V Zidanem mostu si lokomotiva oddiha. Pije vodo v debelih požirkih. Mi pa se pozdravljamo s Francetom, ki je vstopil.

Predstavlja.

»Moja žena, Marija.«

Klanjamo se. Podajamo roke. Izgovarjamo svoja imena.

Ona se smehlja. Beli so njeni zobje, biserni … oči modre, lepe … Ogenj je v njih.

Posedamo. Vlak se je premaknil, odhaja dalje na daljno pot.

In nas mikasti in stresa …

V njegovi oblasti smo … Zato smo pohlevni kakor hlapci …

Hlapci so vedno pohlevni.

Zdravko odpira kovčeg. Nataka.

»Gospa, na vaše zdravje.«

In ji nudi kupico.

»Kakšen jesih točiš,« vpraša France.

»Si ti Kranjec?« vpraša Zdravko.

»Ne pijem jesiha,« odgovarja France.

Zdravko odpre drugo steklenico.

»Kaj pa delaš,« opominja Matevž.

»Pogostim ga s pridelkom njegove domovine.«

»S slatino?«

»Tak je njih pridelek.«

»Hoho,« kriči France. »A olje?«

»Alkoholno olje … Pikerčan, Ljutomerčan, Haložan, Jeruzalemčan …«

»Gospodje pijanci,« se vmeša gospa Marija. »Pustite litanije … pogovorimo se rajši, kako bo z vožnjo …«

»Do Broda smo preskrbljeni. To je do dveh popolnoči, ko se zbude petelini.«

»V Krškem še stopi eden,« pripomnim.

»Petelin?« vpraša Zdravko.

»Kolega vendar,« mu odgovorim.

France se ozre po kupeju:

»Tesno nam bo …«

Ko je vstopil, smo mu stiskali levico. Desnica mu je ostala na bojišču. Zavzeli smo še en kupe, sosednji.

»Ali ti je tesno?« ga vpraša Zdravko.

»Sedaj mi ni,« odgovori France. »Ali kako bo v Brodu, ko prestopimo?«

»Ko si spal v krtovih luknjah, pa nisi spraševal, če ti bo tesno.«

»To je druga doba. Doba junaštva in zaslug.«

»In odlikovanj,« pripomni Ivan Celjski.

V Zagrebu so že prižigali luči, ko se je vlak ustavil. Popotniki se z vročično naglico stopali v vlak – isali prostore. V naš kupe jih je pogledalo mnogo. Za dva bi bil še prostor. Marsikateri je hotel sesti. Ali ko je videl na polici nogo, obuto v šimi čevelj, vso v jermenih, groteskno se režečo na človeka, je v tihi grozi odmeknil glavo in se splazil iz kupeja, kakor grešnik.

Zdravko je zopet zataknil hlačnico za pas. Kakor da je handžar.

»To je rešpekt,« je rekel ironično. »Večji kot pred lento častne legije.«

»In koristen,« je dodal Matevž.

Noč se je spustila, ko smo zapustili Zagreb. Na nebu so mežikale oči, drobne, žive in svetle. Skozi okno je gledala noč, molče in gluho, kakor bebec.

Zagrnili smo okna in zatrli luč. Pet ur je še do dveh …

2. Brod – Sarajevo.

Sprevodnik je pogledal v kupe.

»Brod! … Sarajevo izstopiti!«

Bili smo že pripravljeni. Noge privezane k telesu. Imenitna znajdba. Kdo more vedeti, ako natančno ne pogleda, da ni pristna. To smo – videli pri neki priliki. Dan je bil in mnogo popotnikov. Prisedel je k nam nekak gospod. Rejen je bil, in nič mu ni manjkalo. Rad je govoril in ni vedel, da se vozi z nami, zaznamovanimi. Pa je potrkal Zdravko na svojo nogo, kakor se trka na vrata. Gospod je razširil oči.

»Invalid ste?«

»Da, gospod.«

»Pa se vam nič ne pozna, da ste invalid.«

In ni gledal umetnih nog, nego v obraz nas je gledal. In ko se je poslovil, še se je čudil in ponovil:

»Zares se vam ne pozna, da ste invalid.«

Ko ga že več ni bilo, me je pogledal Zdravko.

»Ali si slišal?«

Pokimal sem.

»Tako mislijo vsi … Gledajo te v obraz in mislijo: Saj se vam ne pozna, da ste pohabljenci. Saj ste še mladega lica, brazgotin ni na čelu. Niste starci. PA tudi oblečeni ste, kakor mi. Ha, ha … Suh in upadel, bled in onemogel, raztrgan … starec, tak bi moral biti invalid, si predstavljajo vsi, ki niso vohali smodnika, ne izpuhtevanja človeške krvi … In mislijo, da so nas kot starce pohabili in ne kot mladeniče …«

Sprevodnik se je zopet vrnil in še enkrat opomnil:

»Brod!«

Vlak se je ustavil.

Na nasprotni strani so že stali vagoni ozkotirne železnice. Drugih prog v Bosni ni. In na teh ozkotirnih progah vozijo brzovlaki.

»Kako neki vozijo,« sem se vprašal. Zakaj otroške igračke so se mi zdeli vagoni in lokomotiva v primeri z onimi normalnimi, katerih sem navajen. Majhni, lični in lokomotiva, kakor vzorec na razstavi.

Ali ko je lokomotiva zacvilila, ko so se njena kolesa zavrtela in so njeni drogovi suvali bat sem in tja, urno, neutrudljivo, se mi je zdelo, kakor bi gledali v dirki človeka s kratkimi nogami, ki jih urno privzdiguje, da bi bil v hitrosti enak dolgokrakemu.

Vlak je bežal po Bosni. Na vzhodu seje pojavila zarja, sveža, kakor bi nekdo s svežo vodo umival nebo. Danilo se je.

Nasproti teče reka Bosna. Blatna je in počasi vale njeni valovi.

Vasi se pojavljajo. Bosanske vasi. Majhne so hiše, nizke, da se mi zdi, da so stene samo za pet visoke od zemlje. Na stenah pa čepi streha iz deščic … četverokotna, kakor piramida z odrezanim vrhom. Okna so majhna. Bele ko sneg nizke stene hiš in črne, visoke strehe dajejo vid posebne prijaznosti. Tuintam se pojavi med njimi večja, z višjimi stenami. Okna niso pri tleh, nego visoko, pri strehi, da se zdi, kakor da je ta hiša s prvim nadstropjem brez pritličja. Koklja med piščeti ... Ali pa je to morda "spahijski" dom. Ne vem. In nikdo ne ve, kar nas je v vozu. Cicerona nimamo. Povrh smo pa vsi ciceroni, dasi prvikrat gledamo vse to in vsak po svoje razlaga drugemu običaje in navade Bošnjakov in njih vasi, kakšne knjige je pač čital o Bosni in kakor si je pač tudi zapomnil.

Včasi se na kakšnem ostrem ovinku reke Bosne, na visokem, okroglem in skalovitem brdu nenadoma pojavi kula – neke vrste grad ali trdnjava – zidana kakor se zdi iz sirove, neožgane opeke. Majhna, gosta okenca so mogoče okna, morda pa strelne line. Okrog te kule pa so posejane hišice, druga na drugi, kakor piščeta okrog koklje … Posamezne so si sedle celo na prav strme skale in viseče peščine, da misliš sedaj pa se vse skupaj zvali v prepad – v valove reke Bosne.

»Kakor mesto Betlehem, ki ga postavimo o Božiču v naši cerkvi, se mi zdi ta slika,« je rekla gospa Marija.

»Al pa fata morgana, kakor jo opisujejo,« pripomni France.

Vsi smo pa mnenja, da je to sicer lepa, slikovita vasica, ali vseeno predrzno zidana.

»Kaj je to?« vprašam sprevodnika, ki gre skozi kupeje.

Pogleda.

»Vranduk,« odgovori in gre dalje.

Ni mi bilo mar vasice. O tisti kuli bi rad vedel. Pa mi reče kratko »Vranduk«. Kakor bi rekel »Ljubljana«, vprašal pa sem se za ljubljanski grad. Ali sem morda vprašal nerodno?

Tiho občudovanje se me loteva. Slikovito je tam življenje. Divje romantično. Morda … Ali pa zelo ubožno, polno gladovanja. Saj je sam kamen okrog in okrog. Strmina. Kje je zemlja in kakšna je, ki rodi? Zakaj ona je, ki daje življenje. Romantika ga ne daje. In tista bivališča? Zakaj tako vratolomna? Zakaj na teh vratolomnih pečinah, nad samimi valovi reke?

Odgovora nisem vedel. Zvedel sem ga šele pozneje.

Mimo lete nasadi sliv. Bosanskih sliv, znanih in znamenitih. V snovanju so. Vidim jih drobne, zelene … Polne veje so jih. Ko se pobarvajo z modrilom, tistim privlačnim, slast vzbujajočim, se povesijo veje od teže. Tuintam se vzpenja izza njih bahata črešnja. Sedaj ravno zori. Zato je rudeče njeno vejevje od sadu, ki vabi … Zahočejo usta po njih, kakor po dekletu, ko se ti nasmejejo njena usta … Ali vlak beži naprej, urno, ne čaka.

Povsod koruza … Sama koruza. Okopavajo. Fes na glavi se rdeči, bele srajce in bele hlače so prepasane z rdečim pasom. Kakor mak, posebne sorte, z rdečim cvetom in belim, rdeče prepasanim stebelcem. Sami moški. Nikjer ženske. Včasih, redko, zagleda oko med njimi žensko. Ali ti moški ne nosijo fesa. Klobuk imajo ali kapo.

To je razlika. Razlika med muslimani in kristjani.

Še bolj redko je videti osamljeno žensko na polju. Okopava. Vlaku kaže hrbet, lica ne pokaže. Na skrivaj pogleduje, vem. Nima krila, kakor druge ženske, ki sem jih videl. Neke vrste širokih hlač »dimije«, pri gležnju prevezane. Ali je pa to krilo, kakor se ga spominjam iz tistih dni, ko smo dvoje takih preganjali po ljubljanskih ulicah in ko so jim pravili, če še prav pomnim »juppe-colotte«. Samo da so te pri gležnjih prevezane, kar »juppe-colotte« niso bile.

Muslimanka je. Skriva obraz pred neverniki, ki se vozijo v šejtanovem vozu. Samo mož, ki je posvečen v ta namen, sme videti njen obraz.

Zemlja je videti rdečkasto rjava. Slehern košček je obdelan. V breg in v brda, kjer so izkrčili gozd in grmičje, je nasajena koruza. V strmino, kakor pri nas vinska trta, raste koruza in okopavanje je naporno. Paziti je treba, da zemlja ne drči v dolino. Včasi se pojavi tudi skromen vinograd. Brda so valovita, kakor da je kipeče, razburkano vodovje nenadoma okamenelo. Grmičje jih obrašča. Sredi grmičevja pa so lehe, izkrčene in posejane s koruzo. Zdi se, kakor zelena preproga, raztrgana na mnogih mestih in zakrpana z rujavo-rdečkasto krpo.

Včasi se pojavi pšenica. Nizka je, a klasje je težko. Tudi ječmen se pojavlja. Rži pa ni videti.

Zanimivo je gledati vse to iz bežečega vlaka. Solnce sije … Ali pa je tudi zares življenje tu tako lepo, kakor je videti zanimivo? Prijazni kraji. Ali pa so tudi tako srečni in zadovoljni, kakor so prijazni? Ljudje so skromni, tihi … Prijaznost jim gleda iz oči … Objel bi jih za prijaznost. Ali njih življenje je trnjeva pot. Na obleki se vidi in na obrazih. Zemlja rodi pičlo, znoja popije mnogo … davki pa vpijejo veliki … Tam gledam čredo ovac. Otročički jih pasejo. Igrajo se. Begajo. Fesi na glavah mi vzbujajo pravljice o palčkih, o škrateljčkih … Mahajo nam, razposajeno z ročicami.

O, vi, otročički – palčki, vi škrateljčki, … pozdravljeni. Pozdravljeni v svoji ljubkosti in pravljičnosti …

Tam, kjer je »civilizacija« obliznila s svojim evropskim jezikom, stoje »evropske« hiše, podobne onim v Ljubljani in Mariboru. In to samo, kako daleč je segel jezik te »civilizacije«. On je pa segel samo ob progi in okrog kakšne tovarne, kise je vsedla, kakor tujec sredi domačnosti bošnjakove zemlje …

Zenica. Dvajset minut. Lokomotiva je žejna. Jaz pa tudi. Pivo je slabo. Vidim to na obrazih Matevža in Zdravkota, ki sta poznavavca. Zato bi rad malinovec. Natakar je star, gotovo glušav, zakaj ponoviti sem oral svojo željo.

Prinese. Ni podobno malinovcu. Poskusim.

»A tak je pri vas malinovec?«

»Da, da,« kima smehljaje. Tudi jaz se smehljam. In pijem – pivo. Glušav je siromak ali pa sem nerodno povedal v cirilici. Gledam vlak pred seboj. Kakor se spodobi za ozkotirno na majhnih kolesih, kakor se spodobi za ozkotirno železnico.

Avstro-Ogrska, Bog ji daj nebesa, jo je gradila. Tako, kakršna je bila sama. Ozkotirna. Jabolko ne pade daleč od drevesa … Zato je pri neki priliki skočila s tira, in se razbila. Naj ji sveti večna luč! Stara je že bila.

Železničar vrata nosi nosi fes. Ne znal bi, da je železničar. Krilato kolo na rokavu ga izdaja. Slabo je oblečen. Ne v svojo sramoto.

Napila se je lokomotiva. Zdravko piše karte. Tudi gospa Marija jih piše in Ivan Celjski. Podpisujemo se.

Gospa Marija draži Zdravka.

»Se ne bojite soproge?« »Zakaj bi je bal? Saj ni zmaj.«

»Ženski podpis bo videla na karti.«

»Saj zna tudi ona pisati!«

Modre oči gospe Marije Koketirajo.

»Ne bo ljubosumna?«

»Ni me kupila?«

»Kakšni so to odgovori?«

»Kakršna vprašanja.«

»Kavalir niste.«

»Ne sodite.« 

Gledata si v oči, drzko. Piščal zapiska. Morala sta jih odmekniti. Zakaj že se zapirajo vozovi.

V kupeju zažuga s prstom gospa Marija:

»Vi …?«

»Koga,« vpraša Zdravko.

»Nič.«

Zdravko se obrne k Francetu in vpraša: »Ti poslušaj! … Kako se glasi deveta Mojzesova zapoved, ki mu jo je dal Jehova.«

»Kaj pa ti pride sedaj na misel« se nasmeje France.

»Ne veš? … Morda veste vi, gospa?«

Pogleda jo in se zasmeje. Gospa Marija odmakne oči in zardi.

»Viii …« zažuga zopet.

Dalje in dalje beži vlak. Proti Sarajevu … Zopet koruza, fezi … Ženske nikjer. Kraljestvo moških. Vlak naš je oaza …

Mimo beže pokopališča. V reber so grobovi brez ograj. Kameniti spomeniki vse vprek. Sohe s turbanom. Muslimanska pokopališča. Sredi koruze so.

Včasi se pojavijo na kakšnem brdu čudne razvaline. Štrli okostje stebrov, kakor ostanki kakšnega gradu. Pa so le tvorbe umetnice prirode, ki je skušala posnemati človeka in izklesala s kladivom prirode to stebrovje …

Mošeje me pozdravljajo z visokimi minoreti, kakor da so tenki, dolgi prsti, dvignjeni v nebo. Štrle iznad štirioglatih piramidnih streh visoko, vse beli, kakor beli cvet sredi temnega grmičja. Tuintam se dviga stolp katoliške cerkve.

Star Bošnjak musliman pase ob progi konja. Bela je brada in obraz zagorel. Energične brazde so na njem. Ob grmičevju čepi muslimanka. Hrbet obrnjen k nam, vsa zakrita, kakor mumija. Nepremično sedi, kakor da je pokrit kupček, zloženega klasja. Doji dete. Skriva svoj obraz in dete pred tujčevimi očmi, polne urokov.

»Visoko …« Kratko stoji vlak. Mogočno poslopje mi nenavadno bije v oči. Kakor da so se Št. Viški škofovi zavodi preselili sem. To je franjevački samostan. Kakor mestna moda v vasi, je to poslopje.

Žandar hodi po postaji. Oblastno hodi. Ve, da je kos oblasti. Franjevec je v preprosti, meniški kuti, gre tam. Pozdravi žandarja. Žandar odzdravi prijazno, spoštljivo. Dve oblasti. Kako bi ne pozdravljali in ne odzdravljali.! Iz pisarne pride železniški delavec. Turban nosi na glavi. Tudi on pozdravi žandarja. Žandar ga ne pogleda. Delavec ni oblast.

Bližamo se Sarajevu. Pozna se povsod. Zakaj »civilizacija« je imela tu že bolj širok jezik.

Ivan Krški maje z glavo.

»Kaj ti ni prav,« ga vpraša Zdravko.

»Kakor da se vozim po deželi puščavnikov. Nobenega mladega dekleta.«

»Kaj ne veš, ga poučuje Zdravko, »da se tu rode same stare babe?«

Gospa Marija se muza.

»Kako jim je dolgčas … Ti moški.«

»Saj je tudi Adamu bil dolgčas,« odgovori Zdravko.

»Kako pa potem ti muslimani?«

»Ti pa ne poznajo Adamovih muk.«

»Muk … Kakšnih muk?«

»No – dolgočasja … Saj veste. Zato tudi niso zaspali in imajo še vsa rebra.«

»In zakrite žene, odgovori gospa Marija.

»Zato pa ne poznajo podedovanega greha,« se odreže Ivan celjski. »In to je mnogo, gospa.« »Kaj pa potem imajo?«

»Zakrite skušnjave, seže vmes Zdravko.

Gospa Marija zopet zažuga s prstom.

»Vi … Pazite? …«

»Pazim, gospa Marija.«

Oba se smejeta. Vlak zapiska. Kolesa se jamejo ustavljati.

Sarajevo …

3. Sarajevo.

Na ulici izvoščki v fesih. Avtotaksi.

Ugibamo. Pet ur imamo časa. Kaj ukrenemo. Znamenito je Sarajevo s svojimi muzeji, tovarnami preprog, mošejami … Ali čas je prekratek. Godi se nam, kakor obiskovalcem egiptovskih piramid v šimi čevljih. Zato brakajo rajši pesek izpod nog sfinge in ga občudujejo.

Slišim, da je izvod Bosne reke znamenit. V vsej svoji širini, pravijo, izvira reka izpod velike pečine, kakor iz velikanskega krokodilovega žrela. Interesantno. Morda je kedaj tudi kak Mozes udaril po skali, da napoji svoje Izraelce. Ali … Da bi jih ne bilo tistih »ali« …

Kaj pa Ilidže?

Gledamo drug drugega.

»Tam je topla voda? Žveplena?«

»Bilo bi dobro okopati se v nji. Da vidim, kako bo izgledalo v vicah.« Smeje se Zdravko in gleda gospo Marijo.

»Vi boste hoteli videti,« vpraša ona.

Vidim na obrazu, da bi tudi ona hotela vedeti.

»Bi,« se odreže Zdravko.

»Kdo ve, če ne pride taka vaja prav.«

»Pa pojdimo,« se oglasimo mi drugi.

Iščemo avto. Šest oseb sede vanj. Z njimi gospa Marija. Kličemo »na svidenje« in iščemo drugega. Nek dečko nam pomaga.

Naš trud je težak. Srečujemo mule s tovori drv. Polagoma stopajo po ulicah, potrpežljivo. Srečujemo, z gosto kopreno zastrte muslimanke. Kakšni so njih obrazi, ugibamo. So stari, so mladi, so li seli … Vidim, kako nas vse to mika … Tudi odkrite srečavamo. A to niso muslimanke. Ali morda? Saj je prelomljena prerokova zapoved in kdo spozna sedaj muslimanko od kristjanke? Mogoče po lepem, bledem obrazu, bledem vsled črne koprene?

»Kaj si zadovoljen,« vprašam Ivana Krškega.

»Zakaj?«

»Tožil si, da si v zakletem gradu. Tu, evo, žensk raznolikih.«

»Oaza,« je rekel modro.

»Ali avtomobila ni. Kakor za nalašč ga ni. Že noge nas bole od hoje.

»Odrekam se Ilidžu,« se vjezi Zdravko.

»Tudi jaz,« se oglašajo drugi.

Zavijemo v park, da si oddahnemo.

»Jaz si pa ogledam mesto,« rečem. »V parku lahko sedim v Ljubljani. Tam gor pojdem,« kažem na vojašnico »Jajce«. »Razgled mora biti lep.«

Že se tudi ostali odločijo za to. In glej, že je tu tudi avtomobil. Kakor nalašč se je našel, sedaj, ko je za Ilidže že prepozno.

»Koliko do tiste vojašnice,« vprašam.

Šofer gleda leno in leno misli.

»Stopetdeset Dinarjev na uro.«

Sedemo.

Ali šofer se popraska za fesom.

»Ne spelje motor,« pravi.

»Kako ne spelje?«

»Preveč vas je. A pot je strma in visoka.«

Da bi ga šejtan. Kaj narediti? Izstopimo.

»Sedite sem,« kličejo izvoščki. »Petdeset dinarjev na uro. Štiri vzamem.«

Hitro računamo v glavi.

»Izborno. Tu še zaslužimo. Osem nas je s ciceronom. In ostane sto dinarjev. Torej zaslužka petdeset dinarjev, ki bi jih morali dati šoferju.«

In že smo sedeli. Splezal sem k izvoščku, mlademu delavcu-muslimanu. Poznam to reč. On mi bo med vožnjo razlagal zanimivosti, ki jih ciceron ne bo.

Voz se zgane. Pa glej, nenadoma prebeži cesto tik pred konji fantek- muslimanček, kakih štiri – pet let. Nehote zgrabim za vajeti. Pa tudi izvošček jih je zategnil. Voz obstoji.

Vroče mi je postalo. Pa tudi izvoščku.

»Kaj je res danes zakleto vse? Ali pa je kak svarilen znak?«

Nisem praznoveren, na kismet tudi ne dam nič, ali v deželi »kismeta« sem in morda to vpliva.

Izvošček se jezi.

»Čegav je otrok,« vzklikne.

»Pazite!«

Otrok, srčkano detece pa je že bilo pri mamici. Malo preplašen je, zardel. Mamica ga kara, ljubeznivo.

»Glej,« si mislim. »To je muslimanka z odkritim obrazom. Zares, lep je ta obraz.«

»Emancipiranka,« se obrnem k izvoščku.

»Osvobojena starih predsodkov,« odvrne.

»Ali vera jih je ukazala?« »Morda so bili kdaj umestni. Morda takrat, ko je moški v svoji nebrzdanosti zdivjal, ko je zagledal ženski obraz.«

Švignil je z bičem in še ni mogel pozabiti otroka, ki mu je preletel cesto.

»Da ne pazi,« je pripomnil.

»Da nisem zgrabil za vajeti, ne vem kako bi bilo,« sem rekel.

Pogledal me je začudeno.

»Vi? … Zdi se mi, da sem konje zadržal jaz.«

Zahotelo se mi je biti rešitelj malega muslimančka, pa tudi izvošček si tega ni pustil vzeti. A pozneje sem se spomnil, da nisem rešitelj ne jaz ne on, nego konji sami. Čutil sem namreč takrat, ko sem zgrabil za vajeti – morda je bilo samo osminko sekunde – da so se konji, preden sem potegnil za vajeti, že ustavili.

V serpentinah se vije cesta na vrh. Mimo koraka tehnična četa. »Inženerija« ji pravijo. Na vežbališče gre. S tamburaško godbo koraka. Kdo bi mislil, da to tako dobro gre. Marš »Po jezeru bliz Triglava« igrajo.

»Pogledite tisto visoko pečino,« mi kaže izvošček navpično stolpu podobno skalo.

»Od tam skačejo ljudje na cesto.«

»In se ubijajo?«

»Raztreščijo se, kakor smetana. Ta teden jih je skočilo že sedem s te skale.«

Mraz mi je zbežal po hrbtu.

»Zakaj?«

Izvošček se nasmehne.

»Pa …« zmiga z ramami.

»Pravijo to in ono. Ljubezen in kaj vem koga … Resnice nikdo ne pove.«

»Morda tudi beda?«

Pozorno me gleda izvošček.

»Morda,« reče. »Ali pa zagotovo … Bogatinov ni med njimi …«

... Na vrhu smo, na Bendbaši. Gledam panoramo. Ob reki Miljački, ki teče skozi mesto, lepo obzidana, kakor žleb, se dvigajo hiše in palače. Enake so hišam po drugih mestih. Vidijo se javna poslopja. Magistrat, šole, cerkve, džamije … Tam mi kaže ciceron mesto, kjer je Princip ustrelil nadvojvodo Ferdinanda in Sofijo – spočetje svetovne vojne.

Pa si mislim. Tu torej je torišče, kjer se je zganil kamen in drvel v dolino cela štiri leta, preden se je ustavil? … Tu torej je črnilnik in črnilo, s katerim se je pisala usoda prestolov in državnih mej? Tista ulica tam je preokrenila svet v njegovih tečajih in požrla nešteto bitij …

Sedimo pri mizi in gledamo. Restavrater nam streže z limonado in malinovcem in turško kavo.

»Mesto pokopališč,« reče nekdo.

In res, v reber leže, vseh ver … muslinska, židovska, kristjanska. Največ je mislimanskih. Še tu, nekoliko v stran je vse polno tipičnih spomenikov, kamnov s turbani – starinsko pokopališče muslimanov starega Sarajeva.

Na levo so vile. Strehe, kakor razpeti današnji moderni dežniki kukajo iz vršičev akacij, višenj, sliv, fig … Vse v reber dp sem, kjer smo mi, do Bendbaše ali Jekova, kakor se imenuje ta višina.

»Kako visoka je Bendbaša?«

Dvignejo se obrazi, zmigajo ramena.

»Kakih petdeset metrov.«

»Z višine petdeset metrov še s človeka ni smetana, ako skoči.«

Vsi molče.

»Pa recimo sto metrov.«

»Kar tako: recimo? Smejali se nam bodo, kdor pozna višino.«

»E kaj? … Nikdo ne bo šel merit.«

Na desno in dalje tja v planino Trbovič se vzpenjajo hiše. Čim višje, tembolj so raztresene po skalovju in sede v gručah, kakor piščeta. Kot da je nekdo posejal posebne vrste marjetic po gori se zdi očem ta slika. In vnovič se me je polastilo vprašanje, kako neki žive ljudje, ko pa je tako težko plezati vkreber.

»Kaj niste videli mul po sarajevskih ulicah? One so, ki preskrbujejo vse potrebno.«

Pri sosednji mizi sedita dva mlada človeka. On in ona. Poslušata naše filozofiranje, a ne slišita ga. Zaljubljena sta. Na očeh se jima pozna. On se dotika s prsti njenih mehkih, do ramen golih rok. Ona pa ga gladi po licu, nežno, zaljubljeno z – gobico za puder.

Dalje, nekoliko v stran, tik ob strmini, sedi drug par.

»Kako da ti ljudje tako radi posedajo ob prevpadih? Tako, kakor da so na revnem polju? Saj vendar zadostuje nekoliko neroden okret, pa zdrči tja, kjer postane smetana?«

»To je tukajšnji mentalitet,« pojasnjuje ciceron. »To jim je milo. Nevarnost, to je prijetnost, to je slast … Kaj niste opazili hišic – vasi na visečih strmih pečinah? Ali jih ne vidite tam na Treboviču? Kjer je skala, tam si tukajšnji človek postavi hišico – na ravnem nikoli.«

Majem z glavo. Mika me pogledati tja dol, kamor skačejo … Strašno. V glavi se vrti. A ne odstopam … Lovi me nekaj za srce, nekaj groznega a ob enem prijetnega. Ali je tak občutek kadilcev opija? … Vabi, kakor sirena Odiseja:

»Poskusi … Skoči! …«

Dosedaj nepoznan občutek se me polašča. Imena mu ne vem, a groteskno – sladek je … vabljiv.

S silo se odtrgam.

»Samo vabi, kdor pride sem,« pomislim.

»In kdor je truden in z bridkostjo v srcu, sledi vabilu. A jaz še nisem truden. Bežim.«

»Kaj si tako bled?« vpraša Matevž.

Molčim. Ne povem, da sem gledal smrti v obraz. Radoveden je in hotel bi vedeti, kakšen je njen obraz. A mlad je še in mlado ženo ima … Zakaj bi mu ga kazal.

Ciceron predlaga:

»Oglejta si pravo Sarajevo. Staro, turško … Zakaj to, kar gledate pred seboj, ni Sarajevo, nego večjidel naselbina, nastala okrog Sarajeva, na bojnem polju iz leta 1878.

Nikogar ne mika, samo jaz se dvignem …

Obzidje Sarajeva, turškega Sarajeva se vleče naokrog po celi tej višini. Mogočno je še in krepka priča nekdanje močne trdnjave.

»Tu je glavni trg,« govori ciceron.

In zdi se mi, da gledam ljubljanski trg, imenovan »Pred igriščem« ob Rimski cesti. Nekdanji magistrat za časa avstrijske okupacije (leta 1878) hiša oblasti še stoji. Zelene polkence ima, enonadstropna, ozka hišica. A bila je magistrat.

Tu žive sami muslimani. Srečujem jih. Vidim jih. V svojih delavnicah čepe in kujejo kotle iz bakra. Trgujejo in »pečejo kavo« … Tkejo preproge. Vse, kakor njih očetje in dedje. Spominja me vse na Turkestan tam v Srednji Aziji. Iste hiše, iste kavarne, z razločkom, da v Turkestanu ni kavarn, a so zato čajarne … Iste kovačnice kotlov … Orijent s svojimi navadami. Tu v Sarajevu ga gledam sedaj zopet košček …

Srečam Turka, inteligentnega človeka. Še mladega, morda trideset let. Z ženo gre, Turkinjo. Mlada je, po hoji se pozna. Elegantno je oblečena, po najnovejši modi. Gole roke do komolcev. Rokavice. Kratko krilo, svilene flor nogavice, šimi čeveljčki … Vrat je gol, bel, labudji. A obraz? Obraza ne vidim. Črna koprena ga zakriva … O, prerok, mislim. Kaj si storil? Prepovedal si kazati obraz, a kazati nog in vratu nisi prepovedal.

Srečam drugi dve. Morda mati in hči. Obe elegantno oblečeni, moderno. Vidno iz boljše rodbine. Mati s kopreno, hči brez nje.

Ej ta obrazek. Kakih osemnajst let ji je. Morda še ne. Prvič gledam muslimanko v njen obraz. O, žal jim bo kolegom, ko jim povem, ki so rajše obsedeli pri limonadi in malinovcu, da še nisem videl tako milega in lepega obraza. Velike, temne oči, črne obrvi, a lice belo, kakor cvet jablane. Izplača se po prahu in vročini …

Razumela je, da jo občudujem. Nasmehnila se je in spremljevalki nekaj povedala.

Tudi prerokove ženske so Eve, sem pomislil, pa četudi ne iz Mojzesovega raja.

Vhod in izhod iz starega mesta je podoben kratkemu tunelu. Nekoliko v strahu stoji spomenik, obelisk.

»Tu leži devet husarjev,« pravi ciceron.

»Tu – na desno je stala hišica, sedaj je ni več – je tiste dni neka Turkinja, ko so ji zasužnjevali domovino, ustrelila devet husarjev.«

Gledam spomenik in pomišljam. Tista žena je ljubila svojo domovino in jo je branila. A ta ljubezen je bila v očeh tujcev smrt in greh. In kaznovali so jo s smrtjo za ta smrten greh – ljubezen … Koliko takih kazni je še bilo? Eh, pravica, pravica … Kakšen je tvoj obraz??

Nasproti pride star Turek. Beli fes nosi na glavi. Obraz je suhljat, v brazdah energičen.

Pozdravim. Razgovarjava se. Kaže mi, kako je nastopala avstrijska vojska. Celo jutro je tistega dne grmelo nepreglasno. Vse je bil le en sam dim, črn, kakor šejtan. In iz njega so švigali ognjeni jeziki topov … Požirali so življenja na stotine pred seboj, ki se je valilo tam s sarajevskega polja. S Treboviča je pa nastopala druzga kolona. Z desne, kjer so sedaj vile, pa tretja. A hrabro smo se branili … Ali kako se je zgodilo, je nerazumljivo. Naenkrat, bilo je ob 11. uri popoldan, se je na trdnjavi, sedaj vojašnica »Jajce«, pokazala avstrijska zastava.«

»Vi to pomnite?«

»Bil sem zraven. Skrili so me, zakaj vse moške od 16. leta so polovili in odpeljali.

Mimo pride muslimanka. Odkrita. Starec se obrne stran in čelo se mu zgrubanči.

»Vidim, da tudi pri vas zahtevajo ženske svobodo.«

»Greh zahtevajo,« je poudaril.

»Odkrit obraz ni greh.«

Starec je dvignil glavo.

»Prerok je ukazal … Vedel je, zakaj je ukazal in ne gre ženski sodit njegovega dela.« Nato pa je dodal:

»Hvala Allahu, da so redke, ki hočejo greh. Same mlade iz današnjih dni.«

Same mlade sem pomislil. Ali je mladost redkost?

Glasno sem pa dejal:

»Kemal, glavar turške države je za to, da se odkrijejo obrazi. In poslušale so ga.«

Starec na to ni odgovoril nego vprašal:

»Vi ste kristjan, če se ne motim.«

Pokimal sem.

»Kristjani verujejo, da se pojavi nekoč Antikrist, ki bo delal čudeže, kakor pravi Krist?«

Tako je pisano.

»Glejte tak Antikrist je Kemal. Uprl se je preroku in dela kot da je prerok.«

Pomolčal sem in nato vprašal:

»Ali zakaj vendar je prerok prepovedal ženski odkriti obraz?«

Starec se je obrnil stran in mene je že postalo sram, da sem ga vprašal o stvari, ki je morda skrivnost njegove vere. Ali zopet se je obrnil k meni in dejal:

»Zakaj pri vaših verskih obredih ne prime vsak hostije?«

To vprašanje je osupnilo sedaj mene.

»Samo posvečen sme prijeti Boga, ki je skrivnost.«

Starec je dvignil prst in rekel:

»Samo posvečen sme pogledati ženski v obraz.«

»Ali je tedaj ženska skrivnost?«

»Kdor ni posvečen, je skrivnost ... Tako čudno se govori ... Allah je velik!«

»Čudna filozofija – morda pa je resnična.«

Spomnili smo se Zdravka in on bi gotovo potrdil, da je resnična.

Ciceron me je pokaral, ko sva bila sama.

»Doteknili ste se prepovedanih vprašanj. Turki ne ljubijo tega.«

Pa vendar je odgovarjal.

»Spomnil se najbrž, da je treba pri današnji dobi, ko Turkinje odkrivajo obraze in se rogajo preroku, odgovoriti.«

Turkinje, si mislim. Zakaj jih tako kličemo? Zakaj jim pravimo Turki? Kaj so to res Turki? … Saj smo vendar Slovani, Srbi in Hrvati, potomci Tvrdka, nekdanji bogomili. Res je, da ni več te vere, ali nauk je še tu. Saj so vendar bogomili učili, da sta na svetu Bog in demon. Bog je duševnost, demon je telesnost. Zato se mora človek truditi da zmaga dobro ali duševnost v njem nad mesem, ki je hudo, demon. Zato odpor, kjer je nevarnost, da zmaguje telesnost – demon. Ta musliman je v duši bogomil, zato je odgovarjal meni, gjauru, prijazno in zato mu je težko, da se tepta zakon prerokov …

Ko sva se vračala s ciceronom, sta na eni klopi, ki so na serpentinah, sedeli dve mladi muslimanki. Kopreno sta imeli pritrjeno a vrženo sta jo imeli čez glavo nazaj.

Mikavna sta bila obraza. Nekoliko podolgovata, z velikimi očmi in dolgimi trepalnicami.

Nasmehnem se. Obe se nasmehneta, kakor v odzdrav,

Spomnim se besed starega muslimana s turbanom. In sem ju vprašal drzno:

»Kako, o dekleti, ne skrijeta pred tujcem skrivnosti svoje lepote?«

Ena se zmede in seže po kopreno. Druga pa odgovori:

»Ker sva močni dovolj, da jo varujeva pred onim, ki mu je lepota v pohujšanje.«

Bogme, bil je odgovori, ki mi je ugajal.

»Prerok je ukazal, in dve mu klubujeta.«

»Prerok je imel odpraviti z ljudmi, ki so ljubili v prirodi gledati skrivnost.«

Kimal sem z glavo.

»In sedaj jo ti objavljaš?«

»Ne. Samo predsodke ubijam. Trgam spone, ki so muslimansko ženo oblekle v obleko misterije in jo ponižale do bitja brez duše.«

»Ali pa veš, da si lepa,« sem zasukal razgovor.

Ona dvigne glavo.

»To se pravi – kakor je pisal Weininger –, ali veš, kako je pisal?«

Bogme, to je dekle. Čutil sem, da sem zardel. Zakaj poznam tisto, kar je zapisal Weininger.

»Da si musliman, bi bilo naravno, kar si rekel s skrivnostno besedo. Zakon prerokov ne brani imeti več žen in priznati več žen. Veš, Kristov, brani.«

Smeje se. Koketno.

»Svoj zakon kršiš ti, kristjan.«

Stresem z glavo. »Motiš se.«

»V mislih ga kršiš. V tistih besedah si ga kršil, s katerimi si poželel mojo lepoto, hvaleč jo. Tajno, tako kakor vi kristjani kršite vedno – da se ne zve!«

»Kdo si, ki tako govoriš?« sem rekel poražen.

»Ženska,« je rekla in z elegantno kretnjo vrgla kopreno čez obraz. »Skrivnost.«

4. Sarajevo – Hercegnovo.

… Zbogom Sarajevo …

Lokomotiva zove. Videl sem te in te nisem videl. Od zunaj sem te gledal, s hriba, kako se razprostiraš, vzpenjaš, sedaš in obrive in skale … Kaj je v tvoji notranjosti, nisem videl. Pravijo, da imaš muzej edini te vrste v vsej Evropi … Preproge, ki jih tkejo, mi ni bilo dano videti. Zakaj lokomotiva zove.

Pravili so mi, da bom gledal sedaj groteskno-zanimive reči, strašne prepade, mimo katerih se bom peljal … tam na Ivanplanini, nad 1000 m visoki. In peljal nas bo vlak po zobčasti progi skozi množino tunelov – koliko – jih niti takrat nisem štel, ko sem se peljal skozi. Preveč jih je bilo in sem se zmotil v štetju pri pogledu na te strašne prepade. Zdi se mi, da jih je nad en ducat.

»Ivan-planina ima klobuk, poglej,« opozarja Zdravko. »Dež bo. Slabo bomo videli.«

Čim bolj se bližamo, bolj se mrači, a je še komaj pol sedmih … Že trkajo kaplje na okna, v presledkih, kakor fantvasovavec, boječ se, da ne zdrami nepoklicanih. Ali vedno več, vedno pogosteje. Nato se vlije, kakor zna to le v gorah.

Vlak dobi zadaj lokomotivo, ki ga pomaga riniti navkreber. Zobci pomagajo plezati vlaku. Vedno više, vedno više. Že smo tu, 876 m. Vlaku postaja plezanje utrudljivo, tudi menda predolgočasno ter jo rajši mahne skozi tunel, res da 680 m dolg, a vendarle manj utrudljiv. Ko se prikažemo na drugi strani izpod gore, kakor pravljična prikazen, drčimo navzdol.

Zavore škripljejo. Silno previdno vozi vlak.

»Evo vam – znamenitosti.«

Stopimo k oknu.

Za prsa zgrabi slehernega in dih zastaja. Mišice se napnejo. Telo se upira, v svoji notranjosti, kakor da s tem vzdržuje ravnotežje vlaka, da ne pade tja v globine prepada. Nehote se držimo drug drugega. Kolena se šibe.

»Strašno … In tu vozijo vlaki dan na dan in noč na noč? Železničarji morajo imeti železne živce ...«

Pod nami zija namreč 700 m globok prepad, odrezan navpično, kakor z nožem. V tiste stene pa je nametano kamenje, ogromno, divje … Vlak pa vozi tik ob robu. Ni varovalne ograje, da bi dajala iluzijo obrambe. V strašni resničnosti polze vlak ob prepadu kakor kača.

Ko gledam v globino, se me polašča občutek, kakor na višini Bendbaše v Sarajevu ...

Spogledamo se. Smejemo. Ali samo ustnice se smejejo, obrazi so bledi in resni. Zdaj pa zdaj se nam zdi, da se voz nagne in vsi zletimo v tisto globino.

»In še vsi smo na tej strani,« pravi Matevž. »Saj se mora voz nagniti in izgubiti ravnotežje.«

Ali nobeden ne gre stran. Prikovani smo z grotesknostjo prizora na mestu in gledamo v globočino.

Tunel.

»Hvala Bogu,« si oddahnemo. »To je preskušnja.«

Ali ko se pojavimo zopet iz tunela, zazija zopet prepad. In tako naprej, zdi se brez konca. Vedno strašnejši. Cele pol ure nas drži v strašni napetosti. S telesom, mišicami pomagamo zdrževati vlaku ravnotežje … tako si vsaj predstavljamo … Še bliže roba gre vlak. Tako blizu, da roba ni več videti in stopnice vozov vise čez prepad.

»Ako bi se sedaj raztirilo,« se norčuje Zdravko. A vidim ga, kako se trudi, da bi vlaku držal ravnotežje.

»Kaj bi bilo iz vsega,« odgovori Ivan Celjski.

Tako se pogovarjamo in dražimo živce z divjo, obešenjaško razposajenostjo. Pri srcu nas zebe.

»A gospa Marija?«

Ivan Krški se spomni na njo.

Zdravko ga pogleda.

»Imaš še korajžo misliti na ženske?«

»Kavalir sem,« je vzdihnil Ivan Krški, pa se vendar ni odmeknil od okna.

»Da sem na ženitovanjskem potovanju še s tako lepo nevesto ...«

Matevž ni dokončal.

»Kaj bi naredil?«

Zdravko pa odgovori mesto Matevža:

»Odpovem se vsemu grehu.«

Višek napetosti je bil, ko smo ropotali preko železniškega mostu. Kakor da žongler žonglira na napeti vrvi z vlakom, tako se nam je zdel prehod čez tisti most.

Ko smo prispeli v dolino in smo gledali nad seboj planino in brzojavne drogove, znak, kjer smo se malo prej vozili, smo si zares oddehnili.

Slikovita je ta vožnja, zanimiva posebno prvič in z nekakšno svetostjo se spominjam sedaj tiste groze, ki me je obdajala.

In se zamislim v Ivan-planino in v železnico, ki gre skozi njo.

To je zobčasta železnica Pazarič-Konjic. Sedaj se vrta novi veliki tunel skozi Ivan-planino, ki ga vrtajo že več let. Ta novi tunel bo povzdignil promet, česar sedanja proga ne more. Zakaj napetost je tako velika, da so se morale postaviti zobčaste tračnice in s tem seveda so stroški večji. Za predvojni promet je bila ta proga dovolj. Avstrija je vse poskušala, da promet in trgovino obrne proti severu in sploh od Dalmacije in juga. In ta takoimenovana Dubrovniška železnica je imela zanjo bolj turistovski in deloma tudi vojaški, kakor pa gospodarski značaj.

Velik del Jugoslavije prirodno gravitira k Jadranskemu morju. S tem, da je Solun pripadel Grčiji, Skader Albaniji, a Reka Italijanom, se mora cela država obrniti Dalmaciji. In v tem pravcu ima eden edini lahek in naraven izhod k morju, nad katerim kipe Dinarske Alpe. To je dolina reke Bosne in dolina Neretve. Ti dve dolini trga samo planina Ivan, katera je istočasno nekak jez Črnega in Jadranskega morja.

Ko se vzame vse to v razmišljanje, tedaj se vidi šele pravi značaj in potreba novega tunela skozi Ivan-planino.

Ko bo tekla železnica skozi njega, bo sedanja, divje-romantična proga postavljena v pokoj. In nam se več ne bo trebalo truditi vzdržavati z mišicami v vagonu ravnotežje, da ohranimo sebe in druge potnike, ki morda spe, strašne nesreče.

Pojavila se je na hodniku gospa Marija.

»No, ste si že opomogli?«

Zdravko je bil zopet stari Gorenjec.

»Prav izborno sem spala.«

»Kaj,« smo zinili vsi hkrati.

»Spal? ... Pa tu, ko smo se vozili skozi tako zanimive kraje?«

»In tako strašne,« je dodal Ivan Krški. »Videl sem se v njem res kavalir.«

»Kakšne strašne,« je vprašala.

»Prepadi, sami prepadi – eden strašnejši od drugega.«

»O škoda,« je rekla. »Pa bi me poklicali. O, vi ste tudi ...«

Pa se je obrnila in šla v kupe. Slišali smo, ko je govorila:

»France, zakaj me nisi zbudil?«

»Saj še ne izstopamo,« je bil odgovor.

»Ali gospodje pravijo, da se vozili mimo lepih prepadov ... Jaz bi pa tako rada videla.«

Spogledali smo se.

»Evo ti, ženske ... Lepih prepadov,« se je nasmejal Zdravko.

»Saj jih jaz tudi nisem,« je odgovoril France.

Kvarila sta namreč z Dr. J. ... in se vse drugo nista zmenila. –

V postaji Konjice so naši obrazi pri vinu in slatini dobili zopet svojo naravno barvo. Kolena so bila zopet trdna.

»Nazaj pa ne grem tod,« je rekel Ivan Krški. Tudi Matevž in Zdravko sta bila istega mnenja, jaz pa tudi. Ivan Celjski je še pristavil, da ne bo drugače, gre tudi nazaj, samo peš.

Drugi dan smo pa bili že drugačnega mnenja. Znamenje, koliko velja človekov kes.

Prvi četrt prijaznega meseca je pokukaval izza oblakov. Okrog grmičevja so poletavale kresnice in pozdravljale samice, ki so se iskrile v grmovju.

Ozrl sem se še enkrat na planino, sedaj je v noč zavito in se spomnil cicerona iz Sarajeva.

»Nevarnost, to je slast in strah takšnih ljudi. V njej uživajo prijetnost.«

Ali sedaj smo tu. V Konjicah, na meji Bosne. Tod je leta 1446. moralo iz Bosne zbežati v Hercegovino 40.000 bogomilov na ukaz deželnega zbora bosanskega.

Tudi mi smo v Hercegovini. Utrujeni. Reakcije po strahu se je pojavila. Mišice so zaspale. Po drugih kupejih so že zastrli luč in vsak spi, kakor se da. Nas pa je petero, a kupe je samo za štiri osebe. Ali zato smo Slovenci, brihtni ljudje. Sedeže položimo povprek, mehki so divani, s kovčegi nadomestino opraznine ter položimo povprek kakor drva.

Spimo …

Slišim v spanju. Os našega voza cvili. Kakor da joče nekdo, cvili. Sanja se mi v polu snu o movjeh, dušah nekrščenih otrok … Ne morejo v nebesa, v vice morajo in v nočeh letajo po zraku in prosijo krsta … Hočem jih krstiti … Dvigam roko, primem za steklenico in krstim:

»V imenu Boga Očeta in Sina in …«

Dalje nisem mogel. Nekdo mi zbije steklenico iz rok. »Hudič,« se mi posveti v glavi. »Preprečiti hoče krst ubogim dušicam.«

Ali tedaj me zbudi sunek v rebra.

»Noriš, kaj?«

Odprem oči. Os še vedno cvili.

»Nisem vas mogel, dušice … Hudobec je vzel steklenico.«

Ali mahoma se zavem. Poleg mene se premetava in otresa Matevž in zmerja.

»Hudimana ... kaj ti je prišlo na misel.«

»Zdravko te je osvežil!«

»Osvežil? ... Ves sem moker. Pasja noga, ali si mesečen«

Opravičujem se, ali smeh me sili.

Ivan Krški pa dvigne glavo.

»Vstanimo ... Os se je uvenela. Slišite, kako cvili?«

Matevž se je že odobrovoljil.

»Vuk pa je že tudi gasil. Samo mislil je, da sem tista os jaz.«

»Sanjalo se mi je, da so dušice ... saj veš, tiste, ki letajo in jim pravimo movje.«

»Saj si ti tudi dušica …«

Os cvili čedalje bolj. Lepa reč. Sredi noči pa še ta smola.

Na prihodnji postaji se moramo izseliti. Zaspani iščemo prostore, ki jih ni. Z Matevžem zlezeva v tretji razred. Bolje je na klop, kakor mehko stojišče.

Gospa Marija dobi kupe prvega razreda, ker je ženska. Ona edina je imela korist od tiste vnete osi. Taka je usoda moških.

Od postaje Gabele se začne džungla Kras. Kakor da je deževalo kamenja, toliko ga je. Velike in majhne kaplje in vse goste, goste …

Vasi – samo kamenje …

Nizko, siromašno grmičevje sili tu in tam izpod kamenja. Pri hišicah je očiščeno ali morda zdrobljeno kamenje. Rdeča zemlja se vidi, za rjuho velikosti in skrbno ograjena. Tu šele znajo ceniti, kaj je zemlja. Rodovitna je zelo, ker je je malo in ker je s krvavim znojem napojena. Zato je tako rdeča. Z ljubeznijo so obdelani takšni koščki. Ječmen zori in pšenica sili v klasje. Tobak je posajen, čebula in mak …

Znamenito Popovo polje se odpre pred nami. Največje v Hercegovini. Dolja oaza, zelo rodovitna sredi kamnitih sten bregov. Po sredi teče reka – Nil tega polja – ki vsako leto poplavlja in gnoji Popovo polje. Pravijo ji Trebinjšnica. Lepo je obdelano polje. Raznovrsten posev, ki vlaka se vidi, ki drči po progi v reber vsekani, kakor mozaični tlak. Lepo v romboidih, četverokolih, kvadratih, trapecih, trapecoidih so označene poševne parcele … Hercegovaški tobak raste tu. Koruza je posajana, fižol, zelje trta. Štiri je ura, a Hercegovke so že na polju.

Okopavajo. Svež je zrak, kakor umit in v tej svežosti so ljudje, kakor bi jih gledal v zrcalu.

Ponekod še orjejo, zakaj voda je šele pred kratkim splahnela. Kmet Hercegovec stopa za plugom kakor pri nas. Vola vlečeta plug kakor pri nas. In to ob štirih zjutraj. To pa ni kakor pri nas …

Solnce vzhaja … Zlato je. Poljubi kamenje … poljubi z neizmernim trudom obdelano zemljo – vrt pred hišicami, poljubi pridne kmetice in kmete hercegovske. Vlak pa beži naprej nevzdržema … Rastlinje se izpreminja. Iz okamenelih kapelj dežja silijo fige, košato razprostirajo veje in liste. Že zore in ponujajo svoj »Petrov« sad, kakor mu pravijo. Trta se zariva v razpoke, bor si išče opore v kamenju. Pojavljajo se ciprese … Ravne kakor sveča, stožcu podobne. In vrste se nepremično kakor v deželi zaklete kraljične, kjer sapica ne zaveje in je vse okamenelo od hudobne besede prekletstva. A življenje je težko in polno muke. Zakaj trd je kamen …

Od Uskuplja dalje pa se že pojavljajo kar gozdovi cipres. Vitke in visoke, vse zelene, da se jih oko ne nagleda. Ni čudno, da jih je opeval Salomon in gradil iz njih temelj na inaju, ki mu ga ni bilo para … Divji lavor je tu, pa tudi pravi se pojavlja. Od postaje Grude pa se srebre gaji oljk, bogatega sadu obetajočih.

Vlak drči navzdol, pleza navzgor, beži zopet po ravnini, se vije po serpentinah, v gorovje vsekanih. Visoka, strma, živopisna so nekatera mesta, ceste bele kakor pomite in gladke kakor miza … Morje se zasvetlika. Prvi pozdrav. Duša vriska. Dovolj je kamenja, mehkobe se hoče …

Morje … morje …

Smo že tu. Vlak veži tik ob njem. Toliko da ne zamoči koles v njem … Ista mentaliteta … Vedno ista … Nevarnost je prijetnost, je slast in strast …

Živela strast.

»Kajne, gospa Marija?«

»Kaj?«

»Živela strast?«

»Živela.« Odgovori in gleda morje. Zdravko boči prsi. Gorenjske so, široke …

Že vidim ladje. Otroci se kopljejo v morju. Objena jih solnce in pritiska nanje svoj zdravilni poljub. Letoviščarje vidim. Oni so, kakor lastovke pri nas, znak, da je tu življenje brezskrbno. Pa ne za vse … Vidim tiste, ki nosijo tovore na ladjo. Težke tovore. Zagoreli so obrazi in pot lije z njih.

Vlak vozi v postajo.

Tam na pomolu pa že čaka ladja.

»Da si mi čil in krepak, železni voz! Dolgo sem ti bil gost, po nevarnih skalah si me vozil, po lepih krajih si me zibal verno in varno. Sedaj pa stopam na ladjo, da se zazibljem na morskih prsih. Pozdravljen vlak! Ladja čaka.«

5. Hercegnovi – Kotor.

Nad postajo leži mesto. Nekdanji Castelnuovo je to, sedanji Hercegnovi. Kralj Tvrtko I. Kotromanovič ga je sezidal. Amfiteatralno od morja tja gori po trdih pečinah se dvigajo hiše. Stare razvaline trdnjave »forte« Spagnuovo je to, sedanje Hercegnovi. Kralj Tvrtko I. za nami, obrasle z bršljanom, veličastne še sedaj v svojih razvalinah. Velik potres jim je razmajal stene. Forte Spagnuolo – imenovan tako v čast Španjolcev, ki so bili zavezniki Benečanov proti Turkom. Benečanov ni več, Španjolci pa še imajo svoj spomenik, čeprav že v razvalinah.

Tiho plove parnik, lahko kakor labod. Okrog nas pihlja vetrič, morski vetrič, ki ga opeva tudi slovenska pesem. Prijeten je in globoko ga pijejo pljuča. Saj je po 25 urni vožnji v vlaku tako prijetno na zibajočih se morskih valovih piti morski osvežujoči zrak.

Oko strmi. Lepota, lepota … Slikovito obrežje z vilami, oleandri v cvetju, oljke s srebrnimi listi, visoke palme … sivo kamenje, mogočno gorovje, kakor titani, vse više in više se vzpenjajoče k oblakom, razorano z globokimi brazdami od divjih strel in nalivov, ki rišejo v te velikane svoja znamenja mogočnosti …

Kumborska ožina. V Tivataskem zalivu smo. Ladje plove in reže brazde v mirno morje. Obrača se k obrežju, pristaja, izkrcava in vkrcava in zopet odrine naprej tiho šumeč z valovi. Oko se ne naveliča gledati. Tiho občudovanje se loteva srca, ko plovemo skozi ožino »Verige« v Kotorski zaliv. Na obeh straneh gori v skalah so trdnjavice. Na grebenih gora pa so v razdalji posejane trdnjave – forti, starinski, iz časov Benetk. Zde se kakor stari daritveni oltarji … Groteskna mogočnost sivih skal vleče pogled nase. Brazdati so grebeni od vrha do tal, kakor obraz stare kmetice, ki je pretrpela tisočero gorja.

Dva otočka stojita tam na morju. Kakor za mizo velika se vidita. Na enem je star samostan s cerkvico in vrtičem Sv. Jurij (San Giorgio) mu pravijo. Najstarejši krščanski spomenik. Benediktinci so živeli v tem samostanu. Zidan je na pečini, ki se dviga iz morja.

Še zanimivejši je njegov sosed. Gospa Škarpjelska (Madonna dello scarpello), kar pomeni dleto, se imenuje. Kakor da plava na vodi, se ti zdi, in kot da je odsev vrhuncev gore Vrmače v vodi. Cerkvica na skali. Morje ji umiva podnožje.

Tik mene sedi mladec z mladenko. Belo je oblečena ona in on v belem suknjiču. Za roke se držita. Zdravko pomežikne gospe Mariji. Ona go ostro pogleda in reče:

»Ne pozabite na Mojzesa in njegove zapovedi!«

Zdravko ji odgovarja. Jaz ju ne poslušam. Moja pozornost je pri mladcu, ki pripoveduje mladenki o otočku. S tihim glasom ji pripoveduje pripovedko.

»Dobro si oglej cerkvico. Tisto, kjer ni vrta. Na valovih je zidana, se zdi. Ali naj ti povem čudno zgodbo o njej?«

»Pripoveduj,« prosi ona.

In on pripoveduje.

»– Pred kakim štiri in pol stoletjem so tam, kjer stoji sedaj tista cerkvica, molele iz vode tri skalice, dletom podobne. In nič več! Morje jih je oblivalo, izpodjedalo, a one so kljubovale. Otoček pa, ki je nastal iz njih, je delo človeških rok, delo človeške vztrajnosti in požrtvovalnosti. Zgodilo se je namreč, da sta 22. junija 1458 veslala tod dva ribiča iz Perasta, ki še takrat ni nosilo ime »mrtvo mesto«, kakor ga ima danes, brata Mortesiča. Opazila sta, da se nekaj blesti na skalici. Gledata. Ali ono se blesti, pa ne moreta videti, kaj je. Veslata bliže. In glej, ko se približata skalici, vidita, da se sveti na njej podoba Marijina. Presenečena sta gledala podobo. Odkod se je vzela? Morje se je dotikalo s svojimi valovi in je ni zmočilo.

Vzela sta podobo Marijino, da bi je ne potopil morski val, ko se morje razburka, ter jo odpeljala v cerkev v Perastu.

Ali glej, Marijina podoba je odšla zopet na tiste tri skalice v morju. In to je delala vedno, kadarkoli so jo smeli in odnesli v cerkev.

»Marija hoče cerkev na tistih skalicah,« je odločilo ljudstvo.

Ali kako postaviti tam cerkev? Da bi se dala postaviti vsaj kapelica? Ko pa ni niti za človeško nogo prostora? Zasipati morje? Štirideset metrov globoko morje zasipati, pomeni Sizifovo delo.

Ali ljudstvo se je lotilo nemogočega. Trdi, da volja iz nemogočega naredi mogoče. Vse je delalo. Celo beneške in španske ladje so prevažale kamenje. Potopili so stare, s kamenjem natovorjene ladje. Bogataši so darovali velike vsote, ubogi so delali zastonj. In v 176 letih je bilo delo dokončano. Otoček je bil narejen. Cerkvica je bila postavljena nin evo, tam jo vidiš.

Tako je zmagala volja in vztrajnost.

Mladenka ga je poslušala in se tesneje privila k njemu.

»Volja zmaga povsod,« je rekla in ga gledala v oči. Bog ve, kaj je hotela s tem reči … Taka je pravljica o tistem otočku in cerkvici. Navada zasipanja morja pa se je ohranila do dandanes. Vsako leto 22. julija se na to mesto pelje občinska ladja s kamenjem natovorjena, ter ga tu vrže v morje. Ko smo se vračali je bilo ravno 22. junija in videli smo ta običaj.

Perasto. Mrtvo mesti. Ladja pristane, da odda pošto in nato takoj odrine dalje. Mudi se ji v Kotor. Gledam palače. Vse iz kamenja, lepe; v Ljubljani bi stale milijone. A tu stoje prazne, brez oken, brez strehe … posvečene razpadanju. Brez življenja. To so palače patricijev. Ni jih več, ponosnih patricijev, zato so njih palače puste.

»Kdo živi tu,« slišim spraševati.

»Ali sploh kdo živi?«

»Mrtvo mesto.«

Vidimo nekaj ljudi. Mrtvaške sence morda? Tristopetinštirideset prebivalcev šteje to mesto. Ko so cvetele Benetke, je bilo mogočno, živahno mesto – vojna luka. Mogočna postojanka mogočne republike. Sedaj je mumija, ostanek mogočnosti – mrtvo mesto. Vse mine …

Hitimo mimo Perzagna. Levo in denso vile. Ob obrežju gladka, bela cesta. Ob cesti in okrog vil fige, lovor, oleandri … oljke srebrne oljke, za njimi pa razorani velikani – gore. Tam pred nami pa nas gleda v svojem stojičnem miru Njeguš-Lovčen 1759 m visok, ponosen in mrk. Serpentine vidim … Po njih se bom še vozil v tisto strašno višavo …

»Kakor bi se vozili po strehi, bo,« reče France.

»In bomo trepetali,« gleda gospa Marija Zdravka.

»Ne bomo,« odgovori. »Ker bomo spali.«

Gospa Marija – Dalmacije – Kotor. Pred nami leži. Kajhno mesto – predstavljal sem si večjega – ali zato je biser. Bogato zgodovinskih stavb, trdnjav! Od vrha se v vijugasti črti vije obzidje stare trdnjave San Giovani, Pozidana na 260 m visoki skali, ki kraljuje čez mesto in kjer je prostor za posadko. Mesto šteje nekaj okrog 6000 prebivalcev, če me ni nalagal ciceron, ki sem ga v naglici našel. Celo mesto je obdano z debelim obzidjem – okopov in je pravi tip nekdanje staroveške trdnjave. V petnajstem in šestnajstem stoletju je mnogo trpelo od potresov. Tri vrata peljejo v mesto. Ulice nimajo imen, nego so trdi, so ozke, kakor v Ljubljani Židovska ulica. Mnogo je preživelo mesto. Videlo je Turke Benečane, Napoleona. Rusi so ga pomagalo osvobojevati in glej, tudi danes Rusi-begunci tukaj. Zanimiva je cerkev Sv. Trifona, ki stoji na stolnem trgu. Potisnjena je nekoliko k pečini Peštingrada, ki se dviga nad mestom. Sezidana je bila okrog 809 od Andreja de Sarazesijskega kamor je prepeljal ostanke sv. Trifona. Od leta 1123 naprej je katedrala in stolna škofijska cerkev, ter ima pol romanski, pol bizantinski slog, kakor simbol, da sta se tu srečali dve kulturi. Čez portal s atriuma je v dolgem loku galerija. Notranjost ima tri ladje! Nad glavnim oltarjem je krasen marmornati baldahin, bogato pozlačen in kronan z bizantinskim carskim orlom. Tabrnakel je iz »korintskega metala« ter okrašen z številnimi relifi. In spomnim se nemškega pisatelja. K. Edschmida, ki je pisal o Dalmatinkah in Črnogorcih v berlinski reviji »Die Neue Rundschau«. Koliko zgodb so doživele tiste bajne fasade stebrišč, renesančni gradovi, prekipevajoči od lepote. Krasne razvaline. Skozi njih porušena okna gledajo pogosto Dalmatinke. Dragocene ženske, vitke kakor severne Španjolke, v kretnjah graciozne, v hoji trdne, z očmi globogiki kakor morje in s kožo, ki jo je pobelil sredozemski zrak in podišavilo gorovje.

Nad strehami palač se vzdiguje čudno gorovje, ki ga je južno solnce docela zameglilo, čisto belo v kamenju, lesketajoč se, da te slepi, če pogledaš pri tem na morje, ki se potaplja v sinjini. Homerska pokrajina, ogromna v svoji kreposti, polna sile.

Na to v ozadju Črna gora s homerskimi, siromašnimi kot Odisej, a ponosnimi do blaznosti …

Ko stopim iz katedrale me ustavi Ivan Celjski.

»Avtobusi čakajo.«

»Kaj tako hitro že?«

»Drugače bodo hodili pozno.«

Škoda. Hotel sem si ogledati druge stvari. Okolico, ki je lepa. Pogledam na vrh gore. Težak oblak je visel čez njo in zavijal njen greben v svoj plašč.

»To pa ni razveseljivo,« pokažem nanj.

Nikdo ne odgovori. Menda ni vredno na take reči odgovarjati. Meni pa se tisti oblak zdi, kakor da je podoben onemu na sinajski gori, ko je govoril Bog med gromom in bliskom. Saj tako groznega in skrivnostnega sem si predstavljal v svoji domišljiji. Gost, debel, zavit na robovih, viseč, preteč čez skale … O tak je moral biti.

Avtomobili pa trobijo …

»Tako je, le nisi gospodar svojega časa,« si mislim. Gledam Lovčen, »streho« po kateri se bom sedalje vozil in z očmi izbiral šoferja. Tu se pa že kakršnemukoli ne izročam. Vsi hodijo okrog avtomobilov in jih še pregledujejo. Samo eden stoji mirno in čaka.

»Ta le me popelje,« rečem in pristopim.

6. Kotor – Cetinje!

Po štirje sedemo v avto. Šofer oživi motor. Tiho brni, kakor pripravljaje se za beg v goro. V tisto meglo tam na vrhu.

Zgane se zdrči. Kakor da je v dolini, drči, urno, brez obotavljanja, prezirajoč mogočno višino. Vedno višje … vedno višje … semintja in vsakokrat, ko se na ovinku zaokrene, smo že višje – in takih ovinkov sem naštel dvaindvajset. Avtomobili tekmujejo, kateri bo vozil hitrejše. Saj je pot krasna, pravi umotvor tehnike. Morda je na Ljubelj enaka, a ne vem.

Gospa Marija nas s svojim avtom prehiteva. Se nam smeje in maha z roko.

»Da ne obtičite,« nam zakliče in zbeži naprej.

»Da ne zdrčite tja dol,« odgovarjamo. »Zakaj teško bi bilo ob vstajenju mesa vašim kostem.«

Ali ne sliši nas … daleč spredaj je že. Mi pa svetujemo šoferju, naj se ne da sprovocirati in naj le vozi lepo, skromno. Prvič je bolj varno, drugič pa si lahko ogledujemo krasoto, ki se nam odpira s teh višin. Kakor da plavamo v seroplanu, se nam zdi, ko gledamo doli na morje. Globoko doli leži. Vrmač gledamo in trdnjave na njegovem hrbtu. Rastlinstva ni, razen da tuintam kuka grmič ali peresce izpod kamenja. Slika se menja od minute do minute. Daleč preko skal in pečin hiti oko. Duh je svoboden, jasen v teh višinah. Južno nas pozdravlja zelena ravnina, rodovitno polje kotorsko, Župa imenovano. V solncu se svetlikajo vasice, kakor drobne pike. Tam preko pa je kameno morje. Krivošija in mogočni Orjen, kipi v nebo. Pod nami je globina in tam, kjer je konec globine – doline je videti majhna mlakuža – morje, zaliv kotorski in točka za peščico velika, to je Kotor in pristanišče.

In mislim. Ta le točka, ki sem jo malo prej občudoval kot mesto Kotor, je sedaj z višine sivih, nagih skal. Zgodovine se spomnim, ki pripoveduje, da mu je nekoč, ko je bil rimska kolonija, bilo ime ASCRIVIVM. V petem stoletju so ga podjarmili Goti, katere je pa zopet prehnal bizantinski cesar Justinijan. Do destega stoletja je Kataro bilo celo republika. Srbski car Uroš je bil zaščitnik mesta, po njegovi smrti pa kralj Ogrski. Leta 1420 pa so ga vzeli Benečani! Bil mu je pokrovitelj vladika Črnogorski, dokler ga ni vtela Avstroogrska in je tako sedaj zopet slovanski, Jugoslovanski.

Koliko zgodb je doživela tista bela točka, okovana še sedaj v obzidje in koliko še jih je le videl sivi Lovčen po katerega rebrih se vozim sedaj.

Dalje tja ob morju se vije bel trak, kakor bel rob na zelenkasti obleki. To je cesta, ki se vije ob rivieri … Pred mano so silovite, nage skale Peštingrada, ki je vusok 1079. Za njim pa je Mrajanik s svojimi 1316 m. Izpod njiju se penita v morje gorska potoka Fiumara in Gordicchio … Fiumara goni v mestu nekaj mlinov, predno se združi z morjem. Po njem se tudi imenujejo severna vrata, isto, kakor južna po potoku Gordicchio. Oba potoka tečeta namreč tik ob mestu. Gordicchio lije svojo vodo iz neke globeli, se potem zopet izgubi v prepade ter se pod zemljo združi z morjem, kar se po valovanju morja vidi. Avto pa se vzpenja vedno višje … Na drugo gorovje gledamo že z viška. Njih hrbti so prepreženi z vijugastimi poti in cestami. Zdi se, kakor da je človek s silnim bičem pretepal to gorovje do krvavega, da so ostali dolgi in vijugasti obronki, kakor je pač padal bič. Tam je trdnjava. Vidim jo vso, kako je sezidana z vsemi svojimi okopi in podzemnimi prostori – kazematami. Po tistih cestah vidim ljudi. Gredo s tovorom na hrbtu. Vidim mule in osle, kako stopajo s težo, povezano na hrbet. Pa tudi srečavamo jih, doganjamo. Potrpežljivo stopa osel s tovorom po cesti. Bil je z gospodarico v Kotoru, po trgovini, skromni in ubožni. Sedaj nese nazaj živež …

Privozili smo v meglo. Redka je in se nam vedno umika. Od tam doli pa je bila videti kot preteč oblak poln bliska in groma. Vedno višje se umika, kakor hitimo mi vedno višje. A da smo v njenem objemu čutimo. Zrak je hladen in podvihniti moram ovratnik suknje. Morja ne vidim več, niti vijugastih cest na hrbtih nižjega gorovja. Megla je stopila pred naše oči. Tudi solnce nam je zastrla. Hotela je, da smo sami z njo v tem svečanem kraju … Poslednji ovinek. 904 m nad morjem smo.

Kričeč obupen glas nam udari na uho. Kakor da se trga silna bol in trpljenje v grudih nekoga.

»I-a, I-a …«

»Kaj je to?«

Osuplo gleda Ivan Celjski. Tudi Zdravko nastavi ušesa.

»Osel riga,« reče Matevž.

»Osel?«

Ivan Celjski molči. Ali je to riganje, reče nato.

To je krik groze nad življenjem. Kakor, da se trga drobživemu … Ves obup in prokletstvo je v tem kriku, obtožba po neizmerni krivici …

Cetsa okrene na desno ter se bliža skalnati globeli. Sliši se šum dereče vode … Nato pa se slika naenkrat spremeni. Morje in riviera se več ne vidi, četudi se je zopet odmaknila megla in solnce zopet sije.

»Katunske Nahije so pred nami,« pojasnjuje šofer. To je prva naselbina Črnogorcev. V štirinajstem stoletju je več srbskih plemen odšlo sem, ker se niso strinjali s popustljivostjo srbskega carja napram Turkom. Ustanovili so v tej veličanstveni kraški samoti kneževino Zetsko.

»Kar ušlo krvoločnega Turka je meču,

Kar ni zatajilo je vere presvete

Kletih robstva okovov nadeti hotelo

Vse to polskalo je v teh si bregovih

Zavetišče in čuvalo duha junaškega biser;

Za sveto ime in za sveto svobodo

Boreč se ljuto …«

Kakor mi je šofer po svojem guslarskem običaju prepeval, tako sem prevajal, in pisal. Odlomek iz »Gorskega venda« je to, ali vsaj smisel iz te znamenite pesmi pesnika vladike Petra Petroviča Njeguša. Zapisal sem jih zato, ker one v kratkih besedah povedo vse, cela stoletja trajajočo borbo na življenje in smrt za krst častni in svobodo zlato, ki so jo bili Črnogorci proti Osmanom.

Na desni se dviga vrh Lovčena. Svojo kopreno – meglo je odložil in se nam pokazal v vsem svojem veličanstvu. 1759 m je nad morjem. Malo nižje samega vrha spi v kapelici vladika Peter II., pesnik »Gorskega venca«. Vrnil se je lani slavnostno in zmagonosno na svoje prejšnje mesto, da gleda združen v eno državo brate od Drave do Save, Drine in Vardarja. V dni Sodome je mroal bežati. Tam po vrhom izvira studenec, v katerem je Ivan Crnejevič – barbarosa Črnogorski – pojil svojega konja in še danes v jami pod Ivangradom, kakor kralj Matjaž, spi in čaka ure, da se zbudi. To bo, ko bodo vsi Sloveni složni.

Dolgo še bo spal junak. –

Samo 4 m nižje smo se spustili in se pripeljali v vas Njegoš. Tu so se rodili črnogorski vladike, kmeti in kralji. Hiša stoji na desno, s stolpičem in monogramom »N«. Nekoč je bil Njegoš glavno mesto in šteje okrog 1600 prebivalcev.

Cesta se zopet dviga in dosega najvišjo točko, Krvavo žrelo imenovano, visoko 1270 m. pogled plava tja proti jugu. Nepregledno kamenje, kraškega tipa. Dalje tja, kakih 25 km pa se svetlika modri trak, Skadensko jezero, obkroženo s snegom pokritimi vrhovi albanskih Alp. Tam je meja evropske kulture in tam se začenja Orijent s svojimi posebnostnimi, skrivnostnimi in za nas evropejce tujo, orijentalsko kulturo.

Ivan Celjski se obrne k meni:

»Resnično, resnično vam povem, ta dežela bi se morala imenovati kraljevina kamenitih sten in njen kralj, kralj gora.«

Jeklene ljudi ustvarja ta dežela. Ponosne in samozavestne … Samo poglejte jih, ko govore o svoji Črnigori? Zlata, pestra noša – kakor solnčni žarki, obsevajoči to kamenje, je polna neke brezumne elegance … Obraz kamenit in kremenit … jeklene volje … suhljat in mišic jakih … postave velike … ženske visoke, vitke, črnooke. V očeh mir in samozavest … a ko zagore, ne vzdržiš njih ognju … Pogosto se zdi, kakor da bi na tej mesečni pokrajini, iz črnega kamenja, obljudeni s kmečkim junaškim narodom, ležalo nekaj, kakor začarano. Pisatelj Edschmid v reviji »Die Neue Rundschau« piše, da je prebivalstvo pleme, ki se da primerjti samo z Rifkabili. Ta neskončni ples gorovij vzgaja ljudstvo vedno za skrajno bojevitost. In tako sede na pečinah pri svojih čredah, mršavi in visoki, kakor iz jekla spleteni, nekoliko vpognjeni, nalik orlom. In soglašam popolnoma z Eschmidtom. Tudi jaz čutim in vidim, da so taki.

Cesta pada. V vijugah se spuščajo avtomobili v nižavo. Drvimo mimo koruznih nasadov, mimo višenj … Cesta postaja široka, prah se dviga … Pred nami vstaja Cetinje …

7. Cetinje.

Visoko 700 m nad morjem v gorski puščavi, sredi strahovitega venca vrhov leži Cetinje. Šest tisoč ljudi.

»Kakor kak Ptuj, večje ni,« je zamodroval France, ko ga je zagledal.

»A lepše.«

»Ni dvoma.«

Lepe ravne in široke ulice so čiste. Hiše so po večini pritlične z vrtom. Hodiš po mestu, kakor po letovišču. Okrog pa gore, gore … Sive, nage, ogromne, razorane skale – gorski venec.

Zvedavo gledajo na nas Črnogorci. Dečki osemletni prodajajo časopis.

Pa se postavi eden tak deček pred nas.

»Kako vi,« pravi. »Razumem vas.«

Govorili smo slovenski. Vem, da ni razumel, a vendar je trdil, da razume.

In zaziblje glavo.

»Ej vi, junaki. Borili ste se, da bi bili svobodni. Glejte, kakor Črnogorci ste sedaj.«

Globoko mi je zapisano to črnogorsko dete v srcu. On, majhen, je povedal resnico. On, dočim vsi drugi, mnogo drugih govore drugače. In postopajo drugače. Da, mi smo se borili, da bi bili svobodni … Kako nam je v svobodi? …

Črnogorke se sprehajajo.

Vidim nekatere v narodni noši. Visoke postave sinji plašč, z zlatom obšito krilo … Ali kdo so one druge? Tiste, oblečene tako, kakor pri nas v Ljubljani?

»Črnogorke,« mi pojasni moj sosed. »Moderniziranke …«

Cetinje mi ugaja. Na trgu koncentrira godba. V kavarnah kramljajo in pijejo »pečeno« kavo.

Tudi tu, v Cetinju, smo naleteli na Slovence. In še kako hitro!

V kavarni smo sedeli. Pili smo kavo iz skodelic, za spoznanje večjih kakor naprstnik. Pa smo se spogledali.

»Ali bi?« …

»Bo šlo?«

»Mora. Naj sliši Cetinje črnogorsko, junaško, kako se po slovensko poje.«

»Tenorja nimamo.«

»Gospa Marija … Ali boste tenor?«

»Poskusim.«

In smo poskusili. Sprva tiho, kakor brenčanje čebek.

»Sem mislil snoči v vas iti,

Je b'la meglica v jezeri …«

Hkrati je vse utihnilo. Pomigali smo si z obrvmi. Urezali smo jo nekoliko močneje:

»Hribi ponižajte se,

Doline povišajte se,

Da se bo vid'lo to ravno polje …«

»Gre,« je pokimal Zdravko.

»Gre,« je rekla gospa Marija.

»Gre,« je rekel Matevž.

»Zdaj jo pa dajmo,« sem dejal jaz.

In smo jo, da je zazvenelo razposajeno:

»Jaz sem Kranjčičev Juri,

Marička odpri duri …«

To bi bili morali videti. Kavarna je bila hkrati polna. Koncerta ni nikdo več poslušal. Vse je vdrlo v kavarno. Tam iz gnječe je nekdo zakričal:

»Odkod ste se pa vzeli?«

Glas je razodeval presenečenje, radost, ganotje …

»Glej ga Slovenca!« je vzkliknil Matevž.

»Bogme je … Zdravi!« se je pririnil k nam visok, krepak možak s slovenskim obrazom. Škoda, da sem pozabil ime.

Zdravko je gledal:

»Povsod nas je, kamorkoli pridemo.«

»Največ sveta otrokom sliši Slave, je deklamiral tuji znanec.«

»Pri moji duši, ali povsod nas prevarijo, kadar je ljudsko štetje. En milijonček in še nekaj tisočakov povrh, pravijo da nas je. Hudiča, milijon! Nas in Ruse dobijo povsod. To pa z enim milijonom ni mogoče.

»Pojdimo v kazino!« predlaga novodošlec. »Jutri vam razkažem Cetinje.«

»Smo si ga že ogledali.«

Energično je odkimal:

»Niste … Pojdimo!« je ponovil.

»Kaj imajo tam?«

»Ples … Gusle. Tega še niste videli. To morate videti.«

In smo šli. Prevrnili smo kazino. Vse je bilo naše. Pred nami, po staroslovanski navadi, steklenice vina. V grlih pesem. Na plesišču korenjaki. Četudi z leseno nogo. Zdravka sem zagledal. Zaplesal je, da sem resno dvomil, ali ima res protezo, dasi sem v vlaku videl, da jo je snel.

Majhen, inteligenten človek nas je opazoval. Veselo se nam je smejal, ves srečen.

»Kdo je neki to?« sem ugibal. »Slovenski obraz ima, a dvomim, da je Slovenec.«

Pa se je oglasil Zdravko, korenina:

»Oprostite. Gotovo naš človek?«

»Permejduš, res je,« odvrne gospod.

»O zlodeja, pristen Krajnc.«

»Hudiča, se pravi po našem,« se pošali in predstavi »………………….«

Tudi mi povemo svoja imena.

»Ime ni slovensko,« pomislim. »Drugače bi si ga zapomnil. Ali slovensko govori.«

Bil je pevec. In z njegovo pomočjo smo zapeli: »Regiment po cesti gre.« Živo in bučno smo ga dali, da je bilo veselje. Zdravko pa je zavriskal, kakor fant, ki gre k dekletu v vas.

Vse nas je gledalo.

»Slovenci,« smo slišali šepetati. In bil sem ponosen.

Videl sem na obrazih prijazne smehljaje, veselo presenečenje, občudovanje, radovednost … vse, kar se pojavlja pri ljudeh, kadar vidijo to, o čimer se jim je prej pripovedovalo.

Prisedel je k nam guslar. Stisnil je gusle med noge, nategnil potegnil z lošcem in zapel. Ob enotonskih zvokih enostranih gusli je s pevajočim glasom pripovedoval o junaštvu sinov gora, o Turčinu ljutem in o bojnih krvavih za »krst častni i slobodu zlatnu«!

Gospa Marija se nagnila k meni.

»Ali vam je všeč?«

Skomignil sem z ramo.

»Kako se vzame,« odvrnem. »Le poglejte obraze domačinov. Od ganotja in radosti jim kar sijejo.«

»Kaj je na tem lepega? … To je deklamacija s primitivno godbo.«

Guslar je končal. Ploskali so mu dolgo in navdušeno.

Naš novi znanec, tisti, ki je poklical »hudiča«, a ni bil Slovenec, je dejal:

»Vam to petje ne ugaja, vem. Nas pa naravnost elektrizira. To ni petje v pravem pomenu besede, ampak spomin na čase robstva. Takrat so imele gusle v narodu velik pomen. Na sejmih, proščenjih in ob praznikih so berači prepevali ljudstvu na gusle pesmi nekdanje slave. Zgodovino so jim pripovedovali s spremljanjem gusli. Te pesmi so po vrednosti enake grški Ilijadi, kar priznavata celo Goethe in Grimm. Ko se je začelo osvobodilno gibanje, so v berače preoblečeni glasniki hodili od kraja v kraj in ljudi pripravljali na upor. Turški žandar in ovaduh, ki je pazil na vsako gibanje srbske raje, ni pazil na te beraško oblečene glasnike-pevce. Kaj pojejo za to se ni zanimal. In prav v teh pesmih so glasniki pripovedovali vse, kaj se pripravlja, kako se naj oni pripravijo, določal dan in iznanjal vsako novico. Zato so se pa Turki tudi nemali čudili, ko se je vse kakor eden vzdignilo ob dogovorjenem času. Niso mogli razumeti, kako so se upornili mogli obveščati in dvigniti narod. Vidite, to so naredile gusle. In zato so v tolikih čislih. Ne boste našli hiše niti v Bosni, kjer bi ne bilo gusle doma.«

Pozno ob eni ponoči smo šli spat. Naš Haznadarovič nas je spremljal. Sedaj sem že vedel, kdo je. Bil je iman, mohamedanski svečenih v diviziji. Poznal je Ljubljančane. Eno leto in pol je živel v Ljubljani, in ob prevratu rekveriral za narodno vojsko. Tudi Maribor mu je poznan.

»Zapojmo Dr. J…. podoknico,« se oglasi gospa Marija.

Dr. J. namreč ni bil z nami, ampak je šel zgodaj spat.

»Zapojmo!« smo rekli in se napotili pred hotel »Mostar«.

Noč je bila tiha, lepa. Ali temna tako, da smo komaj videli drug drugega.

In naenkrat je planilo v tiho, črnogorsko noč.

»Regiment po cesti gre.«

Zdravko pa je zavriskal!

»Uju … iiiiii … i ..«

»Pa moj fantič zraven gre.«

»Uju … iiii – ujuhuiiip…«

Cetinje še nikoli kaj takega ni slišalo. Zato so se odpirala okna in pojavljala so se na njih bele prikazni. Mi pa smo v objestnosti izlili vso svojo pevsko navdušenost v tisto cetinjsko noč …

Po starinah in minljivih veličanstvih brskajoče ljubitelje zanimajo znamenitosti, ki so bile, kakor – kraljevi dvorec, njegove sobane, slike, pohištvo z umetno rezbarijo … vse zares lepo in zanimivo, dragoceno umetno … zgodovinsko, cela epoha … orožana s starinskim orožjem, s silnimi dolgimi puškami, ki sem jih doslej videl le na slikah Albancev … puške, iz katerih je streljal kralj Nikita … meč, ki je odsekal glavo Muratu na Kosovem polju, potem meč, dar bivšega kajzerja Viljema, ki ima na rezilu vrezano v gotici rodovnik dinastije Hohenzollerncev … zares občudovanja vredno delo … potem meč, ki mu ga je podaril ruski car. Na njem pa že ni več ročaja z briljanti in redom sv. Ane – to je kralj Nikita pred odhodom vzel s seboj. Sobe, v katerih so bivale kraljične, kraljica in kralj, vsa tla ena sama mehka preproga … vse to je zanimivo. Ali mene ni zanimalo. Saj je to vse samo »bilo«, vse to je ugasnilo veličanstvo, minljivost slave in časti. Videl sem že mnogo večjo minljivost v Moskvi in na Dunaju. A jaz nisem prijatelj minljivosti, jaz ljubim bodočnost … Zato tudi ne bom tega opisoval. Saj itak o vsem tem že pišejo razne knjige. Pač pa me je zanimal Orlov Krš in pod njim samostan, najzanimivejše poslopje Cetinja! Sezidal ga je bil Ivan Crnojevič. Leta 1683, 1714 in 1758 so ga sicer Turki razdejali, ali zopet je bil pozidan v istem slogu. Namesto sedanjega stolpa je bil prej drug. Na njegovem vrhu so natikali glave v boju ubitih Turkov, običaj, ki ga je odpravil Peter II. Samostan je bila nekoč prestolnica vladike in je sedaj grobnica kraljevske rodbine in sedež metropolita. Malo više od samostana se dviga pozlačena od daneč vidna kupola, lep spomenik Danila I., pod katerim tudi počiva ta ustanovitelj vladarske hiše Petrovič-Njegoš.

V posebnem, nalašč zato postavljenem poslopju je narejen iz peska topografski obris Črne gore z vsemi rekami, dolinami, gorami, polji, mesti in vasmi … To je vrt samega gorovja. Strašne globeli se vidijo, gore in grebeni. Reke kakor globoke brazde tečejo v morje. Med grebeni in gorami so mesta in vasi. Polja … Čudovito, kaj umejo ti gorski prebivalci pridobiti iz gole skale. Hiše iz posameznih kamenitih plošč, položenih druga vrh druge, malo slame počez. V oknih ni šip. Po cele ure hodijo, da obdelajo osminko jutra. Tiste vrtičke na gorski ravnici zaščitijo s kamenitimi ograjami. Enako, kakor prebivalci Krasa. In to zato, da jim ga kamenje, ki se vali v pobočij, ne zasuje. Tako je okrog vsakega metra zelenja umetno obročno zidovje zgrajeno iz samih skal …

Zvečer pred našim odhodom je bil nam v čast ples v »Domu Svobode« bivšem črnogorskem parlamentu.

Večer ni bil črnogorski. To je opazila tudi gospa Marija, ki mi je rekla:

»Sedaj se mi pa zdi, kakor da sem v Ljubljani.«

»Meni tudi,« sem odvrnil. »Dolg je jezik evropske civilizacije.«

»Čudno, da se ni opraskal ob tem kamenju,« je dodal Matevž.

»O saj se je! Ampak ima kravjo ostrino, zato je vztrajno lizal.«

»Kaj zabavljate?« se je vmešal Zdravko. »Ne vidite, da plešejo kolo?«

»Saj ga tudi v Ljubljani.«

»Ne vidite, da so nekatere gardedame v narodnih nošah?«

To je bil menda res argument, zakaj nismo več zabavljali. Po gospo Marijo je prišel vitek Črnogorec s črnimi očmi. Zasukala sta se po dvorani. Jaz sem pa zagrabil Črnogorko, majhno punčko, ki je prodajala cvetje. Pa še to so mi zamerili. Gospa Marija je pozneje govorila:

»Saj je še Vuk plesal?«

»Aha … Okrog tiste majhne se je sukal.«

Opravljivci!

To pa le povem, da me je baš »tista majhna« pošteno zafrknila. Med drugim sem jo namreč vprašal o stvareh, ki me je ves čas bodla.

Na desno stran dvorane so namreč sedla mlada dekleta, na levo pa »garde dame«, vse po večini v narodnih nošah. Moškega pa nisem videl nobenega, da bi prisedel, če si že ni upal k dekletu, pa bi si vsaj k »garde dami«. Samo mi Slovenci smo se vsedli med ženske. Ni čuda, da sem jo vprašal o tem, če ni to morda tak običaj, da se ne osmešimo.

Ona pa, navihanka, se nasmeje, nato pa reče prav resno, malodane užaljeno:

»Kaj si pa vendar predstavljate o nas? … Saj še nismo v Albaniji …«

»Oprostite, potem se vas po vaši moški boje.«

»Zakaj?«

»Zato, ker si nobeden ne upa sesti med vas, nego stoje tam zadaj, kakor grešniki.«

»Ker ni prostora. Ali ne vidite, da nimajo kam sesti? … Kavalirji, odstopajo damam prostore …«

»Tak, to imaš sedaj.«

V zadregi nisem vedel, kaj bi. Na srečo je godba zaigrala, pari so se poiskali in zaplesali. Tudi po »mojo« je prišel eden. Ko je vstala, se mi je še pomenljivo nasmehnila, kakor da hoče povedati:

»No, ali se boji?«

Vrnil sem nasmehljaj.

Gospa Marija se mi je približala in rekla:

»Kaj sta pa imela?«

»Nič.«

»Mislila sem pač … Tako resno Vam je nekaj povedala, vi ste pa bili, kakor grešnik.«

Ošvrknil sem jo z očmi. »Kako zna vse naše kretnje,« sem pomislil. Glasno pa rekel: »Žal ji je, da odhajamo … Pa sem se moral tudi jaz delati žalostnega.«

Bogme, globok je bil pogled modrih oči gospe Marije. Zdi se mi predolg. Nato pa se je nasmejala … Vem, da ni verjela. Pač nič zato …

8. Vrnitev.

Pršelo je, ko smo drugega dne zjutraj sedli v avto in krenili nazaj v Kotor. Streha je bila dvignjena in mi je zakrivala pogled. Cetinje je ostalo za nami. Neprijetnost mi je silila v ude, ko je mimo nas bežalo skalovje. Samo od strani izpod strehe sem videl, da se vozimo po cesti, obdani na eni strani s strmimi pečinami, od druge strani pa je bila praznota, prepadi. Ali od Njegoša dalje se je zjasnilo. Streho smo spustili. Lovčen je bil zakrit v meglo, kakor obraz mohamedanke. Ni se razkril, dasi smo želeli. Kmalu nato pa se je zopet tam v globoki dolini zableščalo morje, videl se zopet beli trak ob obrežju. Pot vodi v strahovitih serpentinah, ki se zdijo sedaj še strašnejše, kakor če se pelješ navzgor. Pošastna vožnja, da zastaja dih. Pod nami Kotorski zaliv, ki se ves sinji z nepojmljivim sladostrastjem zariva v pogorje, katero se obdano od morja, v pragozdu gorskih vrhov, brezprimerno, belo razžarjeno izgublja v obzorje. Srečevali smo žene s tovori na hrbtih in osle, drobno stopajoče pod težo bremena.

Kravica se je pasla pod skalovjem. Redko travo je mulila. Nekoliko nižje doli sta bila dve.

»Kako spretno stopa po tem kamenju,« je občudoval Zdravko. »Kakor da je divja koza.«

»Pri nas pa še po ravnici težko hodi,« je pripomnil France.

»Tudi razloček med kravo in kravo …«

Petinštirideset kilometrov od Cetinja, štiri ure z avtom, je tu spdaj že žarki jug. Okrivljeni beneški lev je gospodoval na tej obali. Pokrajina se utaplja v neko sijajnino in širino, ki prekaša Italijo. V konrastih malone smrtno lepa. Tako govori o Kotoru in Dalmaciji nemški pesnik. Jaz ponavljam njegove besede.

Ko smo se ustavili v Kotoru, je predlagal šofer:

»Zapeljal vas v Dubrovnik- Pot imam tja.«

Nameravali smo iti z ladjo. Ali z ladjo se še navozimo iz Dubrovnika v Split. Z avtom bo pa zanimivejše.

»Mislite,« je rekla gospa Marija. Videl sem, da bi šla rajši po morju. Prvikrat ga vidi.

»Naveličate se ga,« sem rekel.

Pogodili smo se s šoferjem. In zdrveli smo po beli cesti, po tistem traku, ki smo ga gledali od tam zgoraj. Na levo morje, na desno vrtovi in vile, dalje tja skale, nage pečine, razmetane, kakor da so se tod pretepali in kepali velikani. Vrhovi pa so bili kakor plešasti starci …

Ali čim bolj smo se približevali Dubrivniku, tem več ravnine je bilo. Več polja, žito, ječmen, oljke, gaji oljk … fige, češnje in višnje, slive … in vinogradi. Pravkar so preganjali perenosporo …

»Dosedaj sem si predstavljal vinograde na gričkih,« je dejala gospa Marija, »kakor so Pekre, Kozajk … Haloze. Tu pa so polja in na ravnini, kakor pri nas pšenica!«

»Na gričih raste v Dalmaciji kamenje,« je razlagal Matevž. »Pri nas ga pa morajo kopati iz zemlje.«

»To bi morali imeti mi,« je kimal Ivan Celjski.

»Znali bi ga proabiti.«

»Tudi tu ga znajo,« je pripomnil Zdravko. »Prodajajo ga. In to leto za letom več.«

»Kdo ga pa kupuje?«

»Američani.«

Gospa Marija ni vedela, ali naj veruje ali ne. Ali šofer ji je potrdil …

Že malodane pred vratmi Dubrovnika smo zagledali agave »stoletne rože«. Veliko, mesnati listje je kipelo kvišku. Iz sredine pa je poganjalo deblo, visoko štiri, pet metrov, s cvetjem, kaveljčkom podobnim.

»Kakor da so živi brzojavni drogovi, poglejte,« je kazal Zdravko. »Cvetje je, kakor prsti roke. Samo žice jim je treba dati, pa bodo za brzojavne drogove, kakor nalašč!«

»Poglejte ta … kakor naši mlaji,« sem opozarjal na visoke, vitke in ravne palme, kakor sveče stoječe in le na vrhu z listjem obdane. Treba samo še obesiti tam zgoraj darilo za plezavca.«

Lepo je gledati take palme. Posebno mi se nismo mogli ločiti od njih. Saj tako velikih še nismo videli. Bile so kakor smreke v naših gozdovih.

Avto je zavil v ulico. Bila je vsa v skalo vsekana, nekaka globoka soteska. Zakaj stene ulice, iz žive skale, so se vzpenjale visoko, gotovo osem metrov in na njih je počivalo zidovje trdnjave. Kakor na slikah v razbojniških romanih, se mi je zdela ta ulica s trdnjavskim obzidjem.

Še pet minut in pred nami se ulica mahoma razširi in obstali smo na trgu sredi Dubrovnika.

Večerilo se je. Pod palmami so se izprehajali Dubrovničani in Dubrovničanke. Morje je tiho šumelo. Na vrtu je igrala godba. Vse je bilo živo, brezskrbno … Svetiljke so lile svojo luč po lepih obrazih Dubrovničank, elegantnih toaletah, poljubljale liste palm in jih pošiljale kopat se v morske valove, ki so se srebrili.

Adrija je tukaj polna zlata in srebra, kakor od meseca pobarvana. Včasi prehaja eno v drugo malone brez premora. Nebo je tako blizu, tako polno zvezd, tako gosto, a v svojem soju docela južno, kakor prepojeno z vonjem rastlin. V resnici ima nebo sijaj ledeniške zime, samo da je tako mlačno, tako mehko, tako nepoznano sladko, kakor je samo nebo v Dubrovniku …

Ladjo smo zamudili. Treba počakati do jutri zvečer. Videl sem, da se je jezil Matevž. Tudi Zdravko in Ivan Celjski sta godrnjala. A le radi lepšega. Kajti ni človek vsaki dan v Dubrovniku, v Dalmaciji, na Adriji!

»Zakaj smo vzeli avto. Mar bi se peljali z ladjo.«

Ivan Krški se ni jezil. Tudi gospa Marija je kazala miren obraz. Jaz sem se pa smejal.

»Hvala ti, ladja, da si ušla.«

9. Dubrovnik.

Kako te naj opišem? … Ali te naj sploh opisujem? Ne. Tebe je treba videti, Dubrovnik, ako hoče človek, da te pozna takega, kakršne si v resnici. Ako je Kotor biser Dalmacije, si ti diamant.

Mesto je obdano s starim, a mogočnim zidovjem, ter je videti, še vedno kakor trdnjava. Mesto ni veliko. Ali romantično je in sezidano kakor na valovih. Vidi se na njem umirajoče veličanstvo. Spomnil sem se tistega umrlega v Cetinju, tistega v Moskvi in na Dunaju …

Dubrovnik je bil od leta 1427 do 1437 republika. Ko nam je to povedal ciceron, se je gospa Marija nasmejala.

Približal sem se ji.

»Zakaj ste se nasmejali?«

»Prišlo mi je na misel …«

»Kaj?«

»Hrvaška. Tudi ona bi rada bila republika.«

»Ne pozabite Slovenije, gospa Marija.«

»O, vem, vem … Kakor Dubrovnik.«

»Ne politizirajta,« nas je pogledal Zdravko.

Ako gledaš mesto s kake višine, se zdi, ker je pozidano na skali, kakor da se dvigajo stene naravnost iz morja, ali kakor bi plavalo na morju. Na vrhu trdnjavskega obzidja je pot, po kateri lahko greš po vsem obzidju in ogleduješ mesto, ter njegove znamenitosti in starine. Spotoma se človek srečava z ječami. Strašen je pogled na tiste luknje, kjer je ječalo toliko ljudi. Pa vstaja pred teboj doba, ko je človek človeka naravnost trpinčil.

»Strašno,« je vzdihnila gospa Marija.

»Dalmacija,« sem odgovoril.

Pogledala me je, zakaj ni razumela mojega odgovora. Pokimal sem in rekel:

»Tujec, ki gleda Adrijo in Dubrovnik ve, da gospoduje nad to mehkobo furijozna sila, ki je last krajev Črne gore in tega junaškega juga. Ko se pokaže nevihta, zbesni Adrija, kakor zahrbtna zver. Kadar posivi, se potopi tudi Dalmacija v razbesnelost.

Res je, Dubrovnik je najsvetlejše mesto na jugu, s svojimi citadelami, okroglimi forti nad morjem, parki, divjimi nasadi grozdja, mandeljnim drevjem, regimenti palm. S svojim neumljivo v nebo se vihtečimi platanami je Dubrovnik umetniška slika na Adriji.

Krasen je gotski portal frančiškanskega samostana. Zares, lepe stavbe so znali delati nekoč.

Kakšne dobre četrt ure po morju se dviga otok Lokrum ali Lacroma. To je sloveč otok, in biti v Dubrovniku in ne videti Lokruna, biti v Splitu in ne videti Trogira je, kakor biti v Rimu in ne videti papeža.

Zato smo se tudi mi dogovorili, da dopoldne obiščemo ta otok.

Solnce je tu polno jasne vedrine, ki dobiva nad otokom Lokrumom z njegovimi starimi oljkami in terasami palm temno svečanost stare legende. Lokrum je pragozd, ki diši obsedeno divje in besno, deloma po cvetju, deloma po morju.

In to moramo videti.

Ali zgodilo se je, da sem se na dogovorjenem mestu našel sam.

»Pa grem sam,« sem sklenil.

Uslužni čolnarji in lastniki motorjev so me kar obdali. Odločil sem za motorni čoln.

Nisem se še prav vkrcal, kar se pripelje drugi motorni čoln od Lokruna sem. In kdo se je vozil v njem? Kdo drugi, kakor Zdravko. Ivan Celjski, Ivan Krški, France in gospa Marija.

»Kam?« kriče in mahajo.

»Na Lokrun.«

»Se ne izplača … Bili smo, pa ni nič.«

»Kje ste bili,« se oglasi čolnar. »Ali ste bili tam na oni strani, na »južni«?«

»Nismo.«

»Niste bili na Lokrunu,« je zamahnil čolnar z roko.

»Kako da ne,« se je oglasil Zdravko. »Kaj to ni Lokrun?« Pokazal je z roko otok.

»Je,« je potrdil čolnar.

»No, in …«

»Lokruna niste videli,« je odgovoril kratko čolnar. »Hajd, gospod, odrinemo?«

»Odrinemo,« sem dejal. »Bom si pač nič posebnega, ogledal sam.«

Motorčni čoln je odrinil z brega.

»Hej, čakam,« kriči Zdravko. »Tudi jaz grem. Naj bo še enkrat.«

Čoln se je zasukal in pristal.

Zdravko in Ivan Celjski, sta skočila v čoln.

»A drugi?«

»Jaz ne grem,« je odgovoril Ivan Krški. »Sem vse videl.«

»Gospa Marija?«

»Ne vem, zakaj sem vabil njo. Ali njena lica so tako gorela, kakor da si jih ne namazala z večerno zarjo in oči žarijo vzhičeno.

»Lokrum mi je nepozabljiv,« je dejala. »Ali France, moj mož je utrujen. Sama pa ne grem.«

France je potrdil in tako smo odpluli sami.

Ko sta mi pokazala, kje so bili prej izstopili, se je čolnar smehljal.

»Gotovo se tu nič ne vidi,« je rekel. »Treba iti v grajski park in grad.«

»Saj sta gospa Marija in Ivan Krški bila pri gradu? Pa ni nič,« sta rekla.

Ivan Celjski je zamahnil z roko.

»Dolgo ju ni bilo nazaj, to je res. Mi smo se utegnili celo okopati. Potem sta prišla. Ko pa sta prišla, pa nista vedela drugega povedati, kakor, da ceste niso ravne, da gredo vedno gor in dol, gor in dol … Grad pa da je star …«

Zdravko se je nasmejal. Čolnar pa je dejal:

»To sta morala biti pri tisti trdnjavi tam gori.« Pokazal je z roko na vrh. »Seveda, tisti grad ni zanimiv.«

Zavili smo po stezi h gradu. Bil je to nekoč benediktinski samostan. Sezidal ga je, kakor pripovedujejo, Rikard z levjim srcem angleški kralj. Ko se je leta 1192 vračal iz Palestine, ga je zalotil vihar. V veliki stiski je obljubil, da na tistem mestu, kjer stopi njegova noga na suho zemljo, sezida cerkev. Rešil se je na otok Lokrun; izpolnil je obljubo in sezidal cerkev s samostanom in ga izročil benediktincem. Dva stoletja pozneje v decembru 1396 je bil Lokrun zopet pribežališče kralja. Namreč ogrski kralj Sigmund se je tukaj ustavil ko je bežal pred sultanom Bajazidom. Nadvojvoda Maksimilijan – poznejši nesrečni meksikanski cesar – je odvzel menihom samostan in ga preuredil v grad. Še sedaj je videti po sobah, da so bile nekoč celice. Zaradi krivične prilastitve Lokruma in samostana – pripoveduje pripovedka dalje – da se je v habsburško rodbino naselila nesreča. Da odkupijo Habrburžani svoj težki greh, so vrnili samostan – sedaj grad – Cerkvi in dominikanci so se naselili tukaj. Sedaj, seve, je tu dečji dom ministerstva za socialno politiko.

»Ali njega ne bo preganjala nesreča,« vpraša Zdravko.

»Ga že preganja. Budžet mu je zmanjšan.«

»To ministerstva ne boli,« pripomni Ivan Celjski. »To boli narod.«

»Torej trpi za tuje grehe.«

»In za svojo neodločnost.«

Iz gradi so se vsipali otroci. Bilo jih je takrat nekaj okrog 120. Brez srajc, bosi, vsi zagoreli, vesel, živahni.

»Kdo-li je tako srečen, da pride sem,« ugiblje Zdravko.

Vprašajmo.

Oskrbnika najdemo na vrtu.

»Koliko se plača za oskrbo?«

»Kako mislite,« premišlja oskrbnik.

»Namreč, kdo lahko pride sem?«

»Otroci uradnikov in revnih staršev in invalidov.«

»Ali je drago?«

»Ne stane nič. Plača ministerstvo.«

»To je treba imeti že svojega zaščitnika pri ministerstvu?«

Oskrbnik je zmagaj z glavo.

»Otroci so iz vseh krajev. Priglašajo se pri velikih županstvih in se vsake tri mesece menjajo. Tu protekcije ni.«

Ne vem, ali sem mu verjel takrat, sedaj se mi zdi, da ne verjamem.

»Ali se lahko tudi da otroka za plačilo?«

»Ne … Za plačilo se ne sprejemajo.«

Tako je govoril. A pozneje sem čital v listih, da se sprejemajo tudi za plačilo.

Ogledali smo si vrt in park. Divja pomaranča je držala v svojem naročju lepo rumeno sadje. Nismo ga mogli doseči, dasi smo poskušali ne izoraje se na strogo prepoved. Hudirja, saj smo s severa, kjer ne rastejo pomaranče. Limona je cvetela. Druga poleg nje jih je že ponujala. Fige so se vzpenjale ob steni. Lavor je zelenel ves košat. Rožičevo drevo, široko in visoko je kazalo z višave svoj sad – kakor fižol v širokem stročju. – Ob zidu je rastel moje velikosti visok kaktus. Mesnato široko listje je bilo tako, kakor so lopate vodnega mlina. Zataknjeno drugo v drugo je imel podobo futuristično naslikanega človeka. Stal je nepremično v tej nepremični obliki, kakor zakleto bitje, spremenjeno v kaktus. Dolgo smo stali pri njem in ga gledali. Doteknil sem se cvetja, ki je poganjalo kar iz roba listja.

»Ne dotikaj se!« je vzkliknil Zdravko.

»Kaj pa je takega?«

»Bodike gredo na kožo. Ne spraviš jih z lepa ven.«

Hitro sem si otiral roko. Ali so se že zapičile v kožo, da sem imel posla, preden sem odstranil vse.

»Zanimiva rastlina,« je majal z glavo Ivan Celjski. »Gotovo je tu izvor futuristične umetnosti.«

Zdravko je jel ogledovati rožiče na drevesu in je zapel:

»Fihe, rožiče,

za mlade dekliče,

za stare babe pa lorber …«

»Bogme, vse je tu, kakor v pesmi.«

Ivan Celjski pa se je nenadoma nečesa spomnil:

»Torej … vse je pusto in nič posebnega ni. Poti so neravne, vse gredo gor in dol, gor in dol.«

»Da, da … Le počakaj. Povem jima, gospe Mariji in Ivanu Krškemu. Zares sta gledala Lokrum …«

V parku so rastle prave pomaranče … Cvetele so. Oljke, bori, raznovrstni … ciprese, oleandri, beli in rudeči cele aleje … pušpanj, aloje in agave, razne palme … tudi dateljeva. Samo da bi bil sad kisel. Vkljub vsemu je za dateljne še premalo vroče. Razne kakteje so stale ob poteh … Šipek je cvetel, ali kakor mu pravimo mi: granatno jabolko.

In rožmarina? … Celo grmičevje, kakor pri nas brinja. Žive meje so po celem parku in vrtu iz njega. Krasne veje, košate. Vzeli smo si jih nekaj za spomin.

Zdravko se je razžalostil.

»Tako lep pomen ima pri nas … pesem ga opeva in dekle ga daje fantu … Tu pa je kakor brinje.

Rasti, rasti, rožmarin,

Ti deviški drag spomin …«

»Kjer je vsega mnogo, tudi spomin mnogo ne velja,« sem dejal.

»Menda res,« si je obrisal ponarejene solze Zdravko. Res pa je, da naša pesem tu izgubi ves svoj pomen.«

Mirta je pravkar cvetela. Natrgali smo nekaj cvetočih vej. Za spomin na rajski otok.

»Tole vejo pa nesimo gospe Mariji,« je svetoval Zdravko. »Naj ji bo za spomin od nas na pusti otok, kjer nič druzega ni, kakor steze gor in dol, gor in dol …«

Ogledali smo si še takozvano »mrtvo morje«. Je to globel v kotu parka v kateri je čista, morska voda in mirna, kakor mrtva. Odtod tudi ime. Prihaja izpod skale iz morja. In ko besni vihar na morju in se valovi penijo za mnogo metrov visoko in celo kakor vodeni, peneči jeziki sikajo skozi odprtino, ostane voda v mrtvem morju vedno mirna in tiha. Kakor svetnik poleg razbrzdanih strasti življenja …

Ko smo se vračali, nam je pokazal čolnar spomenik, ki je postavljen ob morju na Lokrum, na njegovi severni strani. Tu se je zgodila katastrofa leta 1859. Bojna ladja »Triton«, ki je bila tu zasidrana, je izletela v zrak z vsem moštvom vred. Živ je ostal samo mornar, ki je bil za kazen zaprt na dnu ladje. Vnel se je namreč smodnik …

Ko smo se vrnili z Lokruna, je bil že večer … Treba na ladjo. V Split …

Ko sem se vkrcal, sem poiskal posteljo in legel.

»Sedaj mi dajte mir.«

»Luna sije … Krasen pogled je na morju. Na krovu je tako idilično …«

Gospa Marija me je hotela zvabiti iz postelje.

»Videl sem že luno s krova in idilo na krovu,« sem rekel in nadaljeval z besedami pisatelja Edschmida: »Tu v teh krajih so se tekom stoletij natepli vsi mogoči faktorji, mešanica vseh pustolovskih in nestalnih narodov. In zrasel je sijajen narod, lep kakor stebrovje Michalozzijeve rektorske palače v Dubrovniku, katerega sedaj zapuščamo. Zato iz obupa hočem spati, ker mi je slovo pretežko.«

Gospa Marija se je smejala in rekla tudi s pisateljem:

»V resnici ima Dalmacija vse, kar je ženskega: opojnost, gladkost, svilenost in omamljivost luči. Zato ste se skrili, da vas je zapelje. Zato na svidenje v Splitu.«

Poklonila se je kakor v zasmeh in odšla na krov.

*

Proti večeru drugega dne smo se izkrcali v Splitu. Še pri uličnih svetiljkah smo gledali Dioklecijanovo palačo, v kateri stoji malone ves stari Split. Zakaj jutri se odpelje vlak v Ljubljano.

10. Split.

Proti polnoči drugega dne je ladja zaokrenila svoj nos in zagledali smo Split. Tiha je bila noč, sijala je polna luna. Morje je blestelo v srebrnem svitu luninem, Split pa je, oblit od te svetlobe, ležal pred nami, kakor pravljično mesto.

Gospa Marija je dejala:

»Vidite tam v mestu zvonik, ves bel in visok, da se zdi, kakor da lebdi osamljen velikan nad mestom?«

»In to je velikan,« je odgovoril Zdravko. »Iz rezanega kamna je zidan, iz kamenja Dioklecianove palače.«

»Ogledamo si jo ob uri duhov,« sem rekel. »Kdo je za to?«

Gospa Marija me je pogledala in njene oči so se ustavile na meni. Videl sem, da je navdušena.

»Prekrasno. Ob uri duhov bomo pogledali mogočnega rimskega cesarja.«

»Njegovo preteklost in ostanke,« je popravil Matevž.

Ladja se je ustavila, vrvi so jo privezale k močnim stebrom na pomolu.

»Na Stari obali,« to je ob morju, kjer je vsak večer korso, ni bilo nikogar. Samo stara cesarska palača, v kateri ima sedaj stanovanje okrog 3000 stanovalcev, nas je pozdravila molče, oziroma mi smo jo pozdravili, Ciklopski zid stoji pred nami. Okna, ki prav nič ne spadajo k sili palače, so vse majhne in slabotne, napol zazidani stebri in skromno zidovje zgoraj na čelu ciklopskega zida, čudno učinkujejo na gledalca.

Zdravko je pripomnil:

»Evo, priče, da je tukaj delo mogočnega bilo uporabljeno od malih ljudi za svoje malenkostne potrebe.«

»Filozof,« je odvrnila gospa Marija.

»Mi stojimo pred velikanskimi razvalinami na zemlji, pred palačo Dioklecijanovo,« je nadaljeval Zdravko in gospe Marije ni niti pogledal.

Nato pa se je obrnil k nji in rekel z elegantno kretnjo, pokazavši obzidje:

»Evo …«

Gospa Marija je pokimala. Njene ustnice so zadrževale smeh, ko je spregovorila z nežnim glasom:

»Kakor Triglav!«

Zdravko se je zasukal na protezi in stisnil pest.

Ploskev te palače znaša 38. 236 kvadratnih metrov. Če premerimo s koraki to palačo, ali sedaj staro mesto, ki je zapadno zvezano z novim mestom, ki se grupira okrog Gospodarskega Trga, je od obale do Porta Aurea (zlata vrata) torej od vzhodne in zahodne strani 288 korakov, ob morju in južne strani 239, in na severni strani 234 korakov. Torej prostor, ki se da prekoračiti v komaj tričetrt uri: Zidovje cesarske palače je že vidno povsod, najbolj pa na rivieri, na »Stari obali«.

»Pojdimo v peristil po zgodovinski poti,« sem dejal. »Tedaj, ko je vladal Dioklecian, je bil tu do Porte Aenee (morska vrata) izdelan kanal, po katerem so cesarske rimske barke plavale v palačo.«

Stopili smo na širok prostor. »Stolni trg,« stoji pisano na steni.

»Ura duhov,« je rekel Zdravko in pogledal na uro. Bilo je polnoči. Luna se je smejala z neba in bilo je azres, kakor da smo iz sedanjosti stopili v davno preteklost.

»Kako se počutite,« je vprašal Matevž gospo Marijo. »Sedaj stojite v sprejemnici rimskega cesarja.«

»V kakšni sprejemnici?«

»V peristilu, kakor so takrat govorili temu delu sobe. Ta le »Stolni trg« je bila soba za goste – peristil.«

In pred nami je v polnočni uri, v svitu luninem, vstal nekdanji svet, dvorana, dolga 35 in široka 13 metrov, polna stebrov. Na zapadni strani te dvorane – Stolnega trga današnjega – so vzidani stebri, ki tvorijo petero lokov. Za njimi, kakih 60 korakov je mavzolej Diokleciana, ki je bil, kakor govori legenda, v VIII. Stoletju, a soglasno napisa, pa leta 1393 – v času, ko je bil tukaj se nahajajoči Jupitrov kip, odpeljan v Benetke – posvečen v katoliško cerkev sv. Dujma. In ta mavzolej, ki se šteje med najlepše antične spomenike, je sedaj stolna cerkev.

Stolp, ki nas je pozdravljal že od daleč, ko smo na krovu parnika gledali mesto, stoji tukaj neposredno med vzhodnimi stebri peristila in antičnimi vrati mavzoleja. Zidan je v znamenitem romanskem slogu in se lepo podaja antičnemu mavzoleju sedanji stolni cerkvi. V stolpu je ura, ki udarja čez dve minuti zopet odbito uro, da lahko, ako se zmoti človek prvič, prepriča, koliko je pravzaprav. In to dela do polnoči. Po polnoči se pa umiri in začne ob osmi zjutraj zopet.

Južna ožina, ki predstavlja notranjo fasado cesarske palače – danes še dobro ohranjena – je bogovom posvečen vestibulum, za katerim je atrium, kjer je bilo pravo bivališče cesarja. Za atriumom so pa kopeli – bile so kopeli.

O, slikoviti ostanki Dioklecianove palače so mogočen spomin na mogočno dobo rimskega imperija. Takih ostankov nima niti Rim. Ti ostanki še sedaj molče pripovedujejo, da je bil Dioklecian eden izmed velikih imperatorjev Rima.

Bil je sin Dalmacije. Rojen kot sin osvobojenca – pisarja Anulinusa l. 245, je pozneje stopil v rimske legije v katerih je napredoval do najvišje časti. Leta 284, so ga legije izklicale za cesarja. Ime mu je bilo »Cajus Aurelius Valerius Diocles«. Z vso močjo se je upiral mogočen mož propadanju rimskega imperija, ki je že pokal v vseh šivih. Z mogočno roko je gasil na vseh koncih svojega imperija vznikajoče požare. Njegovo modro vladanje mu je pridjalo ime Veliki. Ponosno stoji poleg Trajana in Hadrijana.

Dve leti po ukazu, naj se preganja kristjane kot revolucionarje, nevarne državi, je Dioklecian utrujen odložil škrlat in si sezidal tukaj v domovini daleč od Rima, to mogočno palačo. Biti je morala takrat čudež lepote in krasote. Čuvana od 4 močnih obrobnih stolpov se je dvigala naravnost iz morskih valov – današnji trotoar je zgrajen pozneje z zasipanjem morja – in kanal je peljal barke na dvorišče skozi Porta Aenea.

Tristo let po smrti Diokleciana so pridrvele črede ljudskega preseljevanja nad Idrijo, uničile sosednji Solin, blesteče rimsko mesto in pregnale prebivalce. Mali del od njih se je zatekel v palačo Dioklecianovo. Kakor palčki v zapuščenem hotelu velikana, so se vselili v ogromne sobane. V njih so si postavili sobice in celo na streho palače prilepili svoje majhne hišice. Še danes stanuje v prostorih palače nad tritisoč ljudi.

Pa tudi po smrti svojevoljna usoda ni pustila Diokleciana pri miru. Mavzolej, ki si ga je postavil v sredi svoje palače, je spremenjen v krščansko cerkev, v tempel Galilejca, nauk katerega je skušal nekoč zatreti. Ali noč je in to je že zapisano v zgodovini.

Ko je poljubilo jutranje solnce vrhove streh mesta Splita, smo bili že zopet v peristilu – na Stolnem trgu.

»Kdo gre na stolp,« je vprašal Zdravko, in gledali smo kvišku.

»Visoko je in noge niso močne,« je omenil eden, gospa Marija pa je dejala:

»Kdor je plezalec – planinec, hajd. Če sem bila na Pohorju, zakaj bi ne pogledala, če je zvonik višji.«

Že smo se pripravili, da si ogledamo mesto iz zvonika, a slučajno stražarja ali vratarja zvonika nismo našli.

»Pa si ogledamo pozneje,« je odločila gospa Marija in soglašali smo.

Ogledali smo si cerkev. Bila je ravno maša, pa nismo mogli vse pogledati. Orglje tam zgoraj nekje so pele …

Na Stolnem trgu se križajo ceste. Proti zapadu pelje Porta Ferrea, a proti vzhodu Porta Argentea, hodniki palače, ki so danes ulice. Porta Aurea – zlata vrata, so bila vrata palače, skozi katere se je vozil Dioklecian iz Solina. Tu je cesta, ki je že deloma obokana, ker je severni del palače delila v dve četrti ter je končala v peristilu. Zgoraj te ulice so bili zapadno prostori za dvorne sluge – sužnje ženskega spola, ki so oskrbovale garderobo cesarja in njegovega dvora, dočim so bili južni prostori moške služinčadi.

Prišli smo na Gospodarski trg. To je že novo mesto. Izvoščaki so nas pozdravljali.

11. »Na Marjan.«

»Oglejmo si Split z gore,« je rekla gospa Marija, »kot odziv pozdravu izvoščenkov. Po ulicah ga ne vidimo. Diokleciana smo pa že itak videli.«

Ali izvoščka nismo vzeli, vzeli smo avtomobil. Cenejše nam je prišel in hitrejše je vozil – mi smo pa moderni ljudje in živimo hitro.

Ta »gora« je visoka 178 m. Ali poglej z nje je krasen. Celo mesto se vidi, kakor z močnimi oljnatimi barvami naslikana slika. Z belim, visokim zvonikom sv. Dujma na sredi. Otočiči, zalivi, skale, bičane od morja, ceste in osamljene hišice na poljanah. Gorski greben na severu, a z druge strani dolgi zaliv, na katerem se belijo poleg morja majhni gradiči – vile: Vse to leži pred nami, a morje leži vse sinje, mesto pa blesti v solncu. Vidi se, da leži Split na južnem obrežju na približno 10 km velikem polotoku in je zidan v polkrogu. Okrog mesta leže od zapada čez sever proti vzhodu predmestja: Veli Varoš, Dobri Studenec, Manoš in Lučac ter trdnjavica Gripi.

Zgodovina Splita se začne z dobo, ko so se po razrušitvi Solina po Avarih v letu 639 zbežavši Solinci vrnili nazaj ter se nastanili v Dioklecianovi palači, ki je bila kakor trdnjava. Zato je pravzaprav zgodovina Splita nadaljevanje Solina.

Na Marjanu raste petrovjak in na tablici je bilo zapisano z botaniškim imenom Crithmum maritimum, listje katerega je podobno omeli in njegove česulje spominjajo na bršljan. Tu je pravi koper – Capparis spinosa, ki je svoje korenine zasadil v obzidje. Gledamo žoltosvetoči lepi pomorski mak – Glancium luteum.

»Poleg nezapisanih domačih imen, imajo zapisane po latinski krstne liste,« je rekla gospa Marija.

»Morajo,« je odgovoril Zdravko. »Saj so Rimljani.« In če se pri nas na Kranjskem učimo latinski predno smo doktorji, kako si pa mislite, da bi tukaj mogle rasti te rože in koper biti koper, brez latinščine?

»Tudi vi ste postali učeni,« je odgovorila gospa Marija in deli zobje so blesteli.

»Saj sem videl Dioklecianovo palačo.«

»Pa zato še niste imperator.«

Gospa Marija se je nasmejala in gledala Zdravka.

»Merjasca še nisem utegnil usmrtiti,« je odgovoril kratko.

»Seveda … Na Triglavu jih ni,« je odvrnila gospa Marija.

»Hvala Bogu! Gamsi so, jeleni in srce in druga poštena zverina. Če bi se pa znašel kak merjasec, bi se ga lotil, pa četudi bi ne postal cesar.«

»Strašni ste,« je odgovorila gospa Marija in se koketno obranila od njega. Zdravko pa je stopil k nji in pokazal na Dioklecianovo palačo.

»Duh nekdanjega Dalmatinca me je prešinil. In ko sem pil dalmatinca, tudi vi gospa Marija ste ga pili, ki je reklo: Na Kranjskem takega ne točijo. Kje raste tisti, ki ga točijo na Kranjskem in mu pravijo dalmatinec?«

»Strašni ste,« je ponovila gospa Marija in njene lepe oči so izzivalno gledale z Zdravkove. »Da sem Rimljanka, dala bi Vam opravka …«

Pristopil je France in pokazal na veliko tovarno cementa, ki iz kamenja gore Marjana dela cement in ki je industrijelna posebnost Dalmacije. Tu se namreč delajo kopalne banje iz cementa, v masi katerega so rudeči, beli in črni marmornasti fragmenti narejeni tako spretno, da se zdi, da imamo pred sabo stvari iz pisanega marmorja. Tudi vaze, kipi nagrobni spomeniki se izdelujejo iz te mešanice tako spretno, da laik misli, da je izklesano iz pravega marmorja …

Zapadno se vidi otok Čiovo s Trogirjem, severno vas Slatina, tam dalje nad Trogirjem je goli greben gore Elija.

Stopimo na pokopališče, ki je tu na Marjanu. Dvojna vrata ga zapirajo. Tu rastejo beli oleandri, pinije, ciprese. Za drevesi so vrste grobov. Tu je kraj bogatih mrličev, zato so spomeniki veliki, kameniti, ciprese, pinije, svetlozeleni borovec. Za temi pa je pokopališče revnih s plavimi in črnimi lesenimi križi ali celo brez njih.

Matevž je pokazal na to razliko in dejal:

»Vse mine!«

Gospa Marija pa je odgovorila:

»Ne mine. Razloček je ostal. Tu bogati, tam revni. Ne mine.«

Matevž je potrkal na umetno nogo in pristavil:

»Popravljam … Resnice ni!«

Zdravko je pokimal in pokazal v tla:

»Resnica je tu doli … tu notri …

Ali točnejše: Pri rojstvu in pri smrti. Ko se rodiš, ne veš nič ali si bogat ali reven, ko umreš, ne veš več ali si bil bogat ali reven. Samo okolica dela razločke in odganja resnico.«

»Ne filozofirajte,« je rekla gospa Marija. »Nismo v Atenah …«

Zdravko se je nasmejal:

»Pozabil sem, da imamo žensko v svoji sredi.«

Gospa Marija je nejevoljna stopila na široke stopnice.

»Praktičnim gestam nežnega spola vedno sledim,« je pripomnil in stopil za njo.

Nekaj časa smo šli molče peš v mesto po stopnicah, širokih in položnih, vodeče skozi vinograd v mesto.

»Poglejte,« je govoril Zdravko. »Gorenjc sem, izpod Triglava, vendar se mi dopadejo fige, mandeljni, lovorika. Kako diši to listje, poskusite.«

Podal ji je listje žolte smilje (Helichrysum angustifoliun) ki ima na koncu svojih igličastih mehkolistnatih poganjkov še v pozni jeseni vedno svetložolte čašice.

Gospa Marija je poduhala.

»Kakor po pelinovcu diši.«

»Ne branil bi se ga, če bi ga imel sedaj.«

»Ne grizem pelinovca. Pijem ga pa.«

»Zares ste Gorenjc,« je odgovorila.

»Zaman, da ste gledali Dioklecianovo palačo.«

»Gotovo. Razvalina je in mesto je postala. Moj Triglav pa, kakor je bil za časa Diokleciana, tak je ostal za časa mene – Zdravka. Korenina?«

»Lastna hvala, cena mala.«

»Vaše oči govore drugače,« je rekel tišje.

Za hip je stopila hitreje, nato pa se je nasmejala in z nasmehom povdarjala:

»Korenine mi ugajajo. Ljubim hren in mrkev, čebulo in peteršilj in tudi česen mi ni protiven.«

»Če so to vse korenine, ne vem,« je odgovoril Zdravko. »Vem pa, da korenina drevesa daje več ognja in vročine, kakor hren in mrkev. Povej mi, kaj vam je ljubše: ogenj ali hren?«

Pogledala ga je nato in rekla:

»Oboje. Ali vse ob svojem času.«

»Pohorjanka ste,« je vzkliknil Zdravko. »Pozdravljeni zato … Bal sem se že, da vas je izpridil Dioklecian.«

»Kaj vraga vedno s tem Dioklecianom,« je rekel France. »Mar je res to kaj takega, da treba vedno govoriti o tem?«

»Prva imaš,« je rekel Zdravko in pokazal na trto, polno grozdja, ki se je ravno pripravljalo k cvetu. »Tole je več vredno, zakaj ugajalo mi je. Kakor maslo …«

12. Iz Splita v Solin in Trogir.

Čas ne dopušča in z njimi tudi sredstva, ogledati si vse, kar bi človek rad. Ali treba videti vsaj tako, kakor na filmu kinematografa. Zato smo najeli avto, da nas popelje v Solin in od tam po rivijeri Kaštelov v Trogir. Zakaj govorili so nam v Dubrovniku in še v Hercegovnem, da kdor vidi Split, a ne Trogira, je kakor če vidi Rim, a ne vidi papeža. Menda je taka prislovica znana po celem svetu, zakaj ko sem bil v Turkestanu, tam v centralni Aziji, so mi govorili:

»Kdor je v Turkestanu in ni videl Samarkanda in ne njegovih mogočnih Tamerlanovih stolpov in mošeje, je kakor da se je rodil in ni živel. Ker ti stolpi in mošeja je naš Rim.«

In da dokažem, da živim, sem si igledal vzhodni Rim z vsemi slovitostmi Tamerlanove mogočnosti in slave. In da dokažemo, da živimo, smo sedaj vkljub kratkemu času sklenili, da vidimo Trogir.

Zato, hajd, kateri avto nas popelje, vendar smo vzeli samo tistega, ki je naložil nas petero z gospo Marijo! Zakaj Sarajevo nas je izučilo, da ni praktično in tudi ne dobro deliti se radi avtomobila.

Šlo je skozi brajde vinogradov, preko hribčka z razvalino čuvajnice – stolpa Glavičina, ki spominja na čase, ko je bil Solin v rokah Turkov,

Kmalu smo v Solinu. Če bi se peljali s čolnom po morju, še dolgo ne bi pripluli. Tudi z vlakom, ki vozi, bi tako kmalu ne prišli. Zato je avto res moderno sredstvo v tej moderni dobi, ko treba vse hitro, hitro.

Po navalu Avarov je bil Solin okupiran od hrvaških kraljev. Cerkev sv. Marije je bila v X. stoletju od Helene, žene kralja Miroslava, celo restavrirana ter je bila grobnica hrvaških kraljev. Razumljivo, saj je bil Solin blizu Bihača stolnega mesta hrvaških kraljev.

Gotovo so že grški kolonisti v dobi IV. Stoletja pred Kr., kakor v Trogirju, ustanovili tukaj staro ilirsko naselbino. V II. stoletju pred Kr. Je bilo mesto Solin še pomembno mesto. Dioklecian je pogostoma bival v njem, ko je zidal svojo palačo, saj si je celo ogledal zato tudi kamnolome na Fruški gori. Pozneje so Solin napadli Goti in Huni, zato je bil to trdnjava z dvojnim obzidjem. Leta 639. po Kr. So ga Avari razrušili in se od takrat ni več pozidal.

Izkopine kažejo, da leži antični Solin 2–3 metre pod sedanjo zemeljsko plastjo. Da se razvaline niso pozabile, je vzrok ta, da je zemeljska plast bila v prejšnjih stoletjih manjša, takšna, da ni zakrila vsega, ter so iz nove plasti moleli stebri in drugo obzidje. Kdor je videl Pompeje, bo primerjal Solin s Pompeji in bo takoj videl, kaj je vzrok propasti Pompej in kaj Solina. Med tem ko je Vezuv zasul Pompeje in je tako konserviral, da je sedaj odkopano mesto lepo vidno, je Solin propadel radi Avarov, ki so ga razrušili. Tudi je bilo Pompej majhno mesto, ki se ga je lahko izkopalo, a Solin je bilo cvetoča metropola s polmilijona prebivalcev. Poganski templji, krščanske cerkve, arene in mnoge druge krasne stavbe so vidne v razvalinah.

Odkrivajo sedaj zopet te stavbe iz tistih dni, ko je Rim najmočnejši izmed mogočnih umiral, ko so stari bogovi vojevali zadnji boj z novo prihajajočim …

Ogledali smo si veliko pokopališče, kjer se vidijo stebri in velika bazilika. Razvaline amfiteatra, ki je bil velik, dajejo vtis, da so Rimljani zidali zares vse z ono mogočnostjo in veličino, kakoršni so se držali sami. Še sedaj se vidijo sedeži v tem amfiteatru.

Pri trogirski cesti, kjer nas pelje avto počasi, vidimo takozvani zid cyklopov, kakor pravijo. Ta zid se vleče paralelno ob cesti tri kilometre proti zapadu, skoro do Kastela Sučurac. Podoben je »Dolgemu zidu«, ki je nekoč Atene vezal s Pireneji, nam objasnjuje šofer. Od kod je zvedel o pirenejskem »Dolgem zidu«, ga nisem vprašal, dasi se mi je zdela zanimiva ta primerjava.

Avto pa drvi naprej, po trogirski cesti, po obrežnem robu – rivijeri, katero čuva gorovje Kozjak pred ostro burjo tako skrbno, da napoči tukaj zima pozno, a pomlad se začne zgodaj. Ob obrežju rastejo najlepše oljke, bršljan zeleni in venča debla. Lovorika raste kot plevel. Iz mirte in granatnih jabolk (šipka) so narejene ograje.

»Eh,« reče Zdravko, kazaje na cvetočo mirto. »Gospa Marija, ko ste z mirto stali pred oltarjem, niste vedeli, da je tukaj iz nje narejena ograja. Torej – vaš nevestin venec je bil iz ograje.«

»Gotovo. In trebalo je prej to ograjo odstraniti predno se je prišlo na vrt,« je odgovorila gospa Marija in ga ni pogledala. Zdravko pa je popravil lase in vprašal: »In kdo je odstranil ograjo?« – »Tisti, ki je imel korajžo,« je odgovoril z izzivalnim glasom.

»Zares,« je ponovila gospa Marija in pokimala z glavo, gledaje Zdravka.

»Zares,« je dejala še enkrat. »Gorenjc bi je ne imel,« je dodala z nasmehom, v katerem je bila nagajivost.

»Ne govorite,« je dvignil glavo Zdravko.

»Splitski dalmatinec ni za Gorenjce.«

Rivijera je v času hrvaških kraljev igrala pomembno vlogo. Bila je obljudena že izza rimskih časov, ko je cesar Klavdij, kakor se govori, tu naselil svoje veterane. Sedaj se iz tega mirtinega cvetja zelenja in srebrnih oljk in modrine morja smehlja sedem belih vasic, da tako imenujem te naselbine, katere veže obrežna cesta – trogirska – med seboj. Svoječasno jih je bilo trinajst, ali danes jih je samo še sedem, ter se prve štiri navadno imenujejo trogirski Kašteli. To so: Štafilič, Novi, Stari in Lukšič. Ostali trije pa Splitki Kašteli: Kambelovac, Gomilica, Sučarac.

Med Novim Kaštelom in Trogirjem proti goram je rezudenca hrvaških kraljev, Bihač, sedaj samo še razvalina.

»Po zgodovinskih tleh dirja avto,« je pripomnil Matevž.

»Vsa tla so zgodovinska, kjerkoli smo,« odvrne Zdravko.

»Vam ni nikdar kaj prav,« reče gospa Marija. »Pozna se, da ste zares Gorenjc.«

»Ali nisem rekel resnice?«

Gledal je vprašajoče.

»Ali ta zgodovinska tla so pred vsem za nas znamenita. Tu je bila rezidenca mogočnega hrvaškega kraljestva. Hrvaški kralji so hodili tod, kjer se vozimo sedaj mi. Veste?«

»A tam pod Triglavom? Tam pri Bohinju? Tam pri Bledu?«

In začel je deklamirati odlomek Prešernovega »Krsta pri Savici«:

»On z njimi, ki še trj'jo krivo,

Beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino,

V trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dandanašnji vidiš razvalino,

Ki Ajdovski se gradec imenuje,

V nji gledaš Črtomirovo lastnino …«

Gospa Marija je hotela nekaj reči, pa tudi Matevž je imel prirpavljeno na jeziku krepko opazko, ali avto se je ustavil.

Bili smo v Trogiru.

13. Trogir.

»Prehitro smo prišli,« je rekla gospa Marija, stopaje iz voza.

»Prehitro, škoda,« je odgovoril Zdravko.

»Nisem vam mogel povedati vse zgodovinske resnice Gorenjske.«

»Se še pogovorimo,« je rekel Matevž. »Sedaj je bilo malo res prehitro. Ali pustimo sedaj »Črtomirovo lastnino«, in si oglejmo drugo lastnino, ki bi jo, kakor pravijo, rad dobil Musolini.«

Trogir je bil, kakor tistih sedem vasic – Kaštelov, trdnjavica, ki so stale v bran proti Turkom, v službi Benečanov. Povsod se vidijo krilati beneški levi evangelist Marko z odprto knjigo in napisom:

»Pax tibi Marko, evangelista meus.«

»Kako so Benečani razumevali tisti »pax«, hm … govori zgodovina,« je pripomnil Matevž.

»Bogme, nič drugače, kakor razumevajo danes oni, ki smejo rožljati s sabljo,« je odgovoril Zdravko.

»Trogir je eno najznamenitejših mest Dalmacije,« nam je pripovedoval ciceron, soudeleženec naših odlikovanj, ki smo ga dobili v Trogirju, v prvi trgovini, kjer smo si kupili črnogorske čepice za spomin. »Znano je kot tako že čez 2200 let.«

Večina hiš j starih in zato se povsod najdejo motivi iz boljših benečanskih časov. Lepe dvo- in tri-krilna rimska okna, skulpirane balistrade in balkoni pričajo, da je to mesto videlo znamenite stare čase in še živi.

Še dalje v preteklost pa sega na dvorišču samostana sv. Nikolaja vzidan grški fragment iz III. Stoletja po Kr., ko se je še Trogir imenoval Traugurion.

Poleg »benečanske lože«, – poslopje kjer se je sodilo, – stoji bazilika sv. Martina s tremi ladjami. Bazilika je sedaj posvečena sv. Barbari.

Stolna cerkev v Trogiru je pozidana v začetku XIII. Stoletja na mestu, kjer so leta 1123, Saraceni porušili katedralo. Bila pa je šele končana leta 1600 v slogu, kakršnega nosi še sedaj.

Glavna vrsta so narejena v najlepšem romantičnem slogu cele srednje Evrope. Delal jih je domačin, umetnih Radovan. Kakor pravi izročilo in novejše izkopanine to potrjujejo, sestoji del scenerij, ki so na teh vratih od Marijine cerkve v kraljevskem Bihaču.

Notranjost cerkve je razdeljena z dvema vrstama dvojnih stebrov v tri ladje. Pod prižnico je grob, kar priča pokrov in na njemu napis, da tu od leta 1348, počiva vladar Trogira, ki ga zgodovina večkrat omenja: »Mladen Šubič, Croatorum Clipens.«

Na levo je kapelica sv. Ivana Orsini. Dva marmornata angela držita v krasni marmorni rakvi Ivana Orsinija, ki je bil od 1062.–1111. leta Trigorski škof. Med oknami stoje kipi apostolov. Samo edenajst jih je, ker je dvanajsti prenesen na stolp, da zastopa enega štirih evangelistov.

Znamenite predmete nam je pokazal mežnar. Bila je mašna obleka – plašč iz rudečega žameta z zlatom predkana, narejen iz plašča neke Turkinje, žene bogatega paše. Potem žitni klas iz slonove kosti, dve mašni knjigi iz pergamenta, krasno pisani, štola iz XI. Stoletja, na kateri je Kristus in 12 apostolov. Nadalje srednjeveška škofovska kapa, ki je, kakor trdi legenda, narejena iz plašča, ki so ga nosili kralji pri kronanju in ki ga je pred 670 leti daroval Trogirčanom v zahvalo za izkazano gostoljubje Bela IV., ubežni ogrski kralj. Moral je namreč vsled mongolskih napadov zbežati in je živel nekaj časa v Trogiru.

V Trogiru je bilo vseh cerkva 21, a so vse v razvalinah. In ko smo si ogledovali razvaline, nismo mogli verjeti, da je to prostor, kjer so ljudje molili k svojemu Bogu, tako je bilo vse razmetano in polomljeno.

Mornariška vrata z morske strani gledana, so slikovita posebnost Trogira. Še vise na tečajih stara, z železnimi zobci okovana vratica. Še je nad vratmi majhen lev sv. Marka, o katerem se pripoveduje, da je bila knjiga, ki jo drži zaprto v rokah, odprta, kakor je to pri vseh drugih beneških levih. Zaprla pa se je, ko je padla republika Benečanska.

Zunaj nad vrati je suha smrečica.

»Zakaj pa je tista smrečica tam in je ne odstranijo,« je vprašala gospa Marija.

Ciceron pripoveduje:

»Vzrastla je, a ker Italijani niso dobili tega mesta, je usahnila. Pesnik D'Annunzio poje o tej smrečici, da ozeleni, zopet, ko pridejo Italijani v mesto in ga czavzamejo.«

»in verjamete? …« vpraša Zdravko.

Ciceron je pogledal in se nasmehnil:

»Morate mesto končnice »te« porabiti končnico »jo«. Jaz in mnogi na to nič ne damo. Ali so, ki verjamejo, kakor na sveto pismo in ne puste te suhljati odstraniti.«

»Vsaj v nečem je pesnik spodnjih ženskih kril češčen kot prorok,« je rekel Zdravko. »Ne kratimo mu te slave.«

»Amen,« je dejala gospa Marija.

Ladja, ki vozi med Trogirjem in Splitom je bila pripravljena, da odpluje. To je bilo za nas kakor nalašč in poslovili smo se od našega soudeleženca »velikih« odlikovanj.

Ko smo bili že na krovu, že nas je opozoril na most-vrata, ki veže mesto Trogir z otokom Čiovo. Na obeh straneh je most iz kamena, v sredini pa je zeleno barvana železna konstrukcija, ki se dviga in pada in tako odpira in zapira vzhod v Trogir iz morske strani. Sedaj se je most ravno dvigal, znamenje, da odplujemo:

Ko je bila ladja iz Trogira, je most zopet padel.

»Kakor grajščaki na Kranjskem v srednjem veku,« je rekel Zdravko. »In

ki Ajdovski se gradec imenuje

al' komaj vrata so odprta, vname

se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:

Valjhun tam s celo jih močjo objame.«

»bodi tako prijazen, pa nehaj,« se razjezi Matevž. »Rajši se pobrigaj, da nam kdo kaj zgodovinskega pove o Trogirju. Drugače gledam, pa ne vem, kaj gledam.«

»A tako? … Dobro …«

Zdravko se obrne in ne dolgo, kar pride s kapitanom ladje.

»Oprostite, gospod kapitan, ali bi nam hoteli povedati nekaj zgodovinskega o Trogirju? Slovenci smo od tam,« pokaže z roko v neko smer, »pa nas zanima.«

»Slovenci? Pozdravljeni. Koliko znam, rad.«

Gospa Marija, Matevž in France so sprva gledali v nemali zadregi, a potem so se razveselili.

»Grški kolonisti, tako pripovedujejo zgodovinopisci, so se nastanili na otoku in ustanovili Traugurlon. To bi po našem bilo nekak kozji trg, kozja vas. Plinij sam imenuje to mesto Trau, znano po svojem mornarju. Bizantinci so ga imeli v oblasti. Ker ga pa niso mogli dovolj ščititi, se je leta 827. proglasilo kot neodvisno in Hrvatom plačevalo majhen davek. Leta 997. pa je prišel beneški dož Pietro Orseolo II. Z brodovjem in stopil tu s Krešimirom, bratom hrvaškega kralja Držislava, v zvezo. Ta zveza je dala pozneje to, da so se rimska mesta pomešala s slovanskimi prebivalci. Dokaz temu je dejstvo, da je že leta 1177., ko se je papež Aleksander III preganjan od Friderika Rudečebradca, izkrcal v Zadru, in pel v zadarski katedrali tedeum v staroslovanskem jeziku.

Trogir je bil, kakor vsa mesta severne in srednje Dalmacije, sedaj pod bizantinsko, sedaj pod hrvaško, ogrsko, benečansko oblastjo, nikdar pa pod turškim gospodstvom.

Napadli Mongolov v Dalmaciji so prisilili Trogirčane, da so se 1322. predali v zaščito Benečanom. Vendar se je leta 1357. predalo ogrskemu kralju Ludoviku Velikemu, ki mu je sicer naložil nove davke, dovolil mu pa tudi 2000 goldinarjev, da sezida trogirsko trdnjavo, ki je oklepala mesto od leta 1413.

Vendar ta trdnjava, niti zapor luke z železnimi verigami ni mogla zabraniti leta 1420. beneški mornarici, ki se je pojavila pred Trogirjem in prisilila mesto k predaji.

Evo, to je vse, kar znam.«

»Hvala, gospod kapitan,« je rekla gospa Marija. »Vi ste zgodovinar; kakor profesor ste nam obrazložili.«

Kapitan se je poklonil in nasmehnil.

»Moj rojstni kraj je Split. Pa mi je znana okolica in nje zgodovina. In čudovito, kaj ne gospa?! Trogir je bil že znamenito mesto, vsem poznano, ko še o Splitu ni bilo nobene sence. In danes? Trogir je takorekoč vasica, a Split, veliko, lepo mesto, trgovsko križišče …«

»Čas,« je odgovorila gospa Marija.

Kapitan je pokimal, se poklonil in odšel, ker so ga klicali.

Zdravko pa se je obrnil k nam vsem z zelo resnim obrazom in vprašal:

»Želi gospoda še kaj, da ji ustrežem?«

Gospa Marija, kakor da je pričakovana tako vprašanje, je rekla:

»Split je tu. Kedaj sedemo na parnik, da se odpeljemo v Šibenik?«

»Zgodi se,« je odgovoril Zdravko.

14. Iz Splita v Šibenik.

»Danes ob devetih zvečer, sedemo na parnik,« poroča Zdravko, »in jutri zjutraj smo v Šibeniku. Eno uro imamo časa, da si ogledamo ulico in popijemo kavo, če že nečemo dalmatinca in potem naprej v Bakar in Sušak … V redu?«

»V redu,« odgovori gospa Marija …

In zgodilo se je. Vrvi in verige so popustile. Voda se je zapenila in v svitu obrežnih svetilk in polne lune je bila videti srebrnobela. Parnik »Kosovo« se je odmaknil od obale.

»Ali boste tudi nocoj, kakor v Dubrovniku, takoj poiskali posteljo?«

»Na krovu obsedim nekoliko, da se nagledam idile,« sem rekel.

»Ako je kaj idile brez dekleta.«

»O, saj jih ne manjka na parniku.«

»Res, vendar pod varstvom so. Nad njimi čuvajo oči mamic, nad ženami oči moža, nad ljubicami oči ljubimca. In poslednje so, mislim, najbolj čuječe.«

»Govorite iz izkušnje,« vpraša gospa Marija.

Zdravko pa ni odgovoril, nego sunil Franceta pod rebra:

»Slišiš, tvoje oči čuvajo nad tvojo ženo.«

»Kako se vzame,« je odgovoril. »Ali pa njene nad mano.«

»Bodi ponosen, če je tako,« reče gospa Marija.

France se pokloni in reče:

»Ponosen sem, gospa soproga!«

Mimo sta šli dve dami. Ena je govorila nemško. Visoka je bila, priprosto, a s šikom oblečena, vzbočenih, lepih drugi. Videl sem, da so vsi pogledovali na tiste vzbočene grudi, še tudi oči gospe Marije so se ustavile tam. Nato je rekla:

»Zapisano je: Vsak, kdor s poželjenjem pogleda na ženo drugega, greši z njo …«

»So ljudje, ki svojih grehov ne morejo skrivati,« je rekel Zdravko.

Gospa Marija pa je to izzivanje energično izdržala in rekla:

»Blagor očitnim grešnikom, zakaj večjega zanimanja so vredni, kakor skriti.«

Za trenutek je obmolknila, nato pa rekla:

»Navzela sem se v vaši družbi moških navad. In vidim, da so samo produkt domišljije, da je moški več kakor ženska. Zato se jih bom zopet otresla, ko stopim na Pohorsko zemljo.«

»A vaše ženske navade?«

»So duševnih potenc – majajte z glavo, kakor vam drago, res je, da ne počivajo na temelju poželenja in niso njegov začetek in konec. Ženske navade so iskanje sorodstva duš, poželjenja, da rabim vaš termin, po nežnosti in lepoti.«

»Izborno,« je rekel Zdravko. »A do vaše Pohorske zemlje obdržite moške navade. To je, na kar opozarjam. Zakaj na Pohorju boste sami z možem in je pravilno, da se otresete moških navad. Tu pa nas je več in velja obdržati naše.«

Gospa Marija ga je za trenutek gledala. Nato pa je, videč da je zašla v protislovje, zardela. Dvignila je ogorčeno prst in rekla:

»Viii …«

Smejali smo se in molčali. Lenoba se nas je lotevala. Voda je šumela enakomerno in parobrod je oral morsko gladino …

*

Bilo je štiri zjutraj, ko je debeli glas parobroda naznanjal, da plovemo v šibeniško luko.

Kar skočil sem v hlače in za trenutek nato sem bil že na krovu. Pravkar smo pluli mimo trdnjave sv. Nikole iz XVI. Stoletja, ki je sezidana na podvodnem otoku. Branila je vhod Turkom v Šibenik. Na trdnjavi stoji zmagoslavno beneški kriljati lev. Sedaj je na trdnjavi radio-stanica.

Brega se zožujeta in sta tik pred vhodom v luko tako ozka, da lahko osemletni otrok vrže z enega brega na drugega kamen. Tu čez so potegnili vrvi, kar je bila druga varnostna odredba proti sovražniku. Na desnem bregu te ožine je v skalo vsekana jama, v kateri je kapelica. Z daljnogledom se vidi skozi vrata oltar in starinske sohe svetnikov.

Ko smo prepluli ožino, se nam je odprl pogled na Šibenik. Ladja plava v veliko pristanišče, k mestu, ki se dviga amfiteatralno. Na severnem delu pristanišča se izliva v morje Krka, sloveča reka po znamenitih slapovih. Teren na obeh straneh ožine je pravzaprav polotok, katerega južni del je bil uporabljen nekoč za dobivanje morske soli in se zato tudi imenuje Velika Solina.

Šibenik je stara trdnjava. To pričajo tudi tri trdnjave, ki se nad mestom dvigajo, od katerih je najbližja v XV. Stoletju igrala ulogo. Od mesta k trdnjavi so skalovite kaskade. Malo nižje je Kastelgrad, zidan ko da je izrastel iz skal.

Ladja pristaja. Vežejo jo z vrvmi k stebrom, voda pa se peni, kakor mleko. Vedno enak prizor in zato postaja vožnja na morju nekako dolgočasna.

»Kako dolgo se mudimo v Šibeniku?«

»Dve uri.«

Pogledam na uro.

»Pol sedmih. Torej ob pol devetih moramo biti tu.«

Prvo kar je, smo si ogledali rudečkasto rudo, ki jo kopljejo kake pol ure od Šibenika in privažajo sem na ozkotirni železnici. Ogromna ladja pa požira nakopičeno rudo v ogromen trebuh, ki vsebuje najmanj 15 vagonov. Iz te rude se dela aluminij.

Dasi je šele pol sedmih, delavci se že pote:

»Koliko ur ste delalo?«

»Ne štejemo ur.«

»A kako štejete?«

»Po dinarjih. Štiri dinarje na uro zaslužimo.«

»Delate v akord?«

»V akord. Dve zmeni. Noč in dan.«

»O osemurnik ni govora. In nikdo se ne huduje, da se krši zakon,« reče Zdravko.

»Ako se krši v korist tovarne, ni hudovanja,« omeni Matevž.

»Hudovanje je le če se ne krši.«

»Ali je to pravica?«

Naglo stopamo proč. V mesto gremo. Zaprta so še vrata in izložbe. Počasi se prebujajo. Park je majhen, prijazen, umetno narejen.

Približa se nam šofer, pokaže na avtomobil in reče:

»Slapove Krke še niste videli. Popeljem vas. Časa dovolj do odhoda parobroda.«

Gospa Marija ga je pogledala, nato pa še Zdravka, in rekla:

»Pozna nas. Kajti drugače bi ne vedel, da še slapov Krke nismo videli.«

Šofer se je nasmehnil in odprl vratica avtomobilu. Vstopili smo. Motor je zadrdral. Dirjal je avtomobil in kmalu smo bili na Krasu. Strašna puščava nas je pozdravila. Brazgotinasti obraz in nabreka lica kakor v strašnih mukah umirajočega človeka, se nam je zdela pokrajina, strmeča s kamenitimi očmi v nebo. Usta nehote obmolknejo in v mislih vstaja strašna beseda svetega pisma: »Prekleta bodi zemlja radi tebe!« Strašna misel: Iz raja vržen biti – med to kamenje!

Avtomobil obstoja. Kaj je to? Ali nam je nepoklicanim, vendar le dovoljeno, da pogledamo za hip v izgubljeni raj? Ali nas zasmehuje fata morgana? Skočimo z voza. Na robu prepada stojimo. Globoko, globoko tam doli med strmimi, žoltimi pečinami se smeji zeleno obrobljeno čudovito jezero. Prekrasno. Tako mora biti prijetno in sladko potniku po puščavi, ako po dolgem potovanju po vročem pesku naenkrat naleti na oazo in si odpočije v senci palm.

To krasno jezero je vsled skalnatega zapaha zastala Krka. Gledamo. Šumenje slapov pa nas vabi dalje, k našemu cilju … Gremo dalje. In vidimo kaskade, po katerih pada vodovje Krke. Ne pada, kakor navadno pri slapovih, nego se razdeli v neštete posamezne kaskade, in splošen vtis je čudovito slikovit. Oblak vodenega prahu, da se tako izrazim, v vseh mavričnih barvah blesti in plava nad grmečim padcem in rahel veter ga nese na breg med listje. Tam ropota nekaj mlinov in spreminja pšenico v moko.

Ali treba k parobrodu! Automobil zopet drči, dokler se ne ustavi pri parniku.

Vendar … čas še imamo. Gledamo Šibenik, bližnje ulice.

Šibenik je nekako mala Ženeva. Baje šteje nekaj okrog 8000 ali nad 8000 prebivalcev, kakor je trdil stražnik, ko smo ga vprašali.

Kakor trde zgodovinarji, je bil Šibenik leta 1116. pod gospodstvom kralja Kolomana Ogrskega. Beneški vojskovodja Falien mu ga je vzel. Ali leta 1163, ga je Benečanom zopet vzel Štefan III., ki je dal mestu privilegije, kakor Splitu in Trogirju. Za časa Rimljanov je bilo še majhna naselbina. V času hrvaških kraljev se je zelo povečalo, znamenje, da je benečanstvo prišlo pozneje in Hrvatom ropalo hrvaško lastnino.

Taki časi so pa planili na Šibenik sredi XVII. Stoletja. Leta 1647. ga je oblegal bosanski paša Mohamed. Leto za tem je razsajala kuga tako, da se ljudstvo ni moglo več opomoči …

Stojimo na obali. Pravkar je priplul manjši parnik. Lepa, črnolasa Dalmatinka izstopa. Gre s prijateljico v kavarno na obali. Tudi mi, kar nas je moških, hočemo v kavarno.

»Ali vas mika,« se smeje gospa Marija.

»Vas ne?«

»Mene?«

»Saj ste se navzeli moških navad.«

»Res je. Pozabila sem. Pojdimo.«

Sedemo. Pristnega dalmatinca naročimo.

»Sedaj? Tako zgodaj? Pa dalmatinca?«

»Kaj pa naj pijemo?«

»Kavo. Saj je rano jutro.«

»Kavo? Sedaj? Gospa Marija? Kako naj pijemo kavo sedaj, ko pri sosednji mizi sedi takšno dete, iskrivo, kakor je iskro dalmatinsko vino.«

Gospa Marija je prijela za kupico.

»Res je. Naj živi.«

»Naj cveti.«

Trkamo, pijemo. Na ustah vseh je pridržan smeh, na obrazih vsiljena resnost.

Ali glej … K mizam se bliža otrok, devet ali deset let star. Morda celo mlajši. Ni mogoče uganiti let na bledem, izstradanem otroškem ličecu. Ves raztrgan je, noga pohabljena. Gleda nas in ne prosi. Z ustmi ne, ali oči njegove požirajo bige (vrsta žemelj) na mizi.

Nikdo ga ne vidi.

Kje je spal siromak, da je tako zgodaj na nogah? Kaj je zajuterkoval? Morda pa še niti večerjal ni? Glej, tam prihaja drugi. Naravnost k barkam gre. V umazani vodi se ziblje gnila pomaranča. Leže na tla in jo lovi z roko. Ko jo ujame, jo začne jesti. Gnilo. A na trgu stane ena 50 para.

»Povsod ta fakinaža,« reče nekdo pri mizi, pijoč dišečo kavo. Prigrizuje bel kruh. Oči se mu pa svetijo svete jeze nad otrokom, ki jé gnilo pomarančo in pohabljenim, ki sloni ob stebru kavarne.

Lepa Dalmatinka pa odpre denarnico.

»Kako ti je ime?« vpraša ljubeznivo pohabljenega.

Zmajal je z ustnicami, a glasu ni bilo slišati.

Dalmatinka mu pa moli pet dinarjev …

Mislil sem, da so vsi vglobljeni v svojo kavo in vino, ali glej, vsi gledajo lepo Dalmatinko.

Otrok se zahvaljuje.

»Sem pojdi,« zakliče nekdo in denarnice se odpirajo.

Ni jih mogel odpreti lačen pogled otroka, lepo dekle pa jih je s svojim vzgledom odprlo.

»Gledite, kako so blagosrčni,« zašepeče gospa Marija. Samo da bi ugajali. Take so moške navade. Uboga vdova v Jeruzalemskem templju nima med moškimi posnemovalca.

Zdravko je hotel odgovoriti. Videl sem, da je odprl usta.

»Kosovo,« naš parnik pa je zagodel z debelim basom. Zval nas je v svoj »zavičaj«. In Zdravko je zaprl usta in vstal.

Še se ozrem po črnogorki, črnolasi Dalmatinki. Videl sem, da so jo gledali tudi drugi …

Panik se je odmaknil od brega.

Še sem videl krasotico pri mizi v kavarni. Vse je mahalo, tudi jaz. Ona pa je gledala na odhajajoči parnik in ni mahala.

»Ni me videla, kako sem mahal.«

Zamahnil sem s klobukom.

»Ni vas zapazila,« sem slišal glas. Gospa Marija se mi je smejala.

»Beli so vaši zobje, gospa Marija,« sem rekel, da skrijem neprijeten dotikljaj posmeha.

15. Iz Šibenika v Bakar.

… Galeb je sledil parobrodu. Bel, kakor golob – saj je morski golob – je visel v zraku in zdelo se je, da ga nekaj nevzdržno nese za parobrodom, kakor da je privezan. Zadaj za njim so poletavali drugi, krožili v zraku, se spuščali v vodo in se zopet dvigali kvišku.

Gospa Marija je odlomila košček belega kruha in ga vrgla proti galebu. Lovili so se za njim, spretno ga ujeli. Vsi smo jeli metati in galebi so nam na uslugo kazali svoje akrobatske vaje v letanju, pobiranju kruha iz valov … Samo tisti, ki je visel nad parobrodom, se ni zmenil za koščke kruha. Ponosno je plaval za nami, kakor gospodar nad gosti, ki jih ima čuvati, da se jim kaj ne zgodi …

Tam na levo, na desno, zadaj se je pokazalo kakor ogromno kolo. Zaobrnilo se je, kakor da se je pravkar potopil veliki voz in so se še za trenutek na polovico pojavila kolesa in se nato pogreznila.

Gledali smo in se čudili.

»Delfin, ali kakor mu pravijo tudi: »morska svinja«, je pojasnil mornar.

Parnik je plul mimo otoka Murter, ki obsega 20 km2. Slabo je rodoviten. Ima nekako 4832 prebivalcev, ki se pečajo z oljkami, mandeljni in figami. Tudi nekaj vinograda je. Poleg tega redijo ovce in koze tako, da izdelujejo po zimi nad 2000 kg sira.

Nebo je jasno. Solnce sveti in tako prijetno je v jutranjem solncu vdihavati jutranji morski zrak … Na ušesa pa bije venomer isti šum valov, ki jih vznemirja parobrod. Vendar je sedaj ta šum prijeten, ne monoton, kakor se mi je dozdeval po noči pri svitu meseca.

Otoke srečujemo in jih ostavljamo. Tam daleč gledamo gore.

Mornar nam kaže točko na obrežju Dalmacije.

»To je Biograd na morju ali po vašem »belo mesto«, govori. »Za njim, daleč tam proti severu pa se razteza mogočen Velebit, kjer je »Vila Velebita«.

In Zdravko je tiho zapel:

»Oj ti vilo, vilo Velebita,

ti naša slava, diko …«

Mornar je ves vesel pel z njim, nato pa rekel:

»Pa vi Slovenci znate tudi hrvaški.«

»Bratje smo,« je odgovoril Zdravko, »kako bi ne znali. Kakšni bratje bi pa bili?«

»Istina, tako mi sunca …« je odgovoril mornar.

Nato pa je čez nekaj časa rekel: »Samo malo je Hrvatov, ki znajo slovenski.«

»Pa ništa zato,« je kahnil z roko Zdravko.

»E …« je kratko, čisto s hrvaškim žargonom rekel mornar. V tem sunkovitem izrazu je bilo negodovanje, resignacija in samozavest, vse skupaj kaotično pomešano. Nato je, očividno da izbriše ta moment, pripovedoval:

»V XI. In XII. Stoletju je bil Biograd znamenito mesto. Hrvaški kralj Krešimir IV., je okrog leta 1050. dal benediktincem gotove pravice. Leta 1092. se je tukaj izkrcala Busila, hči grofa Rogerja I., gosprejme zaročenca svojega, ospoda Sicilije in Durazzo, da grskega kralja Kolmana, ki je bil 10 let pozneje, ko je izumrla hrvaška narodna dinastija, izvoljen za hrvaškega kralja. To priča Biograška pogodba in se je kralj imenoval Rex Hungariae, Croatiae et Dalmatiae. Taka je usoda Hrvatov. Bihač priča to in Biograd. Bili so in ni jih več. E …« mahnil je z roko in nadaljeval.

»Sijaj Biograda pa je vzel kmalu konec. Leta 1114. ga je zasedel beneški dož Ozdelafo Falieri. Leta 1125. pa je sledilo drugo zavzetje po dožu Danielu Micheli, ki je zapečatil usodo mesta. Biograd je bil razrušen.

Parobrod je plul naglo naprej, ali Velebit nas je vedno gledal.

»Zader,« reče mornar in kaže na neko mesto, vidno iz dalje.

»A to je pika Italije,« meni Zdravko.

»Pika, da,« odgovori mornar, »narejena na Dalmaciji.«

Gledamo in res čudno. Če o tem čitaš v časopisih in razmišljaš, se zdi, da vidiš velik kos, ki je odtrgan od Dalmacije in nekako po zraku privezan k Italiji. A sedaj, ko človek to gleda, pa se zazdi, da vidi na veliki mizi drobtinico kruha, pa bi se našel nekdo, ki bi trdil, da je to kos kruha in da je miza tudi iz tega kruha.

Simbol v tem je tudi v zgodovini. Mesto je bilo nekoč na polotoku. Ali že Benečanom to ni bilo po volji, da se drži Dalmacije, pa so izkopali kanal, tako, da je polotok postal otočič in je Zader »samostojna« država na svojem otoku, katero veže z Dalmacijo most.

Celi dan in celo noč smo se peljali po Kvarneru. Mimo raznih otokov, na levi italijanski, na desni Jugoslovanski. In ko smo drugo jutro bili zopet na krovu, smo pluli mimo otoka Krka. Tam spredaj na desno je ležala Reka. Mesto, kjer je pesnik ženskih spodnjih kril De Anunzio naredil vojaško »karijero«.

Ladja zaokrene v bakarsko luko. Ovalna je in dolga. Na levi leže Cerkvenica, Kraljevica …

Baker, mesto, pa nas gleda in zdi se nam, kakor da ga je nekdo postavil iz igralnih deščic, ali iz kartona za Božič k betlehemskim jaslicam. Slikovito je, amfiteatralno se vzpenja od luke kvišku, k postaji, ki je nekje tam zgoraj in od koder jo hočejo speljati sem doli, k morju.

Starodavnosti se nahajajo med hišami, vsemi sivimi, kakor kamenje. Turške hiše iz XVI. Stoletja so med njimi. Bakar je nekdanja rezidenca Zrinjskih in Frankopanov. Moški so večinoma vsi pomorščaki. Ženski svet je v pretežni večini zaposlen v konfekcijskih tovarnah, ki sta v Bakru dve.

Od zgodovinskih posebnosti je poleg že omenjenih turških hiš, frankopanski grad.

Ko se izkrcamo, pogledamo, kdaj pelje vlak v Ljubljano. In vidimo … Za pol ure odpelje. In zvečer drugi.

»Da zdirjamo? … Da se odpeljemo? … Ali počakamo večera?«

»Če je krava šla, naj gre še tele,« je odgovoril Matevž. »Na ta hrib k vlaku pa ne bom dirjal.«

»Tu nam bo pa dolgčas, malo mesto je.«

»Kopali se bomo.«

»V Kraljevico gremo,« je rekel France.

»Imamo ladje?«

»Če je ni, pa s šolnom. Mornarji smo. Saj smo že štiri dni ali pet na morju in okrog morja.«

»Gorenjec je postal živahen,« je djala gospa Marija.

Bil je vedno živahen, čeravno ga je Pohorje spodrilo.

Gospa Marija se je zvonko nasmejala in tudi Zdravku je zibnil nasmeh na ustnicah. Nato je stopil k nji in jo je potrkal na rami.

»Planinca sva. Zato se razumeva …«

Približno dvajset minut vožnje s parnikom »Krk«, in bili smo v Kraljevici. Lepa je Kraljevica. Frankopanski grad, ki stoji pred vhodom, gleda na prihajajoče ladje mogočno, s srednjeveškim veličanstvom. Štirje okrogli stolpi, na vrhu zobčasti, dajejo stavbi mrki odmev tiste dobe, ko je peščica ljudi milijonom ukazovala in jim kazala »pravico« po svoji volji in razumevanju; ko je vse ostalo, kar ni imelo naslova, in gradu, bilo žival in je moralo delati, kakor žival. Mrko zidovje srednjeveškega tlačanstva stoji majestetično, še sedaj gleda s prezirom na lahke, elegantne zgradbe današnje, »prosvitljene« dobe, kakor da hoče reči:

»Odpravil si mi, prosvitljeni vek, tlačanstvo, da si lahko bolje zasužnjil moje tlačane na prosvitljeni način. Udaril si po meni, češ, da sem krut, a glej, sam si vampir. Moje stene so zidane z žulji in vzdihi, resnica, ker so masivne in ogromne. A tvoje, lahke in lahkožive, so zgrajene s krvjo …

Kraljevica sama se dviga od morja k bregovom planine. Njene hiše niso nalepljene druga na drugo, kakor hiše Bakra in drugih primorskih mest Krasa, nego so posejane med vrtovi, ki so vsi zeleni, da se je zdelo, kakor da rastejo rudečkaste strehe iz dreves. Dalje tja v planine pa so napol obrasli holmi, kakor plešaste glave starcev; na vse to pa sije vroče solnce. V njegovih žarkih so drevesa temnozelena, strehe hiš ognjene, a pleše holmov se belijo kakor kreda. Tu doli pa se ziblje morje adrijansko …

V Kraljevici je ladjedelnica, kjer je bivša monarhija iz ljudstva izžete davke spreminjala v bojne ladje. Še sedaj stoji tam na podstavkih cela vrsta malone izgotovljenih torpednih rušilcev in rjavi. Velika vrednost je v njih, nepregleden trud rodov bivše poslednje srednjeveške »pravice«, je zlil v železne plošče, ki tvorijo te, sedaj rjave ladje.

Ko smo se okopali v morskih valovih, ali bolje valčkih in se »obžgali« na solncu, smo se spomnili, da treba nazaj v Baker. Ladje še ni bilo, zato smo najeli čoln. In odpluli smo pod udarci vesel v Baker.

Počasi je drsel čoln po valovih. Stari čolnar – triinosemdeset let mu je bilo – je v enakomernem tempu udarjal z vesli po vodi. Sedel sem za njim, na nosu čolna. Vrat čolnarjev je bil od starosti ves razbrazdan, kakor njiva in ožgan od solnca, kakor opeka.

Zamislil sem se v njegovo življenje. 68 let je že na morju. Kje je njegova mladost in kakšna je bila. Ni je bilo tiste mladosti. Razoran vrat priča to. Samo delo, večna skrb, kako bi zaslužil danes, da se nasiti. In vse življenje tako, vseh 68 let neprestana borva za vsakdanji kruh. Kaj je ostalo za zabavo, za razvedrilo, za izobrazbo?

… Nič. Moderna žival, ki jo goji prosvitljeni vek. Tisoče jih je, milijone. Starost je tu, a počitka ni. Do zadnjega vzdihljala giblji vesla, a ko opešaš, tedaj umri. To je tvoja usoda in plačilo. Znamenita kultura, znameniti napredek sedanjosti …

Morda so enake misli tudi vznemirjale tovariše, zakaj hoteli so, da veslajo. Ali starec se je odločno uprl. Zagovoril je živahno, pripovedoval, da je na morju vse svoje življenje in da vesel ne da iz rok. Smehljal se je, češ, da nikamor ne pridemo in se lahko potopimo, če on pusti vesla.

Kdo izmed tovarišev je razumel smisel in simbol teh besed?

»Nikamor ne pridemo in se še lahko potopimo, če on spusti vesla …«

Morski valčki so pljuskali ob čoln. Na desno, v vsej dolžini od Kraljevice do Bakra in do vrha visokega brega se raztezajo kaskade vinogradov, parcelirane in zemljiško-knjižno provedene. Od morja do vrha je videti kakor stopnjice in med stopnjišči raste vinska trta, ki daje znamenito »bakarsko vodico«, pristno seveda le (po mojem mnenju) pri lastnikih teh vinogradov. Vsa zemlja za te vinograde je nanošena na hrbtih vinogradnikov in zagrajena in zavarovana z zidom.

Lepa, romantična slika te kaskade, ko se ziblje čoln mimo njih.

Še štiri ure in pol do odhoda vlaka.

»Ste bili v Sušaku?« vpraša starec.

Odmajali smo z glavo.

»Ali je še čas?«

»Da, še imate štiri ure in … do vlaka. Saj sedete lahko tam na vlak.«

»Dajmo,« smo rekli. »še Sušak poglejmo, obmejno mesto in kolega Reke.«

Ko nas je starec iz svojega čolna izkrcal na obrežju Bakra, smo pogledali, kateri parnik pelje v Sušak.

»Čez tričetrt ure pelje parnik Crikvenica.«

»Torej – nekaj prigriznimo do odhoda parnika. Tričetrt ure ravno čas.«

Natakar pa reče z glasom, kakor da nam pripoveduje največjo novost.

»Morske rake imamo.«

»Rake,« smo se spogledali in želja je zablestela v očeh.

»Mladi so, in na olju praženi,« je pripomnil natakar, kakor izkušnjavec.

Da se natanko prepričam, sem vprašal:

»So veliki?«

»Veliki in majhni. A vsi mladi,« je poudaril.

Nekdo izmed tovarišev je vzpodbujal:

»O, morski raki so dobri. Samo meso jih je.«

»To so takšni, kaj ne,« sem pokazal na dlani, začrtavši krog. Zakaj mislil sem na one rake, ki so podobni velikemu pajku – ker imena pravega nisem vede, niti znal in ki se imenujejo, kakor znam sedaj, morski pajki.

Natakar pa je menda hotel, da nam ustreže in ni gledal moje rizbe, nego je trdil:

»Da, da, ali naj prinesem?«

»A, če so takšni, prinesite porcijo,« sem dejal.

Da bi se rajše ne dal zapeljati. Zakaj natakar je prinesel rake, ki se niso prav nič razlikovali od rečnih. Bili so sicer pravi morski raki, mladi, brez ščipalnic, na olju praženi, ter jih postavil pred me. Priložil je vilice in nož.

Pogledal sem ga, kakor bi hotel reči:

»Kako se je to?«

Ali mesto mene je vprašal drugi. Natakar se je smehljal in kakor sem se prepričal pozneje, tudi iz radovednosti, in rekel:

»Vse … kakor riba.«

»No, hudirja,« sem rekel in ogledoval nož in vilice ter rake. »Ne bom si jih rezal menda, kakor govedino, nego jih bom jedel, kakor se jedo rečni raki. Saj so podobni. A rečni raki vem, kako se jedo.«

Med tem so od ostalih miz gledali zvedavo, kako se bodo jedli raki. Zakaj poznal sem, čeravno je morsko pristanišče tukaj, in so gostilne ob rivieri, da nikdo ni vedel, kako se jedo.

Odrinil sem vilice in nož, vzel v roke raka in jel luščiti z repa skorjo. Razdvojil sem rep, odstranil sem črno nit – črevo – kakor sem razlagal tovarišem in jel. Jedel sem z blaženim obrazom, da bi omamil še druge.

»Ali se tisto v prsih ne je,« je vprašal tovariš.

»Tudi, kdor želi. A jaz ljubim samo rep.«

»Ali mislim, da je to vendarle vse skupaj,« je pripomnil drugi. »Zakaj pa je tako lepo praženo v olju in povaljano v drobtinah?«

Priznam, da je dejansko to tudi mene motilo.

»Kaj vraga je ta skorja pražena v olju, če pa se ne je,« sem mislil.

»Morda se pa vendarle je?!«

Da preženem dvom, sem vzel skorjo v usta, da poskusim kako bi šlo. Majhen košček je zahrustal in se mi je zdel okusen. Ali drugi je bil, kakor bi grizel oblovino, tisto, ki visi nad vhodom v gostilne v Ljubljani in pravi, da se tam toči pivo.

»Ne,« sem rekel. »Skorja in kosti se ne jedo. Saj se tudi pri teletini ne, ki so tudi kuhane in pečene.«

»Ne znamo pač jesti,« je vzdihnil nekdo. Jaz sem pa, ko je prišel natakar, hotel stvar kratko rešiti. Zato sem vprašal:

»Tam, odkod smo mi, ni morja in tudi ne morskih rakov. Poznamo pač ščuke in rečne rake in vemo, kako jih jemo. Ali morske rake pa ne vemo. Prosim, razložite nam.«

Ali glej, zgodilo se je čudo. Natakar sam ni vedel.

»Nekateri,« pravi, »jedo vse, kakor ribo.« Tam v gostilni – mi smo sedeli na obrežju – je pojedel rake nek gospod pravkar s kostmi in nogami.

»To ni merodajno,« sem dejal. Slučajno ima boljše zobe, kakor jaz. V resnici, kako se jedo, po predpisu?«

»Kakor kdo hoče. – Ni predpisa,« mi odgovori. Vprašal sem gostilničarja in pravi:

»Po okusu, gospod, po okusu, kakor mu diši in kakor smatra, da je estetično.«

S tem seve, smo spoznali, da so res različni okusi in da se to najbolj spozna po tem, kako se jedo morski raki. In prisvojil sem glavno besedo, ker sem jih jedel vsaj najbolj okusno oziroma »estetično«. Občudovali pa smo tudi tistega gospoda, ki je pojedel vse, z brki vred, kakor Ilja Muromec, vole.

Pri tretji mizi je sedel gospod in dama.

Tudi on je naročil rake.

Sedaj smo zopet mi stegovali vratove, da vidimo, če je on večji mojster od nas.

Gospod je vzel nož v desnico, vilice v levico, kakor delajo to ljudje pri govedini in jel luščiti skorjo – kost od repa, kakor sem delal prej to jaz z rokami.

»Aha,« sem pomislil. »Torej sem le pravilno jedel morske rake.« Res, da bolj kanibalski, z rokami in ne civilizirano, a natančno na isti način … stoj … ne natančno tako. Jaz sem rep razdvojil in odstranil črno nit – črevo, on pa je položil lepo oguljen rep na krožnik svoje dame, katera ga je zopet seveda z vilicami, vzela in pojedla. S črevesom vred …

»Ne.« Črevesa, ki ni klobasa ali vsaj kolina – ne jem. Potem je že bolje jesti rake na kanibalski način, a brez črevesa.

Ali čas je naglo tekel pri tej »zabavi« z raki in ladja »Cirkvenica« je zatrobila, češ, hitro, če greste.

Vkrcali smo se. Zopet so vrvi in verige popustile, voda se je zapenila in odpluli smo proti Sušaku.

Ne daleč, na obrežju je bila poševno postavljena nekaka lestva. Opazovališče za lov tulnjev. Na visoki lestvici je sedel ribič, menjaje se in opazoval vodo pod seboj, v kateri je bila razgrnjena mreža. Bil je kakor »vedeta« na poljski straži in štel ribe, ki so zablodile v mrežo, kakor pastir ovce. Dan je bil vroč, a ribič je vseeno mirno sedel na visokem svojem mestu in se pekel.

Parnik je hitel k Sušaku in Reka nas je gledala po strani. Pozdravili smo jo z rokami mahaje, molče. Zakaj »živio« ne sme slišati, »eviva« pa ne sliši.

Čudno je to meja, bogme, vredna današnje čudne dobe. Valovje pljuska ob pečine. Visoko skače penasta voda. A Pečine stoje kljubovalno.

Gremo po ulicah. Sušak. Železniški most čez reko Fiumaro ali Rječnino straži karabinjer in naš obmejni stražnik. Tam na tisti hrib, ki se mu pravi Trsat, vodijo stopnice k cerkvi božje poti, kjer je kakor pravi legenda, bila hiša Marije iz Nazareta predno so jo angeli odnesli v Lovreto.

Pa se ustavi Zdravko in gleda hiše.

»Kaj te mika?« vprašuje France.

»Tri nadstropja imajo,« je odgovoril.

»Kaj še nisi videl hiš s tremi nadstropji?« odgovarja France kakor bi ga smešil.

»Pomisli,« je rekel, »zgodi se lahko, da se razjezi žena v tretjem nadstropju nad možem, ki preveč kadi. Pa mu iztrga gorečo cigaro in jo vrže skozi okno. In cigara, ker je meja pod oknom, pade v Italijo. In zgodilo se bi, da se Italija počuti razžaljeno in bi dala Jugoslaviji demaršo: Včeraj večer je nekdo iz Jugoslavije, ki je v tretjem nadstropju, vrgel napol dogorelo cigaro na Italjio.«

Vidiš, pa bo diplomatska kriza in pisali bodo o veliki napetosti …«

18. Trsat.

Gospa Marija se je ustavila, pogledala kvišku in rekla:

»Na Sušaku sem. Hočem biti tudi na Trsatu.«

Ozrli smo se proti tisti višini.

Po nič manj kakor 424 kamenitih stopnicah, ob katerih se vrste v terasah priproste hišice z vrtovi in elegantne vile z razglednimi verandami, dospeš na vrh do romarske cerkve k samostanu. Pa tudi mnogo drugih potov in stez, speljanih v serpentinah, vodi tja gori. Seveda je tudi državna cesta, po kateri se s krasnim avtom lahko pripelje tja gori za 3 Din. Čim višje se dvigaš, tem lepša in obsežnejša postaja panorama, ki se razprostira tod okoli. Tik pod Trsatom leži naš Sušak z brajdico in Delto, na oni strani takozvanega »Mrtvega kanala« je Reka z Lovrano in Opatijo.

Velik pajčolan s krasnimi zgodovinskimi slikami in še lepšimi prizori, rojenimi v bajni ljudski domišljiji in v sveti legendi ohranjenimi, je razgrnjen in se razprostira od vznožja ob morju pa gori do zračnega vrha okoli enega brežuljka, ki se zove Trsat in se dviga za našim Sušakom in za italijansko Reko tik ob mejni Rečini v ozadju od kraških velikanov obdan proti svobodnemu sinjemu nebu. Cela stoletja srednjeveške primorsko-hrvatske zgodovine so vklesana v trdo, nerazrušeno hrepenenje, ki ga pokriva kamenita cesta, vodeča tja gori, v razvaline gradu, ki je nekdaj tu vladal nad okolico, pa tudi v zidovje znamenite romarske cerkve, ki jo tisoči in tisoči pobožniki pa tudi brezverci posečajo leto za letom.

Zgodovina, ki ne pozna nobene fantastične domiškjije in zapisuje samo gola dejstva, pravi, da je stala na tem dominantnem griču že v rimski dobi utrdba z imenom Tersatica, pa seveda tudi že prej, preden je grabežljiva roka starih Rimljanov segla do teh krajev. Čudne bojevitosti, podjetnosti pa tudi iznajdljivosti so morali biti oni stari Slovani, ki so – po naukih oficijelne zgodovine – prišli semkaj iz suhih step v centralni Rusiji, si takoj po svojem prihodu stesali močne brode, poskakali v nje, z njimi hitro obvladali morje in takoj postali strah in trepet mogočni in tehnično na višku tedanjega brodarstva stoječi benečanski republiki. L. 1288. pa Vinodolski zakon že našteva Frankopane, kneze na bližnjem otoku Krku, kot vlasteline celega Trsata in to njihovo vlastelinstvo na Trsatu je trajalo do leta 1529. Na vse to nas spominja samo lepi Krk Krste Frankopana, ki snažen in solnčen leži pred romarsko cerkvijo in ulica Petra Zrinjskega, skozi katero se dospe mimo mlajše cerkve sv. Jurija v razvaline nekdaj tako sijajnega in razkošnega Frankopanskega dvorca. Tam, kjer so iz nedostopnega sokolovega gnezda nekdaj gledali na Reko, je obzidje, še dokaj dobro ohranjeno, dviga se nad skalnate pečine in prepade, preko katerih ni mogla nikoli človeška noga. Tudi dva močna stolpa, masivna, okrogla in visoka, še stojita in stražita noč in dan, to kar je od nekdanjih trsatskih junakov, Frankopanov in Zrinjskih ostalo še do današnjega dne.

Ljudsko izročilo in pobožna legenda razodevata vsaj, kar se tiče romarske ceste na Trsatu mnogo več gibčnosti in duha in mnogo žive fantazije. Hišo Marije so iz Nazareta angeli prinesli na Trsat. Odtod jo postavili v italijansko Ankono in končno v francosko Lovreto. Vse to se je zgodilo l. 1291., ko je Nikola Frnkopanski gospodoval Trsatu.

Ali … vse to spada v preteklost. Mi smo pa ljudje sedanjosti in gledamo v bodočnost.

Zato v vlaku, naprej, na Kras in v Ljubljano. Kajti povsod je prijetno, doma najprijetnejše.

Kras.

Težko sopiha vlak po višinah Krasa. Surovi vetri bičajo ob gole vrhove in divjajo kamenito puščavo. Mnoge pečine izgledajo, kakor da jih je stotine velikanov z ostrimi noči mesarilo in rezalo. Na drugih mestih leži zopet skalovje, razmetano, kakor da so se giganti kepali med seboj. Tuintam se pojavi rdeča zemlja, skrbno negovana, ograjena z ograjo kamenja.

»Strašen je obraz Krasa,« je rekla gospa Marija. »Kakor razmesarjen velikan, s potrtimi kostmi, leži tu in po njem biča burja.«

Zdravko je pokimal, nato pa rekel:

»Človek je, ki je razmesaril velikana. Ko se bomo peljali po hrvaškem Krasu, ne boste videli polomljenih reber in kosti. Krasne gozdove boste videli, visoke smreke in bore.«

Gospa Marija se je naslonila ob okno in rekla.

»Kako je človek razmesaril velikana?«

Zdravko je čutil v njenem glasu posmeh. Pogledal je gospo Marijo v njene žive oči on rekel:

»Človek je vsemogočen. Če bi tega ne verjamete, niste človek. Le poglejte ta Kras. Kamenje, kamenje, kamenje. Tuintam se bori grmiček in smreka zagrizuje s koreninami v razpoke, iskajoč hrane. Rdeča zemlja v majhni dolini je zagrajena s kamenjem. Človek si jo je ogradil in to potem, ko jo je pustil, da so mu hudourniki odplavili bogato zemljo tja v doline, v morje.«

»Kako je to?« je vprašala gospa Marija.

»Nekaj so benečani svojčas zakrivili, nekaj domačini. Benečani so sekali bogate gozdove na Krasu in zidali s kraškimi hrasti svoje Benetke. Domačini pa so k temu lahkomiseljno uničevali občinske gozdove, kajti les je dajal lepe cekine. Grajšaki na Hrvaškem so pa ščitili gozdove in zato je hrvaški Kras bogat in lep.«

»Posekane gozdove je potem burja, nalivi in takodalje bičalo in razmivalo,« je dodal Matevž.

»Pa vode tudi ni na Krasu,« je vprašala gospa Marija.

»Kje se naj ustavi voda na kamenju,« je odvrnil Zdravko. »Le poglejte, kamen je apnenec in ne drži vode. Apnenec prepušča vodo in tako noben dež ne zaleže. Voda se izgublja v globine in se zbira v tisočletja klesanih votlinah in odteka pod gorami ali pa celo v morju.«

Vlak se vije ob parobku med skalovjem, kakor kača. Počasi se svet spreminja. Vedno pogosteje se pojavlja grmičevje. Posamezna smreka ali bor silita kvišku. Tudi več zemlje je že videti, skrbno obdelane in nevisoki ječmen gre v klasje.

Od morja smo se dvignili že precej visoko. V Delnicah se vlak ustavi, da se napije. Zakaj vroča bo pot vedno višje v gozdove.

Ko se je stroj napil, smo oddrčali naprej. Objel nas je gozd – hrvaški Kras. Visoko, po progi leti vlak, na levo in desno pa stoje ponosno visoke in košate smreke. Tla se tam zopet spuščajo v prepad in iz prepada zopet kipe kvišku smreke in debela ravna debla so kakor obeliski. Tam zopet se tla vzdigujejo v hribe in smreke na njih so kakor mogočni drogovi zastav.

»Ah, krasno,« je vzdihnila gospa Marija iz globočine svojih lepih prsi in v očeh se je zasvetilo mehko in sladko.

»Da,« sem rekel. »In gorski zrak, v katerem dihajo smreke je kakor dišava in kakor bistra voda.«

»Ne boš,« se je razjezil Zdravko. »Kakor vino iskreče je ta zrak, v katerem dišejo smreke in mi Gorenjci.«

»Kaj imate na Gorenjskem mnogo smrek?« je vprašala gospa Marija.

»Toliko že, kakor vi tam na Pohorju,« se je odrezal Zdravko.

Gospa Marija je skomizgnila z ramami in rekla:

»Triglavsko goloto še niste pokrili …«

Zdravko pa je napel prsi in zapel:

»Triglava blišče se vrhoviii …«

Vlak je pa drdral neprestano naprej, se ustavljal, žvižgal, sopihal, a nasproti so mu bežale pokrajine. Tudi naša Dolenjska je pribežala in pozdravila vlak in nas v vlaku s pozdravom mladega, brhkega dekleta … Mi pa smo ji odzdravljali in se ji smejali, zakaj zanimivosti in lepoto smo gledali, a glej, ali je kje kaj lepše od naše Dolenjske? Gosposki so bili kraji, ki smo jih videli, gosposki na zunaj, v notranjosti pa polni uboštva. Naša Dolenjska pa je kakor deklica, domača, prijazna in vabljiva.

Zato pozdravljena …

V Ljubljani pa se je kadila megla, ko se je vstavil vlak. Vendar nič zato. Tudi ti pozdravljena v svojem pajčolanu …

(Konec.)