Sivčev vražek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sivčev vražek. Roman.
Mihail Andrejevič Osorgin
Prevajalec: Marija Kmet
Izdano: Amerikanski Slovenec 41/70 (1932)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Lenočka je bila vsa začudena na stolčku. Poplavski je bil sam v najtemnejšem kotu. Žena strica Borja pa nekje, da je ni bilo opaziti.

Edvard Lvovič je vsak dan kje igral, a najlepše mu je bilo ob nedeljah pri družini ornitologa. In ves je bil razburjen. Edvard Lvovič ni bil star, a je bil vendar ko starček. Bil je plešat, le v zatilniku in na sencih je imel štrenaste, a nepočesane lase. Z enim očesom je slabo videl. Edvard Lvovič se je zaradi te svoje nečedne zunanjosti držal dve gubi, bil ves zmeden in si venomer mencal roke.

Sedel je za klavir, a koj planil pokonci in je dolgo vrtel stol, dokler ga ni spravil v pravo višino. Udaril je akord, preigral oktave, se spet vznemiril, si ogledoval od vseh strani pokrov in pogledal še pod klavir. Tudi Tanja se je vznemirila in mu šla pomagat. Videli so, da je konec prepoge zašel pod nogo klavirja. S pomočjo strica Bor je so izvlekli konček. Spet je udaril akard — zdaj je bilo vse dobro. Namesto “I” je Edvard Lvovič rekal “r”. In je dejal:

“Rad bi poskusir zaigrati, to se pravi, če bi hoteri posrušati ... sicer pa ... ari kaj drugega ...

Tanja ga je razumela:

“Zaigrajte, dajte, Edvard Lvovič, tisto svoj o skladbo, o kateri ste mi zadnjič pravili. Je li zgotovljena?”

“Če je zgotovljena ... kako bi dejal ... Pa že vem. To je skoraj improvizacija. Naslov bi bil .... no recimo ‘Vesorstvo’.”

Prirodoslovec se je oglasil:

“Vesoljstvo, to je pa ... zanimivo. Posebno glasba bi mogla popolnoma ...”

Lenočka je sedela vsa začudena. Edvard Lvovič je zmedeno povzel:

“Jaz bi predragar rajši maro manj ruči ...”

Tanja je ugasnila luči in pustila goreti le tisto, ki je svetila nad starko z ročnim delom.

Tn Edvard Lvovič je začel igrati.

Lenočka je začudeno motrila skladateljeve prste, ki so v poltemi polzeli po tipkah, gledala je njegovo glavo, ki se je dvigala in sklanjala. Lenočka je poslušala zvoke, kako so se razhajali in se spajali in je mislila, da to ni bilo podobno ne melodiji ne plesu ali overturi kake opere. Razmišljala je tudi o tem, da rekajo Edvardu Lvoviču, kako je ženijalen in še o tem, da z levim očesom škili in da ima ona, Lenočka, priliko poslušati tega ženijalnega človeka. Pa ni mogla vseh teh misli opredeliti in strniti v eno samo celoto in obrvi so se ji začudeno bočile.

Stric Borja je gledal mrko predse. Inženjer je bil — a je imel zmeraj smolo. Imel je nečedno, starikavo ženo. Mnogih stvari ni razumel in tako tudi glasbe ne. Beethovna, Griega je pač že slišal, imena so bila, a kako bi jih človek mogel razločevati? Skrjabin — same disonance. Zakaj se imenuje to, kar igra Edvard Lvovič, vesoljstvo? Vesoljstvo je vendar nekaj zvezdoslovnega ... Dobro bi bilo, če bi bilo vse, tisto, kar je presegalo duševno obzorje strica Borje, samo izmišljeno in bedasto. Tedaj ki se stric Borja visoko povzpel in bi bil velik. In sploh ... Zakaj pa naj bi bili parni kotli manj vredni ko glasba? Kaj razumejo oni o parnih kotlih! In bolestno je občutil stric Borja, da je vprav glasba višja ko parni kotli in da je bil on, stric Borja, zato ponižan, nesrečen in nezanimiv.

Stari ornitolog je zaprtih oči napol sedel napol ležal na divanu. Zvoki so plavali nad njim, se s peruti zadevali obenj in se dvigali v višave. Časih so pridrevili v burnih jatah, hrumeli in vreščali so, časih so iz daljave ko pesem segali v dušo. To nabilo na zemlji, a je bilo blizu nje, ne više kot so oblaki in kot je kroženje škrjančka. Vesoljstvo Edvarda Lvoviča ni bilo strašno! Tudi zamotano ni bilo in ne čudaško: to je bila ruska-priroda. A kako lepo je bilo vse! Udobna, mirna starost, divan, mila vnučka, razumevanje za tisto višje, ki se mu pravi umetnost. Mislil je: Profesor sem, sem slaven, star, ne bi rad umrl, vendar, lahko bi mirno umrl, kakor umrje človek, dopolnivši svojo pot, zaupajoč in poslavljajoč se.

Zvoki so ko cveti, glasba ko pisan travnik, ko gozdovi in slapovi. Smešen je tale Edvard Lvovič, a je mojster in občuti marsikaj, kar pove drugim veda, misel in starost.

Sredi prostranega vesoljstva, sredi megla, viher, sonc je plaval ohlajeni planet — svetilka Aglaje Dimitrijevne. Starka je poslušala in pletla, ne da bi ji le ena pentlja ušla. Zadovoljno je poslušala in mislila, kako je v samovarju samo še malo vode, oglje pa je še žareče. A Dunjaša bo že zapazila. Ta Edvard Lvovič je izvrsten glasbenik in odličen učitelj. Tanjuša ima šestnajst let — naj se uči! Saj se bo kljub vsemu omožila — in to je poglavitno. Če bo glasbeno izšolana, se bo bolje poročila. Tudi zgodovino naj skonča, saj se ji nič ne mudi. Tanjuša je sirota, a je srečna sirota, ki ima deda in babico v dobrih razmerah. Vendar — pa le dolgo igra! Aglaja Dimitrijevna je pogledala iznad očal in bi bila skoraj spustila pentljo.

V najtemnejšem kotu, na mehkem stolu, je bil Poplavski, ves v svojih mislih. Svetovno ogrodje je velikansko, a da ga človek more doumeti, mora imeti atom pred seboj. Atom pa še ni poslednje. Edvard Lvovič hoče doumeti svetovno ogrodje z glasbo, s sedmerimi osnovnimi toni, a vede ne moreš nadomestiti z umetniškim pojmovanjem. Sedmero barv spektruma je več, od njih človek več zve, in tako moremo zdaj z natančno tehtnico stehtati žarečo snov kake oddaljene zvezde in moremo še določiti vso čudovito sestavno nebesnega telesa in še njega starost. Pa bodi, morda je govor glasbe pravilen; ker hodi po isti spoznavni poti in dovaja do istega dozdevnega svetovnega ogrodja. Zvezdoslovec proučava vsemirje. Le katero?

Saj ga ni nikjer v tej obliki! Skozi teleskop vidimo zvezde, planete, meglene skupke, kakršni so bili v preteklosti. Tako je bilo sonce ... pred osmimi minutami, zvezda ... pred tisoč leti, druga zvezda ... pred deset, pred sto tisoč leti! Kakšna dozdevnost! A kako krasno ti igra tale Edvard Lvovič! Glasba je zato tako velika, ker ji ni treba delovati z besedami, s številkami, ker ji ni treba izražati se z nepopolnim govorom. Morda v teh zvokih ni vesoljstva, a prevedi ga v jezik besed in številk in dobil boš geometrijo Evklida.

5. Tanjuša.[uredi]

Tanjuša je sedela v spodvitimi nogami na divanu in se je z glavo naslanjala na dedka. Spočetka je pila zvoke, nato so jo harmonije glasov dvignile in odnesle. Splavala je ko drobcena, žareča pičica v brezzračni prostor in obdajala so jo večna, nema vprašanja zvezd, planetov, megla, vsega pozemskega, ki je rastlo v vesoljstvo, vsega vesoljstva, ki se je pogrezalo v malenkosti življenja.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]