Simonu Gregorčiču
| Simonu Gregorčiču Severin Šali |
| |||||||||||
Obiskal sem Tvoj obsoški dom,
željan sem bil ga ko pomlad brstičev —
prinesel Ti pozdrav dolenjskih gričev!
Tu Tvojih pesmi vpijal sem milino,
prerokbe, upe, trpke bolečine,
doživljal Te — krajine živi mit.
O Bovec, Krn, Tolmin in Kobarid —
planinski kraj!
O draga zemlja, siješ kot smehljaj,
utrgan Stvarniku v najlepši uri,
vsa topla si kot ognja svit,
ki ga bedeč pastir pred zarjo kuri;
si več kot zemlja — si planinski raj!
Kot v snu sem hodil božjo pol ob Soči,
o pesnik moj,
kot rahla mesečina v noči
si šel z menoj
in šepetal:
Krasna si bistra hči planin...
Krasan je svet — sem tiho ti odpel —
niz žlahtnih dragotin,
vanj rože svojih pesmi si natkal.
Zdaj v njem že spiš — kot žitno zrno v grebi,
zdaj v njem živiš — kot on je živel v tebi!
Pozdravljen, pesnik — in planinski raj!
Pozdravljen cvet v dlani krnskih skal,
ki čuvajo nad tabo neporušne.
Pozdravljen sveti Lovrenc in Libušnje!
O Simon, vem: kot ti bom posihmal
v najtišjih sanjah hrepenel nazaj —
prepletal s tvojim svoj dolenjski raj.
Strmel sem v Sočo. Vedi: še odseva
lesket kristalov rodnega Triglava,
še varje v sebi trepetanje speva,
ki v hvalnici tožeči si ga pel:
nadih krvi še ni ji obledel,
še išče jo bolest — in snubi slava.
Pobožal valčke sem zeleno modre,
lahno kot dragi deklici bi segel v kodre;
jo pil — to žlahtno vino naše svete kupe —
kot srkal bi iz nje si večne upe.
Mehko so počivali mi pogledi
po zemlji, kjer počivajo nesmrtni dedi.
Prisluhnil sem utripu rodnih tal:
O Soča, Sava, Krka in vse naše reke,
iz srčnih žil zemlje že dolge veke
pošiljate blagoslovljeni val,
poljubljate podnožja gor in skal;
objemate naš dom od vsepovsod,
skrivnosti stare skrivate v svoj prod,
s šumenjem slave pojete v moj rod.
Na vas počivajo pokojni časi,
na vas nebo dahnilo je svoj svit;
o, varujte ga, da se ne ugasi!
Bilo je jutro, pesnik moj, pa je iz jutra
kot smrtni dih zavel težka noč.
Planinski raj, objet v srebrnih gor obroč,
tesnil je molk, pojila bratska kri,
težil usode križ.
Si morda Sočo čul v grom in piš,
kako tožeče v zarjo hrepeni,
kot roža rada legla bi pod Krn
in nežno v cvete skrila bridki trn,
ki z ranami ovenčal je zemljo.
Morda si trudno vstal, šel na Libušnje
brat maše, libere zadušne.
Moj glas se v tvoje vpletal je prošnje:
»O večni, glej naš dom! Razjasni zvezde mu temne!«
Počivaj, pesnik, mir naj bo s Teboj.
in z njimi, ki jih skrivajo gomile,
saj vas krope domače zvezde mile;
vaš mrtvi stenj nam še žari v temo.
V rokah smo božjih. On bedi nad nami,
Pastir rodov počiva med ovcami,
spet v milosti pozdravil bo naš roj,
da v boljše dneve svetli bomo šli!
In tvoja Soča,
ko dekle sijoča,
svoj spev iz raja bo čez skalni kras
zapela v pesmi hvalnici med nas.
Zazri se, Simon: jutra že cveto, —
prisluhni, Pesnik: žalosti mrjo
in z njimi smrt.
V naš črni prt
golobčki Tvoji oljke tko,
bridkost polega božji grob,
mrliče večnost povezuje v snop,
da polni z njimi žitnico rodov.
V vstajenjski zvon spreminja se naš navček:
moliva zdaj — in upajva — in varujva —
goriški slavček!