Silvestrovo —15

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Silvestrovo —15.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/20 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Polagoma so valovili glasovi cerkvene ure v tiho, megleno noč.

Devet je. — Končano je delo, in nocoj je — Silvestrovo ...

Kam? — — —

Navadno ob tej uri že pozasedeno, nocoj pa še skoro prazna kavarna. Običajno kavarniški šum, danes vse bolj tiho, skoro bi rekel, svečano. Le tupatam je podpiral glavo nad časopisom kak bralec in hlastal po — novicah.

Zakurjeno je in svetlo — za čitanje torej kakor nalašč.—

»Zdravo!«

»Servus!« — polglasno, malomarno. Še niti ozrl se ni in čital dalje.

Kdo bi ga motil! Ljudi, ki si žele razvedrila, nocoj ni tukaj. Silvestrovo je .... Srečnejši so doma, v krogu svojih dragih, kuhajo čaj in kramljajo, šli bodo kmalu spat in vstali »drugo« leto ter si čestitali. Drugi so v gostilnah, kvartajo »za kratek čas« in upajo na dnu kozarca zazreti lepšo bodočnost ...

Tu pa romajo časopisi iz roke v roko, in slišati je le šum obračanja njih listov ter jedva slišne vzdihe zaglobljenih čitateljev. Okoli vogla pa prihaja skoro enakomerno pokanje biljardnih krogel ...

Spremenba razsvetljave je naznanila, da je enajst.

Pogosteje so se začela odpirati vrata, vsipajo se novi gosti.

Iz blagodejne tišine se je jel razvijati hrup. Prišleci so to iz gostiln, obiskovalci in obiskovalke kinematografov in tako dalje: ljudje boljše volje, živahnejšega temperamenta.

Kmalu je kakor v panju: beseda za besedo, vmes smeh, zapokajo steklenice, dvorano pa prevleče gosta megla — dim božičnih in novoletnih cigar, cigaret ...

Srečni ljudje!

Tudi nad okopi plava dim ...

In z branjem je bilo ven! —

»S tabo ni nič. Zopet sva zamudila! Tako sem si poželel nocoj kozarec vina, da bi prišel iz te monotonosti za spremembo v eno drugo štimungo.« In pogled mu je všel po gostih.

»Ne jezi se, prijatelj. Imaš brata!« »Hm. Morda se ima bolje nego midva!«

»Ga zavidaš? ...«

Zdajci ugasnejo luči. Ura na steni bije dvanajst. Novo leto...

Tema ... Tiho kakor v grobu: pokop starega leta! Tudi starega gorja? ...

Le nekaj trenutkov — in zopet plane elektrika po sobi. Hip še — in že ropočejo stoli, vstajanje, klanjanje, stiskanje rok, žvenket kozarcev ...

Ono banalno čestitanje, morda odkrito, morda hinavsko: Vse dobro! Mnogo sreče! ...

Moj prijatelj ni čutil novega leta; morda je bil res jezen radi zamujenega »razvedrila.« Prav počasi je potegnil tabakiro in vil cigareto. —

Družba gospodov pri sosednji mizi ni vstajala, niso zazveneli kozarci. Se pogledali se niso; mirni kakor kipi, njih obrazi resni. Nekdo izmed njih si je nehote popravil črn trak na rokavu. Brat! ...

Pri mizi ob peči sta sedela stara zakonska. Poznam ju. Tudi tam je bil mir. Kaj si nimata nič za želiti? .... Strmel je brezizrazno predse.

Zdajci vzdihne, zravna se in sname ščipalnik, za katerim pohiti trkljaje po sivi bradi — solza ...

Stisnjenih ustnic, nemo se je ozrl po svoji zvesti družici skozi življenje in — trpljenje.

Razumela ga je. Pripognila se bliže, in v njenih očeh je čital: Mir, stari!

Malo ga je dušilo v grlu — iztegnil je roko in popil nekaj hladne vode.

Eh, imel je dva sina ...

»Jutri imam službo,« je rekel prijatelj in nataknil rokavice.

»Servus!«

»Zdravo!«

Mešanica čuvstev me je prevzela. Zahotelo se mi je ven. Zakaj nisem šel že prej!

»Hvala Bogu!«

Nehote sem se še ozrl v razsvetljena okna, za katerimi je bilo grmelo: Vse dobro ...

Ah, ta sveži zrak! In naproti mi je zavela tiha, mehka, blagodejna noč letošnje prijetne, mile zime.

V duši pa so mi vstajale slike onih, ki trgajočega srca — brez žveketanja kozarcev — molijo v novo leto tiho, a hrepeneče:

»Prosimo Te ...«