Severna luč
| Severna luč. Andrejčkov Jože |
| |||||||||||||
Kamor koli se ozremo po zemlji, povsod najdemo novih čudežev. Ni ga tako zapuščenega kraja, da ne bi mu bila podelila narava kake prednosti, ki z občudovanjem napolnuje človeško srcé. — Puščava je gotovo dolgočasen enoličen kraj, kar že ime naznanja, a vendar hrani v sebi čudeže, ki se ne dobe nikjer drugej. Kdo še ni slišal ali čital o fati morgani ali zračnih prikaznih? Popotniki žejni in oslabljeni komaj lazijo dalje po pekočem pesku, jeziki so jim suhi, obraz poln žgočega prahu, kar nakrat zagledajo v daljavi lepo zeleno oazo — s travo obraščen prostor, po kterem curlja bister studenček pod senčnatimi palmami. Svoje zadnje moči zberó in hité proti zaželenemu kraju, ali o joj! ko pridejo bliže, izgine vse nakrat in zopet ni videti druzega, nego rujavi pesek. Vse to je bila goljufiva zračna prikazen.
Enako čudna prikazen je tudi severna luč, ki tako čaravno razsvetljuje noči na severji. Kakor pa je navadno težko naslikati nebesne prikazni ter jih s prostim popisom človeku predočiti, tako je tudi s severno lučjo. Kdor še nikdar ni videl zahajati solnca v puščavi ali na morji, kdor ni videl rudečiti se snežnih vrhuncev visokih gorá o večernej zarji v temno-žarečih barvah, ta ne more vsega tega popolnoma zapopasti samo iz kacega popisa. Tem teže popisati je severno luč, ki se vedno spreminja.
Temna noč je razprostrla svoja krila po s snegom pokritej zemlji; zvezde migljajo medlo skozi gosto meglo ki večidel obdaja severno podnebje; sedaj se prikaže na obzorji široka leskeča črta v polokrogu, ki vedno veča narašča in neprenehoma miglja, mnogokrat več ur zaporedoma. Potem pa sinejo iz tega ognjenega kroga zdaj posamezni žarki, zdaj ognjeni repovi v skupinah na različnih krajih obzorja ter se združijo na vrhuncu v veliko ognjeno morje, ki neprenehoma spreminja svojo podobo. Slednjič se združijo vsi žarki v krasno ognjeno kupijo ter narede podobo velike krone; s tem je prikazen končana. Severna luč je na obzorji jasno — krvavrudeča, v sredi bledo-zelena, na vrhuncu pa rumenkasta. Neprenehoma se širi in miga sem ter tje po obnebji vedno hitreje in hitreje. Zemlja je čarobno razsvitljena. Temno morje ondi v daljavi je videti čisto črno, po njem se pode valovi, kot ognjeno gruče, neizmerna snežna planjava blišči se raznih barev, dokler se ne izgubi daleč tam ob temnem hribovji. Vse miglja, vse trepeče na zemlji, skalni vrhunci pa se žare, kakor bi plameni švigali iz njih. In vse te krasote ne drami nič, povsod vlada tiha noč.
Slednjič jame krona bledeti, dolge ognjene poteze se trgajo, žarki vedno bolj krajšajo in bledé. Potem nastanejo na nebu sem ter tje raztresene blede, sivkaste proge, ki stoji nekaj časa nepremekljivo, potem pa se spremene v belo, redko meglo, dokler slednjič tudi ta ne zgine.
Prikazen je zginila in zopet se vleže temna noč po zemlji, kakor prej, ki se po ravno minulej krasnej svitlobi še temnejša zdi.