Serčni opomin našim kmetam

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Serčni opomín našim kmetam
Carl Codelli
Podpisano kot K. Kodeli
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 51 (20.12.1848), št. 52 (27.12.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubi prijatli! v 44. in 45. listu Novíc sim si prizadeval Vam cesarski patent od 7. kimovca zastran lovskih in ribških pravic tako razložiti, kakor ga nam resnica ukaže, de se nobenimu krivíca ne godi, mir ohrani, in vsi hudi nasledki iz nepostavniga obnašanja odvernejo.

Žal mi je, de moram reči, de moje besede ‒ besede Vašiga resničniga prijatla ‒ niso bile povsod tako obrajtane, kakor bi imele biti, kér se sèmtertjè od prestopkov cesarskih postav v ti reči sliši. Še enkrat tedej hočem svoj glas povzdigniti in Vam resnico pred očí postaviti, akoravno bojo morebiti nekteri rêkli: „a kaj bomo tega poslušali, ta le za gospôdo govori in se nam le z besedo našiga prijatla prilizuje.“ ‒ Ljubi môji! vse to dobro vém, de bojo nekteri takó govorili; pa vse to me ne straši, resnico govoriti. Nikar ne mislite, de so vsi tisti Vaši pravi prijatli, ki čez gospôdo zabavljajo ‒ podkupljivi in samopridni šuntarji so, ki se Vam s takim govorjenjem slinijo, pri tem pa nar bolj za svojo mavho skerbé.

Cesar so svobodo dali nam vsim in zavezo med grajšinami in kmeti odvezali. To, ljubi moji! se pa ne pravi, de bi bili poprejšnji grajšaki zdej vaši podložniki. Ali zares nekteri mislijo, de bojo prihodnjič le oni pravíce imeli, drugi ljudjé pa ne? Ali mislite, de to kar Vas žali, ne žali druziga? Cesar so z ustavnim zboram rekli: „desetína, tlaka in druge gruntne dolžnosti naj nehajo“, ‒ tega pa niso nikdar rekli in tudi ne morejo rêči, de naj vse neha tebi nič meni nič! Ko bi bili Cesar z deržavnim zboram kaj taciga rekli, bi bili toliko tavžent in tavžent ljudém krivico storili, ‒ to pa bi ne bila enakopravna svobodnost; ampak sužnost in poguba tavžent in tavžent družín. Noben pošten človek ne more spričati, de vsa desetína in tlaka je bila krivična naloga, kér vender vsak vé, de posestvo in premoženje ni bilo in ne bo nikdar med vsimi ljudmi enako razdeljeno, ‒ de je vselej eden več imel, kot drugi, in de je premožniši bolj revnimu to ali drugo reč posodil, in za to posojilo povernilo terjal v blagu, delu ali denarjih. To bi bila lepa, ko bi leni postopač prihodnjič pravíco imel v mošnjo delavniga možá segati, in kar si ta zasluži, z unim deliti, ki križama rók Bogú dan krade!

Tako delječ bi pa móglo priti, ko bi po glavi tistih šlo, ki pravijo: „zdej je vse frej ‒ za tlako in desetíno ni ne vinarja odrajtati, vès lov (jago) in vse ribštvo je samo naše; gojzdi, v kterih smo imeli poprej le pravico les sekati, so zdej popolnama v naši oblasti, noben drug nima nič govoriti, vse je naše, če ne z lepo, pa s silo i. t. d.

Taki ljudjé, ki tako mislijo in ravnajo, so zbrisali iz Božjih zapoved deseto zapoved, ki pravi: ne žêli svojiga bližnjiga blagá.“

Varite se tacih zapeljivcov in šuntarjev, ki Vas podpihujejo k nepostavnimu obnašanju!

Naš novi Cesar so poterdili vse od poprejšnjiga Cesarja nam obljubljene pravice, in ministri so ‒ kakor ste v 49. listu Novíc brali ‒ obljubili, de se bojo terdno pravice deržali in de ne bojo pripustili, de bi se komu nar manjši krivíca godila. Ti možjé, ki so zdej vladarstvo prevzeli, ne bojo terpéli, de bi se védama nar manjšimu izmed nas kaka krivíca zgodila, pa tudi ne bojo pripustili, de bi se postave zaničevale, in de bi se vsak obnašal, kakor bi se sam hotel. Po taki poti bi ne imeli svobode, temuč razvujzdanost, ktera se ne more terpeti, dokler mora sosed s sosedam živeti.

To Vi, pametni in pošteni možjé! ravno tako dobro zapopadete, kakor jez, in moje misli so gotovo tudi Vaše. Pa zdej ni dovelj, de človek le pošteno misli in ravná, ampak naša dolžnost je tudi, de to očitno povémo, de nevedne ali zapeljane podučimo, in de ne pripustímo, de bi razvujzdanost se po deželi razširjevala, kteri je mir in sprava takó potrebna!

Postave, sodniki in kazin morajo biti na svetu. Brez njih bi nam ne bilo moč izhajati. Ne mislite, de imajo Cesar zato vojake (soldate), de le Njih branijo, ‒ vojaki so zato, de branijo pravíco, in de s silo opravijo, kar z lepo ne gré. Poglejmo na Laško ‒ spomnimo se Dunaja ‒ in ozrimo se na Ogersko! Sto in sto tavžent vojakov je pripravljenih, postavam čast ohraniti in razvujzdane puntarje pokončati ‒ poštenim in mirnim prebivavcam pa v varstvo biti. Čeravno so si prizadevali hudobni ljudje tu in tam vladarstva spodkopati, se jim njih prizadevanje vunder ni nikjer po sreči izšlo, zató kér junaški armadi na strani stojí velika množica poštenih ljudí, ktere ne zamorejo hudobneži premotiti.

Naše slovenske dežele si dozdej niso svojiga častitiga iména omadeževale, ampak so ga ohranile čistiga razun nekterih zgodeb, ktere rajši pozabimo, kakor de bi od njih govorili, pa toliko moramo vunder spomniti, de se nikjer ni razvujdanost terpéla brez kazni (štrafinge). Tisti, ki so se na Igu mesca sušca pregrešili, vam bojo zamogli kej več od tega povedati. Prašajte družino, žene in otroke tistih, ki so se takrat okrivičili, koliko hudiga zamore razvujzdanost čez cele družíne prinesti! Nikdar si ne sme človek s silo sam pomagati: zato so sodne gosposke, de pravdo zaslišijo tistih, ki mislijo, de se jim krivíca godi in po pravici razsodijo. Poprej ko so nam presvitli Cesar Ferdinand svobodo dali, je zares marsiktera pravda dolgo têkla ‒ zdej pa, ko bojo soseske poprejšnjiga jarma odvezane, ko bo po deželi več sodníc napravljenih in ko se bo vse očitno godilo, bo ta reč vsa drugači. Tode nikjer in nikdar ne bo pripušeno, de bi truma ljudí čez druge padla, jih ropala, požigala i. t. d. ali pa si sama pravico razsodevala. Taka se še pri divjakih v Ameriki ne terpí.

Kdor se ima kej pritožiti, nej se pritoži pri gosposki ‒ de se bo njegova pravda po novih postavah presodila. Kér pa té zdej še niso vpeljane, mora poterpéti, de bojo nove postave dane. Sej to ne bo do sodniga dné terpélo! Ministre močne volje zdej imamo, in tudi deržavni zbor bo mende začel pridniši postave delati. Novi Cesar ga tudi spodbadajo k pridnimu delu.

Sicer pa moram poslednjič še opomniti, de je pohujšljiva beseda, če kdo pravi, de le kmet je bil pri stari vladi zatèrt ‒ drugi ljudjé pa ne, in de le kmetam je polajšanja treba, druzim ljudém pa ne. To ni res. Vsaki stan je zdihoval po svobodi, ki so nam jo mili oče Ferdinand dali, in ktero nam novi Cesar Franc Jožef varovati hočejo. Nej bo svoboda kakoršna si koli bode ‒ nikdar ne bojo pečene tice takim v usta letéle, ki se ne bojo za vsakdanji kruh trudili ‒ véste zakaj ne? ‒ zató kér nas je veliko preveč ljudí na svétu! Če tedej hočemo še eden čez druziga biti, brez spoštovanja pravíc živéti, ne bomo nikdar dobrot vživali, ki nam jih svoboda ponuja; namest sprave bomo imeli nepokoj ‒ namest svobode sužnost ‒ namest mirniga življenja pekel na svétu. Pamet in postavnost nej boste naši vodnici v vsim, ljubi moji! ‒ Po novim létu se bomo v tim na dalje pogovorili.

K. Codeli.