Senca

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Senca
Johannes Jörgenson
Izdano: Vigred 21/10-11 1943, 78-79, 86
Viri: dLib 10, dLib 11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

O polnočni uri je pozvonilo pri vratih pesnika. Vstal je izza mize, na kateri je stala steklenica burgundca, vaza s cvetjem in tintnik, ter je odšel odpirat. Svetilko je vzel s seboj in jo je nosil pred seboj.

Zunaj na vrhu stopnic je stal dolg, suh, mlad človek s širokim klobukom na glavi, četudi je bila mrzla zimska noč, ni imel suknje. Kratek, tesno zapet suknjič je bil edino, kar naj bi ga branilo mraza; ovratnik je imel privihan do ušes.

Imenoval je ime pesnika in je prosil za razgovor z njim. Pesnik je povabil tujca, naj vstopi in je šel tudi sam za njim. Sedla sta k mizi, na kateri je stala steklenica burgundca, vaza s cvetjem in tintnik. Mladi mož je gledal, te predmete. Pesnik je poiskal še en kozarec v omari in ga je nalil svojemu čudnemu gostu.

»Takole torej izgleda pri vas,« je spregovoril tujec s kratkim vzdihom, ki naj bi pomenil zadovoljstvo, in je obožujoee pogledal pesnika. »Prišel sem, da to vidim, preden umrjem.«

Pesnik je hitro postavil kozarec na mizo, da je zazvenelo. »Ali vam je slabo? Ali ste bolni?« je hitro vprašal.

»Čisto dobro se počutim,« je odgovoril tujec. »Telesno mi nič ne manjka. Le duša je, duša, ki ne more več. Grem, da umrjem; pred to svojo zadnjo potjo pa sem prišel, da vas vidim. Zato sem tudi pozvonil ob tej neprimerni uri pri vas.«

Tujec je poskusil piti iz svojega kozarca, glas se mu je tresel, obraz mu je posinel. Bil je morebiti dvajset let star; v njegovih potezah in njegovem vedenju je bilo nekaj podobnosti s pesnikom. Videti je bil, kakor da sta si sorodna.

»Vi ste človek, ki je na svetu meni največ pomenil,« je nadaljeval. »Vse vaše knjige sem prebral in jih vedno iznova prebiral. Cele strani znam iz glave in prav tako cele vaše pesmi. Moje resnično življenje sem živel v vas in z vami.«

»Kaj pa ste?« je vprašal pesnik; čutil je pa takoj sam, kako neprimerno je bilo njegovo vprašanje. »In zakaj me pa niste doslej še nikoli obiskali?« je pristavil.

»Saj to ni bilo potrebno,« je oni odgovoril. »Poznal sem vas dovolj, morebiti še preveč. Zdaj sem imel samo še to željo, da bi bili vi zadnji človek, ki bi ga videl in ta prostor zadnje človeško bivališče, v katerem bi bil. Želel sem, da bi se moj pogreb izvršil iz te hiše.«

Zopet je pil in potem nadaljeval:

»Kaj sem v življenju bil, me vprašate! Ali ni to popolnoma nevažno? Morebiti sem celo svoje življenje stal za prodajnim pultom v kaki nizki, mračni in prašni prodajalni in sem vsake pol ure prodal kako plesnivo knjigo kakemu ubogemu dijaku, vmes pa sem gledal na ozko, umazano uličico, po kateri se je počasi odcejala dežnica v kanal ... Morebiti sem nekdaj hotel pesnikovati, pisati, postati velik in sloveč mož — kakor vi ...

Spominjam se dneva, ko sem vas prvič videl. Poleti je bilo v podeželskem mestu, kjer ste se ustavili na svojem potovanju. Vsa dežela je tedaj izgovarjala vaše ime — vsi so ali pohujševali nad vami ali pa so bili navdušeni za vas. Mi, kar nas je bilo mladih, smo stali za vami v strnjenih vrstah.

Videl sem vas na trgu v tem mestu; prihajali ste iz hotela, dve dami sta bili z vami. Odprli ste jima kočijo, da sta vstopili in tudi sami ste za njima stopili v kočijo. Lepi in močni ste bili, lepo oblečeni, poživljeni od jedi in pijače, v smehu in prijetnem razgovoru. Voz je zdrčal tik mimo mene, videli ste moje občudovanje in ste me pogledali z dobrohotnim pogledom — kakor bi vrgli beraču miloščino ...

Zdaj vem, da ne bom postal pesnik, takrat tega nisem vedel. Mislil sem, da sem isto, kar ste bili vi, ker sem mogel čutiti tisto, kar ste vi izrazili.

Menil sem, da je odmev v meni zvok moje lastne harfe.

O, vi ne veste,« je nadaljeval tujec, glas njegov se je dvigal in je postajal trd, »vi ne veste, kaj delate, ko sedite tu in pišete in se vaša duša navdušuje v noči ob vinu. Ne veste, koliko človeških usod preusmeri — ena sama vrsta, napisana na bel papir — preusmeri, ustvari, spremeni; ne veste, koliko človeške sreče umorite, kolikokrat pišete smrtno obsodbo — tu v tej sobi, v tej tihi samoti med cvetjem in steklenicami in kozarci ...

Pomislite samo to, da mi to živimo, kar vi pesniki pišete ... mi smo taki, kakršne nas izoblikujete ... Mladina te dežele ponavlja kakor senca vaše pesnitve, čisti smo, če ste čisti vi, nemoralni, če tako hočete vi. Mladi možje verujejo ali ne verujejo, prav po vaši veri ali neveri. Mlada dekleta so sramežljiva in čista ali lahkomiselna in nemoralna, kakršne so žene, ki jih vi opisujete in slavite ...«

Tujec je umolknil in zopet pil iz svojega kozarca. Potem se je stegnil čez mizo do steklenice in si je iznova nalil.

»Vzel si je, kar so dosegle njegove roke, in šel je, kamor so ga hotele nesti noge,« ste napisali v svoji zadnji knjigi,« je citiral tujec. »Sami ste me učili jemati. Vi ste nas vse tako učili.«

Slišali smo vas, ko ste govorili, da je močni tudi dobri človek, brezobzirni — mož z mnogimi zahtevami, divjega hrepenenja, izživljanja. Iz divjakov naj bi šele postali ljudje. Opoj vina in ljubezni, igro sreče in vojne — divje življenje, ki ste ga vi imenovali življenje — to je, kar ste nam vse tako krasno predstavili!

Saj poznate pripovedko o lovilcu podgan v Hamelnu. Kakor ta, ste tudi vi hodili pred nami, večji kakor drugi ljudje; hodili ste pred nami z godbo in vabečo pesmijo. Izvabili ste nas iz domačih hiš in iz naših mest; sledili smo vam do roba prepada — kjer ste vi obstali, mi pa smo se pogreznili vanj ...

Nič vam ne pomaga, da se smehljate in majete z glavo, veliki čarovnik! O, ko bi vedeli, koliko nemirnih duš ste ustvarili — koliko senc vaše podobe straši v naši deželi! Tudi jaz sem bil pod čarobno močjo vaše osebe — po svojih skromnih močeh sem vam sledil — in šele danes čutim, da je čar vaše besede — prenehal ...

Imenoval sem vam knjigarno, v kateri sem nekoč prodajal knjige. Bili so časi, ko sem mirne duše stal tam ob prodajnem pultu in včasih je le posijalo sonce v to ozko ulico in če sem zvečer sedel na pragu, sem videl modro nebo nad starimi rdečimi strehami in lastavice, ki so krožile okoli visokega zvonika.

Srce mi je vzkipelo, kri mi je zavrela in sem zapustil knjigarno z veselim upom — in nikoli več se nisem vrnil.«

»Glejte, zdaj govorite v stihih,« je pristavil pesnik prijateljsko. Tujec pa je izpil ostanek iz svojega kozarca in se je dvignil.

»Pozno je že,« je rekel. »Ne bom vas dalje nadlegoval. Saj je prvič, ko sem vas obiskal in vas ne bom več. Poiskal sem vas, kakor približno poišče nezakonski otrok svojega očeta, katerega imena ne sme nositi, pa bi ga vendar rad enkrat videl.

Nekje v neki knjigi, ki je vi gotovo ne poznate in v kateri tudi jaz nisem posebno doma, stoje naslednje besede: "Glej, Gospod, vse smo zapustili in smo ti sledili; kaj nam boš dal zato?" Te besede mi zvene že ves večer v duši.

Da, ljubi mojster, v resnici smo vse zapustili, da smo vam sledili in nam ni nič ostalo. Nimamo niti celih podplatov, ampak nam uhaja voda in blato v čevlje. Nobenega denarja nimamo v žepu in nobenega kredita v kavarnah in vsak izmed nas je sam sebi preveč in upehan in slab od prečutih noči in od stradeža in pijače. Moja mati pa riba, čisti in pospravlja, da se preživi. Iz knjigarne, kjer sem bil nekdaj prodajalec, sem ukradel knjige, da jih prodam. Sodišče me je dobilo v kremplje; jokal sem in prosil, pa ni nič pomagalo — zaprli so me. V nekaj trenutkih pa se bom poslužil male pištole in bom umrl prav tako lepo kakor pesnik in pisatelj, ki me je tega naučil. Samomorilec bom, ljudje me bodo obsodili in Bog me bo zavrgel ... Glej, Gospod, vse smo zapustili in smo ti sledili; kaj nam boš dal za to?«

Mladi tujec je molčal in smrtna tišina je zavladala v sobi. Nobenega glasu ni bilo od nikoder; tudi noč je bila tiha in gluha; oba moža pa čisto sama. Droben in medel in grozljiv je stal tujec pred edinimi vrati te sobe. Z roko je pokazal na prsa, kjer je imel spravljen revolver. Pesnik pa je sedel negibno na svojem sedežu, roke so mu bile mrzle in razločno je slišal biti srce.

Potem je končno spregovoril tujec in njegov glas je zvenel pridušeno in vljudno:

»Da, to je bilo vse, kar sem vam hotel povedati. Mislil sem, da vas bo morebiti zanimalo. Lahko boste nekoliko o tem razmišljali, ko boste preživljali počitnice pri svojem bogatem založniku na deželi.«

Čudni obiskovalec se je priklonil in odprl vrata. Pesnik ga je spremil.

»Hvala, ni se vam treba truditi,« je rekel tujec. »Imam škatljico vžigalic. Lahko noč. Zahvaljujem se vam za nocojšnji večer!«

Tipal je prvi del stopnic navzdol. Na prvem presledku je obstal in prižgal vžigalico. Pesnik je slišal, kako je neznani gost obstal drugič in ponovno prižgal vžigalico. S tresočimi nogami se je pesnik vrnil v sobo.

Tedaj je od spodaj navzgor votlo zadonel klic odhajajočega tujca; globoko doli je stal in je zaklical onemu, ki mu je spesnil njegovo življenje in ga je spesnil v smrt: »Z Bogom in na svidenje!«