Sen zimskega jutra v tujini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sen zimskega jutra v tujini
Francka Zupančič
Izdano: Vigred 19/1 (1941), 3–4
Viri: dLib 1
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V polsnu čujem zvonjenje. Zdi se mi glas noči, ki zbira v temi godbo skrivnosti.

Ne razločim natančno, kateri veter piha. Morda šušte vrhovi smrek, ki mi skupno z virčki pošiljajo svoj nočni pozdrav? Smreke so prijateljice, tovarišice vseh mojih tavanj; v virčkih najdem nebo, v potokih se zrcalim kakor mladenka, iskajoča nekdanje detinstvo.

Nelahko odprem oči: mistična podoba Krista v temnem okvirju na svetli steni me zre, kot bi me opominjala:

»Ne čuješ? Zvoni jutro!«

Sedaj se zavem. To je klic domačega zvonika. Kakšna sladkost! Izpolnim molk: »V imenu Očeta in Sina ...«

Kakor molitev se mi vrača v srce spomin davnih let, ko me je mati učila poslušati sladko melodijo naših zvonov. Njih glas se je spuščal iz čarno modrih višin v širno temino smrečja in blagoslavljal naše seme, trud naših rok tam doma.

Mama, tam daleč, velika v soncu, je klonila glavo. V majniškem vzduhu je postajalo zvonjenje nežno kakor vzdih, nezapopadljivo kakor sanje. Ugašalo je v zelenem čaru svečanega miru.

Pred hišico sem ob zatonu prisedla k mamici, ji ovila roko krog zmučene glave, brezskrbno naslonila svojo glavico ob belem vencu njenih las. Molčali sva. Nekaj toplega nama je polnilo duši, kakor plamen v štedilniku, kakor zvezde na meji zemje, kakor plač ščinkavcev v gozdu, in oni zvon, ki še doni globoko v mojem srcu ...

Mamica se je zamišljala v mladostna leta in v očeh se ji je zrcalila otroška ginjenost. Jaz sem kakor v prihodnosti, kakor veter v dolini in tožila sem si, da so pretesna in preozka vaška pota mojemu hrepenenju po življenju. Onkraj smrekovih gajev, tja črez zvezdno mejo zemlje, kaj bi bilo tamkaj? Praznično razgrinjajoči se glas zvona, melodije ščinkavcev, srebrne besede in modre ceste? Smrtna, pogrebna ura trudapolnih dni in v nebo segajoča nebeška poezija?

Bil je maj in večer je blestel v bližnjih in daljnih lučih. Kakor da bi dih godbe majal rože grma in prihajal iz skritih gnezd. Po kameniti cesti so se izgubljali zadnji koraki, škripanje vozil. Evo: bližalo se je žareče nebo in v temi izgubljen se je oddaljeval ogenj na ognjišču. Odmev gostolenja v gozdu mi je segal v srce in zibal v ritmu. Tako, počasi, počasi se je klonila glava v mamino naročje.

Bila je ura angelov in nedolžnosti, ki vodi do odpuščanja in nas stori dobre: zaspala sem ob zvonjenju. Sladek spoj majnika in mladosti!

*

Sedaj me budi glas zvonov, ki jih vleče tuja roka: ni pomlad in od jasnih časov je prešlo mnogo let. Zvezdna meja se je odprla, da mi pokaže pot blaženosti: delo, bolest, vdanost, dolžnost. Bojevati in živeti, deliti dobrote in trpeti. To je torej življenje, dopolnjenje sanj? Mističen obraz Krista mi odgovarja smehljaje: »Da!«

Naprej torej, dalje, dalje, z radostjo novega dne! Mamica je pripravljala brazde in meni, majčkeni, se je zdelo, da končujejo v nebu. Druge brazde je treba puščati na naši poti. In kakor vzblesti v klasu, tako naj se ovekoveči plamen našega ognja.

Zima je sedaj in skozi okno me slepi širna belina. Stečem nizdol. Tako mi ugaja in me očara zasnežena poljana na tujem jugu!

Čudež! Morda je oznanjalo zvonjenje to čarno čudo in jo je razgrnil sam angel še pred jutranjim svitom. In če dvignem oči kvišku, se mi zdi, da mu, poslancu, še trepeče vzpeta perot.

Ne upam si dotakniti se snega. Gledam ga in napolnjuje me hrepenenje po očiščenju. Hotela bi, da bi me svet tega čistega jutra vso presunil in prešinil. Nobene sledi; nedotaknjena je lilijno bela odeja zemlje.

Strehe in ceste, ograje, dimniki, grmi, drevje in polja, oboki in stebri — vse je preletelo angelsko krdelo nebeških poslancev: v resnici ima sneg nekak odsev modrega neba: morda so sejali prah nebes v blato?

Smreke gozdiča šušte v bisernem krasu. Vejice grmičev se bleste. Smeje se vodnjak s kapuco. Kakor v perje pogreznjeni so pragi hiš. V duši se znova poraja sen nedolžnosti: dalje, dalje, dalje napram neskončnemu, črez vse to čisto izgnanstvo. Dalje, brez [nova stran] počitka, brez odmora in postanka. Brez objokovanja in solza po onem, kar smo ostavili. Ne ozirajmo se nazaj, toda nosimo v srcu dediščino ljubavi! Nadaljujmo pot v hrepenenju, ki naredi sveto slednjo misel in blagoslavlja najskromnejše dejanje. Zahvalimo Gospoda za to belo radost, ki spreminja barvo zemlje, zastira revščino, trnje, blato.

Zakaj hodijo ljudje po temnih zakotjih in iščejo temin? Ni li lepa in čista ta brezmadežna cesta? ... Grem: podpira in bodri me na poti zavest, da srečam moje umrle, ki se vračajo usmiljeni tolažit mojo bol. Grem v ritmu ljubke poezije srca, proti angelom, proti nebu in zvezdam ... Toda prej se pokrižam ... In s križem in v križu ... dalje.