Sedeči podlistki in stoječi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pismo o tomboli in šipi v trebuhu, o grlici in konkurzih Sedeči podlistki in stoječi
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O delegaciji in komisarjih, o mladini neprimernem vitezu in o pravopisu
Spisano: 3. aprila 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ta stvar je jako zanimiva in tudi znanstvena in pravzaprav ne vem, ali ne spada morebiti med »Kulturni pregled« ali med »Zdravstvo« ali med »Knjige s police« — naj jo slavno uredništvo natisne tam, kjer je honorar najvišji!

Recimo namreč, da pišem podlistek.

Za to je potrebno dvoje: prvič navdahnjenje, drugič snov.

Nekateri gospodje s širokimi klobuki pravijo navdahnjenju tudi inspiracija in jim je zanjo treba predjema.

Navdahnjenje ima lahko različne vire. Mojemu navdahnjenju je navadno vir nežno ženstvo, kajti kadar ljubljena mi soproga nima denarja, da bi šla na trg, potrka pri meni in potem mora biti moje pero navdahnjeno in pisati za denar in mi navdahnjenja ne zmanjka nikoli. Zdi se mi, da se ta vir navdahnjenja širi tudi pri drugih peresih in je posledica poplav in redukcij in potresov in draginje in se ob tem vidi spodbudni vpliv sončnih peg na slovensko literaturo.

Toliko kar se tiče navdahnjenja!

Kar se pa tiče snovi — snovi je dovolj, kamor pogledaš.

Npr. pišem ta podlistek, sedim pri oknu in gledam venkaj. Zunaj dežuje. Koliko se da napisati samo o dežju: »Dež, ti si kakor domovina!« Ali pa: »Dež, ti si kakor življenje!« — Nasproti oknu onkraj ulice se dviga streha. Gledam vanjo — stara je, marogasta, v dežju se sveti. V strehi je okrogla, temna lina, v lini visi nekaj podolgovatega in se guglje v zraku — morebiti je koža domačega zajčka, morebiti koža mačke. Nad lino ob kraju strehe čepi nizek dimnik — redek dim zaspano nad njim plava in priča, da hiša ni izumrla. Itd., itd., itd.

Takim podlistkom se pravi tihožitje. Toda jih uredništva gledajo bolj postrani in imajo razne izgovore, kar je ženi jako neprijetno, kadar gre na trg in spotoma stopi v uredništvo po denar in jo uredništvo izprašuje, zakaj rajši jaz ne hodim na trg in zakaj ona ne piše podlistkov.

S podlistki tedaj ne gre kar tako. Snovi je seveda dovolj, kamor se ozre pero. Ali iz snovi lahko nastane to in lahko nastane ono in če nastane tihožitje, pa bom lahko brez kosila in z menoj vred vsa družina, obstoječa iz šest glav in enajst repov, kajti imajo naši kanarčki mlade.

Vstanem izza mize, pregledujem, kar sem zapisal o dežju in strehi in domovini — nak, uredništvu ne bo všeč podlistek.

Stopim po sobi: nak, še povohalo ga ne bo! In ne morem reči, da mu bo čisto brez razloga odreklo povohanje. Vidim: »Zunaj dežuje,« — tako lahko stoji zapisano v sodnem protokolu; v podlistku pa je izključeno, da »Zunaj dežuje«. Ampak je treba dež zapisati drugače — kaj vem, kako. In tudi ne gre, da rečem, da »gledam v streho«; — vsaj tako bi bilo treba zapisati reč, da mi oko zre v streho.

Stopim po sobi — in zdaj pride tisto, kar hočem povedati in je morebiti vredno, da se mi honorar nekoliko zviša — zlasti z ozirom na blagoslovljeno stanje moje družine, kolikor se tiče repkov.

Čudno je namreč: če stojim ali stopam — vse drugače in bolj živo se mi obračajo misli.

Tista temna lina v strehi — kaj bi z njo in s kožo od zajca ali mačka! Ta lina in koža sama ob sebi nima ne literarne vrednosti niti ne služi pouku ali zabavi.

Kdo ve, ali je koža sploh koža in ali je od zajca oziroma mačka. Morebiti je pa od psa.

Stopim po sobi in se mi zasveti: od psa je! Nekdo — ne vem, kdo — je odrl psa in sedaj se koža suši v temni lini in guglje jo pusti prepih!

Pol leta že stanujemo tukaj — nikdar še nisem opazil v lini živega bitja. Tudi ne vem, kdaj se je v lini pojavila koža — zgoditi se je moralo preko noči.

Kdo je odrl psa? Rekel bi, da se ni odrl sam in iz lastnega nagiba. Nego da ga je odrl zoper njegovo voljo človek, oni isti človek, ki se skriva dnevu in v temnih nočnih urah obeša kožo v lino, da se suši v prepihu.

Zakaj ga je odrl? V časih silne lakote so živeli ljudje, ki so skrivaj lovili pse, jih klali in brez usmiljenja uživali.

Toda sedaj lakota še ni dospela do psa. V sedanjih časih uživajo pse samo cigani in osebe najslabših konduitov.

Npr. je živel na Ptujskem polju želar, ni se bal Boga, nego je kradel pse in jih jedel. Ta želar je bil potem na državne stroške obešen, ker je najboljšemu svojemu prijatelju sezul nove škornje in ga v ta cilj in konec zadušil. Ni bil prav nič skesan, in je tisti dan, ko so ga obesili, silno tulila burja okoli vasi, psi so čudovito zavijali, »gospodovi« kuharici pa so se sanjale nezaslišane tri numare, ki so potem tudi resnično bile vse tri izžrebane, samo ne takrat, ko jih je bila stavila — tako zavržen in izgubljen je bil ta želar, ki je jedel pse! Čigava je bila tajna zločinska roka, ki je ubila in gnusno snedla psa, čigar zemeljski ostanki krvavo kričé v temni podstrešni lini proti nebu?

Stopam po sobi — in se ne lažem: če sedim — tako dolgočasno mi deluje pero, da bi kvečjemu bilo za kako revijo. Če pa stojim ali stopam, kar same od sebe se mi zapletajo in razpletajo misli — ne vem, ali mi dar pisanja tiči v kolenih ali kje?

Stopam in kar živo gledam pred seboj dogodek in hudodelca in povest. Z naše parcele na Mirju nam je bilo lansko jesen ukradenih sedemnajst najlepših črnih redkev — s svojo srčno krvjo jih je bila vsejala, gojila in zredila ljubljena naša soproga oziroma majka, bolj v spodbudo naj bi nam bile in duši v razvedrilo nego telesu v hrano! Pa je prišla tatinska roka in jih brezbožno izruvala, a je sveža sled kazala poleg moškega čevlja tudi pasjo taco — —

Psi ne jedó redkev in jih ne kradejo — —

Kako nezaslišana, tajnosti polna drama se je morala dogoditi na tem majhnem koščku zemlje: noč, roparski napad na nedolžno redkev, pes kot nepozvana priča ropa, roparjevo maščevanje, izdajalska koža v podstrešni lini! In je treba samo še Mavricija Pikca v povest, slavnega detektiva, pa bi ga pasja koža v lini na sled spravila dvojnemu zločinu. Vse se razpleta kar samo od sebe in vam lahko začetek povesti pošljem že jutri, samo pravopis bo še pregledala naša punca, ki hodi v licej, da ne bo v tiskarni preveč pohujšanja. In bo imela povest nadaljevanj za kompletne pomladanske hlače s podlogo in gumbi vred in še ženi za nov klobuk.

Pri drugih je morebiti drugače; pri meni kaže izkušnja na vsak način, da sem stoječ pisatelj.

Prečudna je zveza med duševnim delovanjem in med delovanjem mišic, kit in hrustancev! Že prej sem opazoval pri svojem najstarejšem, ki hodi v četrto: kadar ga kaj vprašam iz matematike, vsakikrat se ga loti dušljivi kašelj — kar proti nebu zavija oči in kreha in roko polaga na srce, da mi je težko ga gledati in poslušati in grem v drugo sobo. In se spominjam na svoje lastne mlade dni: če me je profesor poklical pred tablo, da me vpraša — najrajši mi je prav tisti hip pričela teči kri in sem robec tiščal pred nos.

In sedaj je čudovita ta zveza med mišicami, kitami in hrustanci in med duhom razodeta tudi še glede slovstva!

Kako dalekosežno je to razodetje!

Najprej bo dognati pri vsakem pisatelju, ali stojé bolje piše ali sedé. Potem pa bo uredništvo ali gledališče ali založnik lahko zahtevalo ali zahteval bodisi stoječe, bodisi sedeče prispevke in bo morebiti potem tudi marsikateri pisatelj šele našel samega sebe in svoje sposobnosti.

In bo potem tudi kritika v svoji požrtvovalni brigi za dobrobit slovenske literature imela lažje stališče. Oziroma sedišče.

(Jutro, 3. aprila 1927)