Savojec in nadškof

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Savojec in nadškof
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 14 (15. julija); št. 15 (5. avgusta), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Savojsko ljudstvo je zelo ubožno. Že majhnega sinčeka pošljejo stariši v Širni svet. Vse, kar mu dajo na pot je majhna živalica svizec, ali pa lonček mazila za čevlje z dvema krtačama. — »Hodi srečno:« mu reko, »služi si kruh kakor veš in znaš; ko bodeš imel dosti, pa pridi domu «

Ubogi deček potuje po neznanem svetu ter si služi bore vinarje s tem, da priučena živalica pleše, a on zraven poje, ali pa, da straži in lika po mestih čevlje - Po noči spi v hlevu ali skediju, - najčešče pa pod milim nebom. - Po več letih se pa srečea in vesel povrne v drago domovino, po kateri je hrepenel vedno . . . vedno. . . .

Nekoč pride ubog Savojski deček v znano mesto Trier. Seboj ima dva svizca, prvega je kot »doto« podedoval, a drugega mu je zapustil dragi bratec ki je umrl daleč od ljubljene mamice in mile domovine Male živalice so plesale, in ubogemu dečku so radodarni meščani podarili marsikateri krajcar. — Nekega dne seil pred gradom knezo - nadškofa Trierskega ter se greje na blagodejnih žarkih pomladanskega solnca, — saj to ga ni veljalo ničesar. Njegove misli se sučejo tam v daljni mili domovini okrog skrbnega očeta, drage mamice, ljubljenih sestra in bratov; a tudi onega drugega bratca se spomni, ki je odSel Se pred časom v večnost. Ia kakor ogrevajoče solnce dišečo vijolico razcvete, tako je svetel žarek gorke ljubezni iinil v revno srce Savojsko ia izvabil iz temnih očij dva svitla bisera - dve solzici. In deček sklene roki k molitvi in moli goreče za svoje drage. Kaj tacega pa ne sliši nikdo rajši, kakor ljubi Bog. v vsakem takem slučaju gfine človeško srce In posije vanj angela, ki ima sedež prav blizu božjega trona, in ki se imenuje — »sočutje«. Ta ang9|j j« prjgei t , pot y pray dobro ,n u„m{. jeno s-co, v srce knezo-nadskofa Klemena Vencoslava. V.sok. gospod je zagledal skozi okno mojega dečka. Pokliče ga na dvorišče in veli, naj pleSeti obč živalic!. »Ti pa ne poješ ?« Vpra<a nad8kof defika_ »Ne znam«, odbovori deček s tresočim glasom, in 6ne dve solzi se mu zopet zaiskfite v očeh. Tu pošepeče nadškofu angelj, katerega sem Vam 2e omejil: »Govori s njim zaupljivo I« — Ia res, on ubog", in deček pripoveduje vse od kraja do konca. a No,« reče nat6 nadškof, »če je pa temu tako, mi pa lahko prodaš jedno živaiico, hočem ti jo dobro plačati.« Deček malo pomisli, potem pa reče: »Dva zaboja s svizci nositi, bo res malo pretežko, — dobro, gospod, jednega si lahko vzamete, a mojega, ker bratovega, katerega je on teko rad imel in ga je Se na smrtni postelji poljubil — Vam ne morem in ne smem dati." Deček začne jokati in tudi sočufai luiS^nadSkof si obrise solze, ki so mu nehote stopile v oči. Deček je bil s plačilom vrlo zadovoljen, kajti plemeniti knez mu ni plačal svizca, kakor se plačuje taka žival, temveč po knežje, kajti, plačevati je pomagal oni angel. Na vse mogoče načine se zahvaljuje deček dobremu nadškofu, potem pa veselo odide. Knez izroči svizca nekemu slugi T skrb, potem pa ne misli nikdar več ne nanj, ne na Savojčka.

Nastopilo j{B pjletje in tudi minulo. Tudi grozdja bogata jesen je prešla, in zima s snežno odejo nastopi. Nekega dne gleda nadškof skozi okno in misli na ubožce, ki morajo v ti dobi pod mMu nebom premrazovati. Kar pa zapazi majhno postavo, ki čepi pod graj* skim zidovjem. Odpre okno in glej I Oni ubožec, ki mraza trepeče pred gradom ni nihče drugi — kakor oni Savojaki deček, ki je prodal, nadškofu svizca. Ta sname klobuček z glave in pozdravi kneza z neizrečeno žalostnim obrazom. — Ko bi trenit je bil zopet tukaj angel, ki se zove »sočutje«. T* poSepeče ijadskofu na uho: »Pokliči ga gori, da se ogreje 1« Knez ga res pokliče, in Savojfiek je takoj gori. »Kako je kaj ? Kje imaS pa svizca ?« ga vpraSa visoki gospod. „0, gospod,* odgovori pni, » že dolgo mi gre slabo, zelo slabo! Tudi svizec, oni brhki svizec mi je pogini|. Kaj pa, ali VaS Se živi?« »Da,« odgovori nadškof; »pa kako se jq vse to zgodilo?« vpraSa dalje. »Oh,« govori deček žalostno, »mislim, da mu je bilo prehudo po mojem umrlem bratcu; oh, saj ga tudi jaz ne morem pozabiti!«

Se nekaj bi deček rad povedal, pa se menda ne upa; kajti molčč stiska in suče borni klobuček. »Kje bodeš pa dobil drusega?« vpraša nadškof s solzami v očeh — in oni angelj se radostno smehlja pod solzami. »Oh,« odvrne deček, »zato sem pa prišel sedaj le k Vam, če bi mi hoteli prodati Vašega svizoa; kolikor ste mi Vi dali zanj, toliko Vam tudi jaz dam, povrhu pa le dva goldinarja.« Tu stopi k mizi, položi na njo dva goldinarja več, kakor mu je nadškof dal sa svizca, potem pa gleda kneza tako milo, tako proseče . . . Nadškof pa reče: »Tega ne storim, ker mi žival ni nič koristila, pač pa nekaj drusega. Ce ai zadovoljen, vsemi živalico brezplačno in pojdi 2 njo po svetu. Toda, kar boš 2 njo pri dobrih ljudeh dobil, bodeva imela vsak polovico. Na praznik štetega Silvestra pa prideš in mi pošteno plačaš, kar mi gre. Ce ti je prav, daj roko I'

Deček gleda dolgo začudeno knesa, ker ni vedel, li misli resno, ali je vse le Sala; ko pa vidi, da se nadškof ne Sali, udari vesel v roko po tamoSnji Segi. — Ko dobi svizca, hoče takoj vesel oditi; a nadškof zapazi, da mu pri strganih komolcih jopiča gleda umazana srajčica, in da platnene hlačice že tudi niso več trdne, ter veli slugi takoj, naj precej preskrbi dečku potrebne obleke. — Neskončno vesel odide deček z živalico dalje po svetu.

Praznik sv. Silvestra je 2e davno pretekel, a o dečku ni nadškof še ničesar čul. Prešla so tri, Štiri leta, tudi peto leto je preteklo 2e davno, in nadškof je že popolnoma pozabil na Savojčka. Konec Šestega leta se je približal. Kar pride na Silvestrov večer mlad tno2 v nadškofov grad in Seli nujno s knezom govoriti. Ko dovoli knesonadškof vstopiti, stopi v vsprejemno sobo okusno oblečen in uljuden mladenič. Spoštljivo pozdravi vzvišenega gospoda, potem pa boječe prične govoriti: »Premilostljivi gospod, se li morda še spominjate, ko ste podarili nekemu savojskemu dečku svizca s tem pogojem, da bodeta imela vsak polovico?« »O, da, da, še,« reče nadškof, »pa menda ni bil preveč vesten. Morda veste Vi kaj o njem?« »Ne sodite ga tako strogo;« odgovori mladenič. »Ko je šel od Vas, napotil se je pri Koblencu čez Reno v Nemčijo, katero je vso prepotoval s svizcem, potem je Sel pri Strassburgu zopet čez Reno in dalje v Pariz. Pozabil pa ni nikoli ne Vas, ne dolga. Pa bilo mu je prvič predaleč prav sem v Trier, deloma pa v prevelikem mrazu niti ni mogel. Rekel je pa: Saj potem vse skupaj lahko plačam. — Ko je pa prilel v Pariz — mu pogine živalica, in on je ostal na eedilu. Pa, ker je zaupal v Boga, tudi On njega ni zapustil. NaSel je poštenega tovariša s svizcem in s tem sta se pogodila, da hočeta skupaj služiti krajcarje in imeti vsak polovico. Potovala sta z 2ivalioo vsak nekaj časa po svetu. Ko se mu je pa zdelo dosti, je vzel polovico 2000 goldinarjev, katere Vam tu poklads, o dobri knez, s tisočero hvalo.«

In tu polo2i veliko svoto denarja na mizo. Nadškof si otrne solze radosti v očeh in reče : „Kaj? Vi ste oni Savojec? ln toliko ste si pridobili z ono 2ivalico ?« »Tega ravno ne,« odgovori Savojeo, »ali s dobičkom sem si pridobil tudi vse drugo in sato Vam prepustim polovico in obresti.« Solze stopijo nadškofu v oči in reče: »Ti poStena duSa, ali ne razumeš, da sem se samo Šalil, ko sem zahteval, da deliva? Ne, vzemi, kar si si pravično pridobil in Bog ti blagoslovi I«

Kaj, mislite, je storil Savojeo? Kdor je tako posten, zvest in hvaležen, da mu srce, kaj mu je storiti. Jaz pa Vam rečem: Pripovedujte to resnično prigodbo otrokom, da bodo ravno tako pošteni, zvesti in hvaležni in da bodo zaupali v Boga, kateri tudi poštenega Slovenca ne zapusti, kakor ni zapustil poštenega Savojca.