Savojec in nadškof

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Savojec in nadškof
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1897, št. 14 (15. julija); št. 15 (5. avgusta), v rubriki Listek.
Spisano: Postavila Tina Habjan, besedilo uredil Urh Ferlež
Viri: [1];[2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Savojsko ljudstvo je zelo ubožno. Že majhnega sinčeka pošljejo stariši v Širni svet. Vse, kar mu dajo na pot je majhna živalica svizec, ali pa lonček mazila za čevlje z dvema krtačama. — »Hodi srečno:« mu reko, »služi si kruh kakor veš in znaš; ko bodeš imel dosti, pa pridi domu «

Ubogi deček potuje po neznanem svetu ter si služi bore vinarje s tem, da priučena živalica pleše, a on zraven poje, ali pa, da straži in lika po mestih čevlje - Po noči spi v hlevu ali skednju, - najčešče pa pod milim nebom. - Po več letih se pa srečen in vesel povrne v drago domovino, po kateri je hrepenel ...vedno....

Nekoč pride ubog Savojski deček v znano mesto Trier. Seboj ima dva svizca, prvega je kot »doto« podedoval, a drugega mu je zapustil dragi bratec, ki je umrl daleč od ljubljene mamice in mile domovine Male živalice so plesale, in ubogemu dečku so radodarni meščani podarili marsikateri krajcar. — Nekega dne sedi pred gradom knezo-nadškofa Trierskega ter se greje na blagodejnih žarkih pomladanskega solnca, — saj to ga ni veljalo ničesar. Njegove misli se sučejo tam v daljni mili domovini okrog skrbnega očeta, drage mamice, ljubljenih sestra in bratov; a tudi onega drugega bratca se spomni, ki je odšel še pred časom v večnost. In kakor ogrevajoče solnce dišečo vijolico razcvete, tako je svetel žarek gorke ljubezni iinil v revno srce Savojsko ia izvabil iz temnih očij dva svitla bisera - dve solzici. In deček sklene roki k molitvi in moli goreče za svoje drage.

Kaj tacega pa ne sliši nikdo rajši, kakor ljubi Bog. v vsakem takem slučaju gfine človeško srce In posije vanj angela, ki ima sedež prav blizu božjega trona, in ki se imenuje — »sočutje«.

Ta angel je prišel to pot prav v dobro in v usmiljeno srce knezo-nadškofa Klemena Vencoslava. Visoki gospod je zagledal skozi okno mojega dečka. Pokliče ga na dvorišče in veli, naj plešeta obe živalici.

»Ti pa ne poješ?« Vpraša nadškof dečka. »Ne znam«, odbovori deček s tresočim glasom, in še dve solzi se mu zopet zaiskrita v očeh. Tu pošepeče nadškofu angelj, katerega sem Vam že omenil: »Govori z njim zaupljivo« — In res, on uboga, in deček pripoveduje vse od kraja do konca. No,« reče nato nadškof, »če je pa temu tako, mi pa lahko prodaš jedno živalico, hočem ti jo dobro plačati.«

Deček malo pomisli, potem pa reče: »Dva zaboja s svizci nositi, bo res malo pretežko, — dobro, gospod, jednega si lahko vzamete, a mojega, ker bratovega, katerega je on teko rad imel in ga je še na smrtni postelji poljubil — Vam ne morem in ne smem dati.«

Deček začne jokati in tudi sočutni knezonadškof si obriše solze, ki so mu nehote stopile v oči. Deček je bil s plačilom vrlo zadovoljen, kajti plemeniti knez mu ni plačal svizca, kakor se plačuje taka žival, temveč po knežje, kajti, plačevati je pomagal oni angel.

Na vse mogoče načine se zahvaljuje deček dobremu nadškofu, potem pa veselo odide. Knez izroči svizca nekemu slugi v skrb, potem pa ne misli nikdar več ne nanj, ne na Savojčka.

Nastopilo je poletje in tudi minulo. Tudi grozdja bogata jesen je prešla, in zima s snežno odejo nastopi.

Nekega dne gleda nadškof skozi okno in misli na ubožce, ki morajo v ti dobi pod milim nebom premrazovati. Kar pa zapazi majhno postavo, ki čepi pod grajskim zidovjem. Odpre okno in glej. Oni ubožec, ki mraza trepeče pred gradom ni nihče drugi — kakor oni Savojski deček, ki je prodal nadškofu svizca. Ta sname klobuček z glave in pozdravi kneza z neizrečeno žalostnim obrazom. — Ko bi trenil je bil zopet tukaj angel, ki se zove »sočutje«. Ta pošepeče nadskofu na uho: »Pokliči ga gori, da se ogreje!« Knez ga res pokliče, in Savojček je takoj gori.

»Kako je kaj? Kje imaš pa svizca?« ga vpraša visoki gospod. »O, gospod,« odgovori oni »že dolgo mi gre slabo, zelo slabo! Tudi svizec, oni brhki svizec mi je poginil. Kaj pa, ali Vaš še živi?« »Da,« odgovori nadškof; »pa kako se je vse to zgodilo?« vpraša dalje. »Oh,« govori deček žalostno, »mislim, da mu je bilo prehudo po mojem umrlem bratcu; oh, saj ga tudi jaz ne morem pozabiti!«

Še nekaj bi deček rad povedal, pa se menda ne upa; kajti molče stiska in suče borni klobuček.

»Kje bodeš pa dobil druzega?« vpraša nadškof s solzami v očeh — in oni angelj se radostno smehlja pod solzami.

»Oh,« odvrne deček, »zato sem pa prišel sedaj le k Vam, če bi mi hoteli prodati Vašega svizca; kolikor ste mi Vi dali zanj, toliko Vam tudi jaz dam, povrhu pa še dva goldinarja.«

Tu stopi k mizi, položi na njo dva goldinarja več, kakor mu je nadškof dal sa svizca, potem pa gleda kneza tako milo, tako proseče ...

Nadškof pa reče: »Tega ne storim, ker mi žival ni nič koristila, pač pa nekaj druzega. Če si zadovoljen, vzemi živalico brezplačno in pojdi z njo po svetu. Toda, kar boš z njo pri dobrih ljudeh dobil, bodeva imela vsak polovico. Na praznik svetega Silvestra pa prideš in mi pošteno plačaš, kar mi gre. Če ti je prav, daj roko.«

Deček gleda dolgo začudeno kneza, ker ni vedel, ali misli resno, ali je vse le šala; ko pa vidi, da se nadškof ne šali, udari vesel v roko po tamkajšnji šegi. — Ko dobi svizca, hoče takoj vesel oditi; a nadškof zapazi, da mu pri strganih komolcih jopiča gleda umazana srajčica, in da platnene hlačice že tudi niso več trdne, ter veli slugi takoj, naj precej preskrbi dečku potrebne obleke. — Neskončno vesel odide deček z živalico dalje po svetu.

Praznik sv. Silvestra je že davno pretekel, a o dečku ni nadškof še ničesar čul.

Prešla so tri, štiri leta, tudi peto leto je preteklo že davno, in nadškof je že popolnoma pozabil na Savojčka.

Konec šestega leta se je približal. Kar pride na Silvestrov večer mlad mož v nadškofov grad in želi nujno s knezom govoriti. Ko dovoli knesonadškof vstopiti, stopi v vzprejemno sobo okusno oblečen in uljuden mladenič. Spoštljivo pozdravi vzvišenega gospoda, potem pa boječe prične govoriti: »Premilostljivi gospod, se li morda še spominjate, ko ste podarili nekemu savojskemu dečku svizca s tem pogojem, da bodeta imela vsak polovico?«

»O, da, da, še,« reče nadškof, »pa menda ni bil preveč vesten. Morda veste Vi kaj o njem?«

»Ne sodite ga tako strogo;« odgovori mladenič.

»Ko je šel od Vas, napotil se je pri Koblencu čez Reno v Nemčijo, katero je vso prepotoval s svizcem, potem je šel pri Strassburgu zopet čez Reno in dalje v Pariz. Pozabil pa ni nikoli ne Vas, ne dolga. Pa bilo mu je prvič predaleč prav sem v Trier, deloma pa v prevelikem mrazu niti ni mogel. Rekel je pa: Saj potem vse skupaj lahko plačam. — Ko je pa prišel v Pariz — mu pogine živalica, in on je ostal na eedilu. Pa, ker je zaupal v Boga, tudi On njega ni zapustil. Našel je poštenega tovariša s svizcem in s tem sta se pogodila, da hočeta skupaj služiti krajcarje in imeti vsak polovico. Potovala sta z živalico vsak nekaj časa po svetu. Ko se mu je pa zdelo dosti, je vzel polovico 2000 goldinarjev, katere Vam tu poklada, o dobri knez, s tisočero hvalo.«

In tu položi veliko svoto denarja na mizo. Nadškof si otrne solze radosti v očeh in reče: „Kaj? Vi ste oni Savojec? In toliko ste si pridobili z ono živalico?«

»Tega ravno ne,« odgovori Savojec, »ali z dobičkom sem si pridobil tudi vse drugo in zato Vam prepustim polovico in obresti.«

Solze stopijo nadškofu v oči in reče: »Ti poštena duša, ali ne razumeš, da sem se samo šalil, ko sem zahteval, da deliva? Ne, vzemi, kar si si pravično pridobil in Bog te blagoslovi!«

Kaj, mislite, je storil Savojec? Kdor je tako pošten, zvest in hvaležen, da mu srce, kaj mu je storiti.

Jaz pa Vam rečem: Pripovedujte to resnično prigodbo otrokom, da bodo ravno tako pošteni, zvesti in hvaležni in da bodo zaupali v Boga, kateri tudi poštenega Slovenca ne zapusti, kakor ni zapustil poštenega Savojca.