Sanje infanterista Blaža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sanje infanterista Blaža
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Dom in svet 33/1–2 (1920), 9–10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zašel sem bil v kraje, ki so mi bili bolj tuji od same devete dežele. Ljudjé so tam še govorili s človeškimi glasovi in besedami, ali kar so govorili, sem komaj napol razumel. Zdelo se mi je, da blodijo vsi v nekakšni omotici, da se jim je bila pamet prečudno razbolela, tako da kričé razdraženi brez vzroka, begajo venomer in sami ne vedó, ne čemú, ne kod. Kmalu sem jim bil podoben tudi sam in če bi se videl v ogledalu, kakor sem bil še pred štirinajstimi dnevi, bi obstrmel in se ne bi spoznal.

S frajtarjem Arselinom, ki je bil nerodnim ljudem varuh in kažipot, sva stopala počasi po kamenitih stopnicah ter sva prišla mimo infanterista, ki je z brezovo metlo snažil blatni hodnik. Postaren, suhoten človek je bil in zanikrno oblečen.

»Oglej si ga!« se je zasmejal frajtar in je pokazal nanj. »Navidez je najbolj zavrženo bitje v tej hiši, ali v resnici je najsrečnejši človek med nami. To je infanterist Blaž, služabnik služabnikov. Zarana, ko mi drugi še trudni, neprespani in premraženi zéhamo na slami, opravlja infanterist Blaž posel in službo za lenuhe. Ni ga dela, da bi se ga branil; narobe, še sam se pehá za njim. Z metlo in cunjo v roki ti hodi ves božji dan po dvoriščih, stopnicah in hodnikih; če bi imeli prašiče, bi jih krmil, če bi imeli krave, bi jih molzel. Mislim, da si tudi ponoči ne dá miru; jesti ga nisem videl še nikoli. Da bi mu ukazali uši lovít, bi jih lovil, še smehljaje bi jih lovil; ker smehljá se zmerom. Do hvaležnosti mu ni, pa je tudi ni deležen; prav tako malo mu je do posmeha in žal besede; smehljá se in gleda veselo s svetlimi očmi, kakor da bi rekel: Oj, gospod, kako pravična je tvoja beseda in kako zelo jo zaslužim!«

»Kaj se mu je zmedlo v pameti?«

Frajtar Arselin se je zasmejal naglas.

»Da bi se nam bilo vsem na táko sorto ... blagor se nam!«

Šla sva preko dvorišča in mimo straže na cesto. V mislih mi je bil infanterist Blaž, pohlevni služabnik služabnikov.

»Pa saj je bolan!« sem rekel. »Ko je stal tam, s tisto brezovo metlo v roki, je bil podoben smrti.«

»Seveda je bolan, jetičen je! In povrhu je bil še ranjen, naravnost v pljuča jo je dobil. Zdi se mi, da nalašč zatajuje kašelj, zato da bi drugih ne motil in žalil. Morda hodi kašljat na stranišče!«

»Kaj je bil na fronti?«

»Pet mesecev. Ob Dnestru jo je izkupil. In ko je ležal v špitalu, se mu je prikazal sam Jezus Kristus.«

Frajtar se je nasmehnil.

»Pravi, da se mu je prikazal, prav zares, ob belem dnevu, ne v sanjah. Vprašaj ga, pa ti bo povedal sam. Nič ne skriva drugim te čudežne prikazni, te svoje nezaslišane sreče. In čeprav se mu je zmedlo v pameti! Bogat je, bogatejši od nas vseh, zato je lahko suženj brez sramote in brez škode. Oj, da bi vsakdo med nami nosil v sebi tako toplo luč, marsikaj bi ga ne zeblo, marsikatere sence bi ne bilo! Ta bo umrl smehljaje in brez strahu, kakor da bi stopil iz mračne veže na svetlo cesto.«

Tisto noč se mi je sanjalo o infanteristu Blažu. Z zlato glorijo nebeško je bil kronan, nosil pa je posvaljkano in zamazano monturo.

Drugi dan koj navsezgodaj sem ga videl na dvorišču. Ivje mu je viselo od košatih brk; jutro je bilo mrzlo in megleno.

Stopil sem k njemu, da bi ga ogovoril, beseda pa mi je ostala nema na jeziku. Njegovih oči, mislim, da me je bilo strah. Svetlosinje so bile, nastežaj odprte, njih pogled je bil mehak in vdan; ali v njih globočini, na dnu čiste vode, je ležala nedosegljiva skrivnost, ki je gledala name kakor na tujca in grešnika. Šel sem dalje in čutil sem prav natanko pogled teh svetlosinjih oči na svojem hrbtu. Zaskelelo me je v lica kakor posmehljiva beseda; vrnil sem se ponižan in razdražen.

»Infanterist Blaž, povej no, kako je bilo, ko sta se pobratila s Kristusom!«

Nič preveč ni bil osupel, smehljal se je kakor ponavadi, gledal me je mirno in prijazno.

»Nisva se pobratila; kako bi se Bog pobratil s takim ...? Ali usmiljen je bil z menoj, ko sem bil v neznani sili. Takrat so rekli, da mi je smrt že blizu; ponoči sem jo videl sam, ko se je nagnila čez moje vzglavje; mrzla je bila tako močno, da sem slano čutil na licih. Po kosilu so šli vsi na dvorišče, tudi tisti, ki so šepali ob palici; ker zunaj je bilo gorko sonce. Meni pa je bilo sitno in žalostno, da sem bil sam. Ta zadnji, preden je duri zaloputnil, je še rekel: Boš v miru umrl! — Čakal sem smrti v strahu božjem, kakor se spodobi za kristjana. Mnogo sem storil grehov v svojem življenju, mnogo in velikih; stali so tam kakor črni kantoni kraj ceste ... Ti že veš, moj Bog, kako je bilo! — sem rekel. Ko sem to rekel v svojem kesanju, so se nastežaj odprla vélika vrata, ki so bila zmerom zaklenjena. Prišel je Jezus Kristus, v tistem svojem rdečem plašču, ki sega od vratu do gležnjev. Vesele milosti polne so bile njegove oči, od okna je sijalo sonce na njegovo svetlo brado. Začudil se nisem nič, vse je bilo kakor ukaz. Vstal sem, nataknil sem si copate, prijel me je za roko in šla sva na dvorišče. Še zdaj se mi čudno zdi, kako se je zgodilo, da nisva tam srečala nikogar. Z dvorišča sva se napotila na vrt, z vrta na polje. Ne snegá ni bilo, ne slane; zemlja je cvetela brez strahu in bolečin, kakor v tistih časih, ki jih zdaj več ni. Šla sva, šla; držal me je za roko, izpregovoril pa ni besede, tudi ozrl se ni name; vedel pa sem, da misli name venomer. Kako sva se vrnila in kedaj, ne vem nič več; ali ko sem se vrnil, sem bil zdrav ... In zmerom ga vidim.«

Že mi je bilo, da bi se zasmejal, ko me je vprašanje zapeklo na ustnicah.

»Pravijo, da si bil na fronti?«

»Bil sem!«

»Ali si ubil človeka?«

»Sem! Enega sem zabodel z bajonetom, prav ko se je bil ob korenino spotaknil ... naravnost planil je s trebuhom v nož. Drugega sem lopnil s kopitom, da je zaplesal v kolobarju ter telebnil kakor snop ... Ustrelil sem jih troje; za teh troje vem. Eden je bil čisto mlad fantek; pol ure kasneje sem ga videl, naravnost v usta sem ga bil zadel; tam je ležal na snegu z razprostrtima rokama, kakor na križu razpet ...«

»Pa ti nič ni žal ... za tega fantka vsaj?«

»Čemu?« se je verno začudil infanterist Blaž.

»Ali bi spet šel na fronto?«

»Kakor pač ukažejo!«

Mirne in krotke so bile njegove oči, iz njih globočine je gledal sam Kristus ...

Črna bolest je segla v mojo dušo.