Sanje božičnega večera
| Sanje božičnega večera. Črtica. Andrej Čebokli |
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
| |||||||||||||
Božični večer: tisočdevetstopetnajsto sveto pričakovanje.
Na dvorišču bogate hiše je stala koča, nizka in čemerna, in gledala z enim samim okencem v prešerno poslopje — kakor berač, ki si upa le z enim očesom zreti v bogatina.
Pravili so, še lanske zime je bila ta koča svinjski hlev. Letos pa je že nekaj več: dim treh begunskih teles. Ena izbica za vse: spalnica za tri ljudi, kuhinja in klet.
Ni pa dom njihovih duš na teh sedmih kvadratnih metrih.
»Mamica, prižgi svečo!« je prosila Nada, ki se je bala teme.
Branko, z ledenim glasom: »Zakuri!«
In v koči klepeče mraz svojo pesem na zobe —. Trije pari gorkih oči pa se ljubijo — in tri britke duše se prelivajo v eno samo, trpečo ... ki plava daleč nekam —.
Gospa Marta, otrpla od mraza, se premaguje pred otrokoma. Njeno dvaintridesetletno telo se živahno giba in pregiba, ki je pričo vse bede še lepote polno. Obraz rahlih potez se ji boljinbolj mehča v toploti. Ni pa več mladostnočist in gladek — nanj se ji je podpisal čas za spomin: na dni bolečin dveh otrok — na nasilno noč, ko so ji iz postelje odtrgali moža na fronto — na majski dan krvavih rož, ko je morala bežati od svojega doma —. Velike plave oči ji gorijo namesto dveh svečic, odsevajo najglobljo ljubezen, in ugrevajo izbico s priljubljenostjo.
Branko in Nada se tiščita še ledena in trda na klopici pri železnem ognjišču. Kakor dvojčkoma, zemskima angelčkoma, se jima dotikata rameni. V isti višini sta bradici, so usteca, sta nosička. V isti črti dva para oči in dve čeli. Temnoplavi lasje so padali Branku na tilnik. Nadi valovili globoko po hrbtu.
Dekletce bi se bilo smehljalo kakor papigi, če bi ji bil kdo pripovedoval, da se bo tako zgodaj — v enajstem letu — srečala s trpljenjem —. Fantiček bi se bil rogal ali pa s kamenjem nagnal vsakogar, ki bi mu bil prerokoval že za njegovo dvanajsto leto to grozno usodo —.
»Mamica, kje je naš lepi dom?«
Branko je občutil težko samoto, kot bi bil ciganski otrok —.
Materi padejo roke, onemele, kakor bi jo žgali živi žulji — :
»Tam daleč — ob nebeškomodri Soči, otrok moj! V objemu Krna, Stola in Matajurja — v čuječem pogledu čudovitega moža, ki se je vtisnil v zahodno plat Krnove skale, da čuva svoj rod, ki biva tod od davnih dni in bo bival na vekomaj —.«
Materine besede vzbujajo otrokoma, strah in skrb — da zakliče Nadina duša po očetu:
»Mamica, kje je zdaj naš atek?!«
Mati, kakor bi ji zmaknil meč, zapičen v sredino srca: »Ah, dete, ne spominjaj me!«
Sede njima nasproti in zakrije solze, ki jih toči kakor tužna vdova.
»Ali ne veš več — na Krnu je —« ji razlaga Branko.
»Ne — dom nam čuva, je rekla mamica.«
Mati se koj utolaži iz usmiljenja do otrok, izbrisati pa si ne more iz oči žrjavice ugašenih solz. Zato budi mladi srci k upanju:
»Da, Nadica, na Krnu je naš atek — v živo skalo zakopan — in nanj zre in ga spremlja božje oko —. Od tam gleda na naš dom in ga čuva z gorko skrbjo svojega očesa —.«
Branko: »Ponoči pa sultan laja in straži«.
Nada: »Ubogi revček, sam je ostal.«
Mati: »— in je poginil za gladom.«
Nada, kakor dete brez igračk: »Bogve, kdo zaliva mojim rožicam po oknih!«
Mati, kakor bi gledala za bežečo hčerino mladostjo —: »Ovenele so in usahnile.«
Branko vzhrepeni po svojem svetu:
»Bogve, kakšni so naši travniki.«
Mati jih vidi: »Raztrgani so s konjskimi kopiti — razrezani ž železnimi kolesi — razriti s šrapneli in granatami.«
Branko: »In gozdovi —?«
Mati: »Posekani in požgani.«
Branko: »Ah, sam Bog ve, kam so zbežali pa moji tički! Kod bodo peli — kje bodo gnezdili —?!«
Nada: »Begunčki so kakor mi v kaki daljni deželi. Branko, ali se ti pa ne zdi, da so prileteli za nami —?«
Branko: »O ne. Po perju bi jih spoznal in po glasu.«
Mati: »Naši tički nam ne bodo več peli — nikdar več gnezdili —.«
Za katero gorjé bi še mogla vprašati deček in deklica? Ali jima že ni dovolj?! Da! —
Ne upata si vpraševati dalje in tudi mati se jima boji odgovarjati. Ta nezaželjena tišina, ta trenutni molk bolj teži, nego svinčena samota v izvoljeni puščavi.
Branko in Nada sta popila vroče mleko. Nova kri jima je udarila po vseh žilah in jih vzbudila iz ledenega sna. Telo se le nekoliko uteši in duša začne dihati, srce veselo biti —. In čudežno je, kako se zdaj izpreminjajo čuvstva v otroku od trenutka do trenutka, kakor iz večnosti — da jih niti ne sluti naša duša.
Na mežikavo okence so potrkali radostni vzkliki iz srečne družine. V izbici jim odgovorijo vzdihi —. Od tam zveni pesem — tu udarja žvenkelj ob eno plat težkega zvona samote —. Tam namakajo ustnice v sladčicah — tu se cedijo grenke sline —.
Otrokoma gori obraz, gorkota nekdanje sreče ju podžiga. Mlade oči se široko odpro in daleč zamislijo. Potem izbruhne vse zadržano:
»O — — —!« Besede pa globoko obtičijo.
»Čuj — — —!« Krikne Branko in stisne Nadi roko.
Mati se sključi na stolčku in stisne v roke obraz. Mrazi jo, ko se trdi žulji dotaknejo mehkih lic, kot bi jih poljubile tuje ustnice. Njena duša pa išče moža.
Ure v izbici ni. Njeno tiktakanje bi občutili kakor oznanjevanje prezgodnje smrti. Ko da bi padale, padale kaplje grenčice na kristalne duše. Spominjalo bi jih na čas in jim ponavljalo vsake tri minute iste tri misli: preteklost — sedanjost — bodočnost —. V tej izbici je ura, dan in mesec eno: večno trpljenje —. In v dolgem, globokem trpljenju človek ne živi več po uri, dnevu in mesecu — kakor tudi v dolgem, slastem veselju ne — in pozabi tudi na leto.
Iz bogate hiše zarožljajo igračke —.
»Nada, čuj!«
Mati zre z božajočimi očmi v sina in hčer, kakor v deteti božji:
»V teh mislih je samo veselje — čista radost —!«
In si na tihem želi, da bi bila njena duša le enkrat še, za en sam trenutek tako srečna, tako prazna in čista od brhkosti.
Zvončki zvonijo ...
Nada vzhihiče: »Angelčki peljejo Jezuščka —.«
Branko, s polodprtimi usti: »Tam pejó —.«
Nada, z začudenimi očmi: »— in godejo —.«
Branko: »Tako tam Jezuščka čakajo —.«
Mati, s tolažljivimi besedami Matere sedem žalosti: »Jezušček se je rodil za uboge — za trpeče — za odrešenja potrebne. Prihaja prej k revnim, od sveta zavrženim —. In pride tudi k nam — v nas — v naše duše —.«
Toda materine besede so bile otrokoma še predaleč —.
V bogati hiši se razsvetijo vsa okna od tal do strehe in razsipajo razkošno svetonočni sij. Čemerna koča vzživi iz močvirja teme kakor betlehemski hlev iz črne puščave — in v izbici vzžari, kakor bi se bile vnele vse bolečine.
Branko plane kvišku: »O, da bi bilo pri nas vedno tako svetlo!«
Mati, v globoki molitvi: »Blagoslovi jim duše!«
Nada skoči k oknu: »Hiti, Branko, hiti, že prižigajo!«
Branko stoji pri Nadi kakor angeljček pri angeljčku z žarečim obrazom:
»Koliko luči —!«
Nada: »Sto in sto svečic ... !«
Mati, z očmi ihteča v nebo: »Vnami jim srca!«
Nada, v zasanjeni radosti nemirna: »Lej! — — lej — —!«
Branko, v tujo sredo zamišljen: »Viš vesele otroke — —!«
Nada krikne s silo otroške strasti: »Jej, koliko daril — kaka darila —!«
Otroka se ne ganeta spred okna. Trda stojita tu, ko da bi bila okamenela v začudenju —.
Med tem je šla Brankova duša mimo bede in trpljenja nazaj v nekdanje srečne dni.
»Nada, se spominjaš predlanskega leta —?«
Nada mu odgovori iz živega spomina: »Da!«
Mati, z glasnim vzdihom: »Odpri jima raj —!«
Branko, kakor sanjajoče: »Tistega jutra sem zgodaj vstal in gazil po svežem snegu v gozd, kjer sem si poleti dobro zapomnil kraj. Tam sem odgrebel in izkopal najlepši mah.«
Nada: »Potem nam je prinesel atek smrečico —.«
Branko: »Ti si mi podajala mah, jaz sem ga polagal in griček je kar zelenel. Nato sem speljal po njem bele stezice —.«
Nada: »In sezidal si hlevček na njem.«
Branko: »Jaz sem postavil v hlevček jaslice —.«
Nada: »— in jaz sem vanje položila Jezuščka.«
Mati je sklenila roke in je padla na kolena:
»Usmili se nas — — —!«
Branko: »Potem pastirje in bele ovčice. Mamica je popičila svečice po gričku, pred hlevčkom in po smrečici.«
Nada, z glasom sladkih slin: »In po vejicah je obešala cukrena srčeca, ribice, polno drugih sladčic ter prepletla in obsula drevesce s srebrom in z zlatom —.«
Branko: »In potem smo čakali desete ure.«
Nada: »Mamica je prižgala svečice pri jaslicah.«
Branko: »Tako je žarelo, kakor žari zdaj tam —.«
Nada: »Lepše, vse lepše !«
Branko: »In midva sva pokleknila.«
Nada: »— in atek in mamica sta tudi molila.«
Mati, s trepetajočimi ustnicami: »Nebo, vrni mi ga — vrni ga nam —!«
Nada: »Čuj, tam ne molijo!«
Nato, vsa v nekdanji sreči: »Lej, kakor ti otroci sva našla tudi midva pod drevescem vsak svoja darila, ki jih je bil nama prinesel Jezušček: jaz nove rumene čreveljčke, svileno obleko, čipkasto srajčico, rdečo čepico, zlato verižico, igračke, bonbončke, vsega toliko, toliko —.«
Branko: »Jaz pa: nove črne čreveljčke, belo čepico, gorko perilo, ej — in konja, voziček, bič, druge igračke in bonbončke, vsega toliko, toliko —.«
Mati, obupajoče: »Zdaj pa smo bosi, da nam kamenje gleda kožo. Tako raztrgani, da se nam vidijo lakti in kolena. Namesto zlatih prstanov imamo žive žulje. Še brez svinca smo — in kmalu bodemo mesto zlatih verižic nosili železne verige okoli vratu —. O Bog, kaj smo Ti storili —,!«
Nada, z vročim poželenjem: »Branko, pojdi, greva tja —.«
Branko ji odvrne iz bridkega spoznanja: »Ne —!«
Nada, vsa bleda: »Branko, zakaj se bojiš —?«
Tam niso hoteli zagrniti oken —z nečemer drugim prekrivajo uboštvo, ki tiči nekje globlje —. Sramujejo se tuje bede, ki jim preti iz tisočerih krvavih rok in jim trga duše —.
Nada se je tresla kakor veja v vetru. Potegnila je glavo globoko med ramena in se je stisnila k Branku.
Trpeče srce je sunilo mater, da je padla v drugič na kolena in vpila s sklenjenimi rokami in solznimi očmi v nebo: »O reši nas!«
Otroka sta zdaj slišala mater vseh žalosti in sta se ji vrgla okoli vratu —: tri duše so molile in šestero oči je strmelo v nebo. — —