S sovo-vabilko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sovo-vabilko
Leopold Lenard
Izdano: Slovenski narod, 6. 8. 1904, (37/178)
Viri: dLib 178
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oj uboge vrane, srake, šoje, krokarji in kavke razsežnega ljubljanskega polja! Kakšna strašna nevarnost vam je žugala ono nedeljo! Z veliko uhato sovo smo se vzdignili nad vas mi vsi, kolikor nas je, hrabri gospod Z. in stari izkušeni gospod Vrhničan, krvoločni gospod L. in še več drugih nevarnih ljudi, med njimi celo prijazen tujec »aus tiem Reich der Gottesfurcht und frommen Sitte«. Prvi je bil oborožen s puško, drugi s sekiro, tretji s parazolom, četrti s fotografskim aparatom, in tako smo vsi koprneli upihniti raznim ptičem luč roparskega in tatinskega življenja.

Veselo je poskakoval pred nami rjavi, tankonosi Pozor, mahal s košatim repom in vohal po vzduhu.

Najprvi je korakal gospod Z., mož srednje velikosti, z lovskim klobukom, v zelenkasti suknji, sivih hlačah in v škornjih. Pod levim ušesom se mu pozna velika brazgotina. Služil je svoje dni pri strelcih. Za zasedanja Bosne in Hercegovine po avstrijskih četah mu je zadal handžar hercegovskega vstaša smrtnonevarno rano. Tako imenitne kvarte nisem videl še nikdar, dasi sem imel priliko ogledavati marsikatero zarezo ostrega jekla. Presekana je malone vsa mišica, ki krije levo glavno vratno žilo. Kakšna sreča, da je bil vojaški zdravnik takoj pri ranjencu in ga s šivanko o pravem času izvil smrti iz rok.

Za njim je stopal gospod Vrhničan, majhen, droban pa gibek mož z orljim nosom in prijaznimi očmi. Čelo in senci so mu prepregale vzporedne gube kakor nitke. Na kratkem kolcu je nosil mrtvo sovo, in povsod so gledali ljudje za »velikim vrabcem«.

Lep ptiček je bil to. Sam ga je sprotni lovec ustrelil tam nekje pri Vrhniki in priredil pernate ostanke za ptičji lov. Z lesenim ogrodjem je dal sovi prirodno postavo. In če je potegnil za dvoje vrvic, se je jela žival premikati kakor živa, dvigala peroti, glavo in rep. Hrbet se je dal odvzdigniti kakor pokrov. Priznati je treba, da je mož prav dobro pripravil vse kar sam po svoje.

Bil je krasan Gospodnji dan. Prostrano ljubljansko polje, objeto od zelenih gričev in polprozornih vrhov, se je vse lesketalo v mladih žarkih julijskega solnca. V tihem nedeljskem miru so počivali senčnati hrastovi in smrekovi gozdiči, kaker sanjajoči otoki, raztreseni po pisani ravnici. Za njim so se dvigali zeleni holmi in hribi z zobčastimi vrhunci in še dalje, za tanko meglico so stali v tihem veličastvu, v čudoviti lepoti višnjevkasti zidovi visokih gora. V svečanem svitu so belele cerkvice, znamenja, smodnikovi stolpki in hiše med kozolci in drevjem.

Lepo je tukaj na širnem ravnem ljubljanskem polju. Ozke bele ceste in rjavkaste steze preprezajo v labirintskih potezah in ovinkih pisano ravan, in vendar se ne moreš izgubiti, saj z vsakega mesta vidiš slovenski piramidi, dvojčka Šmarne gore. Črnosivi dim se vzdiga iz dimnikov prozaičnih tovarnic, ali daleč tam spredaj se vije v zrak in ne pridi čistega vzduha in ne moti mirne poezije krasnih poljan.

Gosposka kočija drdra mimo nas. Srečavajo nas brhke kmetice in prožnonoga dekleta. Poreden nasmeh jim igra okoli usten, veselo si namežikavajo, češ, mrtvo sovo gredo streljat te prismode.

Kmalu jo zavijemo s prašne ceste na poljsko pot. Jata divjih golobov se vzdigne z daljne njiva in odleti proti Savi. Najmanj trideset jih je skupaj. Povsod naokoli po žitu se oglašajo jerebi. To jih je! Lep lov bo letos tistod čez dober teden! Prrr! — prhneta dva nizko nad zemljo čisto blizu nas iz prose. Nič preveč se jima ne mudi; kakor bi vedela žival po pratiki, da ji lovec zdaj še ne sme do živega. Zajcev je letos skopo malo, tem več pa urnih mišk, ki smukajo druga za drugo v ozke okrogle luknjice.

Zložno korakamo po mehki preprogi, posuti z modrocvetnim regratom in rumenim korenovcem. Tiho jo mahamo in uživamo divno krasoto poletnega jutra, dokler se ne oglasi klepetavi gospod B. in nam jame prodajati svojo učenost. Že dolgo je mučila moža naša molčljivost.

»Uhato sovo imenujemo latinsko ,Bubo maximus', gospoda!« začne razlagati in se ozira bahato po nas. »Pri starih Grkih je bila sova posvečena boginji Paladi Ateni in je oznanjala srečo«.

»Pri nas pa pujsek,« pristavi hudomušno gospod Z.

Učenjak ga pogleda karajoče in nadaljuje: »Slikali so jo vedno poleg Atene, zaščitnice mesta, in jo upodabljali tudi na denarju poleg glave te božice. In ker prebiva sova rada na samem in leta ponoči okoli, zato je bila simbol globokega, vztrajnega študiranja!«

Zato naj bi si bili grški visokošolci rajši izbrali krokarja«, se mu posmehuje gospod Z.

»No, no,« se brani gospod B. nejevoljno. »Zaradi njenega ponočevanja so vzdeli drugi narodi sovi tudi pomen demonske, peklenske sile ...«

»Ojemnej, kako učeno!« se roga gospod Z.

» ... in sova oznanja nesrečo in smrt«, predava gospod B godrnjavo. »Vranam in kavkam, amen!« veli hitro gospod Z. »I — kje ste se pa vendar nagulili toliko na pamet, gospod B?«

»Da bi vas pekla zgaga vsako popoldne!« zamrmra užaljeni učenjak. »Zdaj pa tudi ne zinem nobene več o sovi.«

»Zakaj ne?« ga je dražil nasprotnik. »Ali ni lep ptič?«

»Kajpa,« se je hudoval predavatelj. »Saj sta jo pa tudi privlekli z Vrhnike, kjer imajo enajsto šolo pod mostom!«

»E — ta je pa že bosa!« se oglasi zdaj gospod Vrhničan. »Enajste šole ni nič več na Vrhniki, gospod B.!« »Kako je to, da ne?« vpraša ta s prisiljenim začudenjem.

»No, naj vam pa povem!« odvrne bistroglavec Vrhničan: »Slovečo enajsto šolo smo prodali Italijanom z vsem inventarom za tržaško univerzo. Sovo, ptiča učenosti, pa naj si ujamejo sami!«

»Tudi vas naj draži zgaga in vsak dan naj pogrešite sode bikarbone!« se je jezil poraženi učenjak in je grdo gledal nas, ki smo se muzali vsi dobre volje.

Prišli smo v gozdiček in se ustavili na robu, koder se bilo hrastje in smrečje posebno gosto. Slekli smo si suknje, bilo je vroče. Pozoru je molel jezik iz gobca, legel je in nas gledal z vprašujočimi očmi. Gospod. Z. je nasekal s sekiro nekaj vejevja in še bolj zakril in zadelal gozdov rob in prestrašil našo zasedo. Gosp. Vrhničan pa je zasadil drog s sovo kakšnih petnajst korakov daleč na razorano rjavo njivo, zabil v prst dvoje klincev in napeljal dve vrvici v zasedo. Medtem smo ogledavali rjavorumenega, črnolisastega ptiča, njegovo debelo glavo z okroglimi zlatorumenimi očmi in črnimi čopi, močni črnosivi kljun, široke peroti, kratko odrezani rep in krepke, ostre kremplje na kosmatih nogah.

Postavili smo se vsak na svoje mesto in vteknili vsak po dva šestaka v cevi. Vrhničan je pokleknil za smreko in jel natezati vrvice, da se je začela sova sukati in vzdigati glavo, krila in rep.

Takoj se je oglasila vrana. Vsi smo obrnili glave, toda vrana je bila pametna. Ni je bilo bliže. Gospod B. je strmel za njo, kakor bi jo hotel vzet ti z očmi vase.

Tiho smo čepeli v zasenčju.

Od leve smo slišali pokanje možnarjev. Nekje ob Savi so praznovali cerkvanje. V Ljubljani, menda pri Sv. Petru je vabil zvon k maši.

Lepo je v gozdnem hladu, tiho in slovesno kakor v cerkvi. Le včasih potegne jutranja sapica in zaziblje nežno rezljane hrastove liste. Smrekove vejice pa se ne ganejo; kakor iz zelenega železa štrle nepremično v zrak. Svetla muha pri brenči mimo. Iz bližnjega gozdička se oglša jereb. Bel metulj, omamljen od vročine, tava nad redkimi gozdnimi cvetkami in dolge bilke pripogibajo tanke klasce. Od daleč se sliši drdranje vlaka.

Topleje pripeka solnce. Gozdna tla se svetijo tupatam, kakor posuta s samimi cekini. Ptičev pa od nikoder ni. Pa kaj mi je do vran in kavk, ko je tako prijetno in lepo v dehtečem gozdu!

In zmeraj lepše se vrti glava na kolu, krili s perotnicami in maje z glavo, kakor nekdaj moj profesor matematike, kadar sem se mu šel s previdno obezano glavo lagat tja pred otintani kateder, da me bole zobje.

Vrhničan odtrga travo in ponaša na ta preprosti instrument skovikanje sove. Toda danes je vse zastonj. Nobenega ptiča ni k nam vasovat.

Z Bogom prebrisane vrane, srake, šoje in kavke ljubljanskega polja! Velika je naša žeja, in hudo nas goni na kraj, kjer se dobro godi izsušenemu grlu. Krenili smo iz gozda in s polja na cesto, ki vodi mimo Zelene jame in tovarnice za lim, naravnost proti Šmartnu. Že od daleč sta nas pozdravljala med dvema jesenoma dva svetlozelena stebra in na njih pregrešno črna deska z nedolžnobelimi črkami: Gostilnica Delničar. Po drevoredu murv in mimo vrta, ki se v njem poigravata srnjak in njegova gospa soproga, smo pr šil pod lipo, ki je sama ob sebi vredna posebnega feljtona.

Smejali so se nam, ko smo prišli tako prazni. — Par dni pozneje pa se je obnesel lov s sovo prav dobro. Postreljali so mnogo škodljivih ptic, med njimi celo velikega jastreba. Mi pa dajemo slabi uspeh svojega lova na rovaš edinole gospoda B, ki je takrat s svojo učeno razlago »panal« vse tiče.