Rumeni gusarji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rumeni gusarji
Izdano: Amerikanski Slovenec 40/49 (1931), 40/64 (1931), 40/88 (1931)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 dno

"Vsa tolpa se podi za nami! Kav naravnost dirjajo. Prišli bodo do vzpetine prej kot mi, tudi če bi mogli voziti v ravni črti!"

"Da bo smola še večja, pa napravi reka še en velik ovinek! Lovro, poskusi, kako bi se streljanje obneslo. Seveda ne boš z lovske puško v toliko razdaljo naredil nobene škode, dasi se ne bi obotavljal jim malo podkuriti, vendar pa bi jih utegnilo prestrašiti in zadržati. Pa počakaj še malo!"

Preganjavci so tekli kakor po tetivi na loku. Njihova pot se je vedno bolj bližala čolnu. Mihael pogleda ves v skrbeh naprej. — Zdelo se je neizogibno, da ga trije Kitajci, ki so tekli spredaj, prehitijo in se vležejo na višino nad reko. Imeli so preteči le še sto metrov.; reka pa je tvorila lok, ki je bil skoraj dvakrat tako dolg! Če bi vsaj nekaj sekund pridobil, bi se pa lahko še vse dobro izšlo.

"Zdaj!" poveljuje Mihael na kratko.

Spregovorila je Lovrova puška. Učinek je bil skoraj smešen. Vsi trije Kitajci se v hipu kakor kegli drug za drugim prekucnejo kakor so dolgi in široki. Preteklo pa je vendar nekaj hipov, preden so spoznali, da ni nihče ranjen in da je strel priletel le iz puške. Zato planejo na noge in stečejo dalje.

Lovro se je kar na glas smejal.

"Ali naj poskusim še enkrat?" vpraša brata, ko pride spet do sape.

"Ne še! Morda se nam bo zdaj posrečilo," odvrne Mihael. "Mi se nismo ustavili, oni pa; pridobili smo nekaj trenutkov in morda bo prav to odločilno. Rad bi se jim pa tudi izmuznil, ne da bi jih moral poprati."

Bantam je švignil okoli ovinka. Privozil je do vzpetine, obenem pa tudi do Kitajcev. Za trenutek se jim je skril, ker so plezali po pobočju; ko pa so dospeli na vrh in lovili sapo, jih je čoln prehitel že za dvajset do trideset metrov. Začeli so divje streljati. Kak tuca't krogel je prodrlo ponjavo, večje nesreče pa ni bilo. Preden pa so mogli ustreliti drugič, je bil Bantam že med ločjem; barje in plitve vode so Kitajce odrezale od čolna in niso mu mogli več slediti.

6. Vu Hang in Tatar Budžak.[uredi]

Naslednje jutro je Lovro porabil za to, da je v Mihaelovi delavni sobi napeljal radio. Hotel je dati bratu priliko, da bi se zabaval, ako bo z aparatom mogel poiskati nekaj oddajnih postaj; na drugi strani pa bi tudi sam lahko z Mihaelom govoril, kadar bi bil na morju.

Prinesel je bil s seboj popoln aparat, dve elektronki in nekaj suhih baterij; vsa priprava skupaj ni zavzela več prostora kot nekaj ped i na zidku pri oknu. Daljša žica je vodila do stojala za knjige v zvočnik, ki je imel obliko lične omarice; za spremembo pa so bila pripravljena tudi slušala.

"Stvar je videti zelo preprosta," reče Mihael, ko mu Lovro razloži uporabo aparata. "In praviš, da bom lahko dobival od tebe vesti?"

"Da, pa seveda le v gotovi razdalji. Moj radio na naši stari barki ni prav posebno močan, a z mikrofonom te bom vseeno lahko poklical, dokler ostanemo v kitajskih vodah."

Tedaj pa stopi v sobo Eh Sang in pravi:

"Vu Hang plit gledat videt gospod in eden še človek."

"Kdo je tisti drugi?" vpraša Mihael.

"Jaz ne vedel doblo plav; jaz mislit, da Tatal."

"Lovro, kaj praviš, ali naj ju sprejmeva? Ganta se gotovo še spominjaš; on in Mang sta bila sošolca na naši šoli; dovršila sta jo eno leto pred menoj."

"No, dobro; naj prida Gant s svojim tatarskim prijateljem gor. Ti pa radio rajši zakrij! Bolje bo, ako ne poznata vsake najine tajne."

Mihael rece Eh Sangu, naj oba gosta pripelje; Lovro pa je med tem odklopil baterije in pokril radio z gubo okenske zavese.

Eh Sang pripelje v sobo mladega Kitajca,ki je bil precej majhen in čokat, oblečen po evropsko in je razkazoval belo srajco z velikim oprsjem. Za njim vstopi večji človek, ki je tudi nosil evropsko obleko.

"Hoj, Tromp!" reče Vu Hang z nekakšno zaupno domačnostjo. "Kako se kaj imate? Kar dobro, ne? Zal mi je, da zadnjič nisem mogel z vami! Pa dovolite mi, da vam predstavim svojega prijatelja gospoda Budžaka. To pa je gospod Tromp, moj nekdanji součenec."

Tatar poda Mihaelu roko in se predstavi še Lovru. Vsi štirje se vsedejo in Mihael ponudi cigarete.

"Moj prijatelj Mudžak je dober športnik," reče Vu Hang veselo. "No, pa saj smo vsi dobri športniki, ne? Ker pa ostane Budžak nekaj časa v Makau, sem mislil, da bi bilo prav, ako se seznanite z njim. Vi imate motorni čoln, on pa tudi. Torej že neka vez za skupno delovanje, ne?"

"A tako? Budžak je torej lastnik motornega čolna, ki sva ga videla zadnjič," si misli Mihael in si z novim zanimanjem ogleduje Tatarja. Budžak je bil čokat možakar, širokega lica, rumenkaste polti, gladko obrit in je imel poteze mongolskega plemena.

"V Makao ste torej pravkar prišli?" vpraša Budžaka.

"Pred nekaj dnevi," odvrne Tatar. Po opravkih; zadržali me bodo mesec dni ali kaj takega. Po poklicu sem agent neke tvrdke za sibirske kožuhe. Rada bi dobila nove trge, zato me je poslala semkaj, da poskusim, če bi se kaj prodalo."

"Pri svojem poslu pa se poslužujete motornega čolna?" vpraša Mihael.

"Tudi za zabavo," odvrne Tatar smeje. "Saj je to prav prijetna zabava in gotovo ste tudi vi tega mnenja, ne?"

Govoril je zlahka, vedel se vljudno, vendar pa ni bil Mihaelu prav nič všeč; da, čutil je celo sam od sebe, da mu je zopern.

"Kaj pa lov na kljunače? Se vam je dobro obnesel?" vpraša Vu Hang.

"Jako dobro, ako vpoštevamo vreme," odvrne Mihael. "Ujela pa naju je nevihta in sva bila do kože premočena."

"Da, da in še daleč naokoli nobene strehe ni, razen če sta bila morda v bližini kakšen kmetije?"

Tedaj je Lo Fing verigo zopet zrahljal in jo privezal za drevo. Tako je skoraj vsa izginila v blatu, ki pa ni bilo kar nič gostejše nego juha.

"Naprej in hitro!" zašepeta kmet.

Mihael je hitel za njim po zveriženih stezah skozi barje. Včasih je bilo stezo mogoče videli, včasih pa je izginila; a Lo Fing je stopal kar dalje in dalje, ne da bi okleval. Tudi kadar sledi nekaj časa ni bilo, je vedno zopet prišel na pravo stezo.

Tako sta se brez besed pehala dalje uro in dospela na trdna tla; bila je zanemarjena, razsežna goljava, kjer ni bivalo nobeno človeško bitje. Čez kakih dvajset minut pa sta koračila preko lahke vzpetine; ko se je Mihael ozrl proti zahodu, je zagledal v daljni daljavi radijska droga, ki sta se jasno odražala na zarji zahajajočega solnca.

Lo Fing pa je še vedno vodil proti jugu ter Se ves čas skrival. Tu pa se je le v večernem mraku pokazala na desni temna senca, ki jo je Mihael takoj spoznal. Bila je razpadajoča pagoda, kjer sta z Lovretom naletela na čudni prizor in uzrla napol zadavljenega Kitajca.

20. Luknja v steni.[uredi]

Lo Fing je zavil v stran in zašepetal: "Pagodi se ne smeva približati! Preveč hudobnih duhov straši v njej.

Mihael se je spomnil, kako je bilo, ko je prvič obiskal ta kraj in rekel sam pri sebi, da ti hudobni duhovi niso brez telesa. Toda Lo Fing se je očividno kraja hudo bal, zato se je Mihael premagal in obdržal svoje misli zase.

Krenila sta na desno ter šla mimo pagode v majhni razdalji. Tedaj pa se je Lo Fing ustavil in zasepetal:

"Blizu vasi sva. Imam tam prijatelja, ki mi lahko pove, kaj počenjajo gusarji. Ako me hočete počakati, bom šel tja in se kmalu vrnil. Motil nas ne bo nihče ; kajti pagodi se ne približa nihče, tako zelo se je bojijo."

"Prav," reče Mihael. "Ali pa ne boste v nevarnosti?"

"Ne. Nisem namreč slep norec, da bi se kar tja vendan podil za črvi, kakor pravi naš pregovor. Zmuznil se bom v vas in iz nje, ne da bi me kdo opazil."

Lo Fing je odšel v južni smeri in kmalu ga je pogoltnila tema. Mihael je ostal sam. Obrisi pagode so se komaj še videli, bila je kakih petdeset metrov daleč.

"Kljub vsemu se bom skril," pravi Mihael sam pri sebi, ker je mislil še na prejšnji pogovor. "Lo Fing se kraja prav zares boji; vaščani se ga skoraj gotovo tudi bojijo; vendar pa so tudi ljudje, ki se ga ne bojijo, torej moram že zavoljo teh biti pripravljen!"

Poiskal si je grm, ki mu je obetal zadostno zavetje, ter se usedel in čakal, da se kmet povrne. Tema pa je postajala še gostejša. Nebo je bilo oblačno in brez zvezd, zrak pa kar hladen. Premagoval se je, a ko so minute le potekale, je Mihael čutil, da .se pogreza v kraljestvo sanj; naenkrat pa preseka moreeo tišino oster krik. da je kar šinil pokonci in mu je mrzel pot spolzel doli po hrbtu.

"Norec!" pohvali v mislih samega sebe. "Ptič je zavreščal, jaz se pa po neumnem plašim!"

Zapustil je svoje skrivališče v grmu in stopil v južni smeri nekoliko dalje v nadi, da sreča Lo Finga. Pa mu je prišlo na misel: "Ako bom šel daleč, lahko zgrešim svojega prijatelja, pa tudi sam bi. lahko zašel!" Zato se vrne spet k svojemu grmu. Ko je zopet za« vreščala neka druga nočna ptica, ga ni več prestrašila in ko je malo pozneje zopet zaslišal neki glas, je spoznal, da je daleč proč zakvakala volovska žaba. (Volovska žaba ali tuleča žaba (rana mugiens), tudi orjaška kača imenovana, je dolga do 20 cm in ima zlasti zadnje krake debele.)

Mihael se je čakanja strašno naveličal. Lo Fing je vendar povedal, da je vas blizu, odkar je odšel, je pa tudi že davno; ali ga je morda celo kaka nesreča zadela? Mihaela je začelo vedno bolj skrbeti, kaj je s kmetom, zato je zopet vstal in začel stopati v smeri, odkoder je pričakoval Lo Finga.

Ni pa še prav daleč prišel, ko so mu naenkrat ustavili korak popolnoma novi glasovi, ki niso bili niti tičji niti žabji kvaki. Kaj pa je bilo? Ni mogel takoj spoznati, kaj je, a glasovi so postajali vedno močnejši; zdelo se je, kakor da se bliža kaka oseba ali celo več ljudi.

Mihael je bil oprezen. Od svojega grma, kjer bi se mogel dobro skriti, je bil odrezan; ako bi hotel priti do njega, bi moral preko golega, odprtega kraja in dasi je bilo temno, bi ga vendar utegnil kdo opaziti. Kaj naj torej stori? V pagodo! Bila je blizu; vrsta raztresenih grmičev bi mu pa bila nudila skrivališče, ko bi se ji bližal. Pagoda bi pa tudi bila varno zavetje, ako se je domačini res tako zelo boje, kakor je povedal Lo Fing.

Morda pa zavetje sploh ne bo potrebno; oseba, ki prihaja, bo pač šla mimo, se ognila pagode, kakor je storil Lo Fing in šla delje proti vasi. Da bi bil za vsak slučaj pripravljen, je smuknil za grmovje, ki je rastlo v vrsti do pagode ter čakal.

Čez hip je prav jasno razločil korake; spoznal pa je, da mora biti več oseb in da se ne mislijo pagodi izogniti, temveč prihajajo naravnost proti njemu. Umaknil se je brž v porušeno lopo, še vedno upajoč, da pojdejo potniki mimo. Kako pa se je začudil, ko je videl, da prihajajo naravnost proti vhodu! Zdaj jih je medlo tudi lahko razločil: bila sta dva moža in osel ali poni, ni gotovo vedel, kaj.

"Ako pridejo semkaj, sem ujet!" si mislil Mihael ter bliskovito premišljuje, kaj naj bi ukrenil.

Med lopo in notranjščino so bila vrata. Soba onstran vrat pa je bila prazna; skriti se v njej torej ni bilo mogoče. Morda bi mogel uiti skozi okno; toda ako odpre vrata, se pretiplje skozi sobo, in skoči z okna na tla: ali bo mogel vse to izvršiti brez vsakega šuma? Sam bi se še kako izmuznil, ali pa bo mogel zagotovo najti zopet Lo Finga? Ali ne bi nasprotno kmeta in sebe spravil v veliko nevarnost, ako njega opazijo?

Neljubi gostje pa so se bližali le polagoma, in Mihael je imel še nekaj časa. Prav nad svojo glavo pa je opazil krepko gredo, ki je segala preko vse lope. Ako je stopil na prste, je čutil, da z rokami baš še lahko doseže zgornji rob grede. Lopa je bila temna; on je sicer videl oba možaka, a ne onadva njega.

Prijel se je torej za gredo, poskočil in se povzpel kvišku; z eno nogo se je ujel za gredo in se brž zleknil nanjo. Nato pa se je po krepki gredi plazil ritenski, dokler se ni zadel ob zid nad glavnim vhodom; tu je bil tudi najtemnejši kot lope in zato ni bilo pričakovati, da bi ga kdo mogel odkriti, ako bi stopil v lopo.


Tedaj pa zabobni ob njegovi strani glušeč grom. Trenutek na to pa se džunkin glavni jambor s treskom zruši in veliko jadro stlači posadko v svoje gube.

"Izvrsten strel, Tim," pohvali Mihael, "in nihče ni ob življenje! Ali bi mogli tudi motorni čoln zadeti?"

"Nemogoče, gospod, s tega mesta namreč. Čoln je preveč od brega, to pa pa tudi ne morem. zasukati toliko, da bi ga dobil na muho"

"Ali pa ne bi mogli topa prestaviti?" vpraša Mihael, ko vidi, da se posadka na jadrnici nič več ne gane in je zato samo na to mislil, kako bi ustavil lanšo.

"Seveda, gotovo se da," odvrne Tim, "ampak bo prepozno. Lanša se že pomika in preden bo top za strel pripravljen, bo lanša že pičica, ki je ne moreš streljati."

"Kaj naj torej storimo? Lanša se na noben način ne sme odpeljati! Eh Sang, pokličite Hi Foja! On skoraj gotovo bolje pozna tok reke, ko mi vsi razen Lo Finga. Vi, Tim, pa skočite mojemu bratu na pomoč! Treba bo dobro paziti na naše jetnike, saj veste."

Z Eh Sangom se vrneta tudi HI Fo in Čeng, ki je bil pri urnem posvetu tolmač. Hi Fo pove, da prihaja plima in bo lanša morala najmanj dve uri pluti proti toku. časa je kar še dosti, da pohite preko pokrajine in lanšo na kaki točki niže ob reki prestrežejo.

"Čeng, če je tako, pa poskusimo! Prosim vas, da ostanete z Lovretom in Timom tukaj; Eh Sang in Hi Fo pa pojdeta z menoj. Tim naj zopet strelja, ako bi še kak brod poskusil odriniti; mislim, da si ne bo upal."

Malo se še z bratom pogovorita, potem pa nastopi Mihael s Hi Fojem in Eh Sangom svoj pohod petih milj. Spočetka so nalahno tekli, pa Mihaelovemu nestrpnemu duhu je bilo to vse prepočasno; vedel pa je tudi, da je vendarle dosti urno, ako se na dolgi poti nočejo popolnoma izčrpati.

Naenkrat zaslišijo značilno puhanje motornega čolna čisto blizu. Ovinek reke je zbližal preganjalce in zasledovalce. Brž poiščejo skrivališče, pokukajo skozi grmovje in zagledajo čoln, ki je bil komaj pol milje proč. Nato pa jim izgine izpred oči. Hi Fo Eh Sangu hitro nekaj pove.

"On reči, mi iti treba hitro dovolj; čoln pa vseeno uiti; štili li še loviti tleba lumpe; nikdo jih ujeti!"

Zopet se spuste v dir in končno prisopihajo do steze, ki je vodila preko barja, se oprimejo verige ter se začno poganjati čez močvaro. Mihael, ki je bil na verigi zadnji, slučajno pogleda mimogrede na levo kakih petdeset metro daleč, neki obraz. Presenečenje se mu je v duši mešalo z zlimi slutnjami, a ni bilo časa, da bi se ustavljal in stvar preiskoval in tako je v nekaj trenutkih bil preko močvarje pri svojih prijateljih.

Zopet so tekli, dokler niso izmučeni in zasopli prišli do roba kotanje, v kateri je bil zasidran Bantam. Ko so plezali na krov, je začul Mihael visoki Lo Fingov glas.ki je na najslabši način povedal: "Spoštovani gospod! V prav hudi potrtosti duha moram povedati, da je največji zločinec z imenom Budžak izmuznil se izpod mojega varstva in ušel."

43. V trdnjavi novi dogodki.[uredi]

Zdaj je bilo torej jasno, čigav je bil obraz, ki ga je Mihael razločno videl v ločju. Budžak je ušel in bil je sovražnik komaj kaj manj strašen nego sam Ming Vang Tank. Toda zdaj ni bilo časa, da bi ga lovili. Vsak trenutek je bil dragocen.

"Ali ste slišali ropot motornega čolna?" vpraša Mihael.

"Ne, spoštovani prijatelj; vsaj nobenega takega glasu, ni bilo slišati, da ga ne bi mogel gotovo prepoznati," odvrne kmet.

"Potem smo prišli še o pravem času! Kaj je, Eh Sang?"

Fant je dvignil roko, češ, da naj molčijo. En hip so stali brez diha in napeto poslušali. Res! Iz daljave so slišali komaj slišno puhanje, ki ga ni bilo mogoče zamenjati s čim drugim kakor je rekel Lo Fing.

"Ne more biti daleč," reče Mihael, "kajti v močvirju skozi vse stene ločja glas ne nese daleč. Eh Sang, sidro!"

Dvignili so sidra in čez kaki dve minuti je Eh Sang že vodil lanšo skozi ločje do tistega mesta, kjer se je predor skozi bičevje in grmovje stekel v reko. Tu se ustavijo in dobro poskrbijo, da čolnov rilec ne moli izmed ločja v odprto reko. Vendar pa Mihael požene stroj, a le toliko, da je puhal počasi in skoraj neslišno.

Puhanje bližajočega se čolna pa so zdaj lahko slišali že bolj razločno. Vozil je precej počasi, kajti plima je še vedno naraščala, dasi do svojega viška ni imela več daleč.

Še nekaj minut so napeto pričakovali, tedaj pa zašepeta Eh Sang s čolnovega rilca:

"Jaz gledati videti čoln ta stran."

Pokaže na desno in Mihael zagleda Berezino prav, ko je zapeljala po ovinku niti četrt milje daleč po reki navzgor.

"Eh Sang, pripravite se!" reče hitro. "Ko bo lanša še kakih sto metrov daleč, vzdignite roko!"

Fant je čepel na čolnovem rilcu in buljil preko krova. Komaj eno minuto po Mihaelovem naročilu že vzdigne roko. Mihael stroj takoj požene, krepko pritisne na krmilo, se požene venkaj. v reko in krene naravnost proti lanši. Na njenem krovu naenkrat nastane strašno vpitje in zmeda, in posadko je iznenadenje tako pretreslo, da ni kakor ni bila kos nepričakovanemu položaju. Brez Budžaka, svojega poveljnika, so bili na milost in nemilost izročeni svojemu nasprotniku. Preden je preteklo deset sekund, sta bili lanši že z bokom ob boku. Mihael je že pognal stroj v nasprotno smer. Eh Sang pa je medtem z veliko spretnostjo vrgel vrv na ograjo pri krmi Berezine in tako sta se oba čolna z bokom ob boku sunkoma zaokrenila proti bregu. Preden pa so še dospeli do brega, je popustil Mihael krmilo v kolo, pograbil svojo puško ter se z ostalo svojo skupino pognal na krov Berezine.