Romanca od Strmega grada

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Parizina Romanca od Strmega grada
Nezbrane balade in romance
France Prešeren
Šmarna gora
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV dno

I[uredi]

»Zašlá sem in stezè ne vem,
naprej ne vem, nazaj ne smem.
Pušavnik! pokažíte, kod
na Strmi grad gre pot od tod.

Oh, gôri ljubi moj, gradník
že dosti dni leží bolnik,
da ni ga pome ljubljeno
nevesto mu obljubljeno.« —

»O, lepa hčer, o lepa hčer!
počij pri meni en večer,
lej, bliža se že tamna noč,
in péšat’ vidim tvojo móč.« —

»O, ne mudíte me nikar,
nočí in truda mi ni mar,
počivat’, spati ne pusté,
mi ne pusté skrbí grenké.« —

»O, pojdi z mano na moj dom,
razlega po goráh se gróm,
poglej, oblakov čudni ples,
kakó vihar bučí skoz les!«

»O, ne mudíte me nikar,
naj treska grom, bučí vihar,
vihar, oh, hujši, bolj strašán
po srcu rjove noč in dan!« —

»Poslušaj, deklica! svèt moj,
ostani tukaj saj nocoj,
lej, preden prideva do vrat,
čuvaj odšel bo nama spat!«

»O, ne mudíte me nikar,
če slišal me ne bo vratar,
ko mu odprla toljkokràt,
poslal odpreti bo enkràt!« —

»Ostani, hčer! tvoj mlad gradník,
o, ni bolnik, ampak lažnik,
te slišal trkati ne bo,
ker sladko spi z mlado gospo!« —

»Ubij te grom, devištva tat!
Že sedem méscov hodim mat’,
Bog ti, gradník! zanêsi mlad,
od tebe nosim greha sad!« —

Ko té besede ’zgovorí,
na tla se zvrne, omedli,
’zvijè fantiček se od nje,
al ona se več ne zavé.

II[uredi]

Na majhni trati v sredi rož
grob zjutraj koplje sveti mož,
gre mimo mlad gradník na lov,
otróčnico, grob gleda nov.
Pušavnikovo kúpit’ vest
uzáme zlatih polno pest
»Kar imam s sabo,« pravi, »na!
in molči, da ne zve gospa.«

»Nikar, nikar, žlahtni gospod!
De greha vaš ne plača rod,
za svete maše dajte dnar,
sirotam dajte bògat dar,
de duši, če je v vicah zdaj,
pomagajo v nebeški raj,
in sineka, ki je na svét
prišel, rediva sedem lét,
ko spolni léta té, se ž njim
na pot podal bom v šole Rim.«

III[uredi]

Gorje, gorje, gradník nezvest!
kakó te peče huda vest!
Krivíc maš’vávec večni Bog,
obilno pošlje ti nadlog;

zaprto žene je teló,
skrbi te, kam boš djal blagó,
skrbi te starost brez otrók,
grajšino dati tujcam ’z rok.

IV[uredi]

Preteklo b’lo je petnajst lét,
pušavnik pride ’z Rima spet,
iz Rima pride mašnik mlad,
ki bil je star’ga greha sad.
Domábleži gradník bolan.
Pušavnik reče mu en dan:

»Skrbí vas grad, blagó, gospod!
ker z vami ugasnil bo vaš rod;
Mariji dajte grad svoj v last,
zidájte cerkev nji na čast,
de bo mašvàl v nji sin za vas,
sèm hodil romar vsaki čas.« —

Mariji dal je grad svoj v last,
je zidal cerkev nji na čast,
v nji sin je zanjga mašo bral,
in mater svojo ’z vic jemal.
Kjer bil je Strmi grad nekdàj,
velíka božja pot je zdaj.