Romanca o beli cesti
| Romanca o beli cesti Ksaver Meško |
| |||||||||||||
Ali ste že kdaj hodili v tihi noči po široki beli cesti – samotni in brezkončni, kakor bi se vila v večnost? Ali ste? In morda se spominjate: nad vami se je razpenjalo nočno nebo - mirno in nemo. Okoli vas je spala utrujena priroda - zamišljena sama vase, brezčutna za vse drugo: ni vas videla, ni se menila za vas. Mogoče, da je sanjala lepe in svetle sanje: o bledi luni tam v ažurnih višavah, o zaspanih zvezdicah, o mladem parčku, ki ga je videla ob oknu tam kje v vasi... Mogoče tudi, da je bil njen sen težek in mračen: o materi, ki jo je videla v obupu klečati ob postelji umirajočega otroka, o devi, ki jo je videla v selu - mlado glavico je naslanjala na okno ter zadušeno in bolestno plakala. In noč je umevala - ah, marsikaj vidi in ve noč in o marsičem misli in sanjari ...
A vi ste šli svoj pot po beli cesti, ki se je vila pred vami, kakor bi se stegala v večnost. Šli ste, in z vami, so šle vaše misli: včasih morda lepe in radostne, včasih težke in mračne. A vsakikrat ste čutili, da je nekaj čudovitega v tem, če stopa človek tako v tihi noči po široki beli cesti, ki se vije venomer pred njim, kakor bi šla v neskončnost ...
Po taki široki beli cesti je v neki lunojasni noči stopal mlad mož . . Kdo in kaj je bil? Človek. - Odkod je prihajal? Iz sveta prevar.-Kdo je bil njegov drug in spremljevalec na beli cesti? Trpke misli in težka bol.-Kam je šel? Proti domu - a šel je k domu s hrepenenjem, da bi ta pot bil pot k njegovemu zadnjemu cilju. In ta cilj? Pozabnost in mir . . .
Tako je v tihi noči šel svoj pot po beli cesti ... Do tega večera mu je bila ta cesta ljuba in draga. Znanka in prijateljica mu je bila: često in čestokrat je hodil po nji - ob solnčnih dnevih in v tihih, lunojasnih nočeh. Stopal je po nji z veliko radostjo v duši in z vznesenim zanosom v očeh - saj ga je vodila k beli, z divjo trto porasli hišici v vasi pred mestom. Z vročim hrepenenjem in s sladkim nemirom je vedno hodil ta pot. In ves čas je razmišljal: vstopil bo, in dvoje žametastih oči se bo z drhtečo radostjo vprlo vanj ter se zamišljeno in z nežno udanostjo potopilo v njegove. Dvoje belih rok se mu ljubeče dvigne naproti ter se mehko oklene njegovih. Kipeča rdeča usteca mu bodo srečno in osrečujoče smehljala pozdrav in nežne, sladke besede mu bodo govorila.
Vse to je gledal v duhu, in dušo mu je polnilo veliko in radostno hrepenenje. Njegov korak je bil čil, mladosten in vesel, in oči so mu z žarkim zanosom in drhtečim pričakovanjem zrle tja po beli cesti, družici njegovih lepih potov . . .
Draga mu je bila nekdaj ta bela cesta, ker je poznala veliko skrivnost njegove duše: njegovo ljubezen.
Ljuba mu je bila, ker je na tej cesti prvikrat videl njo!-
Pomlad je bila. Bujno življenje je kipelo iz zemlje; in z neba, od vse rodečega, vse oživljajočega in vse oplodujočega solnca je prihajalo življenje. In z življenjem se je po vsem stvarstvu razlivalo mladostno veselje, kipeča radost: iz spevov tic je trepetala, iz čaš cvetlic je dehtela, po zelenečih logih se je izprehajala in z mladim zelenjem govorila v skrivnostnem šepetu, nad travniki, vzbujenimi v novo življenje, je plavala - kakor lep sen nad deviško mladenko - in ob srca človeška je trkala ter prosila, naj jih ji odpro ter ji dajo prostora v njih.
In s pomladanskim veseljem in vesoljno radostjo je natihem in skrivnem prihajala ljubezen. Vsemir je nemirno drhtel, ker je čutil ljubezen ob sebi. Oči mladih dev so sevale čudovitejše in mehkejše; in njihove duše so trepetale v tesnobnem pričakovanju, ker so slutile njeno bližino in pričakovale njen prihod... In srca mladeničev so nekaj iskala, po nečem hrepenela, hitela nečemu lepemu naproti . . .
Taka čudovita pomlad je bila, ko je stopal po tej beli cesti, vijoči se nad širnim poljem, pisanim kakor najumetnejši in najpestrejši perzijski čilim. Sam samcat je šel po belem potu, ne, hrepenenje od pomladne krasote vzvalovanega srca je hodilo z njim, in nejasna slutnja, da mu ta pomlad prinese nekaj lepega in krasnega, ga je spremljala.
In ta slutnja ga ni varala: na beli cesti sredi pisanega polja je srečal njo.
Prišla mu je naproti - lepša kakor pomlad ob njem. Prišla mu je naproti - pogledal jo je ter se spomnil zlatih kraljičin iz iztočnih bajk, ki je v mladosti čital in razmišljal o njih.
Sama je stopala po beli cesti - nad njo pa je sijalo solnce, vir vse lepote in princip osrečujoče ljubezni. V veliki krasoti je gorelo nad njo - a glej, ali ne gleda vse zavzeto sem doli na to čudežno devo in ali ne občuduje njene lepote? . . . Okoli nje se je smejala mladostna priroda, vesela in lepa kakor nevesta ob poročnem dnevu. Toda, ali ni tako vesela in krasna le, ker hodi ona po nji?... V mlačnem zraku je žgolel škrjanček - aj, ali je tudi tebe prevzela in opijanila njena lepota, da drobiš svoje najnežnejše melodije? . . .
Ona pa je šla po beli cesti - učlovečena pomlad, krasnejša kakor vse cvetje vesnino, mehkejša in nežnejša kakor pesem škrjančkova, oblagodarjena in blagoslovljena hčerka solnca, čegar dragocene zaklade nosi s seboj: njegove kresoče se bisere v očeh in njegove v zlatih laseh plamteče žarke.-
Gledal jo je zavzet in vzradoščen. V duši mu je postalo tiho in mirno. Vse misli so se umaknile tej eni: „Glej, ali nisi sanjal o tej vse dni in vse noči svojega življenja?"
Šla je mimo njega, in dasi je ni poznal, jo je pozdravil. Odzdravila mu je ter se komaj vidno nasmehljala — le toliko, da so izza rožnatih ustec zablesteli snežni zobje ... In šla je mimo. On pa se je ustavil ter zrl za njo. In zaželel si je, da bele ceste nikdar ne bi bilo konec, in da mu pomlad, ki je stopala po nji, nikoli ne bi izginila izpred oči.
Odsev njene lepote mu je posijal v dušo, in bujna pomlad mu je vzcvetela v nji. A vedel je: solnce te pomladi je ona, ona ji daje življenje in toploto in cvetje in radost . . .
In zopet jo je pričakoval na beli cesti. Prišla je, in pridružil se. ji je ter šel z njo. ... In odtedaj jo je spremljal dostikrat po belem potu med zelenim poljem - ob jutrih jo je spremljal v mesto in ob solnčnih zahodih na dom. In bela cesta je slišala njuno skrivnost: slišala je tihe besede, govorjene naglo in z nemirom, videla je njune dolge, globoke poglede in videla, kako se je oklepala roka roke . . .
Kolikokrat sta tako hodila po beli cesti! In vsakikrat mu je ob teh potih srce hrepenelo: da bi bele ceste nikdar ne bil konec in nikoli ne konec njunega pota.
Ah, lepi so bili ti poti po široki beli cesti!-
Potem pa je prišel dan, ko jo je prvič videl po isti beli cesti iti z drugim. Ni vedela in ne slutila, da pride isti dan tudi on, - slučajno je prišel.
Vznemiril še je, ko jo je oddaleč zagledal v spremstvu mladega meščanskega sina. A šiloma se je branil temnih slutenj in domnevanj . . . »Slučajno jo je srečal ter se ji pridružil proti njeni volji ..."
Ni šel za njima; daleč okoli po polju se jima je izognil. Ko je po ovinku zopet prišel na cesto ter sam stopal po nji, mu je bilo težko in otožno pri srcu, in bela steza pred njim se mu je dozdevala mračna. Senčile so jo temne misli. A šiloma se jih je branil, ves nevoljen jih odganjal . . .
„Ni mogoče. Ona je tako dobra, tako plemenita!"
Potem pa je slišal govorice. Ali so nalašč pred njim govorili o njej, da ga zadenejo v srce, da ga ranijo? Ali vedoma lažejo, ali se motijo ali pa morda vendarle govore resnico?
Nemir, ki se je vselil v njegovo dušo ter mu spremljal vse misli, ga je moril . . .
„Ne, tega mora biti konec: jasno mora biti med nama!"
Dolgo je omahoval, preden je storil ta trdni, neoporečni sklep, a čutil je, da je življenje v teh dvomih hujše kakor stotera smrt.
In tako je danes v prvem mraku šel po beli cesti k znani, z divjo trto obraščeni hišici konec vasi, male pol urice pred mestom. Šel je z dvomi k nji, vrniti se je hotel z mirno dušo.
„Pozno prihajate, gospod Zarnik!" Vznemirila se je, ko je vstopil, in zazdelo se mu je, da je obledela . . .
„A to je pač le od luči ..." In glas ji je trepetal, ko mu je odzdravila ter menila: „ Pozno prihajate ..."
Takoj je spoznal, da ni več ista kot nekdaj. Njene besede niso bile govorjene z isto radostjo in iskrenostjo, ki ga je poprej vedno pozdravljala z njo. Ni mu vsa vzradoščena pohitela naproti kakor nekdaj, ni ga obsula z neštetimi vprašanji, polnimi nežne ljubezni in kipečimi od sreče, ker je zopet pri nji . . . Vstala je ter obstala ob mizi v vidni zadregi, kakor bi se ne mogla domisliti, kaj naj stori, kaj mu naj poreče.
Hotel ji je pogledati naravnost v krasne oči, ki jih je tako ljubil. Iz njih bi bral njeno nedolžnost in njeno zvestobo. A izogibale so se mu ..
„Torej vendarle res!"
In v srcu ga je speklo, kakor bi ga kdo ranil z zastrupljenim bodalom.
Do tega trenutka se je z nekakim obupom oklepal misli, da je vse, kar je slišal, le prazna govorica, obrekovanje. A sedaj jo zre pred seboj in vidi njeno krivdo: iz njenega nemira se javlja, zapisana ji je na čelo, ki se poveša pred njim, iz oči, ki begajo pred njegovimi, ji odseva, iz hladnih, a obenem vznemirjenih besed mu govori . . .
„ Kriva!"
In s pekočo boljo si je priznal: „Za mene je na veke izgubljena". . . In čutil je, da je z njo izgubljeno vse življenje, brez nje nima zanj ne cene ne pomena . . . „Ali je mogoč topel dan brez solnca?" — A glej, ona je nemirno pričakovala, kaj ji poreče.
„Oprostite, gospodična, res nekoliko pozno prihajam." - A v srcu si je priznal: "Prezgodaj. Čemu sem vobče prišel in čemu stojim tukaj?"
Nič ni odgovorila . . . Luč na mizi je gorela svetlo ter jasno obsevala njeno vitko telo in njen krasni obraz, ki mu sličnega ni srečal še nikjer na vseh svojih potih. Na steni je enozvočno in skoro otožno tikala ura. Sicer vse tiho - le iz sobe onstran veže seje slišalo zamolklo govorjenje.
Obema je bil molk mučen. In bodril se je: „Čemu stojim tu in molčim? Bodi jasno med nama, in če treba - vsega konec!"
Stopil je bliže k nji.
„Dolgo niste pisali, gospodična, in vaše zadnje pismo je bilo zelo hladno."
„Hladno?" - Še bolj se je vznemirila, in oči so ji mimo njega zrle k vratom, kakor bi nekoga pričakovala . . . „Kakor prejšnja je bilo."
„Ne, ne! - Taji!" - je pomislil - „vedoma govori neresnico". - To ga je še bolj žalilo, a ga obenem tudi srdilo . . . „Da bi bila odkritosrčna ter mi naravnost povedala, da se je varala, ko je menila, da me ljubi ... A da taji in laže!"
Začutil je, da mu jo je to hipoma odtujilo . . „Kakor k svetnici sem zrl dosedaj k nji, a sedaj vidim, da je kakor vse druge: bitje, rojeno iz zemlje, s človeškimi slabostmi in napakami."
Ko jo je zrl pred seboj brez one gloriole, ki jo je dosedaj njegova domišljija in ljubezen pletla ob nji, je začutil v sebi veliko in neusmiljeno moč. „Čemu naj igrava komedijo?" - Stopil je še bliže k nji ter ji govoril tiho, kakor bi se bal, da ga še kdo drug sliši:
"Gospodična, ljudje govore čudne reči, in prišel sem, da izvem, ali je kaj resnice na teh govoricah."
Molčala je.
„Ne odgovarjate?" - Stal je blizu nje, da je čutil njen topli dih. Za hip ga je njena bližina prevzela in omamila, da mu je pri srcu postalo mehko in nežno. Bilo mu je, da mora dvigniti roke k nji ter jo prositi kakor se prosi Boga, naj reče, da je vse izmišljeno, laž . . . „Pa saj bi tudi tak odgovor bil laž . . ." A vendar: tako težko in hudo bo zanj, če izgovori besedo, ki ju loči za vedno . . . Stresel je z glavo, za korak odstopil - in zopet je začutil v sebi veliko in neusmiljeno moč . . . „Kar mora biti, bodi!"
"Molčite, gospodična? Niti ne vprašate, kaj se govori?"
Obrnila se je v stran.
"Vi veste in ne oporekate?"
Nalehko je skomizgnila z ramami.
"Čemu?"
Gledal ji je v obraz, nekoliko okrenjen v stran, ter se čudil: trd, malone zloben izraz je bil razlit črezenj.
"Ah, te strani njene duše do danes nisem poznal. Dosedaj sem videl le one lepe strani, popisane z nežnostjo in ljubeznijo. A da so drugi listi popisani s trdimi besedami, z nezvestobo in brezsrčnostjo - kdo bi pri nji kaj takega pričakoval! Vedno je bila tako nežna."
Obrnila se je povsem v stran ter stopila za mizo. On pa je sklonil glavo: čutil je, kako ga je ponižala. In naravnost v srce ga je zadela s svojo trdo besedo in s svojo brezsrčnostjo in nezvestobo. Rana, ki mu jo je vsekala, je smrtonosna.
Bilo mu je, da mora dvigniti roke ter iz nebes poklicati nanjo grozno prokletstvo, ker se je brezsrčno igrala z njim ter mu lehkomiseljno porušila vse lepe zgradbe njegovega življenja. A zazdelo se mu je, da bi se s tem še bolj ponižal.
"Ni vredna!"
In nenavadno mirno je dejal:
"Hvala, gospodična: odkritosrčni ste. Kakor se vidi, svoje obljube naglo in lehko pozabite. A jaz vam ne očitam ničesar. Idite mirni novi svoj pot, — prost je pred vami, jaz vam ga ne zastavljam . . . Lehko noč!"
"Lehko noč!"
Tudi ona njemu ni zastavljala pota, ko je odhajal . . . Odzdravila mu je kakor tujcu, zazdelo se mu je, da celo z nekakim zadovoljstvom in veseljem. Njegova bližina ji je bila gotovo mučna. Kakor pekoče očitanje ji je bil, tožeča vest in obsojajoč sodnik. Ko je odhajal, se je pač oddehnila - in pred seboj je zazrla cesto, ki sedaj hodi z drugim po nji, prosto in veselo in lepo . . .
On pa gre sedaj svoj pot po široki beli cesti proti samotnemu domu . . .
Ob njem dremlje in sanja noč, čudežna kakor v jutrovskih pravljicah. Luna visi nizko nad gorami: dozdeva se zaspana in kakor bi si želela k pokopu. Na kupoli vsemirskega doma, ki se v veličastni mogočnosti razpenja nad spečo zemljo, oko komaj komaj razločuje zvezde - vse se nekam izgubljajo v mlečnobarvnem vzduhu . . Zemlja počiva in molči. Utrujena je: ves dan se je gibalo na njenih maternih prsih stotero otrok, ki so ji odjemavali dozoreli sad, deloma pa jej izročevali novo seme, da ga oplodi, razmnoži in izredi . . . Polje se v mesečini dozdeva rjavo in pepelnato, zelena trava ob koncih njiv in na travnikih pa malone povsem črna. Vmes pa se daleč tja po polju vije bela cesta — kakor lepa čista misel med mračnimi in temnimi dušnimi skrivnostmi . . .
In po tej beli cesti stopa mladi mož - iz sveta prevar se vrača s prevarjeno in smrtno ranjeno dušo.
Samoten stopa po beli cesti. In spominja se prejšnjih potov, ko je hodil po isti beli cesti poln mladostnega veselja in kipeče radosti, s tisočerimi lepimi mislimi in jasnimi nadami v duši, ves prešinjen in proniknjen od koprnenja po nji, ki ga čaka v beli, z divjo trto obraščeni hišici v selu pred mestom.
Spominja se onega pomladanskega dne, ko jo je videl prvikrat na tej beli cesti: cvetočo kakor najlepši cvet nove pomladi, krasno dete solnca nebeškega, nežno kakor najnežnejša pesem ljubezenska.
In spominja se onih solnčnih dni in onih sanjavih večerov, ko je hodil z njo po isti beli cesti ter ji govoril sladke besede in ves srečen poslušal tiho in lepo izpoved njene duše.
In misli na današnji pot po tej beli cesti, ko je šel na njen dom z dušo, ranjeno in raz-jedeno od dvomov in s trdo voljo, da se hoče vrniti z mirnim srcem.
In res, v tihi, lunojasni noči se vrača po beli cesti z mirom v srcu. A to je mir, kakršnega čutijo oni, ki se vračajo od pogreba najzadnjega svojih dragih ter vedo, da ne morejo izgubiti nikogar več in ničesar več, ki bi še plakali za njim . . .
Pred njim se vije bela cesta - in mladi mož stopa po nji s sklonjeno glavo in s počasnimi, utrujenimi koraki. In iz njegove duše se k nočnemu nebu kakor obupna molitev dviga vroča želja, da bi se ta cesta vila k edinemu cilju, ki njegova duša še hrepeni po njem: k miru in pozabnosti . . .