Rojstvo (Mira)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rojstvo
Mira
Izdano: Vigred 3/2 (1925), 29–31
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stana se je vsa smehljala: njen otroški obraz, njene male roke, njena svetla kita, ki se je vspela na glavico kot rumen metulj na cvetno čašo ... Pa sama ni vedela, da se smehlja v jutro — v večer, vedno in venomer, vsakomur in vsepovsod. In ko je stopila preko ceste, je pomežikavala pentlja na svetlem klobučku in krilce je hihitalo in ovijalo nožice, ko so hitele mimo ljudi, kot da se morajo zavrteti v veter in zaplesati ž njim preko solnčnih lazov, kdo ve kam.

Kako tesnobno so jo bolele vse ure v uradu. Prav sredi srca so se zajezile in na oči so ji legle kot bi jih hotele siloma zapreti. Ona pa jih je odpirala v hrepenenje za mehkim nebom nad kostanji, za veliko svetlo okno v njeni izbi ...

Ko se je vrnila, se je razdihavalo v njeno sobo rahlo mehko popoldne. Stene je zagrinjala ona čudežna luč predbožičnih dni, ki so kot napol odprte oči otrokove: ne vedo ali bi se razprle širje, širje v začudenje, ali bi spustile trepalnice v daljno sanjanje drobnih lučk in belih ovčk, ki gredo za gozdi nekje čez zastrte ravni ...

Čudna radost se je razgrnila v njej — kot vonj, ki pride z vetrom iz daljnih vrtov: v njem trepečejo senčice — majhne od drobnih rož in temotne, velike od težkolistnih dreves in odblesk oken nad samotnim vrtom podvečernim. In zvok leži v njem od cvetenja zvezd nad polnočnimi studenci — — —

Stani je bilo tako čudežno sladko, da je razprla lakti — — —

Morda so bile to sanje. Kot srebrne nitke so jih pretkali materini lasje, ki jih je videla nad toplino njenih oči kot gloriolo. In očetova roka je bila v njih, ki jo je pogladila preko las, in je bila velika, velika, da je njena drobna dlan kar utonila v njegovi.

In sanje so jo ovile mehkeje in mehkeje.

Zazrla je preko vrta, ki se je belo razgrnil pred njo. In vse sanje so hipoma zaprle peruti in so omahnile ob hiši, ki je tonila v vrtu za drobnimi vejicami. Vso hišo so omrežile veje, da je gledalo iz njih le veliko okno.

Kako čudno rada je imela Stana to okno. Zvečer je čakala, dokler se ni osvetlilo, da se je sladko zagrnila v njegovo luč in se je razjokala vanj kot v skrivnost, ki ji je prepletla vso dušo.

In prav tako sladko se je razjokavala v sebi, ko ga je srečavala na ulici in je stopila mimo njega zastrta v trepetanje. Tako hodimo mimo predpomladnih ograjenih vrtov: vemo, da bodo rože v njih — a jih še ni — — —

In ko ga je videla od daleč, je bilo v njej, kot da mora stopiti k njemu in mu reči: ti otrok, ti mali. — In kadar je zazrla v sebi njegov obraz, ji je bilo, da bi zagrnila otroka z rožami in pokleknila k njemu in mu pobožala roke. A ko je stopil prav mimo nje, je Stana hipoma postala majhna, da bi se vsa lahko skrila v očetove dlani; in on je bil velik, velik, tako da bi se moral skloniti prav nad njeno srce, da bi ga slišala, umela — — —

O to so bile sanje — — —

Okno njegovo je nemo in na ulici ga ni srečala, odpeljal se je za Božič domov. V čudni bojazni se je zdrznila: Tudi ona bo šla domov — nocoj za sveti večer — — —

V zvoniku je udarilo tri. Stana je vzela kovčeg (samih drobnih stvari je bila naložila vanj za očetovo in materino božičnico) in je odšla — — —

Hiša za vrtom je bila nema in okno se ni odprlo in svetla očala njegova niso zableščala v njem. Kako trudno je stopala; kot da ji je padalo pred noge nekaj hladnega, težkega, da so se stisnile vse sanje v tesnobno bolest, katere nikdar ne bi mogla izjokati.

Ljudje so se stekali na peron kot bi se odvijali iz pisanega klopčiča. Vlak je čakal na progi. Stana je vstopila. Oklenila so jo zasopla okna in težak dim, ki se je odbijal od sten, da se je opotekla v kot, se stisnila v plašč in zaprla oči ...

O kako tesno, tesno jo je bolelo sredi srca ... Morala je vstati. Stopila je na koridor in je odprla okno. Težko so se sklanjale bele veje nad leseno ograjo, nebo se je pogreznilo nad strehe — in zvonika sta zakipela v nebo kot dve veliki ptici. In tam nekje je ostalo okno za drobnimi vejicami in to okno je bilo tako mrtvo nemo, da je mrzlo zabolelo ob misli nanj. O, razprla bi lakti in se razpela preko neba, da bi jokala kot oblaček nad daljnim poljem ...

Rezek žvižg! Vlak se je pomaknil. Stana se je zdrznila in naslonila ob steno. Peron se je bil izpraznil. Vrata so bila hladna, hladna ... Vlak je polzel mirno.

In prav tedaj je Stana vztrepetala; roka je krčevito zagrabila okno: Med vrati je hipoma uzrla njegov obraz — dvoje čudežnih luči, ki sta jo iskali. Njo sta iskali.

Bliskoma je odtrgal korak, skočil k odhajajočemu oknu, sprožil lakti. — In njeni dlani sta objeli troje velikih belih cvetov iz njegove roke ...

V njegovih očeh je uzrla čudovito luč in za to lučjo se je razgrnil čudež človeka, kot iz velike svetle večnosti ...

O: to je bil tisti njen človek — — —

Vlak je spolzel dalje. Stopil je k ograji in gledal za oknom, kjer se je drobna glavica sklonila nad cvetove, ki so jih poljubljale rahle solzice njene duše —

Nad gorami se je prižigal sveti večer — čez zasneženo plan je zazvonilo kot iz zvezd ... Stana se je vozila v čudežna kraljestva. Bele rože so se sklonile prav nad njeno srce. Slišala ga je vsega, vsega — — —