Rojakom (Josip Stritar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Rojakom.
Josip Stritar
Tudi v Edinost 9. junij 1886 (11/46) dLib
Izdano: Slovenec 1886 št. 129
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt
Na Dunaji dné 5. junija 1886.

Ne meni slave, dragi bratje moji,
Kaj tó, če zvest sem domovine sin!
Po mnogem trudi jaz, po mnogem boji
Počival skôraj v večnem bom pokoji,
In kakor jaz, ugasne moj spomin.

Jaz minem, a ne minejo resnice,
Ki zanje mi gorelo je srcé,
Ko je mladostno mi žarelo lice,
Ki zanje živel sem, trpèl krivice,
Ko so sivéti jeli mi lasjé.

Beseda če mi zanje govorjena
Iz srca v srca našla pot je svoj,
Življenja doba ni mi izgubljena,
Plačila je dovolj beseda ena:
Tvoj národ zadovoljen je s tebój. —

Oj bratje! To so bili bridki časi,
Ko vse mi je dejalo: Ti si sam!
Ti kličeš, a nikdó se ne oglasi,
Domá si tujec v mestu tí in vasí! —
Tolažbo svojo zdaj za vse imám.

A ta tolažba sodbe mi ne moti,
Še niso vse nam združene močí:
Še mnog mi rodoljub stoji nasproti;
En smoter, a različni nam so poti,
In vendar moj se meni pravi zdi. —

Vi pa, ki izvolili ste zastavo,
Ki v boj jo nekrvavi nosim jàz;
Za dobro vneti, lépo vsi in pravo,
Za dom goreči, njega prid in slavo,
Zavézniki, vesel pozdravljam vàs!

Nam, bratje, slôve gaslo: Srca gôri!
Živali blato bodi dom in prah!
S poštenim se Slován orožjem bôri,
Kar podlo je, ne misli in ne stôri:
Nesreči vsmiljenje, krivici strah! —

Ko domovina kliče nas sinove,
Gradímo s prsi hrabrimi ji grád;
Za národ, za pravice vse njegove
Nikdár zamán Slován se v boj ne zôve,
Vojak navdušen vsak je, star in mlád.

Med nami Iskarjotu ni prostora,
Oskrumba, gnjus je izdajalec nam;
Zaničevanja naj duší ga môra,
V obupu kliči: Name padi, gôra!
Gorjé, prokletje tù, prokletje tam!

Nam kakor mati domovina bodi;
Kje sinu je nad mater draga stvar?
S podobo njeno v srci svét obhodi,
Kar lepega on najde med narodi,
Domóv prinese, nji poklôni v dár. —

Krvava slava drugim bodi draga,
Slován le hoče biti svoj gospod;
Na vrat on bratu jarma ne polaga;
Ne „kri in jeklo“, srce svet premaga,
Srcé najblažje íma slavski ród.

Kedó ne čuti? Nóv se čas poraja,
Porodne bôli zemljo strésajo;
Vihar pomladni stèbre stare maja,
Človeštvu vélika pomlad prihaja;
Naj skóraj pošljejo nebésa jo! — —

Jaz videl je ne bom; a duša moja,
Okó po nji takó mi hrepeni!
Po svetu tém prežalostna je hoja,
Za eno srečo, káj solzâ in znoja,
Káj bolečin je treba in skrbi!

Drobtine naj berač vesél pobira,
Ki padajo z bogate mize v práh!
Da enemu je dobro, sto jih hira,
Glad siromaka pridnega zatira,
Po božji zemlji tava bled in pláh.

Kedó krivice stari grad podêre,
Krivice, ki v oblasti svet imá?
Kedó na vójsko nadnjo brate zbêre? —
On, ki najhuje tlači ga in têre,
On, ki najbolje roko njé pozná!

Na dan, Slován! Slovanska ti mladina,
Najlepše delo čaka te, na dan!
Gospóda več ne bodi, ni trpina,
Človeštvo ena bode naj družina,
Rešitelj svetu bode naj Slován!