Rob
| ← Cocteaujeva dvojčka | Rob Ambra Tomaž Šalamun |
Tomaž → |
| |||||||
Rob je Jobova moč drhtenja. Ni grizel
marmelade in sončnic. Artaud, iz Rodeza,
se je na kraj zločina vračal. Pincherle!
Se še spomniš party pri Giordano?
Mkova glava je bila že takrat talilnica, že
takrat ga je plašil Desmond Tutu. Oblečen
je bil v plašče. Na rimskih terasah in v
katedrali St. John the Divine. Hranitvenih
zarotitvenih obrazcev je nešteto. Ne moreš
skvadrirati čumnate in Abhazije. Oddih je
šansa ena proti sedem bilijonov, pa glej,
zreva si v obraz. Milanove leve in desne
roke frfotajo kot krila v gozdu, kjer se
tudi krave, ko predrejo tišino z gobci,
umaknejo. Ali jih umikajo kmetje in sorodniki:
ajde! ajde! ne bulji, ni pametno, vidiš, da
se tu vzgaja véliki mladi gospod, ki mi
hlapi v očišče. Je kristalna čaša v belih
brezah. Je smukec na temnih kamnih dvorišča.
Je mlaskanje. So čofi, ki zrasejo na
boksarskih rokavicah, čeprav so gladke.