Roža Jerihonska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Trepetlika Roža Jerihonska
Slovenske legende
Anton Medved
Skopulja
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



  Roža Jerihonska

Jesen se je ločila, puščoben bil je svet,
potihnili so ptiči, je zvenel roži cvet;
frfral je po nižavi hripav samo krokar,
in zadnje lists stresal z dreves je hud vihar.

Oblaki pbkrivali so svetli modri svod,
tšina in temota sta vladali povsod;
leskeči se valovi hitijo in šume,
dosegli da bi brežje, kjer trate še cvete.

Na bregu bistre vode, pod vejami dreves
spirala majhno krilce kraljica je nebes,
in tarn v prenizki bajti — glej, lepo kot pomlad —
je spalo nežno dete, presveti njen zaklad.

In blaga je devica — puščava ji je raj —
ko včasih se obrne po bajtici nazaj;
srce ji v prsih vriska, blišči se ji oko,
ko detece poljubi s pogledom vsaj gorko.

Storjeno je že delo, al' mesta najti ni,
da krilce bi obes'la nebes presvetla hči;
le tam na strmi skali, kjer zeva pust brlog,
stoji samoten grmek, edini krog in krog.

H grmičku se napoti Marija zdaj, rekoč:
"A1' hočeš mi ustreči, mi biti na pomoč,
da posuši se krilce za detece lepo,
ki tam-le v revni zibki zaspalo je sladko?"

In srajco razprostira, da hitro se suši:
al' ko jo z njega sname, devica ostrmi,
ker oveneli grmič je hipoma zelen
in z listjem čvrstim, lepim obilno obložen.

In zdrav, cvetoč in krasen je tudi puhli štor
in z rožcami ovenčan, še lepšimi kot zor;
Devica se upogne, in usta in roke
mogočnega očeta v nebesih zdaj slave.

Kot čudež je povzdignil ubogi grm nekdaj,
tako so lepa čuda njegove rože zdaj,
ko steblo jim usahne, ko cvetke jim zveno,
oživlja jih spet voda, da koj se razcveto.

In večno posvečene so božji materi,
so slika nje lepote in nje ponižnosti;
in dokler rod človeški bo gledal krasni svet,
z veseljem bo ppzdravljal te rože vsak pogled.