Rjava škatlica

Živela je siromašna mati, ki je s svojim sinom prebivala v leseni koči ob robu gozda. Mati je doma skrbela za kravico, ki jima je dajala mleko, sin pa je v gozdu nabiral jagode in gozdne sadeže ter prinašal domov strtino, da sta bila čez zimo na toplem. Ko se je nekega dne spet potikal po gozdu, je med grmovjem zagledal zajcem nastavljen skobec, v katerega se je ujela mlada kača. Revica se je na vse načine trudila, da bi se rešila železnega objema, vendar ji ni uspelo. Dečku se je kača zasmilila, stopil je k njej in jo osvobodil. Zdaj pa je kačica spregovorila:
»Prijatelj, ker si mi rešil življenje, ti bom pomagala, da se otreseš revščine. Jaz nisem navadna kača. Moj oče je kačji kralj in zato me odnesi domov k njemu. V zahvalo ti bo ponujal zlato in srebro, toda ti ga prosi samo za tisto rjavo škatlico, ki jo ima na omari.«
Dečko je vzel kačico in jo odnesel k njenemu očetu. Mačji kralj je bil ves srečen, ker mu je dečko rešil otroka, in mu ponujal zlata in srebra, kolikor bi hotel, toda dečko mu je rekel, da če ga že hoče nagraditi, naj mu da tisto rjavo škatlico na omari. Kralj mu jo je res dal in mu rekel:
»Dobro si izbral, ker je ta škatlica najdragocenejše, kar imam pri hiši. Dam ti jo, toda pametno ravnaj z njo. Če boš kaj potreboval, samo trikrat poklonkaj nanjo in dobil boš vse, kar si boš želel.«
Dečko se je lepo zahvalil kralju za darilo, se poslovil od njega in njegove hčere in odšel iz gradu. Toda zunaj je bila že trda tema, in ker se je bal, da bi zablodil v gozdu, je poklonkal na škatlico in rekel:
»Želim si zlatega konja in dvesto vojakov, ki mi bodo kazali pot domov!«
Komaj je to povedal, že se je škatlica odprla in iz nje je skočil zlat konj, za njim pa dvesto vojakov z ostrimi sabljami v rokah. Dečko je zajahal konja in vojaki so mu pokazali pot domov. Ko so ga pripeljali do koče, so s konjem vred spet izginili v škatli.
Zjutraj je rekel dečko materi:
»Mati, oženil bi se rad. Stopite h kralju in mu povejte, da želim imeti za ženo njegovo hčer. Za doto ga ne prosim nič drugega kakor polovico kraljestva.«
Mati je šla h kralju in mu povedala, kaj ji je sin naročil.
»Dobro, dam mu svojo edino hčer za ženo in tudi polovico kraljestva, toda izpolniti mora tri pogoje. Glej, tam pred mojim gradom je breg, obrasel s stoletnim drevjem. To drevje mora izkrčiti, preorati zemljo in jo zasejati z žitom. Žito mora požeti, omlatiti in zmleti ter iz moke speči kruh, ki ga bom imel jutri, ko vzide sonce, za zajtrk. Ako tega ne stori, mu gre glava.«
Mati gre domov in joka po vsej poti, doma pa pove sinu, kaj ji je kralj naročil.
»Nič ne jokajte, draga mati,« je rekel sin. »Vse bo narejeno kakor je kralj naročil.«
Poklonkal je na škatlo in zapovedal:
»Izkrčite drevje, ki raste na bregu pred kraljevim gradom. Zemljo preorjite, posejajte žito in ga požejte, zmeljite zrnje in iz te moke mi prinesite kolač kruha, še preden se sonce prikaže.«
Sonce se je še skrivalo za gorami, ko je dečkova mati že poklonkala na kraljeva vrata.
»Milostljivi kralj, prinesla sem vam kruh za zajtrk,« je rekla in prosila kralja, naj pove drugo nalogo za njenega sina.
Kralj je vzel od matere kruh in rekel:
»Za mojim gradom je breg, kjer ne raste nobena bilka. Povej sinu, da mora ta breg prekopati in v to zemljo vsaditi trto, ki mora še ponoči roditi. Iz grozdja mora sprešati mošt in mi ga prinesti za zajtrk, še preden se sonce prikaže nebu.«
Mati se vrača domov in joka po vsej poti, joka tako močno, da si zmoči naglavni robec, s katerim si je brisala solte.
»Nikar ne jokajte, draga mati,« ji reče sin, ko mu je povedala kaj zahteva kralj. »Vse bo narejeno, kakor je kralj naročil.«
Spet vzame svojo škatlico, poklonka nanjo in zapove:
»Na bregu za kraljevim gradom je pusta zemlja. To zemljo prekopajte in zasadite s trto, ki mora še ponoči roditi. Sprešajte grozdje in mi prinesite sodček vina, še preden se sonce prikaže na nebu.«
Sonce je bilo še daleč za gorami, ko je potrkala mati kralju na vrata in mu izročila sodček mladega vina.
Kralj vzame vino in reče materi:
»Vidim, žemska, da je tvoj sin vreden, da postane moj zet, toda svoje hčere vendar ne morem pustiti v tvojo leseno kočo. Zato povej sinu, da mora tam, kjer stoji vajina koča, še nocoj sezidati grad. Grad mora biti velik kot moj, stene morajo biti iz čistega srebra, okna in dveri pa it čistega zlata.«
Šele zdaj je jokala ubaga mati! Ni bilo suhega mesta na njenem predpasniku, tako ga je zmočila s solzami. Ni si mogla zamisliti, kje naj bi dobil njen sin toliko srebra in zlata.
»Ne jočite, mati,« ji je rekel sin, ko mu je povedala, kaj ji je zapovedal kralj. »Vse bo narejeno, kakor je naročil.«
Spet vzame škatlico v roke in zapove svojim vojakom:
»Tu, kjer stoji najina koča, mi sezidajte grad. Večji in lepši mora biti, kakor je kraljev. Stene kaj bodo iz srebra, okna in dveri pa iz čistega zlata.«
Sonce se še ni prikazalo na nabu, že je bil grad sezidan. Stene so bile srebrne, dveri in okna zlata. Od dečkovega gradu do kraljevega je bil zgrajen železen most in na njem so cvetele rožice, na ograji pa so prepevali ptički.
Naslednji dan je dobil dečko kraljevo hčer za ženo. Štirinajst dni je trajala gostija pri kralju, štirinajst dni pa se je nadaljevala v srebrnem dečkovem gradu. Niso imeli kuharic in strežnikov, vendar je bilo vsega dobrega toliko, da bi se tudi mi najedli, če bi znali k srebrnemu gradu.