Resnična bajka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Resnična bajka.
Spectator
Izdano: Slovenski narod 10. marec 1882, (15/57)
Viri: dLib 57
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Takraj treh voda in treh gora — komur teh nij dosti, jih našteje še lehko več — pod božjim solncem, navadno pa pod gosto božjo meglo leži in se razprostira od severa proti jugu in od vzhoda proti zapadu krasna dežela, katera se ponaša z raznimi čudi, izmej katerih je to največje, da imajo v njej tujci največ veljave in vse gospodarstvo v svojej oblasti.

Ta dežela ima mnogo pod- in nadzemeljskih otlin. Prve najdeš popisane v rudeče vezanem Bädekerji in tudi drugje, nadzemeljske otline pa odpravljajo in zasipljejo domačini uže mnogo let, a do sedaj brez vidnega uspeha. V tej deželi je po zimi mraz, mej pasjimi dnevi vroče, kadar dežuje — blato in zato so hvaležni prebivalci v svojej modrosti neke ulice krstili za Blatne ulice, ker se te tvarine ondukaj nahaja posebno veliko. Prebivalci so raznega temperamenta, a velika večina ima tisto uže sitno evangelijsko pohlevnost, da če mu jedno gorko založiš na levo lice, ti še desno nudi, češ: Še jedno, to je zaradi ravnotežja!

Glavno mesto v tej deželi je tako staro, da se dolgo niti za prvotno ime nij znalo. Stoprav po mnogih prepirih in po bistroumnih preiskavah najmlajšega izmej preiskovalcev dognalo se je, da se mu je nekdaj, ko še nij bilo fakcijozne opozicije in jednacih muh v deželi, rekalo Aquilina. Kako ime mu je denes, tega se ne drznem povedati, kar naravnost, le toliko bodi omenjeno po strani, da skozi to mesto teče voda, katerej pravijo Ljubljanica. Bistroumen čitatelj, kateri si je priučil nekoliko geografije, bode po teh podatkih pogodil pravo ime. Komur bi se pa to vender ne posrečilo, ta naj prečita tega lista na prvej strani prvo vrsto, tam bode našel, česar išče.

Ker sem tako obrisal kraj, kjer se je vršila moja bajka, določiti mi je še čas, kedaj se je pri­petila. Čas je važen za vsacega, bodi si zgodovinopisec ali kondukter, jezikoslovec ali mežnar, najbolj pa za urarja, kajti slednji od samega časa živi in to še prav dobro.

Da tedaj ustrežem vsem, naj povem, da se je to zgodilo v prvem letu fakcijozne opozicije ali „mačkine žalosti“ in takoj tisto nedeljo po tistej soboti, ko so „Novodobne prikazni“ skušale motiti javni mir in red.

V glavnem mestu izhajajoči list „Rodan“ prinesel je namreč tisto soboto članek, v katerem označuje neko vrsto ljudij, ki so v srednjem veku nosili dolge sulice, a slednje sedaj zamenjali z lakotnimi žepi, kakeršnega ima Šuštarjev Miha v Kranji. Zaradi tega se ta list nij smel odpeljati križem svet, le nekoliko iztisov razfrčalo je po mestu, pa ti so se brali prav marljivo in namen bil je dosežen vsaj v glavnem mestu.

Kakor je po soboti navadno nedelja, tako tudi takrat. V nedeljo pa gre vsak človek rad uživat čisti zrak, kateri tembolj tekne, ako se mu primeša nekoliko dobre kave ali pečenke z ražnja in primeren delež primerno dobrega piva ali vina. Da so tedaj zavodi, „kjer Bog roko ven moli“ ob nedeljah dobro obiskovani, nij treba še posebe zatrjevati. Ker je tako imenovani „Schweizerhaus“ tudi zavod jednacega namena, obiskala ga je to nedeljo odlična gospoda. Sedeli sta pri jednej mizi dve trgovski družini: Čivič in Vesnik, pri drugej pa magistratni svetnik Repona in ravnatelj Rham, lastnik nekega dobro znanega zavoda. Vsi so bili dobre volje in veselili so se lepega dne. Pa človek nikdar ne ve, kje ga čaka nesreča. Zdajci zatemne se steklene duri in „herein mit gewaltigem schritt“ ponosnega pogleda in z učeno nagubanim obrazom, kakor bi bil baš iznašel četrto dimenzijo, vstopi gospod Kirper, nadzornik vseh tistih poslopij po deželi, kjer se je časih prodajala leskova mast, a bi se dandenes rado prodajalo kulturno maslo — mož, ki vé, kako treba tam, kjer ljudje ne slové baš zaradi telesne lepote, lepe otro — — — otrobe delati.

Prisede k mizi, kjer sta se ušatorila g. Rham in Repona in po običajnih pozdravih prične se razgovor. Prvi, to je gospod Rham, vpraša mej drugim prišleca, je-li uže čital, kar je prinesel včeraj „Rodan“? Kakor bi ga bila kača piknila, cukne g. Kirper in jezno odvrne: „Ah was, diese Bagage ...“ Ne pusti mu izgovoriti g. Rahm ter mu namigne, češ, pri onej mizi so ljudje, ki utegnejo čuti. A gospod Kirper, nevajen nikakega ugovora odreže se v svojej oholosti: Gerade desswegen sag ich's, damit es diese Bagage hört!

In dosegel je svoj surovi namen! Mirni gostje, družini Čivič in Vesnik, proti katerim je brez najmanjšega povoda naperjena ta psovka, čuli so jo pa, ker nijso hoteli prouzročiti nikakega trušča, so tiho in voljno potegnili svoje listnice in plačali svoj račun, neotesano razžaljenje pa uteknili v svoje žepe in odšli. A vračaje se domov in do denašnjega dne še vedno ugibajo, kje dobiva deželni šolski nadzornik take neotesane izraze in od kod tako obnašanje. So li to uže nasledki plemenskega blaženja? Ali so to spomini na Dunaj in nasledki prepogostega občevanja z nemškimi glumači?

Kaj sta k temu škandalu rekla g. Rham in Repona — katera sicer tacega tona nijsta vajena — nijsem mogel zvedeti kljub vsemu prizadevanju. Še to betvo, kar sem zvedel, pričivkal mi je radoveden vrabec; kdor maje neverjetno z glavo, naj le pazno posluša, kako vrabci čivkajo po strehah: Čivič! čivič! — Vrabci so talentirani, še jeden „debut“ gospoda Kirperja, in znali bodo prav dobro še „Bagage“.

Spectator.