Repuščica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Repuščica.

Bila sta mož in žena, ki sta si srčno želela, da bi jima Bog dal vsaj jedno dete. Naposled ju je uslišal in dobila sta hčerko, ki ji je bilo ime Repušica. To pa je bilo tako: Stanovala sta v majhni hišici, iz nje se je skozi majhno okno videlo na krasen vrt, lepo obdelan in zasajen z raznobojnimi cvetlicami in sočnimi rastlinami. Vrt je bil ograjen z visokim zidom, in nihče se ni upal iti vanj, ker je bila lastnica tega vrta - čarovnica. Ta je imela veliko moč in ves svet je trepetal pred njo.

Lepega dne je gledala žena skozi ono majhno okno na vrt, kjer je zapazila gredico, zaraščeno z najlepšo repušico*(*motovilec). Ta je bila tako sveža in zelena, da je žena dobila silno poželjenje po njej in bi se je bila rada najedla. To hrepenenje je rastlo od dne do dne in ker je vedela, da je ne more dobiti, jela je hirati in bledeti, da se je bilo bati za njeno življenje. Mož njen je bil ves zbegan vsled tega in jo je vprašal: "Kaj ti pa je, ljuba žena?" "Oh, umrla bom, ako ne dobim repušice iz vrta tam za najino hišico." Mož, ki je bil zelo skrben za svojo ženo, si je mislil: "Predno bi dopustil, da bi mi žena umrla, raje se splazim na vrt po repušice, naj me stane, kar hoče." V večernem mraku zleze čez zid na čarovničin vrt, pridvigne z lopato perišče repušice in jo prinese svoji ženi. Ta si jo pripravi za solato in jo slastno povžije. S tem pa je svojo poželjivost še podvojila, dišala ji je tako, da je drugi dan hotela pojesti trikrat toliko. Da bi se bila utešila, moral je mož zlesti še jedenkrat čez zid na vrt. In to je tudi storil.

Ko se je bil spustil zvrh zidu na tla, ustrašil se je silno, ker je pred njim stala čarovnica. "Kako se drzneš", reče mu jeznega obraza, "priti na moj vrt in tatinsko odnašati mojo repušico. Za to se bodeš še bridko kesal! "Oh!" odgovori milo proseč, "odpustite mi dobrotljivo, le sila me je gnala v to; moja žena je skozi okno zagledala repušico in jo je tako zelo zaželela, da bi umrla, ako bi je nekoliko ne pojedla." Čarovnica se je pomirila in je rekla:

"Če je tako, kakor praviš, tedaj ti dovoljujem, da si vzameš repušice, kolikor ti je drago, toda s tem pogojem, da mi prepustiš otroka, ki ga bode tvoja žena dobila. Dobro se mu bode godilo in jaz bom zanj skrbela prav po materinsko." Mož je v strahu vse obljubil in ko je prišlo dete na. svet, prišla je takoj čarovnica, mu dala ime "Repušica", ker je bila deklica, in jo je odnesla.

Repušica je postala najlepše dekle pod solncem. Ko je bila dvanajst let stara, jo je čarovnica zaprla v stolp, ki je stal v samotnem gozdu, in ni imel ne duri, ne stopnic, samo blizo vrha je majhno oknice razsvetljevalo notranjščino. Kedar je hotela čarovnica priti v stolp, tedaj je stopila pod zid in je klicala:

"Repušica, Repušica,

poglej, poglej iz oknica,

lase si daj razvezati,

po njih čem k tebi splezati."

Repušica je imela dolge krasne lase, tanke kakor zlata preja. Ko je čula glas čarovnice, razvezala je svoje kite, ovila jih okoli kljuke -na oknu, spustila navzdol, da so segale z 10 metrov visokega zidu do tal, in čarovnica je sple¬zala po njih do Repušice.

Tako je minulo nekoliko let in prigodilo se je, da je kraljevi sin jahal skozi gozd in prišel do stolpa. Tu mu je donel o tako ljubko petje na uho, da je obstal in poslušal. Bila je Repušica, ki se je v samoti kratkočasila stem, da je prepevala mile pesmice. Njeni zvonki glasovi so očarali poslušalca. Kraljevič je hotel k njej, iskal vhoda, a ga ni našel. Vrnil se je domov, a petje mu je seglo tako v srce, da je potem vsak dan prihajal v gozd poslušat petje. Nekoč je stal za drevesom in videl, da je prišla čarovnica. Slišal jo je klicati proti oknicu gori:

"Repušica, Repušica,

poglej, poglej jz oknica,

lase si daj razvezati,

po njih čem k tebi splezati .'

Nato je dekle spustila svoje kite do tal, in čarovnica je po njih splezala k njej. "Ako je to lestvica, po kateri se kvišku pride, potem poskusim tudi jaz svojo srečo. In drugi dan, ko se je jelo temniti, je prišel k stolpu in klical:

"Repušica, Repušica,

poglej, poglej iz oknica,

lase si daj razvezati,

po njih čem k tebi splezati. "

Takoj padejo krasni lasje do tal in kraljevič zleze po njih kvišku.

Brž se je Repušica ustrašila, da je prišel k njej mož, kakoršnega še ni videla nikdar; a kraljevič jo je prijazno nagovoril, rekoč, da je njegovo srce kar omamljena po njenem milem petju in da ni imel miru, dokler je ni videl. Repušica se je pomirila, in ko je vprašal, bi li ne hotela njega vzeti za moža, ona pa je videla, da je mlad in lep, mislila si je: ,,'I'a me bode bolj ljubil, kakor stara kumica, " zato je rekla "da!" ter mu je segla v roko. Pripomnila pa je še: "Prav rada grem s teboj, ne vem pa, kako bi prišla doli. Ko prideš drugič, prinesi seboj svilnato štreno, iz nje si spletem lestvico in ko jo izgotovim, splezam po njej doli in vzameš me na konja." Dogovorila sta se, da pride odslej vsak večer k njej, kajti podnevi prihaja vedno starka. Čarovnica o tem niti slutila ni, dokler ni Repušica sama rekla: "Povejte mi vender, gospa kumica, kako je to, da vas tako težko dvignem kvišku, mladega kraljeviča pa tako lehko." "Oh, ti brezbožno dete ti," vzklikne čarovnica, "kaj moram slišati; mislila sem, da sem te ločila od vsega sveta, ti pa si me tako grdo varala!" V svoji jezi je pograbila Repušico za lase, jih ovila okolu svoje levice, in s škarjami odstrigla z desnico. Na mah so ležali krasni lasje na tleh. To pa ni bilo še dosti. Neusmiljeno jo je tirala v divjo puščavo, kjer je v strašni bedi preživela mnogo žalostnih dni.

Oni dan pa, ko je Repušico izgnala, je čarovnica privezala odrezane lase zopet na okno, in ko je prišel kraljevič ter klical:

"Repušica, Repušica,

poglej, poglej iz okni ca,

lase si daj odvezati,

po njih čem k tebi splezati. "

spustila je kito na tla. Kraljevič spleza po njej kvišku, a gori ni našel svoje mile Repušice, marveč čarovnico, ki ga je :od nog do glave merila z jeznim pogledom. "Aha," zarenčala je škodoželjno nad njim, "rad bi odpeljal svojo nevesto, a lepe ptice ni več v gnjezdu in ne poje več, mačka jo je vzela in bo še tebi oči izpraskala. Zate je Repušica izgubljena, nikdar več je ne bodeš videl."

Kraljeviča je ta vest grozno pretresla, ves obupan je skočil iz stolpa, si rešil sicer svoje življenje, a trnje, med katero je padel, iztaknilo mu je oči. Slep je zdaj taval po gozdu, se hranil s koreninicami in jagodami in je tugoval in tarnal, da je izgubil svojo drago nevesto. Tako je par let blodil po svetu, dokler ni naposled prišel v divjo pustinjo, kjer je Repušica borno živela. Začul je glas in zdel se mu je jako znan. Napotil se je proti njemu in ko se je približal, spoznala ga je Repušica, ki se ga je ovila okolo vratu in ga jokaje poljubila. Dve njeni solzici ste pomočili njegove oči, in spregledal je, zjasnile so se mu in videl je kakor prej. Nato jo je odpeljal v svoje kraljestvo, kjer sta bila sijajno sprejeta z radostjo in veliko častjo. V največji sreči sta živela do konca svojih dni.