Rekviem za Draškovec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rekviem za Draškovec
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Rekviem za Draškovec, Tedenska tribuna, 21. 2. 1966, let. 14, št. 7, str. 5.
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ne samo brezmejno ogorčenje, resnična žalost me je obšla, da danes moderni barbari odločajo o tem, katere kulturne in zgodovinske dokumente naj uniči buldožer. Ne zato, ker sem osebno globoko prizadeta zaradi porušenega, po vojni še kar dobro ohranjenega gradiča Draškovec … temveč nad brezmejno nekulturnostjo odločujočih ljudi, ki so ugodili želji neodgovornemu nekomu: treba je podreti grad in na njegovo mesto postaviti moderno zgradbo …

Ko sem si po vojni ogledala ta kraj mladostnih spominov, se mi je nad nekulturnostjo prebivalcev od bolečine stisnilo srce. Kaj je uspelo zadružnikom napraviti iz te narodne imovine! Na nekdaj čudovitem parketu, vloženem s črnimi zvezdami, so v sobah gojili piščance, skozi razbito gotsko okno kapelice je molela pločevinasta cev, ker so v nji namestili kotel za kuhanje žganja, pozneje so to lepo osmerokotno kapelico spremenili v »silos«. Zaradi malomarnih odnosov nevednih ljudi, ki so gospodarili na Draškovcu, je vse vidno propadalo. Dvakrat sem zaman intervenirala in opozarjala na propad Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani, a žal zmerom zaman. In tako se je gospodarilo vse naprej, dokler niso po dvoletnem razpravljanju pri novomeških instancah odločili, naj gradič Draškovec kratko malo izgine s tal . . . v dolini gradov je en grad manj . . .

To je ena izmed tragičnih resnic. Ni se več splačalo plačati 40 milijonov, ki bi bili baje potrebni, da se ohrani grad, ki je po malomarnosti in brezbrižnosti odgovornih ljudi 20 let iz leta v leto bolj propadal. Treba ga je bilo porušiti v imenu načela: zgraditi na njegovem mestu moderen dvojček. Prav gotovo bi se v bližini Draškovca našel primeren prostor, kjer bi lahko postavili novo zgradbo. Grad pa bi lahko preuredili za upravne prostore zadruge. Toda — zvoniti po toči ne pomaga!

Draškovec tudi v literarnem pogledu ni bil brez pomena, kar mora biti znano vsaj literarnim zgodovinarjem, če že ne ravnatelju muzeja ali pa Zavodu za spomeniško varstvo v Novem mestu. Na Draškovec je namreč zahajal Prešeren[1].

Brat starega očeta, Anton Trenz[2], je bil prijatelj in sošolec Prešerna, s katerim sta skupaj študirala pravo na Dunaju. V pismu Čelakovskemu[3] Prešeren omenja, da je bil Trenz prvi, kateremu je zaupal svoje pesniške prvence. Ta mu je svetoval, naj jih pokaže Kopitarju. Anton Trenz, ki je zblaznel še kot razmeroma mlad sodnik, je do visoke starosti živel pri svojem bratu na Draškovcu. Veliko je govoril o Prešernu, in da je Prešeren v resnici zahajal na Daškovec, je kot dokaz ostala ohranjena neka kupna pogodba, ki jo je stric svoj čas izročil kot poročno darilo Otonu Župančiču. Po Žigonovem zatrdilu ni bil na tej listini le Prešernov podpis, temveč je vso pogodbo spisal on sam.

Na Draškovec je zahajal tudi slikar Beneš[4], ki je na Draškovcu veliko portretiral in slikal. Prav tako naša slikarica Ivana Kobilca, Vavpotič in drugi.

Vsa navedena dejstva menda niso bila neznana ljudem, ki so soodločali pri tragični usodi Draškovca. Nerazumljivo mi je, kakšnim vplivom so podlegli. Draškovca ni več …

Naj končam z besedami O. Župančiča Zgrozim se in oči zaprem[5].


Opombe urednice[uredi]

  1. Ante Mahkota, naslov, Tedenska tribuna, x. 2. 1966, let. 14, št., str, .
  2. Ivo Pirkovič, Kulturni spomenik – žrtvovali govedoreji, Tedenska tribuna, 21. 2. 1966, let. 14, št. 7, str. 4-5.
  3. Albrehtova se je motila, ko omeni Prešernovo pismo Čelakovskemu. Gre za drugo pismo Franceta Prešerna Matiju Čopu, Celovec, 13. februar 1832: https://sl.wikisource.org/wiki/Drugo_pismo_Franceta_Pre%C5%A1erna_Matiju_%C4%8Copu,_Celovec,_13._februar_1832. V prevodu: Audi rem Kot jurist 4. leta sem pokazal zvezek carminum carn. svojim prijateljem iz od katerih me je neki Trenc, ki je zdaj blazen, pregovoril, naj jih dam brati formul. V metričnem in slovničnem pogledu so bile nekako to, kar so Levičnjekove kantilene. Form. mi je dal dober svet, naj jih nekaj let pustim ležati in vzamem potem pilo v roke.
    1. https://sl.wikisource.org/wiki/Še_nekaj_o_Prešernu_pod_Gorjanci
    2. https://sl.wikisource.org/wiki/Gospod_Anton_(1960)
    3. https://sl.wikisource.org/wiki/František_Ladislav_Čelakovský
    4. https://sl.wikipedia.org/wiki/Ladislav_Benesch
    5. Verz iz pesmi Slovo (Ciciban, 1932)