Razpoloženja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Razpoloženja.

M . V . Brezovnik.

Razpoloženja, vi metuljčki pestrih perotij, ki se zibljete med svetom in menoj — kaj bi mi bilo življenje brez vas?

Bilo bi mi, kakor brezzvezdno nočno nebo, kakor puščava v nedogled se raztegajoča, kakor morje zamrznjeno, ležeče v strahovitem miru, ki boli človeško uho, kakor gozd brez listja v dneh, ko se prismehlja v ledeno naravo Vesna. Bilo bi zame, kakor dela poln dan brez veselja, kakor večno enoinisto, mrzla resnica brez oblike in vsebine . . .

Tako pa je življenje moje v luči divnih razpoloženj enako vsemirja brezmernemu svodu, kadar drve pod njim tuleči orkani, ki ga v trenutku prevlečejo s teškimi, jeznimi oblaki in ga spremene kmalu zopet v omamno svetlobo; je kakor rodovitno polje z valovitim klasjem, čez katero hitijo plesajoče sence .. . je kakor morje, ki leži v sanjajočem slovesnem miru in se zopet jezno in tuleče kuha — kakor log pomladanski, kjer zeleni nežno listje in kliče samotna kukavica, kakor velikonočno jutro, kakor sanje mladosti, kjer se nade in obupi v brezbrojnih oblikah zapletavajo. Je mi, kakor nova, neznana pot po gozdu, ki pelje v divje kraje, se spušča v bajno dolino, se vije vbrezmerne, vratolomne višine in odpre razgled, kakoršnega dosedaj še nihče ni videl — niti jaz sam.

Zato vas ljubim razpoloženja, kakor ljubi ptica lahek zrak. Varujem in branim vas, kakor varuje trubadur, ki roma po svetu, svojo mandolino.

Včasi me zanesete na mehkih, svilenih perutih v bajne, prelestne svetove, kjer drhti duša moja in kjer bije srce pritajeno, boječ se, da ne bi motilo s svojimi udarci nadzemeljske, sladke melodije, ki plavajo kakor nevidni angelji raz srebrne strune in me objemavajo, mi gladijo razgreta lica in me narahlo, komaj čutno poljubujejo na čelo . . .

Ves drhtim takrat in misel sama, da mogoče pojenja vse to, bi bila strašna, neznosna . . . Kakor ostre, v strupu kaljene puščice mi frči v lica poulično, prostaško grohotanje, in nadzemeljskih harmonij opojnost zakrijejo temni oblaki, kakor katafalčne rjuhe .. . V svoje kremplje me stiskajo pošasti. Že čutim, kako grabijo nesrečno dušo, da mi jo iztrgajo, ugrabijo in pokopljejo v blatu, kamor so položili že zdavna podle svoje duše . . .

Varala ste me razpoloženja. Zapeljala ste me v zmote, zvabila ste me v past.

Vse ono nadzemeljsko je bilo le sredstvo skritim krempljem, poželečim mojo dušo. A le hipno, pa trenutek samo so me grabile in ranile te kreature — potem pa ste me rešila ve razpoloženja. Zato ne maram drugega vodnika na poti življenjski . . .

Sledim vam, kakor človek, ki išče zaklad in sledi trepetajočim, varljivim močvirnim lučicam in dasiravno ste me mnogokrat zapeljala, da sem strmoglavil v prepad, verujem vendar trdno, da so tam zlati zakladi, kjer gore vaši plameni.

Poznam vas in vem, da me dvignete zopet iz brezdna in me popeljete, svetilnikom v viharnih nočeh enaki, zopet nazaj na varno življensko pot.

Enakomerna ni vaša luč, a je zato tem lepša in toplejša.

Če bi ugasnila, bilo bi v mojem domu ognjišče mrzlo in ledeni viharji bi veli okrog mene. Zato vas varujem in hranim, ve moja razpoloženja, kakor žgalni plamen in nikdar ne bom dopustil, da bi ugasnila . . .