Razpad družbe in propad umetnosti
| Razpad družbe in propad umetnosti. Srečko Kosovel |
Članek je bil v eni od številk Mladine po Kosovelovi smrti objavljen z opombo pod črto: »Pričujoči članek je odlomek daljše študije, ki je bila namenjena za uvod vrste predavanj 'Literarno-dramatičnega krožka', ki bi se naj vršila pozimi 1925/26 v Mestnem domu. Nameravani predavanji Cirila Debevca o napakah slovenskega gledališča in Bratka Krefta o ruskem teatru, sta bili deloma že, delom a pa še bosta v odlomkih objavljeni, danes pa objavljamo v izpopolnjenje celotne slike Kosovelov članek, ki vsebuje kljub fragmentarnosti dokaj zanimivih opazovanj naših družabnih in kulturnih razmer. Uredništvo.«
| |||||||||
I.
[uredi]Vprašanje, ki ga bom tu načel, je preobsežno, da bi ga bilo mogoče izčrpati v enem predavanju. Že samo obravnavanje strukture človeške družbe, zakonov razvoja in propada, je tako široko in obsežno, da je nemogoče razložiti vse zgodovinske oblike onih zakonov, ki so družbo ustvarjali, ter onih, ki so jo razkrajali. Procesi nastajanja in razpadanja so tako komplicirani, ter se med seboj tako križajo in prepletajo, da jih lahko popolnoma jasno razloži le strokovnjak-znanstvenik. Jaz pa si nisem postavil naloge, ki si jo postavi znanstvenik, da razišče namreč vse življenjske zakone, ne glede na njih uporabo v življenju. Nasprotno: naše skrajno slabe razmere, v katerih živimo, zastoj našega kulturnega razvoja, letargija in pasivnost, ki jih opazi človek lahko kjerkoli, posebno tipične pa še v središču Slovencev, v Ljubljani, vplivajo na mladega človeka vse drugače kakor osvežujoče. Tudi čuti mladina v sebi vse prej kakor temelje kakemu statičnemu, znanstvenemu raziskavanju. Mi se zavedamo, da leži odgovornost bodočnosti na nas, da ležijo v bodočnosti pogoji našega življenja. Zato ne bomo podobni tistemu učenjaku, ki mu je prišla postrežnica povedat, da je streha v plamenih, pa je odvrnil, da njega gospodarstvo ne zanima.
A ko smo doživeli katastrofalen poraz 1918. leta, ko so odločali o naši življenjski usodi tujci, ne pa mi sami, katastrofalen poraz, ki je imel za posledico črno zaznamovani Rapallo in za Slovence sramotni koroški plebiscit, tedaj leži vzrok temu porazu v naši nepripravljenosti. Nesmotrenost našega dela je dobila s tem trdo in težko klofuto, pa vendar zasluženo. Ta klofuta je bila tako močna, da bi lahko v zdramila vse Slovence, a ponižni in bogaboječi Slovenci so jo v zprejeli kleče kot božjo kazen za grehe trikrat petsotletnega suženjstva in tlačanjenja.
»Res je,« mi bo odvrnil lepoumni estet, »toda to vendar nima pomena za umetnost. Umetnost ima sama svoje zakone in je vzvišena nad vsakdanjostjo.«
»Vidite, to je tista beseda,« odvrnem estetu, »vzvišena nad vsakdanjostjo.« To je tista beseda, v kateri leži vsa skrivnost našega propadanja. Rajše hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali. V času, ko nas tepe bič evropskih imperijalizmov poklekamo pred Boga in molimo za svoje pravične gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je Bog dal človeku.
Kaj pomeni »vzvišen nad vsakdanjostjo«? To pomeni; pljuj mi v obraz, izvrtaj mi oči, samo moje sanje mi pusti, tepi me, s škorpioni me tepi, zato, da se pokorim za vse grehe, ki so jih naredili tekom 2000 let kralji in papeži, carji in kardinali. To pomeni »vzvišen nad vsakdanjostjo.« In najbrž pomeni še tole: Molil bom Boga in se mu zahvaljeval, da mi je dodelil milost, da trpim in da se v trpljenjenju očiščam.«
Ta namišljeni pogovor je verna slika našega duševnega življenja. Izbegavanje realnosti, bojazen pred trdo in brezobzirno palico vsakdanjosti in kot nujna posledica popolna desorientacija v vseh še tako neobhodnih in važnih življenjskih vprašanjih. Mesto, da bi naš razbiti voz razvoja spravili v tek, da bi si predočili neizbežen propad slovenske bodočnosti, ki nas čaka, ako bomo prekrižanih rok stali pred tekočimi dogodki, stopamo iz realnosti v nejasen misticizem in v ekscentričen solipcizem lastnega izpopoldnjevanja.
Na ta način odmirajo naše sile, ki izvirajo predvsem iz gibanja človeštva ter se tam zgoščujejo in jačijo, na ta način in slabijo energije človeške duševnosti, ki so močne le, ako so v kontaktu z drugimi življnenjskimi energijami, na ta način stopamo iz gravitacijskega polja vsakdanjih vprašanj v indiferentno sfero osamljene duševnosti, ki se je ločila od sveta, ki išče samo lastnega izpopolnjevanja in ba ta način odmre od gibalnih sil človeštva.
Že vnaprej vem, kaj mi bo na to odgovoril lepoumni estet. Rekel mi bo: »Res je, da je slovenski narod razbit v štiri dele, mogoče je tudi res, da propada naša industrija in naše gospodarstvo, mogoče je tudi res, da bo v kratkem zopet 3000 slovenskih delavcev na cesti, ali kaj zato. To so krivice. Duhovno pa smo Slovenci enota in trpljenje obuja človeško dušo.«
Jaz bi mu pa odgovoril, da ni mogoče, da človek veliko misli na svojo dušo, če mora ves dan kopati premog, če mora ves adn preživeti v plavžih, po žrebljarnah in v tovarnah za karbid. Tako trpljenje ne obuja človeške duševnosti, marveč o otopeva. In človeku, ki mora ves dan delati le zato, da lahko živi, preostane le malo časa za duševno kulturo. Duševnost kulturo lahko uživa le oni, ki ima take življenjske pogoje, da ni že popolnoma izčrpan in izmučen kadar gre v gledališče ali na koncert ter kadar hoče čitati knjigo.
Čeprav navidezno brez zveze, je vendar to dejstvo silne važnosti za umetnost. Kajti umetnik — bodisi iz proletarskega ali gosposkega pokolenja — se po n av a d i — če je umetnik! — dvigne v najvišjo sfero splošne duševne kulture, ki jo uživa oni del človeške družbe, ki se ne ubije popolnoma v skrbeh za vsakdanji kruh. Predno popolnoma preživi vso to kulturo, je že podzavedno prožet z ideologijo te kulture, ki temelji v osvoboditvi človeka od najnujnejših vsakdanjih potreb. Čisto jasno je, da tak umetnik potem ne gleda življenja s stališča vsakdanjih borb in potreb, marveč da se izživlja ali v lastnem izpolnjevanju, ali v uživanju; in če dospe do spoznanja, da je v družbi razkol, ki loči izkoriščevalce od delavcev (tudi intelektualcev!) sicer mogoče stopi na strani ustvarjajočih delavcev, toda z ono ideologijo, ki jo je pridobil iz najvišje razvite kulture, ki jo je ustvaril kapitalizem.
Na ta način je v ostrem kontaktu z ono družbo, ki danes propada, ki se je osvobodila najtežjih del v življenju, živi od rente in delnic, od borz in industrije; z nitmi življenja je organično privezan, zlit z ono družbo, ki jo sicer prezira, a kateri ustvarja duševno kulturo.
S tem pa, da postane njemu samemu ideal življenja brezdelje in uživanje, izgubi ono agresivno silo, ki izvira le iz trdega kontakta z vsakdanjimi življenjskimi borbami. S tem, da postane njegov edini cilj samo izpolnjevanje, izgubi moč za reševanje vsakdanjih vprašanj, izgubi stik s celotnim življenjem.
In tukaj leži rešitev za ono vprašanje, ki sega moramo zavedati, ako hočemo pravilno spoznati vzroke propadanja naše umetnosti. Ruski pesnik Polanskih je nekoč rekel: »Ako je Rusija ocean in sem jaz val, ne morem mirovati kadar se giblje ocean.«
Vsa Evropa še drhti od bolezni, ki se imenuje svetovna vojna. Velike politične, gospodarkse in socijalne borbe gibljejo množice, nov družabni red, socijalizem stoji v bližnji bodočnosti, družabni red kjer bodo vsi ljudje imeli enake pravice, naš umetnik pa sedi v kavarni in premišlja kako bi eksotiziral svoje bedno, ubožno življenje, kako bi poživel svojo v artizmih izgubljajočo se umetnost. Nove oblike išče naš umetnik, pa ne ve, da življenje samo ustvarja nove oblike. Seveda kdor ne živi tega novega življenja, ne more tudi ustvariti nove vsebine, ki naj rodi novo obliko.
Naš umetnik je izgubil stik z življenjem ne samo slovenskega naroda, marveč stik z življenjem celokupne Evrope in tukaj sahne kakor izpodrezano drevo. Navadil se je brezdelnega bohemiziranja, popivanja, zato ker si je poiskal pri aristokratski družbi vzor brezdelnega lahkega življenja, ki se ne briga nič za okolico, ampak le zase. Kakor je izgubila stik z življenjem ona družba zgornjih desettisočev in je danes odmrla vsem življenjskim vprašanjem, postala nesposobna in popolnoma mrtev faktor v življenju, tako je ostal tudi slovenski umetnik brez besed na vsa vprašanja, ki mu jih je postavila doba pred oči, da jih razreši. S tem, da ni spoznal težišča sodobnega življenja, da se ni postavil v središče kaosa, bo omahoval in padal in kadar se bo kaos uredil — odletel. Žal, da se mora pri nas tako primitivno, a zato nič manj važno konstatacijo, pribiti šele leta 1926, ko smo zaostali najmanj 50 let za svetovnim razvojem.
II.
[uredi]Mogoče smo podedovali Slovenci v petnaststoletnem vso tisto potrpežljivost, s katero so prenašali naši predniki težke okove. Mogoče izvira iz te potrpežljivosti ona vera v usodo, ki nam je vedno kalila jasen pogled v bodočnost in nas slabila. Vsaj iz sodobnega političnega in kulturnega položaja bi se dalo tako sklepati. Pasivnost, ki prevladuje v naši mentaliteti in ki je eden najbistvenejših karakteristik sodobnega življenja, pasivnost, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove, a ki obenem paralizira vsako individualno gibanje, ta pasivnost je danes ona komponenta, ki pospešuje naš zastoj in našo zaostalost. Naša inteligenca, ki se je navadila v svojem melanholično romantičnem nacijonalizmu ceniti in spoštovati le mnogoštevilne narode, ta inteligenca je postala malodušna in veruje v božjo pravico in Zvezo narodov. Ker se je ta inteligenca odtrgala od ljudstva, ker je izgubila stik z vrelcem življenja in ostala v manjšini, se ozirala večinoma na svoje lastno življenje in tako pokopala prepad med seboj in ljudstvom, je izgubila vse one življenjske sokove, ki vro iz ljudstva in so še zdraviin močni.
Tako se je tudi pri nas izvršila, sicer veliko pozneje kot drugod, diferenciacija družbe, ki je danes veliko usodnejša za mali narod, kakor za velike narode. Ta diferenciacija družbe pa sama na sebi ni škodljiva, saj je samo posledica razvoja. Škodljiva je zato, ker se je slovenska vodilna inteligenca odtujila potrebam slovenskega ljudstva. Slovenska inteligenca je pozabila, da so potrebe celokupnega naroda potrebe slovenskega ljudstva in potrebe slovenske inteligence.
Pozabila je ta slovenska gnila inteligenca, da je potreba najti — ako naj ima življenje zmisel — cilj svoje borbe, da je potreba najti formulo življenske oblike naroda, ako naj Slovenci še ostanemo kot narod. Zato je velik del slovenske inteligence omahnil tja, kamor je kazalo: v Jugoslaviji v jugoslovanstvo, v Italiji v italijanstvo, v Avstriji v nemštvo ... Kajti vsak slaboten, bolan človek rabi opore, tako jo je rabila tudi slovenska inteligenca. Zato je ta slavna inteligenca postala obupno malodušna, ko smo doživali rapallski dan ter dan koroškega plebiscita. Ker pa je mislila samo nase, se ni vprašala, kjer je rešitev iz teh porazov. Začela je živeti življenje zase, in najboljši del inteligence je spoznal grenko a resnično dejstvo, da po starih potih ni rešitve za slovenski narod, ampak samo neizbežen propad.
Ali smešno žalostno bi bilo, ko bi mi umrli na predvečer kapitalističnega imperijalizma. Smešno bi bilo, ko bi nam bilo predolgo čakati še en dan do popolne rešitve, do popolne odrešitve, ko smo čakali te rešitve že stoletja. Smešno in maloupno bi bilo, ko bi zavrgli vse energije sier nesmotrenega, pa vendar dostikrat tako zelo požrtvovalnega ela naših prednikov. Smešno bi bilo, ko bi zaupali Zvezi narodov in vsem romantičnim wilsonjadam. To naše zaupanje v tujo namesto v lastno pomoč je znak naše propadajoče inteligence, ki je tako propadala, da niti v svojo lastno moč ne zaupa več.
Dejstvo, da nismo nikoli našli soglasja med slovenskimi življenjskimi vprašanji in med problemi, ki si jih je stavila Evropa, to dejstvo je vzrok naše politične in kulturne zaostalosti v preteklosti in sedanjosti. Preveč smo se ogledovali po Evropi, premalo po sebi. Nismo se smatrali za člane Evrope, ki morajo iti vzporedno z evropskimi gibanji svojo lastno pot, ampak samo za majhen narod, ki se mora ukloniti evropskim idejam, ako noče, da radi njih propade.
In danes je to dejstvo dospelo do kulminacijske točke. Slovenci se ne znajdejo sredi kaosa bolne evropske diplomacije, ki kupčuje z ozemlji malih narodov in miri uporne poglede z Zvezo narodov, v kateri sedijo ravno tisti ljudje, ki so ta ozemlja prodajali, ravno tisti ljudje, ki ta ozemlja zatirajo.
Na prvi pogled so ta razmotrivanja postranskega pomena. Ali v resnici ni tako. V narodu, ki je individualen del organizma človeštva, je duševna kultura merilo njegovih življenjskih sil. Kajti kakor je gospodarstvo izraz človekovih vsakdanjih vitalnih potreb, kakor je politika samo izraz borbe za vse te vsakdanje potrebe, tako je kultura, in to v največji meri umetnost, izraz onih človekovih sil, ki so v borbi za vsakdanjo eksistenco še preostale za duševno življenje samo. Vse te sile pa so medsebojno povezane in izključeno je, da bi narod z majhno življenjsko silo ustvaril močno, veliko umetnost.
S tem pa, da smo Slovenci ločeni v najmanj tri dele, da se naša inteligenca uvršča v eno s propadajočo kapitalistično inteligenco sveta, da se oddaljuje od resničnosti, da si ne stavi skupnega cilja za bodočnost slovenskega naroda, s tem razpada kohezija naših življenjskih sil, s tem odmira slovenska učena družba življenju in s tem je slovenska umetnost zapisana propadu ...