Razpad

← Nikoli več

Razpad Pesmi v prozi Srečko Kosovel

Na vogalu (Srečko Kosovel) →

Viri	Srečko Kosovel. Zbrano delo, 2. Ljubljana, DZS, 1974 (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).
Dovoljenje	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Pravijo, da v naši dobi propadajo države, narodi in ljudje. Res je: ko stopam preko ceste, čutim to valovanje in prelivanje sil, to neurejenost in mraz. Zdi se mi, kot da se omotičen zibljem na vrhu jambora in da bi rad pal — pal — in nikoli več vstal. A pasti ne morem. Ne morem, čujete, da ne morem?

Kadar tako grem, se spomnim na vesolje. Na tisto vesoljno zibanje, prelivanje, vstajanje in propadanje, padanje in umiranje in večno bistvovanje simbolnih oblik, večno mavrično bleščanje ene in iste reke, ki teče, da se izravna. Glej, in moj korak, ta korak, ki je zazvenel v mraku, ko sem iskal v spominu za teboj, deklica, tudi ta korak sozvanja z ritmom vesoljstva.

Ali res vse propada? Glej, ko že temni spomin nate, še živiš, še jasnejši je blesk tiste tišine, ki sem jo zazrl v tvojih pol zaprtih očeh, o deklica!

Ni razpada; jaz hočem k tebi, kaos hoče k harmoniji; povej, kdaj, in oba pojdeva na Bled ali v Bohinj ali doli k morju.

Glej, ni razpada; midva hočeva: duša k duši.