Rajhenburg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rajhenburg
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Raštanj
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.Podzemeljski hodnik[uredi]

Pripovedujejo, da je vodil podzemeljski rov iz Turna (dolnjega gradu) v gornji grad. Pravijo pa tudi, da je vodil drug rov iz Turna pod Savo do krškega gradu na bivši kranjski strani.

2.Sovražni brat[uredi]

Posestnik gornjega gradu je umoril svojega brata, sta,-nujočega v spodnjem gradu, ker ga je zavidal radi njego¬vega večjega posestva. Podložniki so se razširili in so bratomorilca ubili.

3.Sovražna si brata[uredi]

I. Živela sta dva brata. Oba sta bila gospoda Rajhenburška. Eden je stanoval v Turnu (t. j. dolnjem gradu), drugi pa v gornjem gradu. Brata sta, silno sovražila drug drugega. Nekega dne sta v istem trenutku pogledala vsak skozi svoje okno. Opazila sta drug drugega in se tako raz¬jezila, da sta naperila vsak svojo puško in se medsebojno usmrtila. Njuni mrtvaški glavi se shranjujeta še danes v lini: grajske kapele. Črepinji se po svoji obliki zelo ločita: ena je velika, druga pa znatno manjša; večja je prevotljena od bratove krogle. Ta pripovedka se opira na resnični dogodek, ki se je izvršil leta 1434.

II. V srednjem veku je bila v dolini, kjer leži zdaj trg Rajhenburg, mala naselbina ubogih kmetov - tlačanov. Boječe se je stiskalo par hišic na ozkem prostoru, kakor da so se plašile gornjega in spodnjega gradu. Valptov bič je žvižgal po hrbtih ubogih tlačanov. Mirno so prenašali svoje gorje, bili so uverjeni, da mora tako biti. V obeh gradovih pa sta neomejeno gospodovala grofa Hajhenburška. Mlajši grof je bil lastnik spodnjega, starejši pa gornjega gradu. Bila sta si brata, a v njiju srcih ni bilo bratovske ljubezni. Smrtno sta se sovražila. Odkod je izvi¬ralo sovraštvo, tega ni nihče vedel, čeprav so ljudje ugi¬bali različne stvari. Oba grofa sta vedno iskala prilike, da bi se drug nad drugim maščevala. Nekega dne sloni mlajši grof na oknu svojega gradu in zre proti gornjemu gradu. Sovraštvo planiti iz njegovih oči. Z zobmi zaškriplje v divji jezi, ko zagleda svojega brata, slonečega na oknu gornjega gradu. »Čakaj, lopov, sedaj je prilika!« si misli mlajši grof. Na okno si nasloni težko mušketo in jo nameri proti gradu na sivih skalah. Istih misli je bil tudi njegov brat. Tudi on si pripravi orožje. Sovraštvo razplamti znova v bratskih srcih. Mašče¬valne misli ju navdajo. Še par trenutkov in . . . glasen pok v spodnjem in zgornjem gradu; na tla se zgrudi dvoje krvavečih trupel. Bratov Rajhenburških ni bilo več. Drug drugega sta v istem trenutku usmrtila. Toda sovraštvo med bratoma še po smrti ni prenehalo. Čudne govorice so se širile takrat med ljudstvom. Kar lasje so se jezili ljudem, kajti v obeh gradovih je dolgo strašilo. Čez nekaj časa so shranili glavi umorjenih grofov v dve posebni odprtini v grajski kapeli gornjega gradu. Glavi so obrnili s čelom drugo proti drugi. A sovraštvo ni prenehalo niti v razpa druga od druge. To se je vedno po¬navljalo. Kolikorkrat so čez dan postavili glavi v prvotno stanje, vedno sta se ponoči sami zopet obrnili.

Kdor pride kdaj v rajhenburški trg, ki se še sedaj imenuje po sovražnih si bratih, naj si ne pozabi ogledati glavi obeh grofov. Hranita se še sedaj v stenskih linah grajske kapele, ki je ohranjena tudi v sedanjem trapistovskem samostanu.