Quid pro quo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Quid pro quo
Table
Tomaž Šalamun
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čisti stavek, stresi seme v mojo točo. Tatar
si je vzel kobilico. Riba in šušti z očmi.
Prišel je do zvona, ga potipal, kobilica

ga je ščemela okrog las. Se je ločil od
svojega konja, ko se je podrsal? Je za svoj
tobogan uporabil Azijo? Pešci imajo

svoje obraze zavite v ruto. Kote so
zrasle na robovih senc. Ninive potujejo po
dolgi cevi in potem špricajo. V liftu se

srečujejo zmikavti. Merkur na laseh
in na masi. Okrogel sem. Tinten, da se
mi veke širijo. In ko soseda, spodaj,

doji svojega dojenčka na balkonu,
sonce sopiha v hrib. Ivi sem povedal.
Iva je zdaj obremenjena z zaušnico.

Peče. Hladi se. Pajek vrže svojo
žuželko na metronom. In spet smo pri
Tataru, ki je prvič videl stopnice

in se šel na njih uleč. Spravljeni v
kištah in nišah, se ti ne zdi, da je tu več
elementov kot v bonbonu? Zgodovina

čepi. Ko tešeš zibko, ko udariš konja
(udariš ga, kot omaro) in duše seliš z
miško. Človek je popotna torba. Veke so