Puščavnik (Josip Kenda)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
Puščavnik
Jožef Kenda
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PUŠČAVNIK

Živel je nekoč puščavnik, ki ni bil le pobožen, temveč je tudi prerokoval ljudem prihodnjost. Ljudje so se radi zatekali k njemu, ker je dajal tudi dobre svete za bodočnost. Tako so se namenili trije bratje, da gredo do puščavnika in ga povprašajo, naj jim prerokuje o življenju in bodočnosti. Najstarejši med brati je bil kmet, srednji krčmar, najmlajši duhovnik. Ko pridejo do pobožnega puščavnika, ga prosijo, da bi jim razodel prihodnjost. Ptiščavnik jim ukaže, naj gredo na bližnjo goro in naj si dobro zapomnijo, kaj se jim bo prigodilo tam gori; drugi dan naj se vrnejo in on jim bo iz pripovedovanja razločil prerokbo. Bratje se odpravijo na pot in gredo po hribu navzgor. Spočetka hodijo precej hitro, a pot je dolga in počasi pešajo njihove moči. Sredi poti se duhovnik ustavi in pravi bratoma: «INe morem več dalje; utrujen sem; tukaj ostanem in vaju počakam.» Brata se poslovita in hitita po bregu navzgor. Pod vrhom gore opeša tudi krčmar in ne more naprej. Zlekne se na tla in pravi bratu: «Ne morem več hoditi; tu ostanem in te počakam, da se vrneš.» Tretji brat pa, ki je bil kot kmej v hoji utrjen, stopa dalje proti vrhu. Ko dospe na vrh, zagleda pred seboj ravnico, na ravnici pa stoji hišica. Kmet gre v hišo in ko stopi v izbo, vidi na beli javorjevi mizi pripravljeno dobro večerjo. V hiši ni duše. Kmet sede na

— 36 —

klop in čaka. Čaka do večera, a nikogar ni od nikoder. Lakota ga zapelje, da sede k beli mizi ter poje pripravljeno jed. Mrak je že, ko se pripodi okoli hiše čreda ovac, pastirja pa ni za njimi. Kmet čaka, da bi prišel tudi pastir, a ker ga noče biti od nikoder, odpre vrata v hlev ter zažene ovce vanj. Vse so rade šle v hlev, le ena se brani in ga ne uboga. Trudi se, da bi jo spravil pod streho, a zaman, zato jo pusti zunaj. Pozno zvečer se vrne kmet v hišo in leže k počitku. A kako se začudi drugo jutro, ko se zbudi in vidi nad seboj modro nebo in da leži mesto na postelji, na zeleni trati. Koče, v kateri je prejšnji večer legel spat, ni bilo nikjer več. Kmet ustane, se razgleda še enkrat naokoli, nato se vrne v dolino, da poišče svoja brata. Ko pride do brata krčmarja, katerega najde na istem mestu, kjer ga je pustil prejšnji dan, mu pove, kaj je doživel. Ko neha kmet pripovedovati, se oglasi krčmar in pravi: «Sinoči nisem mogel hitro zaspati, čeravno sem bil zelo truden. Ko sem pa zaspal, sem sanjal prečudne stvari. Hud dež je lil in v dolini je zrastlo jezero, ki se je dvigalo vedno viie, da je doseglo celo moje noge. V jezeru je plavalo mnogo kosti; valovi so jih zanašali k bregu, da so me bile po nogah in po životu, a bežati nisem mogel. Ko si prišel ti, sem se hvala Bogu zbudil.» Po tem pripovedovanju se brata dvigneta in se napotita po kribu navzdol. Ko dospeta do tretjega brata, mu pripovedujeta, kaj sta doživela; a tudi on jima pove dogodek iz svojih sanj. Pripoveduje jima: «Ko sta me včeraj pustila na tem mestu, sem kmalu zaspal; v spanju, pa se mi je sanjalo, da je zrastlo nad mano drevo, ki je imelo zlate cvete. Ko je cvetje odpadlo, so dozorele na drevesu same medene hruške. Priletela je na drevo prelepa ptica in je prepevala tako milo, da se mi je srce topilo. Ko je ptica nehala peti, je pričela jesti hruške drugo za drugo in ko je pojedla vse, se je lotila listja; ko je obrala listje, je pričela kljuvati veje in deblo. Pojedla je

— 37 —

drevo in še korenine za tri komolce v zemljo. Ptica je odletela in jaz sem se prebudil.» Vsi trije bratje gredo sedaj k puščavniku, da jim prerokuje iz doživetij in sanj. Pobožni starček razloži najprej kmetov /dogodek rekoč: «Dobro bo zate, če boš še v bodoče tako živel in delal. Ovce, ki so rade šle v hlev, so bili siromaki, katere si rad sprejel pod svojo streho in jih obdaroval. Ovca, ki ni hotela v hlev, je bil berač, katerega si zapodil od svoje hiše in si mu odpovedal prenočišče.« — Krčmarju razloži sanje tako-le: «Jezero, ki si ga videl, je vsa tista voda, katero si primešal k vinu; kosti v jezeru pa so bile tiste, kj si jih prinesel gostom na mizo mesto mesa. Če hočeš, da boš srelčen, opusti, kar si delal do sedaj!» —• Naposled razloži sanje tretjemu bratu: «Petje prelepe ptice pomeni, da si dajal dobre nauke. Da je ptica pojedla sadje in drevo, pomeni, da si užival dobrote, katere je kmet pridelal s trdimi žulji. Da je ptica pojedla korenine za tri komolce pod zemljo, pomeni, da obiraš človeka še tri leta po smrti.» Bratje so se vrnili vsak s svojim naukom domov.