Pojdi na vsebino

Ptič je bil!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Ptič je bil!
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 6 (16. marca) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pred tepnimi tatovi avarimo!" Tako je bilo napisano blizo izhoda iz kolodvorske lope v nekem velikem mestu, kjer je polno zvitih tatinskih ptičev, ki ljudem denar kradejo iz iepov.

Pred žepnimi tatovi svarimo!" bral je polglasno lepo oblečen, postaren gospod dobrosrčnega, prikupljivega obraza. Gledal je skozi okno v svojem ielezniškem vozu. .Slab vtis napravi na popotnika, ko čiU tak napis; a svarilo je gotovo zelo potrebno" opomni, ko sede zopet na svoj prostor, mlajšemu gospodu, ki je bil malo prej vstopil. Sopotnik takoj porabi priliko za razgovor in kaj uljudno odgovori: .Zal, da res svarilo ni nepotrebno; zakaj vkljub naporom človekoljubnih društev je še vedno veliko izgubljenih, ki n« ločijo, kaj je moje, kaj tvoje; resnično se tat malo kdo poboljša." Zažvižgalo je, vlak se je začel premikati; nikdo več ni vstopil. .Ali se neki človek res tako teiko povrne s poti pregrehe?" vprašuje stari gospcd. .Vsekako, jaz o tem lahko sodim", odvrne mlajši sopotnik. .Sedaj sem mestni uradnik, prejšnja moja obrt pa je bila tatiostvo." Nehote se oddalji stari gospod nekoliko od svojega tovsriša ter osuplo vpraša: .Kaj — vi? . . ." .Tako je. Za pokoro sem si naloiil, da vsakemu odkritosrčno povem, kaj sem bil nekdaj. Grozen dogodek me je naenkrat odvrnil od poti, po kateri sem prej hodil; dsnes mi Ishko izroči vsakdo denarja kolikor hoče; sedaj vem. da je vsakemu nedotakljiva njegova last, sedaj ume vam, kaj pomeni zapoved, ki nam pravi: Ne kradl!" Stari moi se zopet nekoliko bliže pomakne; ni bil več osupel in uezaupljiv, postal je radoveden. .Grozen dogodek?" vpraša. .Saj bi mi morebiti lahko več o tem povedali!" „0 seveda, le poslušajte! Bil sem z mladega tat. Drugače tudi ni moglo biti. Sin brezvestnih starišev, med nepoštenjaki sem vzrastel brez odgoje; petnajst let sem bil star, in te sem veljal med tovariši ta premetenega zmikavca. Kradel pa nisem le it iepov, ampak kjer in kadar je nanesla prilika. Tako sem se nekega dn4 sukal na kolodvoru, da bi morebiti tmaknil kak uevarovan kovček prtljage, ki se vidijo na kolodvorih po klopeh.

Tu pride neki gospod — pozneje sem zvedel, da je bil trgovec iz Hamburga — s podolgastim košem, zaklenjenim in vrhu še prerezanim z vrvjo; postavil je lastnik koš v kot ter se pogovarjal t nekim popotnikom. Slišal sem besede: .Naposled se mi je vendar posrečilo dobiti to lepo redko stvar; draga je pa, draga." Cul sem še nekaj o tisočih goldinarjev, potem pa se je oddaljil posestoik od svojegs tovariša, rekoč. da gre votnino kupit.

Trenutek potem ae je obrnil tudi njegov tnanec v »Iran, naglo porabim priliko, ugrabim koš, ter itginem i njim. Zunaj na kolodvoru so bili vrtni nasadi; v te »e akrijem, prereiem t ostrim, močnim uotem vrv. odtrgam vnečo ključavnico. Ravno, ko prividignem pokrov, tačujejo se u mano koraki; oirem se. a ni bilo nič. vrtni delavec je šel po svojih potih. Zopet »em se oirl na koš. čegar pokrov sem drial š« v roki, ter pogledam v koi. (iudno. bil je prašen.

Osupel ogledam si ničvredno stvar Je enkrat, pa ni bilo ničetar 1'reklinjevaje pustim koi in grmovie; o. takrat sem bil »e velik greAnik! Tu me nekaj tgrabi tadaj; v istem trenutku oklene se moje levice, pjtem desnice. Hotel sem se iztrgati ter skočim korak naprej To je sicer še šlo, a mirn ie nisem imel; vedno tesneje mi je bilo okrog prsij. tako tesno, da so mi rebra pokala, in mi |e upiralo sapo Hripavo tavpijem. strme kričalo je tudi več Ijodij, ki so me gledali Telo mi je oklepala velikanska — kača. .Strupena kača?' lakliče stari go«pod. Bilo ca je groia .Da, boa. velikanska kača, ki se j« iunotala ii koša. ko >era privtdigml pokrov, potem pa se od tadaj m-ne oprijela. Groie sem pal na kolena." Tu se prikaže pri koludvorakih vratih trgovec a prirodninami; pogledal me je. in vse mu je bilo jaano. „Aha, ukradli ate mi kačo?" pravi glasno, .kača pa je ujela tatu. Sedaj pa bodit« prav mirni, ne ganit« nobenega uda, aic«r ste itgubljeni. Le en pomoček je ta vas." .Le hitro, le hitro." idiboval sem. .sicer se uduiim I" .Imeti moram skledtco mleka", pravi kačin g o i^ .prinesite mi ga hitro'" .Več Ijadij je hitelo v kolodvorsko gostilno. sl tn pa ao bili gledalci mirni m Uhi, preval jih i« , U l k grou." Giospod. kaj som prestal onih psr treaotkov, so prinesli mleko, m mogoče opisati I Smrtni »trati f odtegnil vso kri t obrata, laaje so s« mi jetili, na čtk je stopil mrtel pot. Naposled prineoo mleka; akledieo posumo bhii mene. Kača je polagoma popokala, vedno rahiejti w ^ oklepi, uaudnj« itpuali moje telo, ter a« aplau k mleti Omahnil »em neaveateu So le v joči sem <* ^ Dolgo me je mučila huda mrtlica. Potem pa i r Q p,,.^ čisto drug človek." .Nad tem moram strmeti", pravi dobri stan rcepod .Kako pa se je vas oklenila kača?" pripovedovale«* i« enkrat to iivo opisuje .(tospnd* pravi končno ter ae dotakne jodne rame poslušata* .tukaj je bil jeden oklep, Um drugi, m tako i oklene n okolu pasu | j« btio oklenjeno telo . . . Toda vlak ie noji jat moram tukaj izstopiti". — lljudiio |« potdratil aiidi mol starega popotnika in od«**l. Stari go»pod j« i« dolgo miaiil na la dogodek No, ai |e mislil, vsakemu tatu bi privoščil tako Hskušnjo, potem bi jih ne bilo več mnogo na svetu. — V teh mislih pogledati hoče na uro, a — oi |« i kepu, išč« denarnico po lepih, a itgtaila ja . . . Spoiai. je, da j« mladi človek le aktpanl. ko je pnpoted ival * kači. tato, da se ga je lahko dotikal ter mu ukradel ari in denarnieo. Poboljšani tatovi — bel« vrane"!