Pojdi na vsebino

Psiček-golotaček in zajček-kratkorepec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Psiček-golotaček in zajček-kratkorepec
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



PSIČEK-GOLOTAČEK IN ZAJČEK-KRATKOREPEC


Sredi mrzle zime, ki je pobelila vso kučarsko goro, se je iz dremavca zbudil kučarski velikan. Zlezel je iz svoje skalnate skvožnje ter si onstran klučarske loze zakuril ogenj, da bi se ogrel premrle, hrgaste ude.

Zaman je posedal potlej tamkaj ob ognju in bolščal v nebo za soncem, kajti do vigredi je bilo še daleč. In velikan je znova odšel v svojo luknjo ter se vrgel na ležišče, kjer je kmalu zasmrčal v globok spanec.

Ogenj pa je gorel kar naprej. Privabil je v toplo zavetje zmrzle gozdne živali. Prišla sta tudi psiček in zajček. Pričela sta se drenjati okoli ognja za boljši prostor; in v prepiru je zajček porinil psička v ogenj, da si je le-ta osmodil tačice. Tako hudo se mu je ožgala dlaka, da ima še danes gole podplate.

Psiček pa hud, je zajokal: jej, jej, jej! — in skočil za zajčkom, da bi mu vrnil milo za drago. Toda zajček je bil uren ko veter. In prav nič drugega mu ni mogel nahuditi jezljivi psiček, le za repek ga je čavsnil ter mu skoraj vsega odgriznil …

Zato ima zajček še danes tako kratek repek.