Pojdi na vsebino

Prvi poljub (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Brakada brez braka Prvi poljub: Iz zaljubljenih zapiskov
Rado Murnik
Večni snubač
Spisano: 1907
Viri: Znanci: Povesti in orisi. Ljubljana: Schwentner (COBISS); http://www.omnibus.se/cgi-bin/eKnjiga.pl?eK=242-4
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sedel sem v dehteči hladnici sam z najljubkejšo mlado damo, kolikor sem jih bil do tedaj videl; v čudni zadregi sem si vihal brke v fine in vedno finejše svedrce.

Majnikov dih je razmikal liste. Na dekletovi glavici, nekoliko upognjeni nad ročnim delom, je zagoreval nagajiv sončni žarek in poigraval na laskih.

Zlatka! Ah!

Poznal sem jo že precej dolgo, njo in njenega očeta, veseljaškega veleposestnika.

Kaj je pač mislil starec o meni? Zakaj naju je tako brezskrbno pustil sama na vrtu? Bržkone se mu je zdelo, da nisem prav nič nevaren ptič, in da si izbere njegova petična in pametna hčerka prejkone boljšega ženina od mene, ponižnega poštnega uradnika.

Zlatka! Angelc nebeški, rožica deklet, kako si krasna! Pod tanko belo obleko občudujem rast mlade boginje. Kako neizrečensko te ljubim! Ah, tare in duši me neizpodbitna resnica, da ti o vsem tem ne veš in menda tudi ne čutiš in ne slutiš prav nič. O jaz sem eden izmed tistih dičnih junakov, katerim zmrzne vsa fantovska korajža prav takrat, kadar bi morali ljubljenemu bitju zaukati najognjeviteje: »Ljubim te!«

Da sem vendar taka rojena tutka! Ondile sem čepel na klopi ob leseni vrtni mizi komaj osemnajstletni deklici nasproti že nekaj nepozabnih minut in se nisem ganil in jo takole neumno gledal in ljubil ...

Ako bi me videl takega, kaj bi rekel moj prijatelj, sodni pristav Jamnik, hud veščak v zaljubljeni stroki! Še vitek mladenič se je že marljivo pečal z ugankami ženskega srca.

»Če ji pišeš, si največja mevža!« me je učil. »To je tisti dolgočasni pripovedni način bojazljivih zajcev. Razodeni ji sam v obraz, kako ti je v srcu! To je lepo, to je lirično in kratkočasno. Toda vrhunec vsega je brezobzirna dramatika! Dobro blago pride brez mešetarja v denar. Brez ceremonij porabi prvi ugodni trenutek in prav krepko poljubi svojo dečlo, pa precej izveš natanko, kakšno je vreme v njenem srcu. Samo pazi, da ji ne stopiš na nožico in da ji ne razdereš frizurice! Ako se nič ne umika, blagor tebi, zakaj to je redko znamenje brezpogojne kapitulacije; ako se brani rahlo, te mika poljub tem bolj, čim dlje te odbija ona; ako te pa ne mara, nikar ne prodajaj nobenih sitnosti več, sicer ti pripelje nežna roka zaušnico. Jaz sam sem na Notranjskem steknil neko nedeljo še pred kosilom od mlade krasotice tako sokolsko klofuto, da sem se do srede zvečer prišteval enostranskim mučenikom. Kdor mnogo ljubi, je mnogo tepen. Vendar, naj ima poljubček dobre ali hude posledice, naj ti zaplamti dramatični ogenj na ustnih ali okolo ušes — na vsak način je ta metoda zaradi mikalne hitrosti edino vredna pravega moža.«

Zlatka je dvignila glavico.

»Gospod Dobran!« je izpregovorila lahno, »ali ni prijetno sedeti tukaj?«

No, to vprašanje bi bil sprožil lahko tudi jaz in rešil čast svojega zabavnega talenta.

»Prijetno!« sem se odrezal še dokaj gladko.

Se pa nisem dobro izgovoril, in že se mi je dozdevalo, da sem povedal vse premalo. Nehotoma sem iztegnil desnico, kakor da bi mogel ujeti preberaški odgovor.

»Prav prijetno, gospodična!« sem zagotovil.

Zlatka mi je pokimala nekako čudno in jela hitreje premikati kvačko. Poredni sončni trak se je vrnil, jo božal ob sencu in se lovil po laskih.

Ko sem to opazil, so se mi zasukale puhle misli takole prebito prismojeno: ti laski ob sencu so tisti »sladki«, za katere vlečejo ukovite velesile učence v letih nerodnih tja proti strmemu vrhu evropske oblizanosti. Sicer se mi pripodi v betico vendar še kakšna misel, ki bi bila med brati jezika vredna zdaj pa kakor nalašč same prazne! Ogledaval sem mizo, krčevito svedral brke in čakal, da se me usmili blagi patron duhovitosti.

»Ah, gospod Dobran, kako lep metuljček!« me je zdramila gospodična Zlatka.

Pogledal sem jo pokorno, vstal in sedel zopet. Vrabca kaj bom pa zdaj? Devojka utegne res misliti, da sem strašen bedak in divjak, če bom še kaj dolgo molčal tako po hribovsko. Da je metulj lep, tega ji vendar ne bom prežvekoval. Ziniti bo treba vse kaj imenitnejšega.

»Ko sem hodil v gimnazijo, sem rad lovil metulje in jih nabiral. Imel sem jih pet škatel.«

Prestrašil sem se že prvih besedi. Da bi popravil svojo zarobljeno napako in da bi se otresel mučne zadrege, sem popadel svoj cilinder, mahnil z njim za metuljem in prišel iz dima v ogenj. Previdna živalca mi je srečno odjadrala odondod v manj nevarne kraje. Zato pa se je ujel moj popolnoma novi presvetli pokrov sredi hladnice iznenada na železno kljuko, ki je preparala deviškemu kalpaku gladko pokrtačeni život od spodaj do zgoraj.

Zlatka se je smejala, da se ji kar ni dalo nehati. Glavico je premikala zdaj na levo, zdaj na desno; vtem ji je padla kvačka na tla. Navdušen sem jo šel pobirat. Tačas mi je zdrknil moj peklu zapisani cilinder iz rok, se prekopicnil in obležal pred mojo nogo, ki mu je s krepkim nastopom mahoma upihnila poslednjo iskro sijajnega življenja.

No, da se je le obožavana Zlatka zabavala dobro! Od samega smeha je bila v obraz rdeča kakor poštni pečatni vosek.

»Vam že papa posodi drug klobuk!« me je tolažila. »Vidite, ta viteški metulj je maščeval pet škatel nedolžno umorjene žlahte.«

Tedaj sem se zasmejal tudi jaz, pa presneto kislo!

»Častita gospodična,« sem dejal zdajci, »sam Bog ve, kaj si zdaj takole mislite o meni!«

»Zakaj pa?«

»Slabo vas zabavam.«

»O nikakor ne, gospod Dobran!« mi je odvrnila in me pogledala odkritosrčno. »Bodite prepričani, da ste vrlo zabaven kavalir! Meni so ljubši taki gospodje, ki ne frfrajo venomer! Zabavala sva se prav pošteno. Nisem rada prevesela in se ogibam ljudi, ki so vedno židane volje. Vi pa ste mi pregnali vso melanholijo!«

Vstal sem. Čemu? Strela, kako sem se tresel!

»Gospod Dobran, kam pa? Ostanite vendar še malo! Papa pride takoj.«

Zlatka me zadržuje. In ta rajski pogled! Ali se ne skrivajo v njem obljube neznane sreče?

Njene na pol zaprte oči so me pogledovale od strani. Krotko se je smehljala in pritisnila male zobke v spodnjo ustnico. O — jezik imam od irhovine.

In pogleda mi naravnost v obraz, da mi hipoma zastane srce. Sklonim se k njej ves obajan od teh čarovitih oči, od teh zagonetnih oči, kjer se zrcali ves kras in slaj in čar bujnocvetne pomladi. — Kodravi laski se dotikajo mojih lic — sladko me mami sapa njenih dražestnih ust, vonj njenih kit — zdi se mi, da ne vidim več, ne slišim več — samo čutim, njene prožne divotne ustne čutim ob svojih!

»Zlatka, ljubim te! Zlatka ... «

Vsa zardela do las je povesila oči, vstala in odhitela iz hladnice.

Kaj sem storil! Zlatka me zatoži papanu, in mož me zapodi enkrat za vselej iz raja!

— Oj prijatelj Jamnik, ti zlobni zapeljivec, pojdi rakom žvižgat in ribam gost, ti in pa tvoji zanikrni nauki! Ali ne bi bilo bolje, da bi bil uporabil rajši tisti dolgočasni pripovedni način bojazljivih zajcev? Piši me v uho dramatični ogenj! Pogorel sem, popolnoma pogorel — o!

Primajal se je njen oče, zagorel debel mož z velikanskimi brkami, in mirno sedel k meni ubogemu pogorelcu; takoj je zagledal moj žalostni cilinder in se je jel veselo grohotati. Ne vem več, kaj sem mu vse pripovedoval, kaj posebno pametnega menda ne. Hčerke ni bilo od nikoder več.

Posodil mi je čepico in me odslovil prav židane volje. Ko sem šel skesani grešnik domov grede mimo vrta, je stala Zlatka pri stranskih vratcih. Hitro sem stopil k njej.

»Gospodična, lepo vas prosim, oprostite mi! Nisem vas hotel žaliti.«

»Žaliti?« se je začudila.

»Zakaj ste pa zbežali z vrta?«

»Slišala sem, da prihaja papa.«

»Torej niste ... nisi huda, da sem te poljubil?« sem skoraj zavpil tako ves srečen in vesel.

»Pst!« me je posvarila s kazalcem na ustnih in se nasmehnila poredno. »To bi bil storil lahko — že zdavnaj!«

— Oj prijatelj Jamnik, zlata duša božja, ves ginjen te objemam v duhu in prosim prav lepo, nikar mi ne zameri prejšnjih naglih besedi! Vekomaj čast in hvala tebi in pa tvojim velekoristnim naukom! Vse žive dni ti bova orglala hvalo moja Zlatka in jaz, zlasti lepo pa tedaj, kadar bova s pravim dramatičnim ognjem vestno in marljivo ponavljala in popravljala medeno predstavo presladkega prvega poljuba!