Prstani za princesko Francesko
| Prstani za princesko Francesko [Ivan Sivec] |
| |||||||||||
Za sedmimi gorami, za sedmimi vodami je stal grad kralja Kristijana. Vsi na gradu so se počutili dobro, edina težava je bila v tem, da je v kraljestvu kralja Kristijana redko deževalo. Zato se je trava večkrat posušila, rožice niso rasle tako bujno kot drugod, gozd ob gradu pa je začel rumeneti. »Če bi imel veliko zlata, bi dal v svoje kraljestvo napeljati vodo naravnost iz gorskega jezera!« je premišljeval kralj Kristijan, dvorni norček Tonček pa mu je smeje odvrnil: »Ker ga pa nimaš, pa samo žalosten na prestolu kimaš!« Potem pa se je kralj Kristijan domislil nečesa zelo pametnega. Ker je njegova prekrasna hčerka - princeska Franceska - pravkar dopolnila enaindvajset let, jo je sklenil omožiti. Toda poročila se bo lahko samo s takim kraljevičem, ki bo bogat in bo imel veliko zlata. Da pa to ne bi bilo preveč očitno, je pripravil veliko pojedino, na kateri na mizah ni manjkalo ne puranov ne fazanov, ne kruha ne potice, ne žganjice ne medice. Najprej so zadonele grajske fanfare, potem pa je kralj slovesno oznanil: »Za roko moje drage hčerke, princeske Franceske, se lahko poteguje vsakdo, ki je kraljeve krvi. Ženina pa bo lahko izbrala hčerka sama. Njen mož bo postal tisti, ki ji bo prinesel najlepše - prstane!« Na slavje je prišlo veliko snubcev. Večina je računala, da bo priženila veliko premoženja. Le malokdo pa je imel toliko zlata, da bi iz njega lahko skoval lepe poročne prstane. Tako so na koncu ostali samo trije kraljeviči. Vsi so bili postavni in zabavni, vsi veseli in prešerni, vsi zaljubljeni do ušes in še čez. Prvi kraljevič se je pisal Bogatin, drugi Svetlin, tretji pa je bil znan samo po imenu Matjaž. »No, zdaj pa na delo!« jim je dejal kralj Kristijan. »S prstani vred vas s princesko Francesko pričakujeva čez tri tedne.« Kraljevič Bogatin je bil prepričan, da bo najlepše prstane za princesko Francesko dal izdelati prav on. Živel je v gradu za devetimi gorami in devetimi vodami, tam pa so imeli zlata na kupe. Brž je odšel v domačo kovnico zlatnikov in tam so mu najboljši zlatarji že v sedmih dneh in nočeh izdelali tako lepa prstana, da ju svet še ni videl. Prstana sta bila široka in debela, težka pa tako, da ju je komajda držal v rokah. Ker kraljevič Bogatin ni bil samo postaven in zabaven, prešeren in vesel, zaljubljen do ušes in še čez, temveč tudi pameten, je že ob samem kraljevem sporočilu zaslutil, kaj se skriva za njim. Zato je ob pogledu na debela prstana zaklical: »Princeska Franceska bo moja in konec besedi!« Pa tudi kraljevič Svetlin ni miroval. Kraljeviča Bogatina je dobro poznal in je vedel, da bo dal izdelati debele prstane. »A princeski Franceski bodo zagotovo bolj všeč takšni prstani, ki bodo posejani s samimi svetlečimi se diamanti.« Brž je naročil mornarjem, da naj se odpeljejo daleč v tujo deželo, ki je ležala za sedmimi morji, in tam je kupil najlepši prstan. Potem so spretni zlatarji diamant razdrobili ter drobce vdelali v prstan. Ti so se svetili tako lepo, da so kar jemali vid. Tretji kraljevič, kraljevič z imenom Matjaž, je imel v žepu en sam zlat cekin. To pa je bilo tudi vse bogastvo, kar ga je imel. Iz enega samega zlatega cekina ni mogel dati narediti niti dveh prstanov, kaj šele, da bi se s tem prikupil kralju Kristijanu. Žalosten je taval po gozdu naokrog in premišljeval, kaj bi naredil. Čeprav je bil tudi on nadvse postaven in zabaven, prešeren in vesel, zaljubljen do ušes in še čez, se je zavedal, da nima prav nobene možnosti, da bi dobil princesko Francesko za ženo. Zato je sedem dni in sedem noči taval brez sna sem ter tja... Iz globokega premišljevanja ga je naenkrat prebudil glase krik: »Na pomoč! Utopil se bom!« Kraljevič Matjaž je brž skočil k potoku in tam je videl, da se je na korenino drevesa ujel majhen živopisan palček. »Kaj pa delaš tu? Saj boš še utonil!« »Pomagaj mi! Zagozdil sem se! Sam se ne morem rešiti!« Kraljevič Matjaž je bil dobrega srca. Malemu palčku je takoj pomagal. Pomolil mu je debelo vejo, ki se je je palček hitro oprijel in po njej splezal na kopno. »Hvala, dobri kraljevič!« mu je veselo zaklical palček, ko je dosegel kopno. In že ga ni bilo več... Kraljevič Matjaž je na dogodek ob potoku že nasldnje jutro povsem pozabil. Kako tudi ne, ko pa je imel druge skrbi. Princeska Franceska mu je bila zelo všeč, a ker ni imel prstanov zanjo, se je zavedal, da ne bo nikoli njegova žena. Še naprej je taval in taval po gozdu. Po sedmih dneh in sedmih nočeh pa se je odločil: »Najbolje je, da na grad kralja Kristijana niti ne grem. Brez prstanov nimam tam kaj iskati.« Potem je dolgo razmišljal in razmišljal. Na koncu pa je vendarle sklenil, da se gre k princeski Franceski vsaj opravičit... Ko so minili trije tedni, so spet zadonele grajske fanfare. Mlado in staro, kraljeviči in kraljične, princi in princeske, kralji in kraljice..., vse je drvelo na grad kralja Kristijana. »Po mojem bo izbrala najbogatejšega,« so si šepetali vsi med seboj in zvedavo pogledovali kraljeviče. Kraljevič Bogatin je nosil na pladnju pred seboj najtežja prstana. Kraljevič Svetlin je nosil na pladnju pred seboj najlepša prstana. Kraljevič Matjaž pa je za princesko Francesko v zadnjem trenutku kar sam naredil iz trave in drobnih cvetlic dva zelena prstana. Seveda le zato, da je sploh imel kaj pokazati. »No draga moja princeska Franceska, zdaj pa le izberi tista prstana, ki sta ti najbolj všeč!« je rekel kralj Kristijan hčerki. »Izbrala bo prstana kraljeviča Bogatina,« je zaklical dvorni norček s strani. »Morda pa izbere prstana kraljeviča Svetlina,« je polglasno pripomnil kralj Kristijan. Vedel je, da so diamanti vrednejši od zlata. Princeska Franceska je dolgo časa izbirala. Nazadnje pa je izbrala - kraljeviča Matjaža! Vsa množica je osupnila. Princeska Francesa pa je svojo izbiro pojasnila takole: »Saj ste rekli, naj izbiram po svojem srcu. Srce pa mi govori, da si najboljši princ prav ti!« Pokazala je na kraljeviča Matjaža! Na dvoru kralja Kristijana je nastal velik škandal. Česa takega ni nihče pričakoval. A kralj Kristijan je držal besedo in je dal svojo hčerko, princesko Francesko, res za ženo kraljeviču Matjažu. Svatba je trajala sedem dni in sedem noči. Kralj Kristijan je požrl razočaranje in se tudi sam pridružil veseljakom, dvorni norček pa je ves čas skrbel za godbo in ples. Vse je bilo v redu, edino vode je že tretjega dne zmanjkalo. Devetega dne se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Ko sta princeska Franceska in kraljevič Matjaž odšla spat, je se kraljestvo na lepem čudovito ozelenelo, ves čas njunega spanja pa je padal rahel dežek. Šele ko sta se mladoporočenca zbudila, sta ugotovila, da sta bila zelena prstana za princesko Francesko čarobna. V spanju ju je kraljeviču Matjažu podtaknil - palček! Prav tisti palček, ki ga je kraljevič Matjaž rešil iz potoka. Prstana pa sta bila čarobna zato, ker je tedaj, ko sta se princeska Franceska in kraljevič Matjaž objela, vedno vsa dežela pod njunimi nogami ozelenela. »To pa je še večji zaklad kot vsako zlato in vsak diamant!« je dejal dvorni norček, ki je čez noč postal vrtnar, skrivnostni palček pa njegov pravi gospodar.