Proglašen za mrtvega
| Proglašen za mrtvega. Matija Malešič |
| |||||||||||||
Po vročem boju sem bil tako izmučen, da sem zaostal. Sam ne vem, kako je prišlo do tega, kdaj sem se pravzaprav sesedel in ob kateri priliki sem zadremal in neopaženo zaostal. Ko sem se prebudil, ni bilo žive duše daleč naokoli po prostranem gozdu. Strahoma sem se podal na pot, nisem vedel, v katero smer naj grem, kje pridem prej na piano, kje zadenem prej na ljudi. Taval sem ves božji dan po gozdu, šele na večer zadel na ljudi, tekal ves večer od oddelka do oddelka, povpraševal in poizvedoval, kje je naš polk, in mu prišel šele pozno v noči na sled.
Taborili so na prostranem polju blizu večje vasi. Trdna noč je že bila, ko sem pritaval — zopet izmučen, da sem se komaj na nogah držal — do straž pri izhodu iz vasi. Ustavili so me, ker so me imeli za enega tistih, ki se je podal na nočni lov na slive, ki so se šibile od preobilega sadu. Nič ni pomagalo zatrjevanje, da mi niti od daleč ni prišlo kaj takega na misel, da sem le zaostal, ker sem onemogel. Peljali so me k častniku.
»Enoletni prostovoljec v takem spremstvu?!« se je začudil in me nedobrohotno pogledal.
Sedaj sem se šele spomnil tistih nesrečnih našitkov na obeh rokavih, ki bodo gotovo pripomogli k poslabšanju, ali vsaj večjim zapletkom mojega položaja. Tako sem bil izmučen in sestradan, da sem pomislil, ali bi jih ne prodal ali odstopil za kos kruha in uro počitka kakor je prodal Ezav svoje prvorojenstvo.
Na kratko in v samih glavnih stavkih sem povedal, kaj in kako je z menoj.
»In slive?«
»Gospod nadporočnik, niti ene nisem utrgal! Sploh ne vem, da so v vasi slive, ker sem prišel šele v trdi temi v vas. Če ne verjamete, me preiščite! Lahko me obesite, če najdete eno pri meni!«
»Zdaj bo pa še užaljen, gospod enoletnik, ker se ga predrznemo sumiti, in postaja predrzen!«
Molčal sem.
»Sploh pa, ali je spodobno za enoletnega prostovoljca, da zaostane, za enoletnega prostovoljca, ki misli postati enkrat rezervni častnik?«
»Gospod nadporočnik, nisem mogel! In če bi me žgali z razbeljenim železom, bi ne mogel storiti koraka!«
»Bi videl, ali bi ga storil ali ne! Lahko greste!«
Morda je ta dogodek še poslabšal mojo že itak slabo in kislo in grenko voljo.
Če je bilo še kje trohico dobre, sem jo gotovo izgubil med skoro neskončnim iskanjem od bataljona do bataljona, od stotnije do stotnije, povpraševanjem od voda do voda, od roja do roja. Ko sem se slednjič izpoznal med to množico šotorov in našel tistega, pod katerim je spal moj roj, sem ves onemogel padel na tla in se po vseh štirih splazil noter.
Ali čudno je bilo, da nisem zadel ob nobene noge, da mi ni udarilo smrčanje na ušesa. Potipal sem na desno in levo, pa nisem nikogar zatipal.
»Gotovo se je dnevni korporal zmotil in mi pokazal napačen šotor,« sem si mislil in se že hotel splaziti ven. Pa mi je naenkrat padlo v glavo, kako da je ta šotor prazen. Prižgal sem vžigalico in posvetil.
Pa je le šotor mojega roja! Ive spi tam pri desni puški. Ali kje so drugi? Naj bodo, kjer hočejo! Tako sem izmučen, da me zaenkrat ne zanima pod milim Bogom nič, samo leči, leči in zaspati! Tudi sestradan sem, a izmučenost je vseeno hujša, v spanju bo vse pozabljeno.
Splazil sem se do leve puške, ki je držala šotor pokonci, in za njo, kjer sem vedno spal, kadar je postavil roj en šotor za vse. Pod rokami in koleni sem čutil, da je tu skoro za pedenj več sena nasutega ko drugod pod šotorom, tudi sem otipal tornistro, ki je bila pripravljena za zglavje.
»Niso računali name! Tu se je gotovo namestil moj namestnik, korporal Pero! Prav, mehkejše bo ležišče!« sem mislil leno in počasi, zgrabil Perovo tornistro, jo sunil po šotoru in nadomestil svojo za zglavje, položil puško poleg sebe, izvlekel plahto za šotor in se zavil v njo.
Vkljub vsej utrujenosti nisem mogel takoj zaspati, kakor sem pričakoval. Na ramah me je začelo skeleti, kamor je začrtalo jermenje tornistre dva črnkasto modra pasa, na stopalih obeh nog me je začelo peči. Da bo s spanjem vse pozabljeno, sem se zavedal in hotel s silo zaspati.
Ko so slednjič le ostale oči same od sebe zaprte in je legala onemoglost na telo in so bežale bolečine in ginil spomin, sem čul — ko v sanjah — da sta se splazila dva pri vhodu v šotor. Tiho sta prišla in nista govorila, zato nisem hotel vprašati, kje sta bila in kje so drugi, da se ne vzdramim.
Vsak hip sem moral zaspati.
Ko sta se tista dva vlegla na svoje mesto, sta začela sprva šepetaje, potem skoro polglasno govoriti. Čul sem, kako so pokale sočne slive pod njunimi prsti, kako sta jedla, kako metala koščice.
S tem se je zavlekel trenutek, ko bi moral zaspati in pozabiti na vse. Zganil sem se, da ju opozorim, spregovoriti nisem hotel, da ne odpodim predhodnikov spanja, ki sem jih le s silo in težavo prisilil v telo.
»Korporal Pero je!« je rekel eden.
»Vrnil se je že! Tudi on je šel na slive, videl sem ga!«
»Dokler je bil še enoletni prostovoljec poveljnik, ni šlo tako lahko ko sedaj pod Perom! Bal se je višjih in nam ni dovolil, da bi si človek izboljšaval borno življenje!«
»Zdaj bo bolje! Pero sam rad hodi na slive in po hišah; ne bo nam mogel ničesar predbacivati, ker ni sam nič boljši ko mi!«
»Če bi bil še enoletni prostovoljec naš poveljnik, bi sedaj ne jedla sliv! Pod Perom bo bolje!«
»Vseeno škoda za enoletnika! Napačen človek ni bil! Če nam je branil uhajati, ni bila to toliko sitnost ko varnost lastne kože. Ali se še spominjaš, ko je bil on mesto mene kaznovan, ker so me zalotili v vasi? Stotnik je rekel, da je rojni poveljnik odgovoren za svoje ljudi, in ga obsodil, da bo ob prvi priliki presedel svojih oseminštirideset ur pri taboriščni straži ob kruhu in vodi ...«
»Kdo drugi bi bil na njegovem mestu navezan!«
»Kaj bi ga vezali! Podčastnik je in enoletni prostovoljec, častnik bi postal, da ni tako — Bog mu daj dobro, in takim ljudem gre i taka malenkostna kazen bolj k srcu ko nam deseturno navezanje. Videl si ga, kako temno je tedaj gledal in par dni nič govoril. Misliš, da mi je rekel besedico in stresel svojo jezo name, ker sem ga spravil po svoji neprevidnosti v kazen? Ničesar mi ni rekel! Ko sem videl, kako si je vzel kazen k srcu, bi kar rad, da se znosi nad mano, celo nastavljal sem se mu, pa mi ni rekel besedice, Kar hudo mi je bilo!«
»Ne, napačen človek ni bi!! Enkrat nisem bil pri razdelitvi kruha zraven, pozabili ste vsi name. Ali mi ni dal polovico svojega, ko sem prišel in zahteval svoj del, ki je bil že razdeljen in najbrž pojeden? Sploh je bil pri delitvi pravičen! Ni jemal boljših kosov ko druge šarže! Vsak je dobil svoj del in po pravici. Pero ne bo tak!«
»Bog mu daj dobro! Škoda ga je!«
»Kam ga je pa zadelo?«
»Ne vem dobro! Marko ga je videl. Samo zgrudil se je, puška mu je padla z rok, in je obležal. Ni besedice ni zinil, nobenega smrtnega boja ni bilo opaziti. Najbrž ga je zadelo v srce!«
»Lahko je umrl! Morda ni niti čutil!«
»Bog mu daj dobro! Škoda ga je!«
»Škoda!«
Umolknila sta in jedla slive z vedno večjo vnemo in naslado. Ko sta začela zopet govoriti, nista več govorila o meni. Za nju sem bil z lakoničnim »škoda« opravljen in pozabljen.
Nisem spal, nisem sanjal, popolnoma vzdramljen sem bil, gledal s široko odprtimi očmi v temo pred seboj in se nisem ganil.
Tako torej stoje stvari, proglašen za mrtvega ...
Roj se je že navadil na novega poveljnika, ki se čuti zadovoljnega in povišanega. Škoda me je — ali sedaj vsaj lahko slive kradejo, sitnosti od moje strani se jim ni treba bati. Škoda me je — vsa stotnija mirno spi; človek, ki je delil par mesecev trpljenja in naporov z njimi, je omahnil; tam v gozdu leži pokopan, da nihče ne ve za njegov grob, čez katerega bo porasel mah in gozdne rastline in ga posulo jesensko listje in ga zabrisalo; leto, dve, in ne bo več sledu o grobu; drevje bo šumelo nad grobom in pelo tajinstveno pesem, volkovi se bodo sprehajali po njem, ptice ga bodo preletavale — človeško bitje ne bo vedelo zanj ... Škoda me je — računski podčastnik sede mirno k seznamu izgub, napiše uradne podatke, dve priči, ki sta me videli mrtvega, se podpišeta, domov bo poleg tega romala karta, ki jo bo napisal stotnik ...
Strmel sem v črno temo, ničesar nisem videl, vendar nisem mogel zapreti oči.
Škoda ga je — v Ljubljani bodo zastrmeli prijatelji in za hip umolknili, potem bodo prižgali cigarete, natočili kozarce, rekli par besed o meni, morda jim bo malo težko in tesno pri srcu ta večer; drugega dne bodo rekli: Zopet eden; tretjega in četrtega in petega dne bo mimogrede prinesel pogovor i name; potem bo prišla vest, da je padel drugi — jaz se bom umaknil v ozadje in pridružil skupini tistih, ki so padli pred menoj; tedaj neham biti individualnost, samo kot skupina bomo še imenovani.
Ožji prijatelji bodo rekli: Fant je imel misli, toliko misli in take misli, da ni bil nikdar gotov in čisto na jasnem z njimi; vedno je divjalo, vpilo, dvomilo, vriskalo, sanjalo v njem; morda bi se kaj izcimilo iz teh misli, če bi si prišel na jasno z njimi. Sedaj je končano! Bog mu daj mir — Škoda ga je res.
»Škoda ga je! Uboga mati!« bodo rekli doma.
»Škoda ...« Ne, ne! Mama, vi ne boste rekli te besede! Nikdar in nikoli! Sploh ne boste rekli ničesar. O, če bi mogli, če bi mogli kaj reči ...
Strmim v črno temo, ne ganem se.
Beli dan, ki si vstajal med vriskanjem in petjem, zakaj ne razvijaš dalje svojega veličastva? Mladi bor v gozdu, ki si si s težavo priboril svoje mesto in začel poganjati kljubovalno in brez ozira na mogočne hraste in vitke jelke, zakaj si zastal v rasti in gubiš kljubovalnost ? Potoček, ki si zažuborel pri izviru veselo in prešerno, kam si izginil, da nisi pritekel v dolino? Misel, ki si se porodila med vrtovi in zaplavala po poljih in gozdovih, zakaj si onemogla, da ni sledu več o tebi? ...
Nekdo je vstopil v šotor in prisedel k tistima dvema in začel jesti slive. Prisluhnil sem, morda začnejo zopet pogovor o meni.
Nočejo! Opravljen in pozabljen sem za nje. Tam v gozdu pač nekje ležim, za moj grob se ne ve! Koliko grobov dandanes nastane, da uro pozneje nihče več ne ve za nje!
Strmim v črno temo, oči ne morem zapreti, tesno mi je okoli srca, ko mora mi leži na prsih, na senci me pritiska ko železna roka ...
Glej, otrok si bil doma, kopat si se šel, pa si zagazil v globočine in si že tonil! Da te ni potegnil sosed iz vode, bi utonil. Šel si se kopat, plavati nisi znal, pa si vseeno silil v globokejšo vodo ...
Hotel si, hotel si — kaj si hotel? Nekaj si hotel, ali se spominjaš? Nekaj si hotel — pa bi kmalu utonil?!
Na črešnjo si splezal, prav na vrh, ki je bil čisto šibek in se je mogel vsak hip zlomiti! Treščil bi na tla z razbito glavo in zlomljenim tilnikom, da ni zakričal oče in te v zadnjem trenutku rešil smrti. Kaj si hotel, kaj si le hotel, ko si plezal po šibkem vrhu, o katerem si vedel, da te ne more držati?!
Kaj si hotel, le kaj si hotel, ko si plezal po navpični steni divje gore, pod teboj temni prepadi, kamor bi lahko vsak hip padel in obležal mrtev?
Kaj si hotel ...
Trije so vstopili v šotor, dva sta se pridružila k tistim trem, ki so jedli slive, eden se je plazil proti meni.
Ljudje mrejo — eden, ker se napije, obleži v cestnem jarku, se prehladi in dobi pljučnico, drugi, ker se naveliča življenja in si požene kroglo v glavo, tretji, ker ...
»Kdo je tu? Predrznost!«
Korporal Pero me je zgrabil z močnimi rokami in me občutno stresel.
»Na moje mesto se vleže! Jaz ti pokažem!«
Objel me je okoli pasu in malo dvignil.
»Mir, drugače ...« Zaškripal sem z zobmi in stisnil pesti. Ne vem, zakaj in kako me je objela želja, da bi me ne izpustil samo da bi se mogel rvati in tepsti z njim.
Pa me je takoj izpustil.
»A — a, kaj dobro čujem?! Kaj ste res vi? Kaj ... kaj ne sanjam? Mislili smo ...«
»... da sem mrtev! Nisem! In ako se ne spraviš hitro od mene, ti pokažem!«
»O, kako veselje! Torej niste mrtvi!«
»Hvala Bogu!«
»To je pa res radost za nas!«
»Kako sem veselo presenečen!« so vzkliknili tisti, ki so jedli slive, skoro obenem.
»Pa le kako ste ...« je rekel Pero.
»Vseeno! Si bil že vesel, da si postal rojni poveljnik, da moreš na slive ...«
»Lačni ste gotovo! Tu sliv, kolikor vam jih srce poželi!«
»Ne maram!«
»Vzemite, od nas vzemite !« so vzklikali glasovi iz teme.
»Ne maram!«
»Hočete kruha? Danes smo ga dobili in razdelili! Za vas ga seveda nismo prihranili, ker smo mislili ...«
»Ne maram ničesar!«
»Od svojega vam dam! In cigareto ...«
»Nočem ničesar! Spat vsi! Samo eden mi naj še zine besedico, samo eden naj še razpokne eno slivo in jo začne cmakaje žvečiti! Bom videl, ali bo popoln mir ali ne, da morejo trudni ljudje zaspati ...« sem bruhnil iz sebe in padel nazaj na ležišče.
Tišina je zavladala nekaj trenutkov pod šotorom. Čutil sem, vedel sem, da začudeno strme v temo in ne morejo verjeti svojim ušesom in me ne razumejo.
Moj Bog, saj še sam nisem razumel ... Nikdo ni zinil besedice, tiho so polegli.
Tako dušeč zrak je naenkrat napolnil šotor, da mi ni dalo dihati, okoli srca me je tesneje stisnilo, mora je legla težje na prsi, na senci je pritiskalo ko*da je kdo razgrel železno roko.
Vstati sem hotel in zbežati ven na svež zrak in olajšati srce, odpoditi moro, ohladiti senci, ali zunaj je bila tako črna, črna in gosta tema, da bi mi morda še težje legla na srce in prsi in senci.
Krčevito sem stiskal oči in zobe in obležal mirno.
Notranji boj je divjal dalje in dalje vse do ranega jutra ...