Profesorjev dnevnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Profesorjev dnevnik
Rudolf Maister
Izdano: Slovenski narod 12. marec 1903 (36/58), 1, 13. marec 1903 (36/59), 1-2
Viri: 58, 59
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1 2 3 4 5 6 dno

Zadnji čas je hodil vsako jutro ob šestih v frančiškansko cerkev k maši. Vedno je sedel v zadnji klopi pred kropilnikom. Ljudje, ki so prihajali ob isti uri molit k patrom frančiškanom, so se ga navadili tako, da so mu pustili vedno prostora, tudi, če se je zakasnil malo. Profesor je bil. Prej spoštovan v sled svojih duševnih zmožnosti. Fiziko in kemijo je predaval. Mnogo se je tudi bavil z iznajdbami. Od doma je dobil po smrti starišev par tisočakov.

S tem denarjem je začel izdelovati stroj, ki bi povišal po njegovem mnenju moč navadne svečine, ali petrolejske luči stokrat. Stokrat povišal za malo novčičev. Povsodi je pripovedoval o svojem delu. Papir je nosil sabo, risal nanj in kazal te risarije okrog. Celo v šoli, med poukom, je začenjal pisati na tablo čudne formule, prečudne.

Drugi profesorji so o tem izvedeli. Ravnatelj mu je svetoval, naj si vzame daljši dopust, kar je tudi storil. In ravno to mu je škodovalo. V dolgem, prostem času vglobil se je odslej popolnoma v svoje prenapete ideje.

Aparati za njegovo iznajdbo so ga mnogo stali. Skoro vsa pokojnina je šla zanje. A prerokoval je, da mu prinese iznajdba težke tisočake. Potem smo izvedeli, da se mu je zmešalo. Upokojili so ga. Nekako čez mesec dnij odpustili so ga iz bolnišnice. Ozdravel je baje popolnoma, vsaj na videz popolnoma. A ona za take ljudi značilna tožnost mu je zastala. Postaral se je hkrati izdatno. Lasje so mu osiveli. Prej vitka postava se mu je sključila. Na obleko ni kar nič več pazil. Nove celo nadeti ni hotel. Izvlekel je iz stare, zaprašene škrinje vijoleten plašč s tremi ovratniki, kakršne nosijo danes le še Vlahi, ki piskajo na meh. Ta plašč je oblekel. Pa kučmo je nosil ob vsakem vremenu, ob vsakem letnem času.

Tacega sem spoznal osebno v pivarni, kamor je prišel sleherni večer za pol ure. Tudi meni je že prvi večer pravil o svoji velepomembni iznajdbi. Ker sem se zanimal v istini za načelo te iznajdbe, sem se mu prikupil in povabil me je na dom.

Ko sem prišel, mi je stiskal roko in me imenoval prijatelja. Peljal me je v zadnjo sobo, kjer je imel nakupičenih vse polno, zame docela neumevnih strojev, potem steklenic, retort, človeški skelet. V kotu je stala omara z nebrojnimi knjigami. Znanstvenih je bilo največ. Pa tudi Klasike vseh evropskih kulturnih narodov je imel. Vse mi je razkazal. Tudi je trdil, da spodrine njegov svetilnik aparat Avrovo mrežico, da, celo elektriko, seveda samo, kar se tiče razsvetljave.

Za drugi dan me je povabil, da mi natančno in znanstveno pokaže in razloži iznajdbo, ker danes nima prav časa. »Akoj po kosilu morate priti!«

***

.

Njegova kuharica mi je rekla drugi dan, da je gospod profesor hudo bolan. Zdravnik da je bil že dvakrat pri njem. Sploh da zadnji čas vidno skup leze in da najbrž ne bo dolgo. Po meni je pač že vprašal, a nikogar ne pusti k sebi.

Prišel sem potem še večkrat, pa nisem smel nikdar k njemu. Le neko gospo je sprejel. In večkrat je baje pisal, tako, prav na skrivnem. Zunaj je bil ta čas samo enkrat, tisti dan ko se je prav dobrega počutil.

Ko sem prišel zopet pogledat, mi je tarnala kuharica vsa objokana, da so ga sinoči prepeljali v bolnico, ker se mu je zmedlo zopet. Šel je v mesto. Tam ga je prijelo, a prav hudo. Policist ga je domov pripeljal.

Črez par dni mi prinese mož iz bolnice pismo s pristavkom, da je od umobolnega profesorja, ki je pred nekaj urami umrl. Zadnji dan mu je odleglo in takrat mi je pisal.

V pismu bil je ključek.

Prijatelj!

Včeraj me je zgrabilo, danes me najbrž zlomi. To čutim. Vojska je v mojem telesu. Na pisalni mizi v moji delavnici je kovčeg. Stari skelet tišči desnico nanj. To je Vaše. Ključ je v pismu. Haha! Se pač čudite?

Tudi moj dnevnik iz zadnjih dnij je v skrinjici. Zanimal bo Vas in vse, vse, ki so me poznali. Povejte vsemu svetu, da ga prosim odpuščanja. Težko pišem. Zdajle me ima zopet v glavi. Najhuje je v desnem sencu. Doma sem zbil svoje stroje in zažgal vse formule. Ha! Da ne bodo drugi imeli dobička in slave. Za svetom mi ni nič. Saj so me imeli vsi za norca, a pravzaprav me je bolela samo glava. Zdaj bom rešen teh svojih vražjih furij.

Šel sem v njegovo stanovanje in tam našel vse, kakor mi je pisal. Prepeljali so ga takoj po smrti v mrtvašnico. Tako je zahteval od zdravnika v bolnici.

V meni zapuščeni skrinjici je bilo nekaj knjig. Valvazor, Heine, Kant, Schoppenhauer. Potem par smodk, časopisi, zmečkan papir, obreski.

V Valvazorju pa je bil njegov dnevnik, katerega je spisal zadnji teden pred smrtjo, že pol v—umobolnosti. Dnevi niso bili v zvezku zabilježeni.

***

.

1[uredi]

Še nikdar nisem pisal dnevnika, a danes se mi zdi vredno to začeti, ker mi sije nova doba, doba slave ... Posrečilo se mi je vendar, sestaviti tvarino za kovinski reflektor, ki bode glavni del moje iznajdbe.

Heureka! Prvi poskus izvrsten. To bode svet oči odpiral. Vsi so se mi za hrbtom smejali. Zdaj je na meni vrsta. Še par dnij ... pač zadnji čas ... Hahaha ... to ... to ... Tam od vzhoda mi vstaja ona doba zlata in slave.

Denique aetas venit mihi aurea ...

2[uredi]

Danes je grozovito snežilo. Kar cape snega so padale. Ko sem se vračal zvečer iz pivarne domov, je pridirjal automobil. Skočil sem v stran. Pri tem sem zadel v snegu ob štirivoglato, črno, mehko stvar. Nisem se ustavil, niti pogledal, kaj je pravzaprav. Ko sem šel za vodo domov, sem ugibal, kaj bi bilo pač tam ležalo. Ni mi dalo miru. Vrnil sem se. Kakor prej je ležalo tisto v snegu. Pobral sem—bila je listnica. Potem sem šel domov. Tam sem listnico natančno pregledal. Haha. Šestintrideset bankovcev, menda po sto goldinarjev, sem naštel, nekaj poravnanih in nekaj neplačanih računov. Listnica je bila moji popolnoma slična. Primerjati sem hotel, a svoje nisem našel. Ravno danes sem jo moral izgubit in šele zvečer. Iz pivarne sem jo še nesel, celo v roki. A saj ni bilo mnogo notri ... tiste formule za reflektor. Imam jih v glavi. Čudno je, da nosijo računi moje ime. Kdo se neki tako piše, ko jaz. Pa tudi profesor je. Haha! Veselim se že jutršnjega dne, da vrnem možu najden denar. Revež bo imel pač slabo noč ...

3[uredi]

Zgodaj v jutru je prišla k meni gospa Minka. Da nima s hčerko vred nič jesti. Pomorem ji naj. Če se mi že sama ne smili, pa vsaj hčerka, moje dete, ki je itak vedno bolehno. To mi je pravila. E, pa še druzega mnogo. Nota bene! Nihče ne ve, da sem nezakonskemu otroku oče. Haha! Pa pustimo to. Saj ni treba, da vsi vedo. Nič nisem imel, nič svojega denarja. Pravzaprav sem pa bogat. Najdeni denar ... tisoči ..., a ta ni moj ... vraga le tega ne ... proč, proč! Glava me je pekla ... brenčalo mi je v nji ... Minka je jokala ... a jaz ne smem videti solznih očij, sploh solza ne ... posebno njenih ... huhu ... niti slišati ne maram o njih ... izginil sem v sosednjo sobo, kjer sem spravil včeraj najdeno listnico ... tedaj se je vnel boj v meni ... poštenost in nepoštenost sta se spopadli ... čutil sem pet obročov okrog glave ... železnih ... trdih ... debelih ... sežem po denar ... v listnico ... krč ... v prste me je prijel ... treslo me je po životu ... zobje so mi šklepetali ... brr ... pa zopet Minkin jok ... tedaj je prišel pome vrag, velik, grd ... stotak dva, tri, zagrabim ... listnico skrijem nazaj pod odejo v postelj ... od vseh strani je zadonelo tat ... tat ... tat ... hotel sem bežati ... zgrudil sem se ... zmečkal bankovec ... še sedaj mi brenči v glavi ... vrtelo se mi je ... stopil sem k Minki ... dal ji zmečkan denar ... pa jo pahnil iz sobe ... a prišla je nazaj ... in rekla, da ni denar to ... haha ... da so čečkarije ... navaden papir ... še zdaj jo vidim ... zapodil sem jo ... da ni denar, hahaha ... potem mi je prinesla kuharica časnik ... nisem ga bral ... saj sem vedel kaj stoji v njem ... da je bila izgubljena listnica ... sto in to vsebino ... tista listnica, ki sem jo našel jaz ... kaj hočem brati ... gotovo se vse strinja natančno ... nalašč nisem bral ... saj je bila listnica pri meni ... na varnem ... izposodim si par stotakov ... da doložim ... potem pa grem, da vrnem ... saj izgubitelj mi tako da nagrado ... pa še kakšno ... ravno za božič bo ... bom zlato vlival ... samo da me glava neha boleti ...

4[uredi]

Vse popoldne sem letal okrog od znanca do znanca ... zaman ... nihče ni imel, da mi posodi ... božič se bliža ... zima ... nove obleke ... veselice in plesi ... novoletna darila ... to so bili izgovori ... izvrstni prijatelji, kadar potrebuješ ... pa so imeli ... jaz dobro vem ... nalašč ne dado, samo, da me spravijo v zapor ... vražje kreature ... tisoče imate ... psi ... vas ne peče vest ... mene pač, čeprav nisem kriv ... Minka, potem pa vi ste krivi ... le vi ste krivi ... povedati moram komu, zakaj mi bo denar ... morda mi ga da ... ali me pa zapro ... kot tata ... po časopisih me bodo imeli ... iznajdba ... slava ... vse, vse pojde ... pa ravno jaz sem moral najti to listnico ... prokleti denar ... ubil bi se ... denar ... pa koliko ga je ... vedno več ... kar vidno raste ... kakor kače ... huhuhu ...

5[uredi]

Ponoči je imelo zopet par sto vragov ples v moji glavi ... kar škrtalo je v nji ... še zdaj ... gotovo me je videl, ko sem pobral listnico, tisti starec, ki je stopil iz lekarne ... ali pa stražnik, ki je stražil most ... ovadili so me ... vso noč sem jih čakal ... vedel sem, da so mi na sledu ... od mraka do jutra so lazili in se plazili po mostovžu in ulici, kakor teme ... saj sem jih videl ... vse živo jih je bilo ... vse je mrgolelo haha pst ... pst ... vrata so odpirali glasno, da bi se jih bal ... da bi trepetal ... pred pravico in cesarjem zdaj, zdaj ... skelet sem postavil pred duri ... pa naj bi bili prišli po kosti ... po tiste sive ... saj so stare ... od univerze ga imam ... ženski je ... z okna je pala ... pa smo jo dobili haha ... jaz sem vzel kosti ... ta bi jim dal, ta ... oživel se je, ko so zaropotali z verigami, tresel se je ... črne oči so me kar presunile ... kar plesal bi bil z njim ... haha, kako je kuharica bežala ... kakor blazna ... kakor obsedena ... pa formulo sem pozabil ... svojo lepo formulo ... danes mora biti gotova moja slava ... kaj tisti ukradeni stotaki pst ... pst ... saj dobim milijone ... zlate milijone ... platina je bilo 57% ... bakra, aha, bakra 28% ali 39% ... saj to je vseeno ... bomo že naredili ... šolski sluga mi pripravi retorto ... pa je zmes gotova ... z gobo bo pobrisal ... le ko bi tako vroče ne bilo ... kakor v peči ... v najhujši vročini ... glava mi kar poka ... zdaj bodo kmalu tu ... tisti z očali ... fej ... procenti so postranska stvar ... da le nit dobro drži listnico ... v telovnik sem jo zašil ... tu ... tu ... niti krojač ne zna tako ... naj iščejo tatu ... jaz nisem tat ... jaz tat, jaz ... hahaha ... dokažite, le dokažite ... vas tožim ...

6[uredi]

Na ulici me je gledalo vse nekako čudno ... čudno saj vem ... ima me že na sumu, da sem tat ... zažgal bi denar ... v sneg vrgel ... v vodo ... pa saj je dobro spravljen ... zašit na prsih … rekli so mi, da sem bolan ... bedasti lopovi … bolan, haha ... mislite, da sem tak tepec, kakor ste vi ... pri sebi si mislite tat ... tat ... tat ... a zakaj me ne primete ... kaznujte me ... v dosmrtno ječo ... ali pa v salon ... v železje me vrzite ... saj imam čisto vest ... jaz kriv, jaz, jaz? Kdo si upa ... kaj ... kdo ... Kako me je tisti veliki stražnik gledal ... a, saj vem, ti si stal na mostu oni večer, ti ti ... še pozdravil me ni ... jaz sem ga moral pozdraviti ... blebetal je nekaj za mano ... sledil mi je ... celo domov me je spremil ... kakor otroka, za roko ... pa pismonoša ... ko mi je dal list v veži ... goldinar sem mu dal ... ali je bilo premalo ... kaj ... kako me je gledal ... zasmejal sem se ... haha, kako je šel ... naznanite me, storite z mano kar hočete ... ne bežim ... tu imate roke ... uklenite me ... zakaj me ne zgrabite ... morda zaradi iznajdbe ... ha, kdo bi jo pač dovršil potem ... jaz? ... v ječi? ... motite se ... kako se bo oni črnobradi sodnik veselil ... ko me bo sodil ... vrag te je dal ... kaj boš mene sodil ... onega sodi, ki je izgubil denar ... sem jaz vzrok, da sem ga našel ... sem jaz vzrok, da ga je drugi izgubil ... njega primi ... on je kriv, on, on ... a mene pusti ... stražnik je rekel, da gre po zdravnika ... po krvnika greš, po krvnika ... celo tolpo jih pripelješ ... saj vem ... aha, koraki, zdaj gredo po stopnjicah ... čujem jih ... pripravljen sem ... prosim samo vstopite, gospodje ... s krvavimi rokami miren sem ... ne ustavljam se vam ... še spovednika ni treba ... vse povem ... vse ... vse ... dnevnika pa ne ... ne, naj zgori v škrinji ... ključ bo moj, ključ ... le iščite ... punktum ...

***

.

Dr. I. mi je razložil po pogrebu vse. Umrli profesor je imel fiksno idejo, da je našel listnico z mnogo denarjem in da si ga je pridržal.

V njegovem telovniku smo našli zašito lastno mu listnico — ono, o kateri je mislil, da je tuja, — polno z dvomljivimi formulami, popisanih lističev — po njegovem mnenju stotakov.