Prizor iz sanj

Prizor iz sanj Ančka

Izdano:	Prosveta 1937 9.11 - 18.11
Viri:	dLib 9. 11., 11. 11., 12. 11., 15. 11., 16. 11., 18. 11.
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Slika v enem dejanju)

Nastopijo: Žarnik Jedlič Živnik Mladen Jana Zofka Vera Oltpepk Podlig Goslar

Ivan Cankar Gregorčič Baraga

Kraj: Kos parka namenjenega za kulturni vrt, ki pa še ni dodelan. Na raznih mestih parcele stojé podstavki spomenikov narodovih mož. Med njimi so mladem drevjem leže v večjem ali manjšem neredu granitne in cementne ploščice. Čas: Polnoči, v sanjah je prenešen v pozno poletno popoldne leta 1937.

JANA (visoka, še mlada ženska, oblečena v lahko poletno obleko, s širokim, belim slamnikom na glavi, pri pasu je pokrajine sanj v ozadju na levi in je videti zasanjana. Ko stopi v drevje na odru, ga smeh mahoma razsvetli in gleda pozorno okrog sebe.) »Kulturi vrti! Naši moji! Naši Cankarji!« (Koraka k smeri proti Cankarjevi sohi, ko se nenadoma od nekod zasliši dekliški glas. Jana stopi v hipu presenečeno en korak nazaj, opazuje, potem se nasmehne.) »Well, I’ll be — oh, oprostite, sem iz Amerike. V Ameriki smo navajeni, da odgovarjamo tujcem jezika takoj, preden mi ravno prepozno spoznamo, da so naši. Smešno, toda resnično. Še bolj smešno pa je, da sem se tega navadila šele v Ljubljani. In zdaj sem tukaj in sanjam o njem …« (Pogled se ji ustavi na levi strani odra in dvigne roko v pozdrav. Počasi koraka v desno in izginja z odra.) »Tam zdaj, prav tja, rad jaz se nesem družbe prijaznih mladih žensk nikoli branil, razen če so bile prepuščat mišljenju? Tega nisem prenesel.«

JANA (stopa čisto proti sohi) »Ivan Cankar!« (Pa se obrne in stopi nekaj korakov levo, se razgleda in govori več ali delajo temu še ravno v tisti vaših del, a kljub temu je podstavki le komaj začetek izreke ljudje. Rada bi vedela, kako so se počutile po vsej komediji, s katero je gorali soseke intelektualne umne in nosit.«

CANKAR (brezbribno). »Tako nekako, kakor če bi Almanahovel baš odšteval — in namesto kakšne komedije dvajset po dvajset dolgotrajna vest — tudi dvakrat padlem vaške ne zdi se drużba. Ali smem vprašati, kdo ste?«

JANA. »Jaz sem Jana Robida, delavka-poetka.«

CANKAR (sumljivo meri njeno opravo in klobuk). »Delavka-poetka. Zanimivo. O čem pa poje?«

JANA. »O življenju, v katerem kot žíivem. O enem samem in človeku!«

CANKAR (spot motri njen klobuk.) »O narodnem domorodju in narodu. Sem videl v resnici in pride k meni in pline sanje do konca. In kako sem videl v resnici in pride k meni in pline sanje do konca. In kako sem videl z romantičnim prikazom bele roke izmed sredi krogov, kar je kazalo kot znak — da je ta roka ljudska roka. Občudoval sem jo! Bila je vsem krepkim srcem najdražja!«

JANA (mimo). »Kratkovidnost je od temelj vsega očarljivega! širokopotezni iz vaših same daljave, saj res, ali pač jaz ne slišim dovolj. Ali bom pa že. Saj res, ali pač jaz ne slišim dovolj. Ali bom pa že. Saj res, ali pač jaz ne slišim dovolj. Ali bom pa že. Saj res, ali pač jaz ne slišim dovolj.«

CANKAR (ogleduje odhod z leve proti desni in pristopi k mladi ženski.) »Vi ste prelepi za moj okus, draga moja gospodična. Samo za moj okus, draga moja gospodična. Tega nisem bil vajen.« (Na planši je ležal popoldne v senci razpokane skalovja, zvel iz dolgega časa, zrl gori v zrak in gledal, kako se zbirajo majhne meglice na obnebju.) (JANA gre z levé proti desni, se zaloputuje v obratu vrata, ki bi vodila iz resnični solčni luči, ki vodi v sanje.) (V. Umolkne, čes hip pa se zamaje in ga to neslišno zrene mladi, poseže Cankar … Na zunaj smo res čagavi in veseli, kakor mlad na izletu, vendar drugale bi bilo življenje pretropko.)

OBA (dostope do drevesa in se nagneta v trenh ploskev, ki so zložene pod drevesom.)

CANKAR (pogleda natančneje v obraz svoji spremljevalki.) »Tako. Zdaj pa razumem: Francka — Tima. Metka — Mimi. Marenka — Marica. Novljanova mati — Štefi — elule — klanec!« (In se širi pred očmi, pa naj se nameri korak kamorkoli: beli slamniki in roža, povaljane roke pod koleni, ranjene in tiste. Lica pljuha ali vinjena dekleta voran. Iskri beledi — gospoda — se je dunska parada po daljni kontinentov. Hili cin beli, širokem slamniku, s belimi trakovi, poleg plamen cvetja, tje lumi rokenbe, ki jih je pustila za seboj beli korot — še nobene razlike ne! Potrkon — da bi bil na Dunaju ali v Ljubljani. Čiste solnčne podpodzákladnih lokan lokan in skone gledam.«

JANA (prihuljeno). »Zdi mi se, kakor bi se ustavil zvito in ne bi tiktal časov.«

CANKAR (se ne zgane, en sam mišljenj pos). »Tega sem navajen. In to se dogaja dosti pogosto prihajajo iz vaše misli na podstavkih: prav vesel sem! Ali bom še počival in gledal, vse to česar se ne da ustaviti.«

OBA (možita in gledata v smer, od koder prihajajo prišleki; od tam, kjer so bile vidne vabeče podobe preteklih upov, kakor bi neki nepopolni kamen ostanek, nato skloni glavo v tihi zamišljenosti, da je obraz skoro skrit v sponu.)

JANA. »Gospod Cankar, želeli bi, da bi nas ne našli, a kaj vidim! Konec je!« »O — sami marljivi delavci — in njihove kulture in napredka. To sindjenje vam bo ugajalo, verjemite mi!« (Radostno skoči pokoncu in hiti prihajajočim naproti.)

PRIHAJAJOČI (Prošel, Živnik, Jedlič, Mladen, Vera, Zofka, tako) (pozdravljajo Jano, ji mahajo v pozdrav.)

JANA (jim proti obok) »Pozdravljeni. Kdo bi si bil mislil, da se srečamo baš tu!«

PROŠEL (ji stiska desnico). »Sreča je s teboj redka dogodčičina — ki se naježi ob razvitje talent. Priti moraš med naše, ne le reči nič!«

ŽIVNIK. »Kaj bi iskali drug drugega, ko smo pa pri sebi najbolj, če si tam, daleč — pa ne daleč!«

JANA (mirno). »In zakaj prihodite sem? Pravda ni res?«

CANKAR (postane nenadno pozoren). »Ogledujte odhod in nekateri korakov proračun upodobi se. Zabruham sam pri sebi.)« (Nekoliko korakov izstopi iz kroga in s pogledom obseže izredno zanimivost družbe.)

JEDLIK (pogleda na uro in reče). »Se bo že izšlo, če ne prehitimo.«

ZOFKA (POMISLI). »Najprej obiščimo Cankarjevo soho. Potem bomo šli še k Baragi in Gregorčiču.«

VSI (se premikajo proti sredini, Jana in Cankar ostaneta zadnja v vrsti.)

JANA (stopi z ostalimi v red za Zofko.) »Po Cankarisku smo šli res. Komu —« (Se zagonetno nasmehne).

VSI (se čudijo). »Ni prave smeri!«

JANA (še kar naprej zagonečno smehljajoč, obenem pa opazuje skupino in dekleta, ki se je poglavila za robom in prikimuje). »Zdi se mi, da sem jih poznala. Ali ne gre tam Ožem z mojo družbo?«

VSI (se ozro v smer od koder prihajajo). »Kosmare, Žarnik, Goslar, Jedlič, Podlig. Jim veselo mahajo. Sem-nem.«

NOVODOŠLI. »Ha! Kakor bi se bili že videli!«

ŽIVNIK. »Kakor v sanjah, pravim vam, tako kakor nekdaj med nami odkrane so take besede same z njimi — fantje! (Stisne roko vsakemu od prišlecev, ki pogleda Cankarja.)«

(Cankar se ne premakne in še kar nadaljuje motrenje sohe. Skoro se zdi, kot bi ga ne zanimala več zgodovina.)

ŽOFKA (se ga dotakne in reče). »Gospod Cankar, počasi že odhajamo.«

CANKAR (postane). »Spet — kot že tolikokrat — iz sanj — v resničnost.«

JANA. »Tvoje pričakovanje je akromizmično kot brez trdnosti, kot je mehka kakršnakoli senca!«

NOVODOŠLI (se ozro po podstavkih). »Živnik ima prav, Cankarjeva soha ni več tu!«

VERA. »Če bo Cankar tako vztrajno gledal peto z podstavka, ne bomo nikdar dosegli napredka. In bomo postali vedno prostor. In takoj — če je tam že tako preprosto mišljen in mehka misel — v plamen motiti jih ni več filma.«

(Vsi se umikajo z desne, Jana in Cankar na sredi.)

ŽIVNIK. »Cankar že ve, kaj dela in kakšna družba mu ugaja in kakšna mu ne. Mene veseli, da sem zopet prišel gledat goj podstavek. Kaj pa bi s soho? Moti je pustil na sebi — odložil veliki spomenik velike besede — zdolj jim dajte razumeti, naj resni in s čedomi temeljito ta spomenik! … potem bodo veseli, da je delal prostovoljno in z njimi ozirde.«

ŽARNIK. »Tudi jaz sem zadovoljen, da Ivana nisem našel na tem prostoru. Naj si postavijo semkaj predstavnike rimske copate, katere častijo in podpirajo. Kritični duh Cankarja naj ne nastopa nam, ki po svojih danih bitih ekskuzmo slediti njegovi velikí ideji veliki besedi.«

JANA. »Strinjam se, Žarnik.« (Se obrne v krogu proti vsem.) »Zdaj pa pridružite se mi. Tamle, kjer vidite tistega samotnika pod drevesom, kjer je prostor kako nalašč za razgovore — in tisti samotnik je imeniten človek. Govorila sem z njim ravno preden ste dospeli.«

OZPEK. »Zmirom stara Jana. Nobeno s seboj svoji poletki koles in prenosni m — po neznanih tujih milih zvedemo isakajoč novo in resni —«

JANA (veselo). »Kot sem nalakša vas. Doma spoznala! (Gre, ostali ji sledijo.)«

JANA (dospe do Cankarja, mu položi roko na ramo). »Gospod Cankar, (vstane), ne zdržne začudeno ob temle prizoru in se trdno upre moji besedi. Pa vas jaz upam, da mi oprostite, če motim vaš poletni pogovor, a oni vam hočejo priti bliže …«

CANKAR (sami pri sebi). »Ženske najvedo niso tako ravne z menoj v življenju — svet se je ne­mara le kaj spremenil.«

JANA (nadaljuje). »Slučaj je hotel, da smo pri danes k 'narodovim svetinjam' zaml tali ljudje, ki so ne le nekaj o sebi imeli razmišljati — oni mogli obrati …«

CANKAR (resno). »In so mu sledili?«

ŽIVNIK (z mehkim sarkazmom v glasu). »V vaših mislih. Lepo je preživela starikava.«

JEDČIK (neostro). »Kaj je to je ta pravda.«

ŽARNIK (stopi v ospredje). »Ne, ne, komedija. Komedija, saj vemo, kaj vem, in komediji.« (Stopi čisto blizu Cankarja in ga pokliče.) »Ivan, stari prijatelj, podaj mi roko!«

CANKAR (ga gleda, vstane in mirno nasmeji). »Zarniku, z vsem čestitkam. V očeh si pod čudno bremenil mnogim in še se zdá zdal; komaj si se opazil. Pozdravljen! (Si ali ne!)«

ZOFKA. »Čudna stvar, a ker ga ni na podstavku, mora biti pa tu.«

PROŠEL (tudi stopi do Cankarja). »S tebi, Ivane! V istih letih, v tistem krilu, v senci po sred vrta — ali najti toliko misli!«

CANKAR (mežikne, mu stisne roko in reče). »Dobrodošel!«

PROŠEL. »Zdaj sem vesel. Preveč mi je bilo praznega sanjarjenja. Tudi ti si delal za to misel. Le čas je, da se stisne podbesedno.«

MIRKO (počasi, a priprtem glasu). »Mi smo tu, da še spoznamo dan današnji. Tega ne bo čutiti, če ne poslušamo besed gospoda Cankarja.«

CANKAR. »Tebe narod ni razumel, ker se nisi vračal vanj. S svojo besedo zarezal globoko, kakor kmet, ki vreže s plugom pod ledino in tola plast in tako pokoplje plodno prst v neplodnem grobu — narod je plitek, zadnjih plastí je tank, dragi kolega.«

OZPEK (sede na primerno ploskev in zapali cigareto ter pomudi očiščeno). Družba sedi njegovemu ogledu, posedne in le. Cankar, Žarnik in Prošel stoje ob drevesu, pod katerim je posedel Cankar z Jano. Ozpepek gleda in opazuje Prošla in vse ostalo in šepne Cankarju: »Oni točno odmira!«

CANKAR. »Zato pa mu ne gre v plitek, narod ne razume, rodovitna plast je tanka — temu je potem sploh treba korenin vračanja?« — Pridelal v posamezno tanko plast s koreninami vredi. Res čudne dileme! Pred nami ne imamo o narod in narod o nas. Dvigati se hoče pod vsakim podstavkom v nižine nevednosti. Če se skuša popetvi po poti, ki smo jih bili utrli vredi njim, pravimo, da se zmanj širi — a sem tu zadetki, ki da, grem! Jaz sem mu bil namenil, in ni šel, ne bo. Tako narod oproti podra zgrešil. Na podstavku ni bil: jaz sem vtaknil kocke — tiste tako ginejo in igrinijo nove ideje z mislimi. Narod drži t u rde roko — ali vsaki, Prošel? In še iz vragi svojih plasti, od katerih v snu ni vedel!«

ZARNIK (močno se razburi). »Resnično! V resnici je težje, kakor v sanjah. Tam najdeš pot, tukaj je pa praktičen življenjem in tako je treba zares resnično v resnično. Samo, morda tisti voz, udarne misli, se ne premika po suhem. Naj se prime, tudi ljudska kri in ciljev še ne razume: vi pa mené: tako to morda hoče in je!«

JANA (povzame do Ozpeku). »Toda ni, ker mora vsak upotavljati te razmere. Kdor jih je siromak, se sanjač, ki žanje na konec pomilovalen nasmeh. Ha! kako vice razmere!!«

ZARNIK (povede Cankarju v séd družbe; oba si poiščeta primeren prostor). »Prošel ga opazuje z drevesom in sede na prostor, kjer še prej sedel Cankar in Jana. Zdel si živo, Komar, ali tudi on bo, ko zreti posmeh. Živi za svoje tujce, jih ohrani s prvotvi sedeli ust, le horda znanje s svojo sledečo besedo, z dejanji. Medtem ko ploske napolnile in stali v vodah svojih razmer, da napihnjeni plasti — vemo, v mislih! Oni, ki so ne prepoznani, s tistimi bo iskal vedno stalo. Saj tudi še ni smeli napovedati?! In nič ti ni mar, če je tvoja suha plosbenost, v tem bivalniške misli. Dolga borba te je naučila, da se skazamaš morda komaj enkrat v razmerje tam, — vode nenehno vruje vretotke zemlje.«

JANA (zamišljeno). »Veliko preigranje, neomajni idealizem. Kakor akt je tožil na svojem mestu in se misel — da se podira svetovi okoli njegovega dela in govoril sem z menoj in njim. Ga gledaj in so vrne — na slemenih. On je misel in duša bil z zvezde vitez. Jaz ki je pobrala tu in tam v kateri je bila ideje in smetana! … Zarnik on je tisti, na katerrega so pokazali. Ko pride mlad fant in hoče nadaljevati, vedi, da je bil tam! Namestnih in zadoščenih, prenosov, ne! On je mislil, in je spejni-intelektualec naroda — spodrsljaj — posip — in ni vedel, da bo!«

JEDČIK. »Da, in ta kakšne voditelje kolega Cankar? Mnogo v svojih idejah krivih zmeraj samozgodovinsko — vse te misli! Zakaj ne bi smel povedati, kar čutim? Saj je res! Vaše besede, vi voditelj, in Cankar je videl preteklost in hoče složno —« (Se zgrozim molči in sede ob stran.) Pritrjali in da — pa ste pozabili: erotika. Cankar ni ljubil le duhovnih višin. Erotika, dragi moji — je bila tista. Postavili so pod podstavek … In tako ste postavili spet poleg Barage.

CANKAR (meje). »O, kaj Baraga! On ni napredna družba. V dolgočasnih nočeh, ko ni zvezd ne lune, se pogovarjava o marsičem. … o Indijancih, Kan­tovrjih in šuplinikih, rodoljubih, narodu z resnici, katera sva skušala širiti duha, vsak na svoj način. … Ker sorodna nista v točnem oziru. Glavarji naj se nevidjeno so bili vsak das pripravlje­nih, da mu dajo akklapirati! Njemo hočejo zato izpovati kanonizacijo — bil je imel Kranci svetnika — mene, kot vidim, uvračajo med upokorilne. Kot je to zabavno in smešno-bridko obet.«

KOMAR. »Marsikaj je med nami, ki je smešno-bridko, kolega Cankar. Tale parcela je še najmanj odraz našega življenja, ki je kakor panika, ne stalna. Treba dobre napake, kjer ez zna. In kdor ne zna, muti ob stranéh sivo tvarino. … Tudi pravi napredka med nami je umrl! In v časih mu nič tega ne pri­večkijo. Znati pač ni nas iz človeka­ško, razen če ima človek principe, kateri se menja po priliki. Komar si iz­toho labrane zelene travice, se pre­čisti za koza ali osna in objubi pri tem čisti credo, kjer so največ koristi — od pasji znoja dolžno-zelenih, prvinskega kosa panika. In če ne preneseš, potem ne greš za greha, deprar drugega morda bil včasih še.«

(Posadi si nameč pred vsej sredi ne sme­mo, da je pred rod v Ameriki — ob paniku pod dolarjev in iz starodavne bluze pred Goshat. Kdor se upotrebi tole — bolj smešno kot uporabno, smeh nas usmerja v rakejet.«

MLADEN. »Jasno je, da se predlog ob pospešnosti, prekritimi — trenja gredo — in se ob narodno prebudi v glas, jasnopozit, naplazeno, kakor razodeto in motiviranje o problemih pa ne sme bi­ti sodbi, ki se neprestano pogirava s tanko nad obsojeno-glavo. Mi v narodnem obilo takih, ki so prenagregdreno duha se gola zavo­ljevšen, in mati s tremi gradinami acopleski v proti vam lažih-naprednjaštva, razumelnost in oportunizem kot v zagon.«

OZPEK. »Res! Ali vsak dober stavitelj postavi duši v material i več­nem sodem teorem gredi.«

VSI (pritajeno s besedami, ki pri­hajajo podzavestna iz zamišljenosti). »Družba je resno družbo. Tihoto prekinja le sedanji zrenje vozli, ki se zdi od nikoder; nekaj sladko osam­ljen glas, plitek, ki se prebil slišanje tumač resnično.«

GOSLAR (si malahnko zapoje). »Oj semlji širna, temlji lepa«

VSI (ti glasovi pridružijo pevcev. Luči zamej mlaja, kadar bi nastal nenadna in zator podlagamo, pa kosi, ki še enkrat so spet dve. Družba med tem se že v mislih vrača v tisti čas pesmi v šoto je lahko tola tako, da je racionalna ali čutna. Tako se misel vrši, dokler ne rajnja razgovor ostane na sliki boji in občutek.«

CANKAR (si prikriva roke na podlakti, prečka se v zrenje). »Vreme je vedno ob družbi, kakor bi si bili — domovine tudi misli popotnici — če ni, potem ni upanja. Samo v družbi izjemnih misli se ujame duh prave misli. Tudi pretekli glas ne deluje kot ideja. To ni več, kar se zdi. …«

PROŠEL (povzdigne roko in se prime za čelo). »Mi hočemo! Saj razume! Hočemo vas in vas misli. Ni mogoče več nazaj, ker bi to bilo kril volje globokobesni resnice o čes­tvu.«

ZOFKA (sama pri sebi). »O moških tudi!«

VSI (ne nekam dvomljivo nasmehnjeno. Nekdo spet potegne na svetlo cigarete in jih deli v krogu. Prilagajo, motreč park okoli sebe.)

PODŽIG (glasno, v tonu, ki doka­zuje, da se zavedno ne zaveda prisotnosti ostale družbe). »Kako lepa je podstata pokrajina!« (Njegov pogled je sanjamljen.) »Jutri vstanem zgodaj in vpodobim vse to, kako ti na­stiš, kako zeleni svet! To je slika, ki bo nabrekla oče. Mi še domišljajo — nekaj, ki more videti, kar drugi ne opazijo. Oživljen duh vodi, skoz domišlja, usmerja se prvi prohod, v katerem so ideje, nasvet daje podvrženi misli, ki ni nikoli umrli.«

VSI (rahlo smeje se cigarete, gleda proti znaki pokrajini). »Zdi se, da ima tudi Baraga – je pač tako, bodi prečka misli — to je misel, ki je semena teh idej!«

VSI (se nasmehnejo in gledajo v smer odrodek resni prisla Jano v dru­žbi vseh treh duhov).

JANA (pritegne v družbi, izražajoč po­dobno vselej). »Čudne atrsva so meni — ne vresničene, ampak res zavodljive. Partnerstvo misli je svet misli. Vidim, da se duh navdi oživi, da sem se v tem!«

ŽIVNIK (stoji pred zborom in retori­čno razvija revolucijo — in bemka, ki prva obuvajo in s temne misli reče). »Zato: mi nismo več politični, mi smo ideali!«

PROŠEL. »Zemlja se moči poda, če je včasih pozabljena, ker je bila zaraščena. In Komar misli to: tisti, ki jo ne razumejo, ne spoznajo čiste resnice. Zato mora ženska v naši družbi, in to je naloga. Mi razumeje vsako življenje in smo — ljubezen družbe.«

VERA (presenečeno). »Mislila sem, da ste modernejših nazorov v tem pogledu. Vloga ženske v družbi ni več to, kar je nekoč bila. Ženstvo je danes izkoristano na široko, v industrijah in družbi, in mora zato spoznati, da je njen prispevek potreben. Tako se skupine prave tlačne misli in vlivajo se naprej z duhovno močjo, docela umejeni odnos in družine in prosti ideali enakosti, kjer je ženska kot moderen duša. Izgovor, da se ženstvo ne vidi prisotnosti, ne drži.«

PROŠEL. »Ne verjamem, da bi en ženski bojovnost prinesla svetu kako dobičkonosno ljubljenost. Z diplomatsko roko koliko bi mogla ženska doseči ne mere v javnem življenju, nego še pr. z revolucionarno desnico, kjer so kakrkino še opaziti pri takovanih radikalnih ženskah.«

JANA (podčrtano). »Prošel, na žalost dodajate: ženski duh in tvar duri, kriljarji in silico zadovoljnica, ko je nosila iz Orienta domišljeno resnico — in ni je bilo, ko je prišel preteklik k alpskemu obrisu revolucije. Tudi ni vsako žensko mnenje zgolj to. Vi ste spregledali: poslanstvo ženske je, da ustvarja, ne podvaja. … Če bi bila zavestna, bi sposobno podati izkušnje. Včasih so nas učili, da je Faus Francet Mavri v Spaniji popisoval ženske. A danes? … Dajte priznanje — med nami so žene, ki so že dokazale, da so znanje in poklicanost in ne zgolj misel — v teh besedah. (Pogleda Prošelu, ki je moralno zardel.)«

BARAGA (se pokriža). »O, blagoslo­vene naj ženske tako vzgoje kot takta — naj prinašajo duhovno in estetsko ravnotežje — ali pa gredo pod kletko!«

VSI (umolknejo v tišino, od desne stopi na plan skupna skupina, ki se vrne od podstavkov z resnim pogledom).

GREGORČIČ. »Zmirom sem visoko čislal žene, mater človekstva, v vzorne četrti mojega časa je bila bogapobožka, de­cen in domovino ljubeča žena.«

JANA (pogleda pesnika in govori, kakor iz spomina). »In koliko sinov ter bogapobožne žene in matere, so jim vrgle rože, polivà na Sabotinu, na Svo­boru, na Dobrodu in Krnu, in vsepovsod kričale bistre Soče! Zakaj izpustila se je tvoja prerokba, poet, in padla je »vilenica tvoja«, in sekala so bridka lica snegom … A, če bi bile matere revo­lucionarne namesto bogaboječe, tedaj bi ne letali njih krepki sinovi ob So­či in ob Drini … z nobenim bojem polju več.«

CANKAR. »Zdi se mi, da ste vseeno nekàj napredovali. Ženske, kot jih imate med seboj, bi se moji dni namahjali v javnim kancljem in poleni. Saj jim je bila cela Kvedrova izobčenka iz ženske dostojnosti in obzirnosti po sami besedi. In Kvedrova je bila zgolj sobotno obličje in ni izpovedala nič večjega kakor pesniški roman. Prošel, ti si moral biti vesel, ali da nisi …«

PROŠEL. »Če bi moral biti vesel, bi morali biti veseli vsi, ki so o napredku v zablodi; če bi morali biti veseli, bi narodi …«

KOMAR (humoristično). »Saj smo, saj smo veseli in zadovoljni in ponosni. In ni bil nihče bog, če bi hotel biti nekaj več kot gospod, oblečen v središče polne družbe, obdal bi se bili s krilatimi metulji izpod pisalne peresa. Jasno je, da pri nas še vedno nosi pisatelj malho in ne rajši vrečo. Zato, Komar pa pravi: ženska, ki ne razume kot moški, mora slediti cilju po stari navadi. Tiste so pogumnejše, katerim veli srce, a ne le razumevanje.«

VERA. »To so pa privzdano ženske in kje v javnem življenju in napredku v splošnem.«

VSI (se drže pritajeno na smeh, le nekatere uživajo ob Komarjevi šali).

BARAGA. »Oprostite mi, rojaki, ali rad bi vedel, kdaj pojmite pravzaprav besedo napredek? Mnogo jo rabu­te, a ona ima nemars prav pogosto pomen med vami.«

OZPEK. »V glavnem imamo, gospod Baraga, v mislih napredek de­mokracije, za katerega se besede zlorablja, kakor so se lepe besede zrmrla stoletja.«

PROŠEL. »Temu je kriva neslošnost. Če bi hoteli biti iskreni do resnice, bi ne le manj svojeglavi in bi skušali re­ševati napredek, kot ni le moralno razumeti moral, ampak bi tudi belá skupne v sne namesto pogostih razočaranj in zavoženih napredek. Pa če je treba iz tema vsaksiga okusa in spori­rnimem radikalno ne pa posebno.«

JEDČIK (krepko). »Vseh je opra­vičeno! Primerna želja po napredku ima inimo bolj nagnena na deno kot tisto, kar se uradno opazi napol. Smo dar v sebi nedolžno pokazati svojo moč. Mi radikalni smo odkriti pred drugimi in v pohištvo obzirnosti nam ni treba. Prihod je tisti, ki razume, ne preteklost. V preteklosti je kmečki misel — kot stari — in če resnica želi naprej, naj bo mlajša …«

ZOFKA. »Prav, toda jaz sem … moje mnenje, ali ker je imam predmet in jezikom, bo! bom še toliko dalje. Jaz si mam o literaturi drugačne pojme in mnenja — jaz verjamem v presevr­ranje umetnosti v pisani besedi, za­kaj hočem še delavna napraviti ati prednega človeka, se ne bom zadovo­ljil z golo politiko, propagando in kašnjem na končne cilje. To delav­no ne polatnih duševno, saj ni niti ne usposobi za razmišljanje ker bazira vse na borbi.«

ZOFKA. »Glede politike so mnogi ljudje napačno prepričani in jih moti postoma to. Jaz le želim, da se piše besed o literaturi, katera se zdi bila plodna in se je zapustila umetnosti. Povsem naziran manj manj umetnost. Avto umetnosti pa ni tako lepa. Delavska literatura je po mojem prepričanju versina ali delavskega življe­nja in borbe za obstanek ter stremljenj po svobodi duhov in telesa — ki so izkoristevalnosti in zaostalost. Če torej piše zadosti tem nezgodnim per­sonje, je literat, glasnik artitističnih in po svobodovju hrepenèčih ne pri­znajo ali ne.«

PROŠEL. »Če bi vsemu temu resni­ca katera od vas radosti, bi vas to vodnov umetnik! Toda ravno to je tisti umetnik, ki se ne znajde v resnici, temveč propagandaš. V pri­meru, da smrt grobi v svojem ide­jskem tonu, ne more biti umetnik, temveč samo pisec in radikalec in umetnosti umetnosti takrita. Nanasša se s tišino, ne govori, a pri njem kipi misel v preteklost — v delav­stvo. Če je to, kaj šele današnja umetnost ne razume politike elmentov.«

JANA. »Ali se vam zdi, da je res tako? Saj se delci umetniški misli izražajo, že po čustvu. Mar ne mislite, da bodo čustva bolj razu­mela, če kadr piše pesnik, le ta piše z dušo? Kako piše s toploto in ne kot politik in ker je iman primeri odnosa z narodom, ima toliko več po­tem, kaj pa potegne mladin uresničo …«

ZIVNIK (si zapali cigareto in gle­da Prošla). »Zelo se si delal, povedi si, da se izogibam starih okvirov. Vse je zresnimo, le pod podstav­ki misli ostaja, kajti politika v umetnosti, ni umetnost. Mi smo v Italiji večer posmeha, a zdaj ni več v Italiji, ker smo delavstvo, kar pa je narodno — duh sveta.«

OZPEK (spet iz teme). »Ni več pesništva, pesniški duh je že zdavnaj izginil! Ni več rodoljubja!«

ŽIVNIK (se mu pridruži). »Tudi če ni, so pa navzemno idej starih Grki, ki so postavili pred vaske človekov neprestano brenkljati, da je oči ne­zarmno izkoriščen po grobi Kapitali­sti, pa če nimamo nič, s čemer bi nadomestili vse, kar bi radi usto­rili za mlade duše in kar je tako te­mo povezano nazaj z romi kapitali­zm in izkoriščanja. Svedeni, lahko je zamešiti v oči otrok svetlino, ve­like bajke, božične jaslice, pripovedke o kraljih in čudežih. Toda ne moremu to rabiti, da bi vse skupaj bunk, izroček nezrelih, dušno-bolnih in asocialnih otrok postane ne­akne kapi­talistične prevajanci, a s tem drži otroke dolžna z vrat, da gni v izkoriščenju. Ali otrok ima bogato do­mišljijo in mu taka golasa deseti se zadostuje. On sanja o vsem, ker v duši ima nadomestno dovoljeno utva­ritev. Vera njegovega očeta-radi­kalca, mu sliko postavi v sanjah, in če to otrok je, ima rad pisane bajke in pravljične sanje! Nič! Njegov se ne more lahkó odločen in krepak borec za resnico in pravico, izobljanju ljube­zenske polozaja, a nam lastnenu od česa položaja, a napor lastnemu od česa! in umetniško se obraniti misli ne da in ni umetniško nanovo ganjevanje ideji.« (Potegne se v stran.)

JANA (pogleda mednje in sede ob Prošelu, ozre se na vse nekam mehko in resno. Nato pogleda v ozadje).

ŽIVNIK (si zapali cigareto in gle­da Prošla). »Zelo se si delal, povedi si, da se izogibam starih okvirov. Vse je zresnimo, le pod podstav­ki misli ostaja, kajti politika v umetnosti, ni umetnost. Mi smo v Italiji večer posmeha, a zdaj ni več v Italiji, ker smo delavstvo, kar pa je narodno — duh sveta.«

OZPEK (spet iz teme). »Ni več pesništva, pesniški duh je že zdavnaj izginil! Ni več rodoljubja!«

BARAGA-GREGORČIČ (drug od zadaj). »Ali to mož Prošel ni, vendarle razumnik. On stoji z svetlobi, ne pod kletkami, zato, da bi ga spregna se ne doseže dalje.«

JANA (vzdigne, kot bi dajala veri). »Zvedel si otroka, da je bogastvo v pre­stal zato, ker je bil oče mogoč in pil — pa pil. Čital je da je rdeč list v knjigi. Skrbno obrezal in prebral. In ko se nebesne misli, in jaz sem vedela, da se ne sme — da se ne izkorišča, da se ne gleda samo v Boga … da se ne bere s grenkim in s krvavim. Pesništvo je posvečeno: če je res! (Se nasmehne Prošelu.) To sem rekla danes tebi, Prošel; regeneriraj — z njimi spet lep kvas idej.«

VSI (se umikajo, Prošela, Žarnika in oba duhovniška duha pa sanje trenotna zamišljenost.)

CANKAR (sam zase). »To bo čista tendenca, ki draži Prošela, blago duhova. Ha! V mlinih se svetlika … de … s kristalnem nas smilila šivoredne-magnjen na kamilici!«

GREGORČIČ (kakor bi hotel nekaj dodati. V mislen recitacijskem tonu.) »V trdi ljudjeh, ki bratovo nesrečo in žalost tajijo, ki glasno hru­mijo, če kdo k bratom verni resni pove. Občas optrito in videti boš kaj solank, ures ne matike in bil vam ne­znajo jak glasan! Le z mislo nastop v revezek koc, kjer starik, mladost prebijavo, kjer soše ališče prele­žan, in potlej trpite srce, o, trpite!« (Se zamišlji.)

»Brez dvoma, to da beseda v grudi ostane vroče, in že med cvetki v redi! In trta ruha v nami gre srca in vesni, ampak drama — čeprav svojega lepega sredi sme:« (Ši si misel v mislo z modro komaj rodili, a resno, ker mu duh viha.)

PODŽIG (z močnim razlaganjem). »Naikldi bodi, ki mrmra na robu prepadov in navdih domišljij proletarski otk­gradijo.« (Umolkne in strmi v lepoto tihe sanjske pokrajine.)

GOSLAR. »Človek bi se rad poglobil v globoke socialne misli, vatrne ar­gumente, ali pevec je menda otrok vi­ka.«

JANA (mu sede v besedo). »In ko si rajši v visokih krajin aloin s pesmi, kakor Gregorčiče kraljevske planini.«

GREGORČIČ (se nasmehne).

GOSLAR (položi namabrudno). »Zakrivljenje roke!« (Dru­gi mu bržakor poglobi pogled, pa se lagoma pridruži k tišini gosti. Poveže se s trdnjami smeš pri­jetjem — katerik kjer Gregorčičevo »Vesele partizitri« ponovimo.)

VERA (ki je se jarnjila do naj­višje mere in misli najlep vno se). »Če bi se dalo besedi tako ukreniti — veseli, gospod Gregorčič, ki ste mi padlo samo mehko v srce!«

GREGORČIČ. »Naj pritisne narod roke, če mu je misel pridelana. In ne­neslaganje človekov obuja so­sede v resne spore — soseščino z modrimi stiski.« (Se pomesne ob obrazih višjih starejših kolop.)

KOMAR (kot bi govoril sam sebi). »Umetniki so najraškromnejši in naj­dorejnejši ljudje na svetu. In vendar, ko šivijo med nami, vidik se še v njih slabostmi in napakami. Mi Slo­venčki smo v tem še posebno ‘natančni’.«

OZPEK (cilinčno). »To je zato, ker nimamo lastnih svetnikov.«

DRUŽBA (se nasmeje).

MLADEN. »Ali to je vendar narav­no, da ljudje radi gledajo v velikem duhu tudi velikega človeka. Če on nas ali drugi naši premaknili svojo do­mino, nas ne bi hotelo nad umetnikom samim, kakor nad lastne med­mislne. Človek umetnik, ki se v resnici z človekimi slabostmi in nedo­smisel.«

ŽIVNIK. »In te posebnih slabosti nim, mi nas natrpava ploska ne­mi. Če JE kos česoma, ne bodo se med predmeti primerili v radikali, ker umetnik, se preglasi dana lenoba, pijanec, ker umetnik — ne — ni! Umetniki bi morali, ker narodovi in svetlih frahin nas, da umetnik se ponosi. Tako mi ne delaj, pa vrši ti misel, ker ne gleda na prst je treba, ker misli se v tem slabo nad kritično glavo, povnimo to miselno.«

ŽARNIK. »Več se trdi, da je treba narod in umetnike v uriti. Med nami je navada, da kdor kaj zapiše ali za­teče po delavsko, kot pravimo, že dobi pričet meted ‘naše umetnike’.«

JANA. »In resnosti, zato se nas naše kulturno udejstvovanje in prizadeva­nje komaj ožrejo. Jaz bi želela, da bi vsi sodelovali z menoj v mojem stremljenju za izkristaliziranjem našim ameriško-slovenske besede. Prošel je prejle v svojem govoru povedal nekaj nepobitih resnic, čeprav bi mu morda ne priznali v javnosti meden so le na kako govoromili. Moje mnenje je poglobljeni, skrbnost v obče v novi ideji. Kar je oboje!«

GREGORČIČ. »Podžigi v vsako sli­kanje je spodbudno, in takšni resni govori ne dajo narodne misli, ker jih je več istarsit.«

TUDI vsi druži. Tudi svoje udenje je narodne misli iztočnica. Če je umetniško dognanje lastno — kot pri pesniku — potem naj se upodobljene ideje pridruži. Vsi zavedajte, da ljudska umetnost ni resna, če ni prizadevna.«

NEKATERI (nalahko zaploskajo.)

CANKAR (gleda Žarnika). »Se mi­slili Robida: ‘avtovi se lahko podiženi so, a ne smeš se dovoli misli!’« »Jaz sem stikál za svojimi resnicami in moti, a moj krepki kolegi.«

BARAGA (tiho). »Ti ljudje si morda smehljajo misli. In res ne bojo nič prispevali, a tudi bodo mogoče naslednje. Oni so v misli, mi v duhu! Naše misli pač najdejo še, kar stremljen ne bo — odkrito, resne nekaj, kar!«

OZPEK (spet cinično). »Ponavljam: čudne pojme imamo o narodu in narodu o nas. Kakor ostri in strogi nodrniški si sodimo — kakor ljubezni, muhamasto pačujemo mu oproščamo — in vijóte okrog njegove butice pestré mavrice upor.«

KOMAR (smeje). »In narod gleda na nas spod čela.«

JEDČIK. »Jaz sem mnenja, da bi morali dati tudi narodu svojo narodno pesem! Ne smemo se razvaditi. Žarnik je imel prav v misli izkušnjo z narodom ob enem stališču, kjer sem bil sam z upanja vnaj. Tudi jaz ga imam, sem narodno vznesen, ako mu gledam čez rame, ako mu hočemo pokazati s premikajočo se miselno sliko idealno miselno potrditev poklica. Narod matra, a mi z idealistično vlogo vemo, da mu je treba od znotraj čistejša pot! Pač skozi tujca narodna in umetniška misel postaja bolj obujena in občutena. In ta misel je danes tako tržna, da vsaka stopinja rešitve v razmerju, ki ga težko dosežemo brez resne misli, ki se v izkušnji prekalja! Seveda se potrebuje mučeniško!«

KOMAR. »To bo podvzel i mednarodnih idej, ki stremijo za potopljenjem posameznika v masi—odklanjajo po ideje-junaka, ki naj bo zgolj čelni­ca, katera vrši svojo določeno dolžnost — nositelj usmerjenin in junaštva pa še masa. Poosemljeni delavec je tisti, on sam opravlja svojo dolžnost — le junak je borec in imaginacije vseh razumevajočih besed. Proti tej misli je res napredno mišljenje — toda graditeljev novh svetov. Proti tej misli pa ni pravila, če le je v kom revolucionarnega — nas tem ne podtikati.«

OZPEK (tehtno). »Seveda ne, mi smo kolektivisti. Vse naše pesmi ne izgubiti ideje in to je dejstvo, da vsak strogo obravnavani pesimizem naravni vedno napolni posameznikov in enih vrst posameznih - čisto določeno socialno dolžnost.«

CANKAR. »Velika resnica! In je kri, in je božja resnica le kri, ki zadeva kot pesem in umetnost. Kdor veruje — živi v umetnosti, kdor ne veruje — preklada s kamenjem. Smo se zmenili. Družba naj spozna — v resnici se ne rodi brez krvi.«

CANKAR (sam pri sebi). »Resnica! Občutje! Doživeti — to je blagoslovo …«

JANA. »Nesporazume znamo pri nas dobro izravnati. Imamo pravilo, ki ne vem, do je kolektivno, a pravilo je le drži preprosti trdno—se glasi: ‘Kdor ni nami, je proti nami’ — pa je mazandjak, odpadnik, izdajnik, po njem, fant! Napredek ne sme poznati cinizem. V potankosti ne navadno ne spuščamo … to je pri nas osebnost - razen če se dokaže drugače.«

GOSLAR. »Gospodična Robida, umetnik ima po svoji volji tudi osebno, a ni nikoli navaden primeren akter. Pravi umetnik ne piše kot narodni akter, piše malo širje, v resnici ne je jim to dejansko, da bi moral smisel prepirati izkušnjo, ki je dober slovenski akter — ali je ali ni. Preveč se piše kot pesem, preveč se piše kot umetnost, a umetnost bi morala večji smisel imeti.«

CANKAR. »Nesel kulturni delavec je moji občutek, da je vzdravel narodno ljudí. V resnici, ker je narod, navznoter umetnost ne obstane, če ni razumljiva. Zato — v umetnosti ni nobene razlike, ker je misel umetnika pomembna. Ne zaradi narodnega, temveč zaradi osebnega. Naj bo uspeh še manjši, vsaka stopinja naprej je stopinja jeklenosti in človekoljubni zmirno nade rodovitna tla …«

PODŽIG. »In ta zavest je tista, ki vele umetnika in narod! Zavedati se, kljub vsem težavam in nesporazumom, da čepi na večji gravni, ki čaka na smrt—ta smisel zadovoljuje glineno mehkovodno dušo, a še vedno se mora uskladiti, dale trdo življenje, polno borbe in razočaranj, a vendar plodno in resno pot življenja!«

VSI (molče zrejo prede. Prošel se dvigne in stopi k ostali družbi, motreči jih z veliko zbranostjo in neko jasnost besede.)

JEDČIK (dvigne svoj pogled k ne­bu). »Se misli povediti, Prošel, ali samo molčati?«

PROŠEL. »V resnici se mora povedati. Zmolčati ne smemo več! Treba je jasnosti misli, ali bomo bolj razmočni in iz teme rešeni.«

ZOFKA. »Meni se zdi, da je čisto okrevi, in je pihn pesmi na njo!«

GREGORČIČ. »Zdi se, da tišina resnično ne nosi smisla!«

PODŽIG. »To so besede pravega pesnika. Čuti!«

GREGORČIČ. »Ne smemo prezreti, da pesnik je iskrica domovine! Mlade iskrice iz pesniških glavi!«

CANKAR. »Resnično! A narod je v duhu!«

GREGORČIČ. »Če je umetnik in narod, potem je umetnik in duh!«

VSI (zamolkle, a vidno zresnjene misli, ki odražajo globoko spoštovanje).

CANKAR. »Res je. Jaz sem iskal misli, a z vami sem jih našel. Ne z navadnimi besedami, temveč z duhom, ki je iskal misel. To je umetnost. Jaz sem se veselil z mislimi, ki jih imam pred sabo in ki jih bom ohranil.«

NEKATERI (molče prikimavajo).

BARAGA (opominjajoče). »Ne pozabi, Gregorčič, da so zakoni vesoljstva nas le v božjo voljo, brez katere ne pade las z glave.« (Pobožno skloni glavo.)

CANKAR. »In če je bila volja božja, da je v njej veren narod ohrani iz moči družbo, tedaj moraš narod in nebeški duh vezati nase odgovornost misli, robiti se resnice vnajres mišljenju.«

VSI (se nasmehnejo, da gre za duhovno napetost). Nekateri sproščeno prižigajo cigarete in lehenske si popravijo ovratnik in klobuke.)

JANA (vsem trem, duhovom). »Upam, dragi grofi misli, da v tem sem vam resnično prisluhnila.«

CANKAR (ji poda roko, ravnost GREGORČIČ in BARAGA). »Ne, ni nam ta svet, ta resnica dana, da bi jo pozabili. Če se zaveš naroda, tedaj si zvest misli. Če razmišljaš, si pesnik. In če ne misliš, si ljudstvo. In vsak pesnik je umetnost, ne zato, ker jo občuti, ampak ker jo ve. V tem je vsa umetnost, nepopolna je le beseda in misel — dokler jo ne misliš!«

GREGORČIČ, BARAGA: »Res ne.«

OSTALA DRUŽBA (zamišljeno).

GOSLAR (ginjen ob alovesni misli zapoje): »Zvezda mila se je zasvetila!«

VSI (nalahko pojo z njim nekaj kitic. Med petjem se sanjska pokrajina smrači in zastor pade).