Priročnik za klatenje/KLATEŠKI PRAVILNIK ali kako končati knjigo, ki se nikoli ne konča
| ← Priročnik za klatenje/Strokovnjaki na težkem izpitu | Priročnik za klatenje KLATEŠKI PRAVILNIK ali kako končati knjigo, ki se nikoli ne konča Slavko Pregl |
| |||||||||||||
Gibalo takega izginjanja so misli, ki se fantom podijo po glavah. In če se podijo misli, se morajo fantje tudi. Na tem mestu se torej rodi pojem klatenje.
»Klatenje je tisto delo, ki ga delaš, kadar se klatiš, « pravi Pipi.
»Klatenje neumnosti je tisto delo, ki ga delaš, kadar govoriš, « pravi Miha Pipiju.
»Pojdimo raje klatit kostanj, « pravi Andrej.
In v smislu potepuškega klatenja je mišljeno tole klatenje, o katerem teče beseda, četudi bo pri tem s k lat en a kakšna neumnost, kar je v vsakem primeru slabše od primera, ko so klateni orehi, in boljše od primera, ko te sklati lastnik drevesa, iz katerega klatiš hruške.
Med zlata klateška pravila zanesljivo sodi tole: Klatiti se ob pravem času!
Nobenega posebnega smisla nima odpraviti se na potep, ko pride na obisk teta in pravi:
»O, Mihec, kako si kaj?«
Kajti če lepo recitiraš, kaj počneš, pade ideja o kakšni torti in zatem kaj cvenka za to isto torto.
Prav tako je slabo klatenje v mrzlem ali deževnem vremenu ter klatenje takrat, kadar se nimaš s kom klatiti.
Tu se že prične naslednje pravilo: Klatiti se v dobri družbi!
To o dobri družbi je zelo različno. Komu je prijatelj kakšen fant, drugemu kakšna punca, tretjemu knjiga, četrtemu pes in petemu kanarček. Šestega pojdite sami vprašat. Včasih je tudi kamen prijatelj: ne kvasi neumnosti, lahko ga kam vržeš, če je treba, in rad te bo poslušal, če se moraš komu izpovedati. Prav tako je njegova prednost pred psom v tem, ker ga ni treba hraniti, čeprav je njegova pomanjkljivost v primerjavi s psom, da ne more dirkati za mački. To tudi pomeni, da moraš pri vsakem klateškem prijatelju ceniti tisto, kar je ali ima, in pozabiti tisto, kar ni ali česar nima.
Da lahko kaj takega ugotovimo, nikakor ne moremo brez tretjega klateškega pravila: Klatiti se z glavo na ramah.
Tu je mišljena svoja glava na svojih ramah. Včasih se vseeno lahko naredi izjemo in šteje sem tudi kakšna fantovska glava na kakšni dekliški rami in obratno. Torej, ne dekliška rama na fantovski glavi, temveč dekliška glava na fantovski rami.
Vsi primeri se končajo srečno, če to pravilo upoštevamo. Glavo je res bolje nositi na ramah, kot jo nositi v torbi ali na prodaj.
To tudi pomeni: Kadar se klatiš, ne klati neumnosti!
Neumnost raste prav na vseh drevesih in je je zato po svetu dovolj. Slabo bi bilo čutiti potrebo po tem, da bi njeno količino večali s svojimi svetlimi primeri.
Kadar je mule povsem na tem, da sklati neumnost, bi se bilo najbolje iti posvetovat s prijateljem. Zakaj? Zato: Klateški prijatelj ima zmeraj prav.
Na primer, greš po cesti, srečaš prijatelja in rečeš:
»Zdravo, Žiga, lepo vreme imamo!«
Žiga reče:
»Zdravo Pipi, grdo vreme imamo.«
Če fanta ne bi bita prijatelja, bi se sprva sporekla, ker bi Pipi trdil, da ima on prav, Žiga pa bi trdil, da ima on prav. Nato bi se stepla.
Ker pa sta fanta prijatelja, se sprva sporečeta, ker Pipi trdi, da ima Žiga prav, Žiga pa, da ima Pipi prav. Nato se stepeta.
Gre seveda za bistveno razliko.
In tako je svet torej poln klateških sabelj, ki se podijo za svojimi klateškimi mislimi iz dogodivščine v dogodivščino. Njihov klateški kompas, srce, se veseli srečnih trenutkov, in obenem skuša upoštevati klateška opozorila, ki jih posredujejo ob raznih nevarnostih kolena, ki se tresejo, ali želodec, ki tišči. Skozi svoje oči mečejo klateške poglede na stvari in svet nasploh ter se potepajo skozi življenje.
Če bi zdaj kdo dvignil roko in rekel:
»Prosim, ali bi me lahko naučili klatenja?«, bi mu bilo treba reči:
»Pomota, srček, vzemi noge in se pojdi klatit.«
Kajti namreč najboljši učitelj klatenja, ki nenehno piše potrebne priročnike, je življenje samo. In fantje, ki jo po vseh poteh režejo skozenj, srečujejo nova in nova pravila.
To seveda pomeni, da knjige, ki tako ali drugače govori o klatenju, ne bo nikoli konec.
Ko bo Pipi prebral tole knjigo, bo stopil proti vratom.
»Kam pa, sine?« bo vprašala mama. »Je na sporedu klatenje?«
»Ja, mama,« bo odvrnil Pipi. »Pravkar sem prebral uvod. Zdaj grem pa ven ustvarjat nove zgodbe.«