Pripovedne pesmi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pripovedne pesmi
Anton Aškerc
Spisano: Tadeja Konc
Viri: Aškerc, Anton (1949). Pripovedne pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Brodnik[uredi]

Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naročaj jih Dunavu tira.
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...

»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan
pa hitro na drugo tam stran
čez šumno prepelji nas Savo!
Čuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo …
Če nočeš – ti vzamemo glavo!

Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva ...« 

»Ne maram za vaše zlato!
Čemu mi pač ribiču bo?
Zastonj vas čez reko prepeljem!
Res sivo že glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam!
Rad vašim ustrezam poveljem!«

Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri …
Veslaje pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira …

»Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš;
ni takega blizu okoli!
A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli!«

»Na mestu!« de ribič krepko –
a veslo zažene v vodo …
»Tu vaše in moje plačilo!«
»Bes, džaur!« še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov –
potem pa vse tiho je bilo …

Svetopolkova oporoka[uredi]

Rog odmeva bojni po Moravi,
po državi kralja Sveetopolka.
Gospodar pak zvestih Moravanov
sam ne vodi hrabrih več vojnikov,
sam ne suče meča nad sovragom,
sam ne proži puščic več iz loka,
sam ne gleda bojev več krvavih.

Aj, ponosna stolnica se dviga,
Velegrad tam slavni na Moravi!
V Velegrada sredi krasen dvorec,
v dvorcu zlata kraljeva sobana.
Zadnje žarke že pošilja sonce
skozi okna v zlato to sobano
in obseva postelj dragoceno,
kjer počiva bolni kralj moravski,
kralj moravski, Svetopolk mogočni.
Trije so pri njem sinovi zbrani,
trije: Mojmir, Svetopolk in Zobor;
zapustili boje so krvave,
slušat prišli so iz ust očetnih
za slovo si opomine zadnje.

Glej, in vzpne se jim kraljevski oče,
ozre v svoje se sinove mlade;
zadnje zbere še moči telesne
pa besede govori jim take:
tri podajam palice vam šibke;
lahko zlomi vsako roka vaša –
a čigava jih prelomi roka,
kadar močna vez vse tri med sabo
v zvezi skupaj veže nerazvezni?!
Čujte, Mojmir, Svetopolk in Zobor!
Vaše bodi velik kraljestvo,
na Moravi veliko slovansko,
kadar oče vaš odide v kraje,
kjer je Samo, drugi so očaki!
Daste li mi zdaj besedo sveto,
da ljubili boste se ko bratje,
mirno ležem jaz k očetom svojim,
mirno spal bom v svetih tleh domačih!...

In sprejemši to prisego sveto,
kralj moravski nagne trudno glavo;
duh njegov se preseli k očakom …

Kaj se ori po Moravi širni,
po državi kralja Svetopokla?
Rog je bojni, ki tako odmeva,
po ravninah kliče in po gorah.
Je sovražnik od strani večerne,
ali prišel je preteč od jutra?
Je prihrul li s severa v Moravo,
ali z juga je sovražnik kruti?
Čuj, iz temnih razvalin stoličnih,
Velegrajskih podrtin otožnih
duh odgovor poje nam zamolkli:
»Bog vas sprejmi, oj sinovi moji,
deca moja, nade moje sladke!
v Vegrad ste sveti sem prispeli
pa korg mene ste se verno zbrali,
da pozveste zdaj mi - oporoko.
O, da vam bi zadnji glasi moji
v dušo segli in srce globoko,
da besede bi vam zlate svoje
vdolbsti mogel, ko kiparja dleto,
črke vdolbe večne v trdi marmor!« …
Z bojnega ste polja vi prispeli.
Arnulf tamkaj brati se z Arpadom,
kralj krščanski brati se s poganom –
in zakaj? Ker nima ure mirne,
dokler žezlo moje na Moravi
krepko druži Slavine sinove! …
Mesta naša rušijo zdaj franki,
po deželi pleni Arpad divji –
hujši pa še pridejo sovragi!
Ali čujte me, sinovi moji,
pomni Mojmir, Svetopolk in Zobor:
naj je vrag vaš zvitejši od Frankov,
naj je ljučji od Arpadov ljutih,
naj pridere od večernih krajev,
naj od juga toplega privreje,
naj, od koder sonce zlato vstaja:
vse orože eno vam pomaga –
bratovska je sloga to orožje! …

»Ni sovražnik tujec nas pokončal,
Nego vrag je ljuti iz očine!
brat zavzdignil pest je zoper brata,
Mojmir pest je dvignil zoper brata
Svetopolka in Zoborja besno,
rodna kri med seabo se preganja!
Iz srca so vrgli oporoko,
oporoko Svetopolka kralja!
A pokora za ta greh veliki
vnukom bo še poznim – tujčev jarem!«

Judit[uredi]

»Gorje ti, Betulija krasna, gorje!
Zdrobijo te jutri asirske roke!

In tvoje sino pokolje naš meč
in tvojih hčera ne boš videla več!

A kogar naš meč strmoglavil ni v grob,
čuj, vsak nam zmagovalcem bo služil ko rob!«

Srditi Holfernes tako se roti.
V šotoru s prijatelji za mizo sedi.

In šotor žari se od tisoč svetil
in miza šibi se od dragih jedil.

In čaše se zlate od vina pene,
in vojvodi lica od vina gore.

Še bolj od ljubezni srce mu gori –
užiga mu Judit ga, židovska hči…

Že kupo do vrha nalila mu je
pa s sladkimi usti napila mu je:

»Grešil je, grešil in razžalil Boga
moj narod; zato pred teboj trepeta.

Od bratov in sester pritekla sem k vam,
oj, misli skrivnosti v prsih imam.

A tebi le, vojvoda veliki moj,
skrivnosti razodeti vso hočem nocoj!«

»Za zdravje ti čašo to pijemo vsi!
Najlepša si, Judit, za moje oči!

Še preden zasvita nam zarje se soj,
premagan sovražnik bo s tvojoj rokoj!

Ves tabor zatorej nocoj se raduj,
zaveznico svojo spodobno spoštuj«!

In čaše veselo okrog zažvenče
in vojvodi vedno bolj lica gore;

In vojvodi vedno bolj srce gori,
užgala ga njemu je židvoska hči.

In pamet objela mu vinska je moč,
tovariše vzela mu pozna je noč …

Pijan Hlofernes omahne na tla …
in Judit se bliža, da – dom mu proda?

Tik njega stoji že, da – vse mu pove?...
Gorje ti, Betulija, jutri, Gorje!«

»Na boj, oj, tovariši, sije že dan!
In sulice, meče nabrušene v dlan!«

»A kje nam je vojvoda, brate povej!«
»V objemu mor židovki?« - »V šotor poglej!«

»Tam gori na zidu pa žena stoji!«
»Glavo Holfernovo v rokah drži«!

Hu! Grozna napade Asirce in stran,
kako jih od mesta spodita na mah!

A tisoč za njimi se ori glasov:
»Bog živi te, Judit, do poznih rodov!«

Ilirska tragedija[uredi]

Tam od gorečih Libije puščav
do mrzlih host germanskih in dobrav,
od Taga pa do Dvfrata in Nila –
tod orel rimski razprostira krila!

Vse naše – vse!... Andetrium samo,
vrh skale gnezdo sokolovo to –
edino ti nam ne bi se udalo?
Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo?

Kak dolgo, bato, smeli gorski voj,
poslednji grad mi branil bodeš svoj?
Bojim se, da pogine še od glada
Ilirska velikanska ti armada! …

Avguste jasni, kaj si misliš ti,
da sin Tiberij tvoj se tu mudi?
In kaj porečeš, ko brez zmage, slave
domov privedem legij e stoglave?!...

Na levjih kožah on sloni. Bedi.
Po glavi misli roj se mu podi.
Polnočna straža tiko, čuj, prihaja,
neznanca v šotor nekega dovaja.

»Kdo?« - »Bato!« - »Mars, zaščitnik Rome sam,
privedel k meni, v tabor te je k nam!
Za pest zlata … za državljanstvo naše
prodajaš – je li – mi te gore vaše?«

»Da, izdajica sem ti, o Rimljan!
Izdat očitno prišel v tvoj sem stan …
Tako kričalo vse je gori name,
ko borce svoje sem ostavljal same.

Na! Pripogibam svojo ti glavo,
odsekaj z mečem slavnim svojim jo!
A narod, narod moj – ta prost naj bode,
ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode!

Kaj treba vam še več zemlje, sveta?
Čemu dežela skalna vam bo ta?
Bogovom za Ilirije svobodo
poslednjega žrtvuj nje vojvodo!«

»Ha – ha! Precen, barbar, odkup je tvoj!
Kaj počnem z mrtvoj tvojoj naj glavoj?
Dežela ta in živa glava tvoja –
to v Rimu bojna bode slava moja!

Naprej, kohorte, na trdnjavo gor!
Naš bo Andetrium, ko vstane zor!«…
Uklenjen Bato mirno mora zreti,
ko vrag razdeva grad mu zadnji, sveti.

On vidi, kak za zidom pada zid …
Kale oči mu, kali mu vid …
V preh pade zadnji zid po borbi vroči –
i Bato pade in srce mu poči.

Janičar[uredi]

Kaj čakaš, paša? Kaj stojiš?
To vas napasti se bojiš?!

Ko burja sem smo privihrali,
Podrli mesta, poteptali.

In ti kot hraber janičar
Podžigal v nas si bojni žar.

Od zmage vodil si do zmage
Tovariše nas svoje drage.

Za nami borb je slavnih sled,
Pred nami trese ves se svet.

Od bistre Bosne do Savine
Poznajo džavri nas Turžine…

In tukaj, paša, si obstal!
In te vasi si zdaj se zbal!

Zakaj baš danes omahuješ
In tratiš čas in premišluješ?«

»Postoj še, Osman beg, postoj!
Še dosti časa je za boj!

Glej tam med drevjem hišo belo!
Kraj nje tam vidiš li kapelo?

Minulo let je trideset –
In svojo vas zdaj vidim spet!

Tu bili som euplenili,
Za janičarja me vzgojili …

In Ahmed paša gleda zdaj
Domačo vas, svoj rodni kraj …

Ah, tu ležijo, v tej dolini
Mladosti moje vsi spomini …

To moja pota je preljuba vas,
Pred njo sovražnik, tujec – jaz!«

"Kaj mar nam domovina tvoja!
Krvavega želimo boja!

Čuj, tabor, punta se, kriči,
Po plenu, krv hrepeni!

In, paša, ti se obotavljaš
In nočeš v boj in nas ustavljaš?!«

»Potrpi! Kaj se vam mudi! …
Če mati moja še živi,

Le to rad vedel bi popreje.
Še danes ljubim jo brez meje …«

»Ha, izdajalec! Ves ostrog
Pripravljen je že za naskok –

A paša ti! …« »Jaz se ne ganem!
Ne morem z vami. Tu ostanem …

Gorje ti, moja vas, gorje!...«
Zabode handžar si v srce.

Boj pri Pirotu[uredi]

Kralj, igra je naša zgubljena –
udal se je, pal je Prot! …
Premagana vojska je srbska,
Bolgar na bojišču gospod!

Bolgar, gospodar že v Pirotu,
ko piš privihra nam še v Niš …
Ni varno več tukaj za tebe;
hoj, bolje, da kar ubežiš!

I v Beligrad – v srce očini –
pridere pobedni mejaš …
Življenje in krono kraljevo –
bojim se, da zaigraš!

Nem sluša vest grozni kralj Milan,
pred licem se dala mu mrak …
a ranjencev prvih dovede
mu s polja krvavega vlak.

Pomičejo tožna nosila
po ulicah niških se tam …
vse mesto hiti jih sprejemat;
med množicoj kralj stoji sam.

In k prvemu kralj se pripogne:
»Za mene zdaj, revež, trpiš!
naznani poslednjo mi željo;
zgodi se ti, česar želiš!«

»Ob Moravi oče moj stari
tam speet mi je stopil na prag
in s praga ozira se v daljo,
dohaja li sin že vojak.

Zastonj pa č on hodi me čakat,
zastonj si napenja oči!
Ah, on ne dočakat več Marka …
tolažit očeta mi ti!«

In drugemu reče vojaku:
»Bil borec si hraber vsekdar!
Naznani poslednjo mi željo;
izpolni jo tvoj gospodar!«

»Tja h kočiji ob Drini deroči
zdaj plavam čez dol in goro,
otroke in ženo cvetočo
poljubit, objet za slovo.

Brez mene kako naj živijo?
Ubije jih glad in pečal …
sirote izročam zdaj tebi,
ti bodi jim oče, o kralj!«

Pripogne se k tretjemu v krvi:
»Boril si se hrabro, sin moj!
Naznani poslednjo mi željo;
izpolni rad kralj ti jo tvoj!«

»Ni žena ljubeča ni deca
ne čaka na mene doma;
pogrešal ne bode me nikdo,
ko s tega izginem sveta.

Umreti, čim prej dotrpeti!
edino to zdajle želim …
kaj rana na prsih tu smrtna!
Oh, rane jaz hujše trpim!

Sramota boli me, sramota,
da Srbu zdaj Kajn je ime …
da narod moj, bratomorilec,
krvave zdaj nosi roke!«

A, kralj moj, ko smrt me poljubi,
zakličem, da čul bo ves svet:
kdor brata mi ščuje na brata,
ta bodi – ta bodi preklet!«

Markos Bozzaris[uredi]

Noč rzaprostrla je plačš čez gorati Epir,
topla avgustovska noč … Povosdi tihota in mir.

Mir?! V Karpenico so vdrli surovi Turčini.
Plenijo, koljejo spet po Helenov očini.

Noč je. Razbojniki šli so utrujeni pat.
Jutri spočiti spet pojedejo ropat in klat.

Kajpada jutri ves dan bi Osmani divjali
pa po okolici bi in po mestu spet klali.

Ko bi ne bližal se svojim krdelom heroj
Markos Bozzaris, pogumni rešitelj nocoj.
Tiho že bliža se Markos Bozzaris z junaki
hrabrimi svojimi taboru turškemu v mraki.

V gozdu ustavi se gostem, lepo razvrsti
svoje pogumne tovariše v bojne redi.

Nihče ne vidi jih. Zvezde na nebu gorijo,
gledajo drzne junake – pa zvezde molčijo.

Reče jim Markos Bozazaris: »Heleni, možje!
Vem, da sramote poslej ne prenašate več!

Vem, da vas sram je, da Turek barbarski nam vlada,
da nam še zmerom svoj suženjski jarek naklada!

Vem, da sramote poslej ne prenašate več!
Vem, da že stiskate v pesti osvetni svoj meč!

Hej, Leonida nesmrtnega nismo sinovi?
Bratje po krvi in duhu mar nismo njegovi?

Turek, prekleti sovražnik naš, mora čimprej
ven, ven iz grčije naše domov preko mej!

Ali svobodo, tovariši, ljubite zlato?
Pa postrelite teh ptic grabežljivih mi jato!

V tabor grem turški pobijat Turčine!Naprej!
Spava že vojvoda njihov, Dželaleddin-bej.

Spava ves tabor. Vse tiho. Kdo z mano gre nanje?
Kristus nebeški! Oh, kakšno veselo bo klanje! …

Markos Bozzaris to reče - in tri sto takoj
hrabrih gre ž njim Sulijotov krajanov na boj.

Tiho, previdno že zviti gredo Sulijoti,
risom podobi po nočni se plazijo poti.

Tiho, počasi jih vodi Bozzaris naprej …
že vtihotapil v tabor so turški se, hej!

»Bijte, morite jih turške ostudne hudiče!
Streljajte, streljajte, bratje!« Bozzaris jim kliče.

»Kje si, Dželaleddin- bej verolomni? Še spiš?
Na – ta svinčeni pozdrav! Zdaj se več ne vzbudš!«

Strašen je boj ta ponoči, mesarsko je klanje …
Markos Bozzaris, Turičnom pokvaril si spanje!...

Že so prispeli iz gozda mu vsi na pomoč
Maarku Bozzaarisu bratje in bitev razseja vso noč…

Plah se vzbudi premnog Trek, oči si pomane …
Grški zabode ga meč. Spet zaspi, več ne vstane …

Bije vso noč se Bozzaris…Ko dan zažari,
teče v potokih iz tabora turškega kri…

Ni jih nikjer več Turčinov. Črez mejo zbežali
v noči usodni so, ki so še živi ostali …

»Slava ti, Markos Bozzaris, veliki heroj!
Ti Karpenico otel si, očino nocoj!«

Markos Bozzaris pa nič več ne sliši slvitve
svojih rojakov veselih. Sam padel je sredi moritve.

Pesnik Jose Rizal[uredi]

O sveto sonce, luč božanska!
Poslednjikrat te gledam zdaj …
Poslednjikrat z očmi in z dušoj
naj pijem, uživam tvoj sijaj!

O luč, o sonce, vir življenja,
o ti mogočna, svetla noč!
Težko poslavljam se od tebe,
težko v brezdanjo padam noč …

Vso to svetlobo, vse te žarke
in ves ta jasni dnevni soj –
o, da bi mogel to popiti
ter vzeti v temni grob s seboj! …

Oj ocean moj neizmerni,
ti sinji, večni ocean!
Poslednjikrat ta hip te gledam …
Ločitve je napočil dan!

Ti bil si moj tovariš zvesti,
bil moj idol si, ideal;
ti križem si sveta me vodil
do tujih, daljnih tja obal.

Opeval sem krasoto tvojo
in veličastvo tvoje jaz …
Prijatelj izza dni mladostnih –
zdravstvuj, zdravstvuj na večni čas!

Ko v črni spaval bom gomili,
opevaj ti me, ti mi poj!
Ti šumi, buči okrag mene,
poj večni rekviem mi svoj! …

In ti, o domovina moja,
ti zemlja krasna, ti moj raj,
ti,, ki si me rodila – z Bogom!
V naročje sprejmi me nazaj!

Bil sem zadnji sin tvoj, mati!
Boril sem se za tvojo last,
boril se za svobodo tvojo,
boril sem se za tvojo čast …

Boril sem se, ker sem te ljubil.
Ljubezen ta je moja smrt …
Glej, puške zijejo že vame …
Ti mene grob je že odprt …

Hej, streljajte! Saj to vi znate!
To znate vi od njega dni …
O, kaj poslali že mučencev
vi v raj iz naših ste ljudi!

Priplavali ste k nam čez morje
v imenu vere in boga …
A vera vaša – nam je jarem …
Bog vaš – malik je iz zlata …

In vi rojaki dragi moji,
nikar ne objokujte me!
Junaku ne pristoja solza …
Le z delom vi maščujte me!

Svoboda ne prisije sama …
Bog sam nas ne osvobodi …
Le z umom jasnim, z rokoj hrabroj
Junak prostost si pridobi …

Oh, idi v stran, nevesta moja,
še preden smrtni poči strel!
Ne plakaj, ljubica! … Odidi,
da mir bo imel moj pepel ! …

Kaj čakate krvniki bedni?
Pogumno držite roke!
Pomerite mi dobro v prsi! …
Izprožite …tu sem …v srce!

Burska balada[uredi]

»Kdo trka na okno?« … »Otovrite takoj!« …
»Kaj hočeš?« … »Jaz moram v dom stopiti tvoj!« …

»Sovražnik?! … Odbilo je polunoči …
Ne moti nas! Dete mi v zibeli spi …

Veš, burska sem žena! Ko psa te ustrelim!
Nabasano puško jaz v rokah držim!« …

»Ne boj se! Jaz nisem angleški kristjan …
Le Kafer sem črn, neomikan pagan …

Kaj misliš, da rad nocoj prišel sem mar?
Ne slišiš? Dež lije in tuli vihar!

Tri reke preplaval sem, gore sem tri
prehodil …In gazil človeško sem kri

po poljih, kjer trupla mrtvaška leže …
Čuj, v dalji topovi še tamkaj grme! …«

»Kaj hočeš« …«Tvoj mož je bil danes ubit!-
Dewet me je poslal, ti to je sporočit …«

»Ubit?! Kaj ubit! …Ah, prijatelj ti moj,
kar pojdi, kar teci nazaj še nocoj

pa vprašaj še, koliko soprog moj sam
Angležev postrelil mi v boju je tam?
To naj ti pove general naš Dewet! …
Ko zarja napoči, povrni se spet!

In kadar veselo prineseš mi vest,
zlata za plačilo nasujem ti v pest …«

Giordano Bruno[uredi]

(19. febr. 1600)
Gori grmada, že gori pod mano ...
Ah, kmalu, kmalu boš pepel, Giordano!
Namestnik Kristusov, triumfuj!
Poglej, za tvoj gorim častiti jubilej!
Že liže noge mi rdeči plamen ...
Končano, vse končano! Amen, amen ...
Kaj gledaš, papež, me? In kaj tvoj dvor ozira se sovražno k meni gor?
Ah, kardinalov je pri glavi glava
pa škofov in menihov ... Slava, slava,
pobožni, sveti vam možje! Res sram
me je, saj grešnik sem med vami sam!
Lepo rejeni in rdečelični, trebušni
Ste, prelani vi odlični!
A jaz izhujšan tu stojim in suh,
od ječ in postov le še kosit in duh!
O, kak sijaj! Kako se vam ornati na soncu svetijo srebrni, zlati!
Vi kralji, knezi, bodi vam vsa čast,
ki Bog na zemlji daje vam oblast
 
črez nas! Vi naši modri sle sodniki,
vi naši ste očetje in sodniki! ...
Tak vel.ik praznik danes! Jubilej tvoj, sveti oce! Jaz pa v halji tej …
beraški in zločinski moram stati!
Pred vami pač se moram sramovati!.,.
Oh, dobro ljudstvo rimsko, tudi ti
si prišlo past na meni si oči?!
Le glejte danes romarji nešteti,
kako gori heretik tu prekleti!
Zvonovi rimski vi z visokih lin, zvonite, ko god Nolanski sin!
Saj na grmadi smrt sem res zaslužil!
Pokaj pasvet z nevero sem okužil!
Čuj, papež Klement, še poslednji čas,
ta strašni čas povem ti naj v obraz:
Nikoli nisem bil jaz licemerec!
Res krivoverec sem, pa ne brezverec!
Res ne verujem v tvojega Boga!
Moj Bog in tvoj - Bogova to sta dva!
Oj, v večjega Boga moj duh veruje in v lepšega! ... Glej, že leti, vzdiguje

na orlovih perutih se od tod
v vsemi neskončni …čudovita pot!
Leti moj duh, leti ... Ne vidi kraja nikjer ne konca svetu! ... Kak napaja
s krasotami vesoljstva se okrog!
Vesoljnost moj je Veličastni Bog!
Prirode svete jasno veličanstvo,
glej, tebe molim! Ti si mi božanstvo!
Priroda Bog - in Bog priroda ti! Oboje eno! Vmes ničesar ni …
Ta svetla sonca! Kdo jih naj prešteje?
Letim med njim - in nikjer ni meje!
In kamor se ozrem - svetov nebrej vrti se, suče, bliska pred menoj,
I
nad mano, pod menoj po svojih večnih zakonih stalnih in neoporečnih ...
Ker brez začetka, večna je prasnov skrivnostih, neizmernih teh svetov!
In večna je, ki v njih živi, prasila, premoč, ki ni nikdar se porodila;
zato nikoli ne izgine mi
in ne ugasne in ne mine mi!

Zato ni misel moja ne zgubi se!
Z menoj vred danes ne upepeli se!
Že vidim čas s preroštoirnd očmi ... Verujem v te bodoče krasne dni…
Heretična je misel moja smela
na svetu zopet vstala, oživela!
Svobodna hodi, brez strahu povsod.
Odprt po zemlji širni ji je pot …
Pozdravljam te z te grmade, zlata doba,
Ko zmagovita vlada že svetloba.
Zvonovi rimski, le zvonite dan, ki zre goreči ga menih Nolanl.
Zvonite, le zvonite! ... Sonce vzhaja! Svobode novo jutro se poraja!

Najlepši dan[uredi]

Na postelji smrtni kralj stari leži,
pri postelji hči mu edina kleči.
Sosedi so snubit jo prišli trije,
vsem trem je kraljičina užgala srce.

Pokliče snubače kralj k sebi vse tri,
poslavlja od njih se, tako govori:

»Ko v sanjah življenje jaz gledam sedaj,
življenje minulo, viharno nekdaj ...
Kateri pove mi najlepši moj dan -
ta danes moj srečni naj zet bo izbran!«

In reče mu prvi: »To dan je bil zlat,
ko kronan s kraljico si vračal se v grad!« 

In reče mu drugi: »Oh, to je bil dan,
ko boj je na meji bil ljuti končan,
ko z lovorjem venčan si prišel domov,
pozdravljen od zvestih očine sinov.«

In tretji: »V tlačanstvu tvoj ječal je rod;
usmilil si ljudstva se, sužnih sirot,
svobodo si zlato mu vrnil, gospod.
Zato domovina te tvoja časti -
ni dan li najlepši iz tvojih to dni?«

In starcu skali, porosi se oko,
snubaču on tretjemu stisne roko;
kraljičino lepo za ženo mu da,
najlepši je dan mu pogodil pač ta,

Čaša nesmrtnosti[uredi]

Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do grla ...
kdo mu ponudi čarovne pijače, da bi ga otel? ..
Koran, sura
Turban pisan diči ruso glavo, damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta, koran čita mlada Abduraman, koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno, krasno jutro v izbo se smehlja mu, jasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abdurarnan! ... »Smrt! že zopet duha obletavaš, vešča črna, misel nevesela?
Smrt? Umreti! - Moram li umreti? ...
A1ah, Y srcu vžgal si čut ljubezni, glavi vdihnil sli duha modrosti,
meč oblasti dal si roki moji!
Glej, kako maj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona.
Glej, kako naj misliti prestanem?
V duhu nosim svet in tebe, Alah! Glej, kako naj z mečem se razstanem! Najzvestejši mi je on tovariš ... ~
V težkih mislih je kalif kordovsk i!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
 
zove k sebi Hakima, zdravnika, zove k sebi Sofra, čarovnika,
zove k sebi derviša Rašida.
Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.
~Ni li leka zoper smrt na sveti, Duh čemu nam? In Č mu so vede? Mora biti - večno čem živeti!-
»;>Jasni emir, sonce zemlje španske! Srečen sem da smem pred tabo stati! Moč veliko ima znanost naša
al vsakdo večnosti ni - vreden! ... Ti nastrezi si v kristalni čaši
rose v polju, preden sonce vzide, stopi v rosi biserov mi morskih,
pij, pij pijačo mojo juter sedem ... Večno živel bodeš, emir jasni«
Jedva svita dan se nad Kordovoj,
s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, preden sonce vzide,
roso str-ože v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne, vrže vanjo biserov peščico:
čaka, čaka na čarovne pitje,
ali biser ne stopi se v rosi!
In že stopi predenj Sofer slavni.
»Svetli emir, muslimanov dika.
Neumrlost dati 'če ti Sofer.
 
Mnogo more veda res zdravniška -vse premore veda č.arovniška, sveta veda naša! -
Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!
Pij zdravilo njeno čudodelno,
pij zlato, v tej čaši raztopljeno ¬pij iz kupe moje si nesrnrtnost!«
»>Sam poskusi jo poprej., pijačo! Nagni krepko, Sefer moj učeni!«
-Svetli emir, čaša rta ni zame -ti edini …
»Sam poskusi prvi!
Naj pijače vidim prej učinek le«
Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom,
a kalif nad Sofrorn damaščanko
»Glej mo, je li ,pitje tvoje pravo« Abduraanan mu odrobi glavo.
Stopi predenj stari Ali Rašid:
-Najmodrejši si v Kordovi, serec?
čuj, povej mi in skrivnost razjasni: ni li leka zoper smrt na svetu?
Mora biti - večno čem živeti!
Dvigne roko stari Ali Bašid, derviš stari v halji siromaški, siva brada mu do pasa pada, dvigne desno pa kalifu reče:
 
Leka iščeš mladi Abdmraman, leka rad bi, ki ne smrtnost daje, pil zdravilo, kri ti večnost-daje? Iskal leka takega pri vraži, iskal že si :ga pri čarodejih ¬prevarili pa so vsi 'te kruto ...
Sam irnaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje-si nesmrtna!
Čaša tvoja je - življenje tvoje. Sam napolni z večnosti jo lekom! Čaša tvoja je - življenje tvoje. Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega 'čina pa, ne ena kaplja
v čašo nikdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo, dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do groba!
... Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil ,iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal
v delih svojih živel sam boš večno… .<
Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korana,
zre za starcem, ki čez prag odhaja.
zre za njim, sam sebi si šepeče:
"Ta utegne biti 'čaša prava, čaša tvoja, modri Ali Rašid!«

Tabor (1573)[uredi]

»In kurzer Zeit zu krieg und streit kham maniger her von weitten ...
Ain yeder sehwur bcy seinem ayd.« (Pesem o slov. kmetih iz 16. stoletja)
Hej, to vam je živo pod Klanjcern na Sotelskem polju nocoj! Upornikov dvadeset tisoč
za pravdo pripravlja se v boj.
Ščip gleda z napetim, obrazom na tabor ustaški zavzet; posluša, 'tam konj rezgetanje in sabelj posluša žvenket.
Sam sneg in sam led po poljanah, božični razsaja vihar,
a v srcih je vroče, prevroče
¬osvete razgreva jih žar!
Sred tabora tam pni kurišču možje pa sedijo trije; zimzelen, kokotja peresa junakom s klobukov vise.
Veselo praskeče jim ogenj, iz sanj se mi prvi zbudi;
na puško kremenko naslonjen kmet Pasanec pravi vel~:

»Car daleč a Bog je visoko! Od kod pomoči in sveta? -
V pest svojo odslej le verujem, zaveznik moj - puška je ta!e
Veselo praskeče jim ogenj,
iz misli se drugi zbudi;
sede pa na topu trum turškem, voj Ilija sam govori:

> Vse vzel mi je Tahi imetje, oropal me s krutoj rokoj!
Zato, kakor vesta, sem puntar, zato sem med varni nocoj! . "
Ha, to vam je bilo življenje!
O krasni minuli ti (čas,
ko Turkom sva cepila glave naš Lenkovič slavni pa jaz!
ln z isto zdaj sabljo gospodo pošiljal vam v pekla bom dno! želite, da vojvoda vaš sem? '" No, v, božje ime, pa naj bo!
A z vami vred tukaj prisegam:
Umrjem vam rajši stokrat, ko enkrat še iti na tlako,
le enkrat h gospodi še v grad!
Ko zmanemo Turke krščanske, Slovenci se združimo vsi!
Takrat si izvolimo kralja ...
No, kralj naš, brat Gubec, boš ti!« ...
 
Pojemlje že ogenj, le Gubec zamišljen strrni vanj doslej ...
Tu vstane, znak bratom da s sabljoj in reče jim samo: -Naprej!«

Tlaka[uredi]

»Ain yedcr wolt sich rachen.« (Ista pesem)
Stoji tam Mehovski grad, oj, sloji;
na oknu pa Ba1tažar Mindorf sloni,
baš vstal je iz pernice mehke.
»Hrn, sonce visoko na nebu je že, po polju še prazno in tiho je vse, lenuhov mi ni še na delo!
Oznanil je včeraj pri cerkvi berič:
Ta teden na tlako v, grad, sicer vam bič po hrbtih zapoje upornih!' -
No 'čakajte, lep bomo plesali ples!
Pokažem vam, kujavci, bogme, še dnes,
kdo kmet, kdo gospod je Mchovski!
Kaj? .- Res? Glej, glej, tam že gredo!
Pozabil niso! Četudi pozno,
prihajajo vendar na tlako!
A toliko! ... Preveč bo danes teh ljudi! ...
He, vstanite, deca, ti žena, vsi, vsi!
Tlačanov brž gledat pokornih!«
 
V zvoniku tam bijejo plat zvona, po cesti iz hoste roj kmetov vihra, vihra proti: gradu naravnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj:
ta s cepcern, ta s kijem, tam oni s kosoj, ta z vilami je oborožen.
Na grajskih tam vratih, čuj: buh, buh,
-Hoj, odpri, Mehovčan, ki ješ naš kruh!
Na tlako smo ravnokar prišli! <
Junaških par pleč se ob duri upre ¬s stežaj na mah ko same zagrrne:
»Tu smo, no, tu smo! - Dobro jutro!
Ej, rožnih si vencev gotovo devet
na tešče že zmolil, ker mož si ti svet ¬to hrbti že čutijo naši!
In v cerkvi, - kak včeraj si tam vzdihoval! Da tepeš premalo nas, si se kesal,
tam v klopi klečeč pri oltarju?
Na tlako mi tvojo smo prišli danes!
Na delo, lenuhi! Na delo grad ves!
Ne je naj, kdor delati noče!
Na delo!« - iz grl sto po gradu grmi
¬»Da zveste, kje hlebec vaš beli zori:
na jablani ali na hrastu!
A tlaka v baržunu in svili - ha, ha! Ne! Tlaka le v kmečki obleki velja!
Hajd, menjajmo, Mindorf, za danes!«
 
In Baltažar s sinom, s hčerami, z ženo] obleči koj raševnat mora jim kroj ...
-Sedaj pa le delat - tlačani!«
Za plugom gre Mindorf po brazdi molče. Sin goni mu volo: gospa in hčere
z motikami tolčejo grude,
'Oh, delati - kaka sramota! O Bog!
Oh, škoda teh belih, teh nežnih je rok! ... < A kmetje v baržunu in svili?
Tam v senci kraj njive sod vina leži ... Dolenjca pijejo vsi iz grajske kleti,
pijo in pojo mi veselo.

Legenda o novem kloštru (1635)[uredi]

»Ains tage mit weyt nach vesper zeit
die bauern thetten herdringen ... Stara prauda l ...
Den geistlichn nit schencken,
ir niitz und gwinn zu bedencken ... Leukhup, leukhup, leukhup,
leukhup, woga gmaina!«
(Ista pesem)
V Novem kloštru molijo menihi. Vespere v kapelici pojo
in mrmrajo. Skoz visoka okna tam žari večerno jirn nebo.
 
Čitajo in čitajo molitve.
Tu, tam v klopi kak dominikan sklonil glavo ruso je na prsi
pa zadremal v Bogu je zaspan.
Kako v sanjah se glasijo psalmi,
himne in antifonee Sedaj
vse na mah utihne Trušč in vpitje ...
Vrata se odprejo na stežaj.
Cepcev, kos, sekir, ,vil cela hosta patrom se zasveti ,pred očmi ...
Dve sto kmetov gnete se v kapelo ...
»Stara pravdal« dve sto grl kriči.
Ostrmijo patri, prebledijo ... Sapa jim zastane lin molče
gledajo izdaj v tla, zdaj v kmete plahi ko obsojenci ... "Kaj bo? Gorje!
»Stara pravda! Stara pravda!« orl po kapeli se ko strašen igram,
da odmeva med zidovjem sivim, da se stresa samostanski dom ...
Izmed trume stopi pred rnenihe
Štefan Dvornik, puntarjev vodnik.
Vse utihne kakor na povelje ... Govori pred patri kmet glasnik:
-Ne bojte se! Nismo pridrli nocoj vas ubijat, morit; tlačani smo vaši, saj veste,
pa prišli k vam jest smo in pit!
 
Naužiti mi hočemo danes do sita se božjih darov, ki v potu obličja znosi1i
Vam mi smo sami jih domov!
Vse se, s čimer mastite se v kloštru, častiti, pobožni možje,
Pričarale vse so iz zemlje
vam žuljave naše roke!
Vam tilnika sonce ne peče, ne stiska ledeni vas mraz ...
Z jedmi in pijačami, s spanjem preganjate dolgi si čas!
Lahko žlobudrate molitve
v kapelici svoji vsak dan,
ko zunaj od zarje do mraka za vas se naš peha tlačan!
Saj vaš Bog ni naš! Le molite vi svojega, patri, Boga!
Mi kmetje že čutimo zdavnaj:
Bogova svet vladata dva!
Gospode Bog, to je Bog eden,
to kloštrov je Bog in gradov:
Bog drugi to Bog je tlačanov, Gospod naš, Bog vaših robov!
Naš Bog, to Bog nove je vere, ki vi ste iztrebili tod
po lepi Savinjski dolini
jo z ognjem in mečem povsod!
 
Ne! Niste je mogli zatreti! O, v' naših še srcih živi
ta nova, velika ta vera živi do današnjih še dni!
In stara je pravda ta vera!
Za njo mi spet gremo na boj! Pravice zahtevamo svoje, plačila za težki trud svoj! ...
Vaš klošter od nas je obkoljen, zastražen okrog in krog ...
Če nam ne izpolnite želje,
ne reši vas dobri vaš Bog!
Večerje za tabor naš ustaški nam daste poštene nocoj!
A jutri podpišete pismo nam, ki ga imamo s seboj! «
•To je .rekel Dvprmol, mignil kmetom
¬in ukaje puntarski tlačan
stopa drug za drugim iz kapele
v tabor svoj pred samostan na plan,
»Stara pravda! Stara pravda!« ori
iz stoterih, grl se kakor grom,
da odmeva med zidovjem starim, da se stresa ves meniški dom ...

Stava (1573)[uredi]

» Wir wollens frischlich vahen an, khainen darin leben Ian.«
(Ista pesem)
1
Vino pije Ogel' Ferenc Tahi,
vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju.
Ž njim ga pije slavnih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero.
Prašaj, kdo so – poreko s ponosorn:
»Vsi sinovi vojvode Arpada! ~
Njih;h obrazi pričajo pa glasno:
Polovica nas je janičarjev!
A med njimi še baron je nemški, Jože Turen, vlastelin na Kriki,
vlastelin in stotnik čet uskoških.
Teče gladko v grla vince sladko
in skoz grla stopa vince v žile
lin po žilah stopa gostom v duše, stopa v duše, v srca jim junaška ... čudodelnik duh si vinski divni!
Prideš v žile, kri se nam segreje,
prideš v srce, bije nam hitreje,
prideš v dušo, pa nam oživi se,
razvedri se in razveseli se.
Čudodelnik duh si vinski divn!
 
Čuda delaš danes Podsosedorn! Omečila srca so se gostom,
pa v junaška ljubijo se lica,
od ljubezni brat objemlje brata,
Glej, tu vstane mi za rmizoj Turen, Jože Turen, stotnik čet uskoških, dvigne čašo rujnega bizeljca,
dvigne čašO, začne govoriti:
»Krasno smo pri tebi se sestali,
ljubi sosed ti naš, Ferenc Tahi! Bogme, tu je pravo še življenje,
tu pri tebi!
Skoraj sem pozabil,
od kedaj že gost sem tvoj presrečni ...
Ah, prašam vas, gospoda moja,
kdo dandanes treba lepše sloge
nego plemič, stiskani povsodi?! -Hudih časov, oh, smo doživeli! Plemstva stari majejo se stebri!
Kdo jih maje, ,kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je! Kmetje to so, delavci, seljaki,
ti slovenski in hrvaški kmetje!
Ljud umazan krati nam pravice, posvečene so stoletij šege! ...
človek kmečki in plebej - povejte! kakšno pravdo naj ima neplemič?
Mi vsi vemo to, gospoda draga:
človek pravi, to je samo tisti,
ki ga diči grb na pergamenu!
Mi vsi vemo, kaj je volja božja:
Eden rojen je, da gospoduje, drugi pa, da prvemu hlapčuje; eden delaj, drugi tam počivaj!

I
Eden stradaj, drugi pa uživaj! ...
Pa ukaži kmetu danes tlako,
koj zagode pesem ti o pravdi,
'takt pa bije s cepcem ti po hrbtu!
Zagrozi ,ti še z Matijem Gubcem,
kraljem novim, krnečkim kraljem svojim, ki-gradove nam podere naše!
Nekrščansko se postopa z nami,
oh, krivice nam gode se težke! ...
Ne, ne - tebi, mili Ferenc Tahi,
tebi bati ni se tlake selske!
Ti brzdati znaš jih in krotiti.
Tepeš jih im bičaš, da je radost;
oslavil si daleč se po svetu!
Občudujem plemiški tvoj Iponos, posvečujem polno ti to čašo!«
~»Viwrl! Eljen k« - in poljubi vroči in objemi in junaške solze!
Čašo novo si nalije Turen,
nadaljuje govor v sveti jezi:
-Mojster res si v strahovanju, Tahi! Ali, bratec -čarodej še nisi!
čarati zna samo Jože Turen,
tvoj prijatelj, stotnik čet uskolških...
Bistra teče mimo tebe Sava,
ali preden mine teden tretji
hodi gledat mi na breg valove!
preden mine dni ti trikrat sedem,
voda bode Savina rdeča!
Vso prečararn reko jaz ti čisto:
čudesu se mojemu boš čudil:
 
Jože Turen, moj prijatelj nemški, čarodej je prvi, mi porečeš!
Staviva danes pred svedoki stavo, vadljajva se, brate, Ferenc Tahi!
Ako meni se posreči čara,
ako Salva tekla bo rdeča,
ti mi pošlješ v 'stavo sivca konja,
da ga jezdim po ravninah krških.
Ako pak se čara ponesreči,
Sava teče ob obroku bistra,
Onda sosed, ti dobodeš stavo!
Pošljem 'stavo tebi jaz še lepšo,
pošljem tebi, kar imaš najrajši:
rožo belo in napol razcvelo,
V vrtu kmetov mojih tam ubrano, pošljem v stavo ti - dekle slovensko!-
Ko razumel Tahi je zdravico,
slišal, kaj mu pravi Jože Turen, planil kvišku je ko ogenj živi:
-Mož beseda, ljubi sosed Turen, mož beseda! Stavo to sprejemam! V se omizje slavno narna priča.
Težko čakal čarovnij bom tvojih,
Rad bi videl, kak res hočeš, bratec, Savo našo nam pordečiti,
rad ti pošljem tudi sivca konja,
da ga jezdiš po ravninah krških:
a še rajši jaz bi videl vendar ¬naj v uho ti željo pošepečem ¬da umetnost se ti ponesreči!«
»» Vivat] Eljen! Stava je veljavna«
 
Seže v roke Tahi gostu Turnu,
v roko seže, da se vadlja zveže;
v roke seže Turen vsem po vrsti, za slovo še vse poljubi gorke,
vse poljubi goste in objame.
V pozni noči se od n jih razloči, jaše premo na svoj grad na Krki.
2
V sak dan jaše Tahi z gosti k Salvi, hodi gledat Savine valove,
SiO li bstri ali že rdeči.
Jaše gledat Tahi 'teden prvi:
Sava teče bistra ko popreje.
Jaše gledat Tahi teden drugi,
od nedelje do nedelje druge; radoveden tam stoji na bregu, radovedni vsi zro v reko podse Sava teče bistra ko popreje! »Čarovništvo,« reče Ferenc Tahi, -čarovništvo menda ni baš lahko, Savo vodo to pordečiti,
ali pa se šahi z nami Turen!
Ceterum, če stvar se izjalovi, meni, bratje, veste, to 'tem ljubše!-
»Sedem dni še čakajmo, pr.ijatelji!,«
Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, hodi gledat reko teden tretji;
vsak dan tam na produ mi stojijo,
vsak dan, vse od jutra do večera.

Kolne Tahi, kolnejo tovariš in na Tuma se hudo jezijo:
»Ha, za nos nas vodi Nemec zviti! <
Dan napočil,.jim je trikrat sedmi.
Jaše Tahi k Savi; dan poslednji,
speje k reki zgosti navsezgodaj, baš na praznik Agate svetnice.
Pod kopiti škriplje sneg, konjičem, z vej srebrno se leskeče ivje
in pod nebom kroka gavran lačni ...
A junaki dirjajo mi k Savi.
Gor in dol po produ jaše Tahi, hudomušno suče vranca konja,
suče ga in tepe brez potrebe; hudomušno zbada ga z ostrogoj
zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, gledajo ,in vodo vsi motrijo, čakajo od jutra do poldneva ¬Sava teče bistra ko popreje!
Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, brke viha in od jeze piha,
kolne Turna, v peklo ga preklinja: »Dan poslednji - zlagal je baron se!
»»Do večera vztrajajrno še, sosed!,«
Gor lin dol po produ jaše Tahi,
zroč nestrpno v Savino vodovje
in ko noč skoz zobe kletve grde. Jašejo z njim vitezi in grofi,
Tahija na, glas pomilujoči,

a na tihem - se posmehuj oči.
Gleda sonce zimsko skoz oblake,
ne, mežika malce le zaspano.
Zdaj razgrne se zavesa siva,
z jasnega se sonca ozre dola,
gleda z neba toplo in prijazno, gleda svetlo v Savine valove, ..
»Kaj je to? - Ne vidite, li bratje?!-
Da, kali se Salva, brate Taihi«
»Vidirn prav? Ha, prek in prek prek se barva!
Torej vendar -čarodej - si - Turen! ...
Ne, ne! Vara luč oči me mojih!
Zajmirno si, bratje, Save v čaše!«
Zajrne v čašo vode rečne Tahi.
zajme gost je vsaki v čašo svojo.
Proti soncu čaše vsi držijo:
»Voda v čašah je zares rdeča!
Zajmejo liz Save vode drugič, proti soncu čaše vsi držijo:
» Voda v čašah je zares rdeča! Zajmejo iz Save vode tretjič, proti soncu čaše vsi držijo:
»Voda v čašah je zares rdeča!" ...
Ne počaka, da domov prijaše,
kar na produ piše Tahi Turnu, piše pismo, lepo ga pozdravlja: -Slava ti! Do zemlje se ti klanjam!
Mislil sem že res, da si pavliha,
a ostal si, sosed, mož beseda!
Čarodej si! Rad ti čast priznavam!

Ali preden pošljem sivca konja, čuj, povej nam in razloži, bratec:
S čim prečaral Savi si nam bistro?
S čim pobarval reko si rdeče?
Mar črnine imaš preveč v kleti
pa si v Savo jo izločil danes?
Ali češenj si nakuhal suhih
pa si v Savo sok izlil čarovni?
Ali pa si bržčas bil na lovu,
tam nastreljal zajcev brez števila, brez števila srn, volkov, medvedov pa si v Savi plenu kri izpiral? ... Ah, povej in razodeni tajnost, preden pošljem tebi sivca kcnja !«
3
Vino pije Oger Ferenc Tahi,
vino pije na graščini svoji,
Podsosedom, v gradu na Posavju.
Ž njim popiva svetlih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero -
vsi sinovi vojvode Arpada! ...
Hej, to hil je zopet vaš dan, godci, fantje črni, vi ciganski fantje!
Niso gosli jokale zastonj vam
in zastonj ne vriskale veselo:
Kolkor pesmi, toliko cekinov!
~¬Pili vince rta gospoda svetla,
Vse od jutra do polnočne ure, čaš brez broja od zdravic pobili.
Že razhaja družba se vesela,
za slovo že brat poljublja brata:

Pride pismo od ,barona Tuma,
baš na roke Tailuiju graščaku!
čita pismo Tahi gostom svojim; v pismu Turen Tahiju poroča:
»Ne budali, ljubi bratec Tahi,
ne budali ter se mi ne šali!
Nimam v kleti ,preveč jaz črnine, da bi Savo barval ž njoj globo,ko; tud češenj nesem kuhal črnih,
dia bi s sokom Salvo bil pričaral, paič pa bil sem v ,isLini na lovu!
Nisem streljal zajcev za zabavo,
ne volkov, ne srn ne medvedov, nego kmete puntarske lovil som,
veš, slovenske lin hrvaške kmete! Slavno jih pri Krškem sem premagal in Krčane ž njimi vred uporne!
Vse pobile moji so Uskoki,
vse pobili ,katre so jih dobili,
vse poklali, ki se jim udali!
'Kri plebejska tekla je v potokih, tekla v Savo pa ti jo skalila,
jo skalila in pordečila ...
To je, bratec, vsa umetnost moja!
Rad bi pnišel sam Podsosaj k tebi
truden sem od čarovnij prekletih!
'" Pošlji skoro mojega mi sivca!«

»Kdo trka tam zunaj - o polunoči?«
»»Odprite! Kum Zanko pred vrati stoji,«
»Od kod si?« - C'»Iz Brežic - iz boja!-
. -Odprta ti koča je moja!
Iz Brežic! Divja li še pravde vihar?«
»Ne! Danes potihnil je že 'za vsekdar l-Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga
nacl njim nikjer vojvode ni ga!
To boj je bil strašen, bil vražji je boj! Kij s sulicoj, z mečem bat, sablja s kos6j ... Nocoj je vse tihotam doli ...
Zdaj ukaj vsak grUJd naokoli!
O, miren sedaj je vsak puntar - tlačan! :NHr rajski opevata krokar dn vran ...
Kako smo se bili v dolini,
to jaz ti naznanjam edini,

Boj pri Brežicah (September 1516)[uredi]

»Le vkup, le vkup, le vkup ... Erhangcn und auch gcspisst.«

Tri sto jih po bitvi ostalih še roj
v vrt mestni nažene ti Ditrihštajn, voj; nasmeje se žiga in deje:
.Pokaj pak so prazne te veje?!
Pet kmetov, tovariši dragi, lahko kot sadje nosilo bi vsako drevo!
Ko nalašč, prekrasna - vešala ... Pa naj se poskusi ta - šala!' -««

Kronanje v Zagrebu (1573)[uredi]

»Ir khainer west umb das endt!«
(Ista pesem)
Zvonovi zagrebški pojo, pojo, ela še nikdar tako.
»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan.
š]I1Ol~o 6ri se naš ,glas
v poslednjo tja slovensko vas!
V poslednjo tja hrvaško vas naj slišijo seljaki nas!
Razlegaj seda daljnih dalj:
Matija Gubec naš je kralj!«
Ropoče boben gor in dol po ulicah ko še nikol:
»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Seljakov kralj se krona dnesl
Kjer 'cerkev Markova stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi!«
Kjer Marka svetega je hram, pred njim železen prestol tam!
Pred stolom Gubec, kmet, stoji ...
O srečen, slaven kralj si ti!

Glej,krionanje iz oken vseh, z balkonov gledajo in streh.
Ponosno Gubec jim stoji. Molčeon govol1i z očmi!
Poglejte smeld mu klobuk! Ni li posavski to haJjdul{?
Zimzelen si za trak je del, pero kokotovo pripel ...
In Guhcu, glej, možje trije pl1ikIonijo se do zemlje;
priklonijo se do ze ml; 1\ v škrlat odeti vsi trije.
Pniklanja prvi se, veli: :>Natš kralj Matija naj živi!
Bogspoloil ti je željo, knezI Ves 'narod v tebi združil dnes I
Tu v Zagrebu, preslavni voj, Mel prestol si imeti svoj.
Tu prestol! Glej ga pred sebo: nad ognjem žolt je ko zlato!
Nanj sede veličanstvo naj! Vdano prosimo sedaj! ...
 
Bojiš se trona?! -- 'Di ječiš? ... O, vreden, da na njem sediš!-
Priklanja drugi se, veli: »Naš kralj Matija naj ž,i'vi!
Brez krone kralja nočemo mi kronati te hočemo!
Na tronu svetlem že sediš, a zdaj še krono to dobiš!
O rači jo, prejasni knez,
iz mojih rok sprejeti dnesl
žari se ko zlato ti vsa -
saj v ž~vem ognju je bila ...
Trepečeš?' Dosti si krepak, za krono rojen si junak!-
Priklanja tretji se, veli: »Naš kralj Matija naj živi!
O kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz!
O kralj slovenski, kmetov voj, na stolu zlatem pred menoj,
od mene sprejmi pa v roko ognjeno svetlo žezlo to!
 
Krepko Iga drži! ... ž njim bojuj, podložnikom zapoveduj!«
In vsi zvonovi zapoje in bobnarji zabobnajo:
~Mruti,ja Gubec - živel kralj! Razlegaj se do daljnih daljl«
Na tronu Gubec kralj sedli, z illrtvaškim glasom govori:
~KOit kralj dmes prvič gledam vas ¬vi zadnjič slišite moj glas! ...
Ves narod kronan si z meno,
s kraljevo] venčam zdaj častjo ...
o naš veliki petek sam! ...
Kdaj vzkresne stara pravda nam? ...
Za njo duh moj vas spremlja] v bran! In - pomnite današnji dan!e

Atila in slovenska kraljica[uredi]

Kralj Atila, Hunov veliki voj, beneške ugleda ravnine;
pohotnost užge mu do njih se takoj, zamičejo brž ga skomine,
»Prehodil zares sem že dosti sveta, pod jarmil ga s svoj im sem mečem: krasnejše dežele pa, nego je ta,
ni, bogme, je - to vam pa rečem!
In ker je prelepa - ah, moja zato ta zemljica bodi slovenska!
Dohiti je pač ne bo pretežko, kraljica ji samo je ženska!-
In AWa reče in zemlja bobni, vsa trese se plan plodovita:
to niso potresa podzemske moči, to konj so vam hunskih kopita!
Kobilic je roj na Benečije pal, žre, pase po njej se poceni;
to Hunov je divja in gladna drhal, ki krade in ropa in pleni.

Kresovi po zemlji beneški gore, oj, svetli, nebrojni kresovi;
Bog vas se usmili, ubogi ljudje -gorijo vam vasi domovi!
Zveri pnilomastdle skok so na skok monin med orače beneške.
auj krilk njih in vik dn jok, vzdih in stok! Kolje jih zverine človeške.
Hun vlada ob Nadiži bistoi povsod, ni varnega več pred njim zida.
Kje vojski domači zdaj trdni je kot? Kje zdaj ti, kraljica si, Vida?
Bod Krasom, kjer skalnata stena zija, kjer širi ise Lanclrijska jama,
tam vojska kraljičina tabor ima,
tam našla skrivišča je sama ...
Pred Vido prijaše Hun kosmat in grd:
"Predaj se kar sama nam rada!
Ce nočeš, meč Afilov tvoja bo smrt, pogine ti tabor od glada!«
,»,Gladu in pesjanov se jaz ne boj ilm ! Tu vzemi za dar si meh žita,
k rojakom 'powni tja hitro se ž njim, če vojska še vaša ni sita.
Čuj ,kolikor zrnja ti hrani ta meh, vreč !Ž~ta še tolko imamo -
po tajnih donašajo nam ga hodeh -nikdar se vam mi ne udamol «

Ustraši kralj Atila sam se zelo odgovora hrabrega Vide; Benečiji lepi da rajši slovo
ter z dolgim nosom odide.
Ko Vida hotela pa peči je kruh, zmrači se prekrasno ji lice: odnesel bjll Atilov je ogleduh poslednji ji mernik pšenice. -
Trdnjava Slovencev današnji še dan tam zove se Landnijska jama; spominja se dan, ko je bežal pesjan, spominja kraljica se sama.
CELJSKA RO~IANCA
Noč na Celjslci grad že pozna pada. Kdo na tihem jaše mi jz grada? YaI1110 stopa po stezici vranec. Dragocen je tovor, strm je klanec! Pristne ji se ščip izza oblaka ¬lahko '1idiš ga sedaj junaka.
Halja črna krije redovnika, redovnika, živega svetnika!
Glej v obraz mu, glej 'ta lica vela! Od solza so pač mu obledela;
te oči, kot da so brezŽ1Lljenja; to prihaja, brate, od trpljenja, od moljenja, svetega bedenja! ...
Hitro stopa vranec v' mesečini, jezdeca že nese po dolini.

»Brže stopaj, konjič vranogrivi, hrže stopaj, konjič iskroživi!
Glej, tam selo znamo je pred nama: pohodilačesto STa ga sama.
Dobro znana ti je hiša mala -tamkaj bova zopet nočevala!
Tehi ovsa za večerjo dajo,
a najboljše meni, kar imajo ... Torej spejva ... 1«
»Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan, svetnik po deželah devetih!
Pri kraljih, ccsarjih sveta si poznan, še bolj pa pri naših - dekletih!
Dekleta slovenska cveto nam na čast, lepota njih v pesmih slavi se;
kaj čuda, če v sladko lepote si past ujel paič naposled še ti se!
A dekle .iz nas in pobožni mož ti -veš, križ je to - nista enaka! Mladenke so naše rdeče krvi,
po tebi se modra pretaka!
A ker si mogočen, lahko narediš, da sitna izgine razlika,
izlahka za ženo potem jo dobiš, če ktera dev naših te mika. -
E, pojdi, grof, z nami k posvetu takoj, da moške se dogovorimo!
Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj poprej te domov ne pustirno le« ...

Sluša Ureh gO'\"()T starešine, dobro sliši - nilč nato ne zine. V grlu nekaj sapo mu zapira, plah nekako se menih ozim:
Mož stotina straži ga vaščanov, mož stotina hrahnih Teharčanov!
S konja stopi Ureh jim počasi, nič ne reče - malko odkašlja si. V sredo medse viteški vzemo ga pa k županu na posvet vedo ga.
Starešine vsi se poklone mu,
dolgo pismo da žUI1an v iroke mu.
Kaj li sklenil modri zbor je selski? .. Tale čital list menih je celjskic
»Jaz, ,grof Ureh, grof jn knez Celjanom. vsem Celjanom in okoMčaI1lom;
knez Slovencem In gospod Hrvatom, nam sosedom, našim ljubim bratom, desna Iroka kralju gospodarju
in pobratim turškemu cesarju:
Teharčane poplemenitujem,
v plemsk] stan vse selo povišujem -ali, kakoif se po naše reče -:
Modra kri poži1.an vsem naj teče!
V grbru dvoje zvezd jim svetii jasnih ¬to spomin ho nje oči prekrasnihl
Zvezd srebrnih dvoje v g'rbu sveti -
to spomin ho lepi ~1aiTgm'cti,
ki je kriva, da vam plemstvo da se za sedaj in za vse večne čase!« ...

Metliška balada (1578)[uredi]

»Turki gredo nad Metliko! Gorje! Vidite tam jih na hribu, možje? Osmanov ko listja in trave
tam bliža se nam Iz daljave!
Slišite strašno :grmenje topov? -
Krik in vrisk divjih, nevernih vragov? Gozd sulic in sabelj se bliska
na soncu ... Peklenska Jo 'stiska! ... <
Svetnike občinske skliče župan. Seja je burna in traja ves dan. Kako naj Metlika se hrani, ukrepajo hrabri meščani.
»Kaj nas zidaj čaka? Al zrnaga' 1U1 SIDI't! Pot .nam iz iZagrute drug nli odprt ... <': župan navdušuje meščane
na se Ji na rotovžu zbrane.
Huje in h:uje pritJiska Osman. Branijo mesto junaki zaman. Dan tretji že hiše godjo.
Že plenijo Turki, morijo.
Konec! Krvuv,i potihnil je hoj. Turki odnesli S\TOj plen so s seboj. Pol mesta podrli, požgali,
'čez goro in plan odvihrali ...

Glej, tu, tam tavajo izza vog16v plahi in bledi ko baš iz §DOOOV ljudje, ogledujejo shko prežalostno - svojo Metliko.
Praša hoječe meščana meščan: -Kje pač sedaj je naš oče župan? Kje naši so mestrni očeti,
za hrambo Metlike tak vneti?«
»»Menda pa danes zborujejo spet, menda pa se posvetujejo spet ... Saj rotovž naš stari stoji še! Podrl ni 'Tag mestne nam hiše!«
»Pojdimo gledat kaj dela župan! Občinski svet je nemara ves zbran ... Od same skrbi in zmešnjave
lahko že Izgubili so glave!«
Stopijo v mestno dvorano ~ in, glej, hrabri očetje sedijo še v njej!
Za mizoj sedijo okoli
na hrastovem svojem vsak stoli.
Še predseduje jim oče župan ...
V strašno jih stisko je spravil Osman ... Res, sredi te bojne zmotnjave
po \TS bi zgubili so glave ... :
živih na ramah res nimajo več ... Vse jim odrobil jiirfurški je meč ... Možem na kolenih krvave
ležijo odsekane glave.

Trije sodi (1584)[uredi]

Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan, prejel tri velike je sode.
Iz Nemčije nekdo pošilja mu jih. Kaj neki v treh sodih teh bode?
Kaj bode! Otročje je vprašanje to! 1, nekdo pošilja mu vina!
Kdaj v hrastovih dog:ah od Noeta dni drugačna je bila vsebina?
V Ljubljano iz Nemčije dolga je pot. In da se kak sod ne razpoči,
močno okovali previdni ljudje
z železnimi so jih obroči.
Andrejčič Boštjan, goreč luteran, Navrta sod prvi ~ kaj, vragal Začaran nemara skrivnostni je sod? Iz pipe ne teče nič vlaga,
Andrejčič Boštjan, ljubljanski meščan, navrta sod drugi ~ mrcinal
Kosmato zakolne Andrejčič Boštjan.
Iz pipe že spet ni nič vina!
Andrejčič Boštjan, ljubljanski, meščan, navrta sod tretji ~ spet suša!
Ha, kdo tak grdo se pošalil je ž njim? Pač kaka papistovska duša!
1

Razkačen razbije sod prvi - in glej, to čudo vseh čudes peklenskih! Strmečim očem se prikaže na mah kup samih knjig - bi>blij slovenskih!
Razbije sod drugi! Andrejčič Boštjan pa vpričo sovercev, mož srenjskih, osuplim očem se prikaže na dan kup samih knjig, hihlij slovenskih!
Še tretjemu sodu razbije on dno -spet biblij slovenskih kopica!
In Dalmatin Jurij pošilja mu jih ... Hej, kaka vesela novica!
ROPOšA IN KRUCI
(Odlomek iz zgodovinske romance iz lot 1704-17'16)
Ropoša štefan v krčmi sedi. vina majoldko v desni drŽJi.
Brke si viha pa pije in pije. Sonce poletno skoz olmo mu sije.
Ropoša pije im pije molče. Leno po podudztega [loge.
Kučma kosnrata na glavi čepi mu, brušena saolja ob boku visi mu. "

'Ropoša, Ropoša! Kruci gred6 prot~ Veržeju! ... Kaj ho, !kaj bo?
Oh, ti razbojniki! Ravno pred uro bojda prebrerllj zeleno 'so Muro! ...
Leno po podu li!zlega noge Ropoša pa se zasmeje: »»Hehe!
Naj :mi le pridejo! Jaz jim pokažem!
S svincem jim ogrske glave namažem!
Nikdar ne pridete, KiPaci" v Veržej, dokler še Ropoša diha! Naprej!«
ROIpo!Ša vstane, iz hiše ven plane.
Popne se v sedlo na ,plavca ... Obstane:
Krucev 'krdelo po cesti leti.
Prah se iko megla za njimi kadi. ...
-Jezdec, stojl« Bopošo četa ustavi ... )POIt dJO Veržeja pokaži nam pravi!
Lalč.n~ smo, žejruil Predi nami naprej jahaj, pijanec! Gredoč marn povej:
Kje je najboljše dobi!t:i stanine? Kje je dobiui klobas in svinjine!
Hleb kje je beld najlepši doma? Kje je največ tam srehraIn z1aJt&?
Kje 'so najlepša slovenska dekleta? Rada bi videla naša jih četa!

To nam pokaži brž, to nam povej! Naš lljet:nik si Zidaj! Jahaj naprej!-
»»Had vam pokažem tod pot do Veržeja! Tam potolaži se glad vam in žeja.
Cesar vam koli srce poželi,
vse vam pokažem! Vse 'tam se dohi!
Kruci junaški, kar urno za mano! Tod vas poved em skoz hosto neznano!
Oruikraj boste stoji že Veržej ... Koliko plena tam čaka VaJS, hej !<cc
Jaha ponosno po poti pred Kruci Ropoša štefan na plavkasti Luci.
.Iaiha z razbojniki, jaha, leti. Prah se za njimi ko megla kadi.
Že jih objela je bukova bosta, senčnata hosta, hladna in gosta.
Ropoša štefan zažvižga ... »Hoho, kažipot! Kaj pa pomeni zdaj to?«
nNiič, nič! Zažvižgal sem samo za šalo! Veverke, ptiče postrašil sem malo!«
Ropoša drugič zažvižga ... »Hoho! Kaj pa pomeni spet žvižganje to?«
>>>Nič, nič! Jaz žvižgam tako liZ navade! Zajce, Lisice podražim rad mlarle l-«

Tretjič zažvužga si Ropoša ... Hoj! Plane iz gozda tovarišev roj,
kmetov pomurskih, veržejskih junakov, mož-oboroženih, glej, korenjakov!
Pokajo puške ... In mah tti. na mah padajo Kruci razbojniki v prah ...
Ropoša seka jih, strelja jih zviti, dokler do zadnjega niso pohiti.
KAKO JE KMET FRANCOZA ZIBAL
(Narodna pravljica)
Sam sedi za mizo kmet Kalan pa kadi iz pipe. Popoldan
je nedeljski in mladina vsa mu v Ljubljano plesat je ušla.
Starec sam sedi, kadi, strmi
v dim, ki se po hiši mu vaI1i ...
»Oče, dober dan!e ... Hoho, hudir! Prišel je francoski grenadir.
Gleda ga začuden kmet Kalan, ko stoji pred njim vojak pijan.

»Kaj bi rad?« ga vpraša kmet ,z očrni ... Grenadir ozira se, IDOIlči ...
Glej ga:, ,glej ga! Sredi hiše znak leže v prazno zibel mu vojak! ...
»Zihlji me!« ukaže mladi hrust. Starčka pade pipica iz ust.
»Ziblji me! Če ne, na oni svet te požene ta-le bajonet!"
Hoče - noče moral je Kalan zibati Francoza tisti dan.
Zibal je, tobak kadil in pel takšno pesem starček 'Sli vesel:
»Ajaj, ajaj, sladki moj Francoz! Ajaj, ker ti sam pač nisem kos!
V saka reč ,trpi le kratek 'čas. Skoro se !povrne mladež v vase
Ziblje in prepeva krnet Kalan, v zibeli Francoz zaspi pijan ...
Fantje iskali dornov skoz vas .
»Vsaka reč trpi: le kratek čas «
In pokliče jih Kalan: »Hehe!
V zibeli zaspal mi je musje!
Jaz ne maram zibati ga več!« Tjho vzeli so mu bridki meč.
S palicami ga zbudili so in pošteno ga nabili so
pa ga s hrupom gnali so skoz vas ... » V saka reč trpi le kratek čas ... «

Balada o potresu[uredi]

Zastave vihraj o, zvonovi pojo, procesija dolga se vije, pevaje, moleč litanije;
in peva in moli in prosi tako: >0 čuj nas, Bog, v sveta nebesa, obvaruj nas potresa!
Svetniki, svetnice, uslišite nas, prijatelji vsi nad zvezdami,
o bedite vemo nad nami!
K vam vzplava molitve goreče naj glas in k tebi, naš Oče, v nebesa -
obvaruj nas potresa!
Ushšanja vredni, oh, nismo sami, uslišanja vredna jedilna
nedolžna je naša mladina.
Nje prošnja, preblaženi, k vam naj kipi, njo sliši, Bog v svoja nebesa -
obvaruj nas potresa!«

Zastave vihrajo, zvonovi pOJo, procesija v cerkev se vije, pobožno moleč litanije;
in staro in mlado prepeva srčno, in pesem se oni v nebesa: »Ohvamij nas potresa!«
In orgle mogočno v koru zabuče, in mašnik v ornatu mašuje, presveto daritev daruje;
on z narodom moli, ne moli za se, goreče vzdihuje v nebesa:
»Obvaruj nas potresa!
Kraljica svetnikov, o čuj nas, o čuj! Devica brez greha spočeta, čuj,wllwJrjev kliče te četa!
Vse naše vzdihljaje ti, Sinu daruj, gor nesi jih v sveta nebesa obvaruj nas potresa!«
In orgle bučijo in pevci pOJo,
in mašnik ves v zI rutu mašuje podzemeljski grom se začuje! ... Madona v oltarju se zmaje močno ... Zamolkel krikčuješ v nebesa: »Obvaruj nas potresale
Vse tiho? - Kje cerkev? .. Glej, zemlja zija! Iz brezna štrle podrtine ...
V se tiho na dnu globočine?
Ne! - Glas.no mrliči vpija do Boga, tisoči kričijo v nebesa:
»Obvaruj nas potresa!e

List iz kronike zajčke[uredi]

Slavni svet ec v blaženstvu nebeškem, karmuzijancev oče, sveti Bruno,
ki rodil si nas v dolini PUSIt>i,
tam v šartreški nas rodsl dolini; kirazgI1injaš i nad nami plašč svoj, zbranimi tu v samostanu Zajčkem: ne zameri, oče, ne •zameri,
da ti sin tvoj, stani Manij6Hl -samostanov tvojih prej nadzornik, a zdaj prim' v domu tem nevredni piše danes v kroniko Ite vrste, pergamcnu da izroča zgodbo, zgodbo, ki bo žalila te morda! ...
Trideset je let že padlo v večnost, trideset od tistih dob let dolgih! Dan jesenski bil je topel, krasen,
1,,0 priromam tu pred 'klošter Zajčki, razoglav pred samostan priromam. Palico sem potno držal v desni,
a v devici sveti rožni ven ec.
Pred svetiščem obstoji mi noga;
prag prestopim, v cerkvi sem prekrasnd. Skozi okna goniška visoka
žarki sončni misa se vanjo,
Hiša božja prazna, osamela!
V refektorlj ,grem ... , tam bodo !bratje ... Na stežaj so vrata vanjo odpira,
odobeda še šibe se mize,
a v dvorani ni je duše 0ive!

Po diodnjknh samcat s lopam dolgih -celice so prazne, vse je tiho,
le korakov mojih jek se sliši:
med zidovjem čudno to odmeva!
S sten obrazi gledajo me resni, radovedne vame ZTa podobe:
slike stare priorjev pokojnih,
sl:iJke stare kartuzijancev Zajčkih. Groza skoro me obide rahla,
Sam ne vem, l.;:ak dolgo tod sem blodi1. Stoj, pri ,tleh, tam v koridoru temnem vrata najdem le na, pol priprta,
iz dvorane govor, hrum lin petje! Tihotapim k durim tem po prstih, slušam, slušarn - to reči so divnel Hrum potihne, visok glas zapoje:
»Iz raznih krajev: časov do stropaknjig leži,
a jaz med vsemi ljubim tam zvezek poezij!
Kaj sta Horac il11 Pindar! Kaj SMo dn Ovid!
Tam v mojo knjigo višji pesniški duh je vlit.
Če sladka me vsebina zanese pod nebo,
še jaz bi menda odo zapel tačas Iahko!« ...

Aj, očetje so v bibliotekij'!
bul sem že o učenjaklh Zajčkih ... Torej res! ...
Brat drug se že oglaša:
»A moj foliarut je 'tam stari! Iz njega rad čitam vsekdar: čas letnico zglodal mu davno, pozabil že se je - tiskar.
Če pisca ideje globoke premlšljamdo porwe noči, vsa čuda priroda mi jasno razgnle tačas pred očmi! < •••
Bas resnoben zdaj za tem zapoje, da dvorana vsa bohni od jeka
in zidovje nad menoj se trese:
»Resnice že dolgo sem iskal zaman, prernetal neštete sem liste;
v tej knjižnici mišel pa zdaj še vsak L~an v vseh knjigah resnice sem čiste!«
Tu veselo zazvenče kozarci!
Odprem nata, vstopim in pozdravim: »Mementote mori!e ...
Klet prekrasnal Klet prostrana me objame hladna. A v sredina sodov velikanskih
tu sedijo patres kartuzijanci
okrog mize hrastovo ogromne: čašo v roki vsak drži penečo ...

»Bratje dragi: Dommus vobiscuml Tukaj torej knjižnica je vaša;l ¬Po ukazu strogem iz šartreza prišel k vam je brat vaš Mar ijofi], da pregleda samostan vaš Zajč:ki, da napredek vidu v učenosti,
ki izvira v knjižnici vam toti ... «
S težkim srcem pisal te sem vrste, s težkim srcem to beležil zgodbo. Tli, Spasitel] križan] na pultu,
ti na steni, Mater Dolorosa!
Vidva sta mi priči, kak nerade teklo danes mli pero je rgosje. Aveliki girešrnik Marijčfi],
}{]i osivel je, :pišoč to knjigo, kroruiko o samostanu Zajčkem, on namogel in mi smel drugače! Kajti res je res! Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar!
Ne na levogledaj, ne na desno, kaj vrstniki poreko, ne barajl
Kaj potomci poreko, ne maraj! ¬In zato, kajne, da ne zarneriš,
da je pisalsin ty,ojMarij6fH
v knjigo tole danes zgodbo čudno, ki vršila se je V Zajcu lepem,
ko smo šteli leto: tisoč pet sto šestdeset in štiri še jpo Kristu
oh, saj vem, da rad mi. Vise odpuščaš v sla'VIi rajski, oče Bruno! Amen.

Ponočna potnica[uredi]

Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava ... -Prepelji, brodnik, me takoj! Oh, meni mudi se,
in preden zdani se,
mi daleč je priti nocoj.«
Po nebu ščip plava, šumi, 'šumi Drava ... 6ez reko čoln črni leti. A potnica pozna, velika ,in grozna
z brodnikom v njem tiho sedi.
»Telo ko kost suho zavijaš v rjnho:
mrtvaški iz ust diše ti puh! Pod čelom pnkrita
dva oglagorita ...
živ človek si, ali si dnh?«
»»Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se ozir-aš? Naprej-naprejtiraj svoj čoln! ... «« In žena vzravna se,
glej, veča se, rase -
ves 'čoln že je skoraj je poln.
Po nebu ,ščip plava, šumi, 'šumi Drava ...
Pni bregu! Čoln butne na kraj ...

»Kdo tujka si grozna'! O, potnica pozna,
hrodriino odštej mi sedaj! -«
»»Za manoj smrt bleda, puščoha in beda,
strah, stok .in drr:get pred menoj! Kdotvoja sem druga?
Ime mi je - kuga!
Nocoj grem na desni breg tvoj!
V vsak dom se odpravim, ljudi vse podavim ...
A tebi naj milost storim! Ne boščul vpijočih
in gledal ne mročih -
zdaj prvega tebe umoriml-«

Firduzi in Derviš[uredi]

čiiim pester tke Firduzi, pesnik perški v mestu Ghasni; 'Ili preproga, ki on tke jo -' pesem piše, dolgo, krasno:
ep-os »šah - Name«.
Brej poseča ga prijatlov, znancev često, drugov zvestih, drugov zvestih in častilcev.
A Firduzi zbranim peva pesem »šah - Name«.
čita pesnik. Glej, in polni kraljev starih vsa se izba, polbogov in borcev bajnih ... Boj se bije, kri se lije
za svobodo, dom.
Glej ... z resnicoj laž bori se z dobrim 'zlo se bije kleto: tema v boj gre proti luči:
Z Orrnazdom hoj bije večni demon Ahrirnan.
Pred odprtim 'oknom čita gostom epos svoj Eirduzi; pešec mnog gre tamkaj mimo, mnog postaja in posluša
verze z ulice.

Poslušalec najzvestejši
med rneščand lepe Ghasne -glej, stoji že spet pred oknom 1 To je stari derviš Mahrnud, prerok daleč znan.
Vštric pred oknom se postavlja Mahmud vsak dan sredi ceste; iz oči mu sije blaznost,
a iz ust mu vra klevete
na Firduzija.
Klevetaje, zahavljaje pleše Mahmnid in vrti se; turban ziblje se na glavi, a kaf Hm ko perutnica
v zraku mu vihra.
In Firduzi piše, čita.
Pa reko mu gostje, znanci: >Nič ne vidiš, nič ne slišiš, kak te psujenorec tamle? Mirno to trpiš?
Verz za verzom ti zavija, vse obrača ti narobe;
kar je belo, vidi črno,
kjer je 'čistost, vidi podlost ... Odgovori mule
Nasmehlja se pesnik lahno, bradočrno si pogladi, mimo ozre se po gostih, mirno reče jim in pravi: »Niste Perzi vi?

Smili naj se vsak bolnik vam! Ni učil tak Zaratustra? Derviš Mahmud mi se smili, ker bolan je revež hudo ¬um mu je bolan!
Koran zmešal mu je glavo, dražiti ga, greh bi bilo: zbčlel svetee bi še huje. Kdo ve, kaj bi se zgodilo? Kriv pa bil bi jaz!
Oh, spet vpije in besni tam! VOde, vode hla•dne, bratje!
Tu je vrč poln! Poškropi te
ghlvo V110ČO mu! Ostanek
piti dajte mu!«

Delfin in morski polž[uredi]

K polžu morskemu delfin
se približa v globočini:
»Dobro jutro! Kaj ves dan, stric, tičiš tu z nosom v glini?!
Jaz pa neizmerno rad
po širokem morju plavam! Po valovih sem in tja begam in se premetavam.
Sončen dan jc, stric! Veš, kaj? Pojdiva v Benetke krasne!
Ali upaš si z menoj
iti? Hoje:'li počasnel«
»»Dobro, stric delfin! Pa grem! Samo preveč me ne žali!
Z naglostjo se le nikar
pred menoj tako ne hvali!
Bahanju se tvojemu
jaz, pritlikavec, le smejem! Stavim, da v Benetke jaz preje nego ti pripeljern!«
»»Ta je bosa! Ha ha ha!
No, sprejemam tvojo stavo! Kos polen te, naj dohi,
kdor doseže tekme slavo!
 
AU veš, kje prav rla prav
so Benetke? Pa oprosti! ... «~ ~I, seveda vem! Naprej! Govorjenja je že dostule

Pa postaviita oba
tekmeca 'se v pravu smeri .
»»Ena, dve, tri!« reče polž .
Stavo izdaj dobi - kateri?
V urah treh preplaval že morje je delfin široko ¬in pred njim, glej, iz valov mesto vzpenja se visoko ...
Ob zelenem Lidu tam
se junak delfin obrne ... Morje kak šumi okrog,
brizga pene v breg srebrne! ...
»Kje si, polž moj nagli, kje? .. < ~"Tukaj! Jaz dobil sem stavo!«
»Kje si?« ... ,,»Tu na bregu, glej!«« »Tekrne Sli dosegel slavo!
Sram me pred teboj je, polž, prvikrat v ž ivljenju svojem! Pa kako prispel si sem?« ... ~»Hahaha - na repu tvojem lce

Fata morgana[uredi]

»Kaj danes, sonce, žgeš z neba tako! Mar hočeš vse požgaei pod sebo?
Hazbeljena ,žari že vsa puščava, gori peščena v soncu plan rjava.
Trddmli že jaham ... dOlbd moj velblod, veš l'i ik studencu svežernu kod pot?
O, žeja, žeja, moj velblod! Jaz hiram in omagujem in napol umiram! ... «
Velblod :pa stopa dalje ... Kaj mu mar je huda žeja in pa sončni žar!
Po sledi karavan naprej koraka pa nosi v sedlu mladega junaka.
Ln Ahmed se zavija v humus svoj
pa temno gleda v daljo pred seboj ...
Ni zašel li? Ni li na knivi poti?
In strah in skd) se jezdeca poloti ...
Za pasom samokres mu nov biči, na hrbtu puška kvišku mu štrli ...
O, ne! Razbojnikov on ne boji se! Lahko se brana in lahko bori se.

Pa žeja, žeja! '" Jezik se SUSl
mu v ustih že .. , Po žilah vre mu kni ...
Ah, tam oazo vidi že v daljavi! Velblod koraka tod po poti pravi!
Oaza že zelena tam leži
pred njim! Velblod korake pospeši ...
Kajpak! Saj vidi že košate palme .
In Ahmet gleda, gleda izpod čalme .
Studenec tam iizvira izpod skal
pa teče preko trat, čist ko krdstal ...
»Naprej, velblod! Korakaj mi hitreje! Saj skoro konec najine bo žeje!
Naprej, naprej!e Velblod, hiti, leti.:. Oaza tudi tam pred njirrn beži!
Beži pred Ahmetom in se odmiče čimdalje bolj tam črez peščene griče ...
In Ahmet jaha, kar se da, črez plan ¬a zelenici bliža se zaman!
Oaz.a se odrniče, oddaljuje ...
In Ahmet širi roke in vzdihuje:
»Naprej, velblod, tovariš zvesti moj! Saj vidim tam studence pred seboj!

Naprej, naprej'«  Velhlod, hi'Li, leti ...
Tako, velblod! Ah, saj že pijem, pijem
oživljajoči hladni sveti vir!
Kako mi v žile stopa sladek mir ... <
In Ahmet zgrudi se od žeje s sedla ... V smrt Iata ga morgana je zavedla.

Godčeva balada[uredi]

Tu goslim se mojim vsi čudite vi -zakaj na teh goslih strun danes ni?
Z gostije sinoč sem se vračal domov, polnoč že brnela je z vaških zvonov.
Tam v gozdu, stoj, nekaj zastavi mi pot, oči zaiskri se mi dvoje naprot!
Križ božji! - čez Ece brž križe tri ¬a črna pošast se ne gane, stoji.
Najlepšo grede si zagodem takoj, pošast za petami lepo za menoj ...
Po štirih? - posild že skoro me smeh .
Hudič ni! On hodi, pre, vedno po - dveh .
Kako vam to vleče kosmač na uho, kako mu po godu je goslanje to!

E, da bi te! ... Pridi mi rajši na dom! Tam lepše zagodem ti! Da bi te grom! -
Pa stopam i:n godem, kar moči mi, la struna tu prva že poči mi!
Obstanem, da strnmo bi novo mapel, od Ig6slanja sioddehniti sem htel.
Oči se strašilu še bolj zadskre in ostre pokaže mi svoje zobe.
Lok goni po goslih skrivnostna mi moč, a struna za struno] - do zadnje je proč'!
No zvesto ma strani mi ihodi pošast. Poslušati .godbo ji slast je in strast.
Ne bode Ili konec že strašne noči?
In gaz ta snežena mar v večnost drži?
Ob stl: an em, da strun bi si novih navil, 'Od goslanja divjega si počil:
živeje vzplamte spremljevalen oči, grozneje z zobmi pred menoj zareži,
Na struni poslednji sem godel in pel, skoz drevje že dan se je svitati jel.
A zvesto kraj mene !koraka pošast, poslušati gosli ji strast je in slast.

Vse pesmi sem gosl al in pel na ves glas pred nama leži tu že znana mi vas.
Nemil, en, tovariš, si, moj. se mi zeli. " čuj, meni 'še bolj se mudi, mudi ...
In goslam in pojem mrtvaško-vesel,
strun zadnja mi poči - tam poči pa strel!
Kraj mene sestradan je črn in dolg ustreljen na stezo iztegnil se - volk.

Anka[uredi]

Gre po stezi čez polje zeleno
Anka mlada, dete zapuščeno,
Kovčeg lahek nese mi v levici,
solze 'z desnoj briše si po lici;
joče milo mi sirota Anka,
stoče milo, toži brez prestanka:
»Oj, cvetice, srečne ve sestrice,
jasno vedno vam je lepo lice;
jad nobeden srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur' starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Morete mi, rože, razodeti,
kaj sirote delamo na sveti? «
A cvetice cvetejo, dišijo,
Anki mladi ne odgovolnijo.

Stopa dalje po stezi ci Anka,
bol premišlja svojo brez prestanka;
ptici vsaki žalost svojo toži,
ptici v grmu, ki veselo kroži:
"Kaj vam pravim, pevke moje mile,
kaj vesele bi pač ve ne bile!
Skrb vam nikdar srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v rani grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Hočete mi, ptice, razodeti,
kaj sirote hodimo po sveti?«
A veselo ptice žvrgolijo,
Anki mladi ne odgovorijo.

Ide Anka, pride do potoka,
pak na brvi zaihti, zajoka:
»Potok bistri, voda žuboreča,
bol neznana tebi je skeleča.
Kak lahko mi tod skakljaš po polji,
sonce, tema - vse ti je po volji!
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v temni grob dejali,
kruha služit pa siroto dali ...
Potok bistri, veš li razodeti,
čemu pač smo reveži na sveti?«
Sliši voda to ihtenje vroče,
čuti solze, vase padajoče;
reče potok hladno Anki mladi:
"Daleč mene pot po svetu vodi,
dosti potok vidi, koder hodi,
tole ve ti, dekle, razodeti:
Prva nisi - zadnja ne na sveti!«

Tri ptice[uredi]

Ptice tri pred olmo priletele, pesmi tri na lipi mi zapelc. Priletela k meni prva ptica, kaj je pela ptica lastovica,
Daleč, daleč mesto tam leži ti, pa za mestom reka se vali ti, rekaširna, šumna in deroča, poleg reke ribičeva koča.
Kadar Y veži rod svoj nahranjujern, mnogo vidim tli tako in rujem. Redko rihi,čmi doma .i stari,
y koči hčerka sama gospodari.
na pobrežju oče tam riilJairii.
Ko odhaja, nekdo brž prihaja,
pa pri hčerki dan na dan ostaja. Lep junak je. viteške postave,
poln zlatnine ves orl nog do glave. Sablja mu do zemlje se doti,če ¬glej, in dekle se mu ne odmiče! Kaj odmiče! Za roko ga vodi,
ž njim po izbi gor in doli hodi 1 Včasih ona dolgo ž njim poseda 'tujec dekle. c1tkle tujca gleda.
Včasih njima zbližata se glavi ¬Bog ve, kaj pač on dekletu pravil ... NegočucIo to še ni največe l
Včeraj dete Y kori uzrem ležeče; dete Y zihki sladko se smejoče
poleg zj,bke -čudo! -dekle joče!

Dekle joče, dete se ji! smeje
jaz ne morem, Bog vas naj urneje! Ali tujec niič več ne prihaja,
dekle samo solzno zdaj ostaja ... <
Pesem svojo lastovica spela, pesem spela, z lipe odletela. Pa je druga priletela ptica, kaj je pela meni pa sinica?
. Daleč cerkev tam je v mestu bela; tam od cerkve sem Li priletela,
Baš na oknu bila sem cerkvenem slušaj pesem, koj ti razodenem! Kad oltarjem lepa je svetnica,
pred oltarjem lepša pa devica.
Z žersinom je pred duhowriorn stala, roko desno ženinu dajala.
Oh, bogato vzel si je nevesto, bogatejše nima je vse mesto! On junak je, viteške postave,
poln zlatnine ves od nog do glaYe. In vesele pesmi se glasijo ...
Čuj, kdo sredi cerkve tam zajoče?
Ej, spoznam jo: - Tam iz nizke koče: ribičeva hči je tam oh reki,
znana mi po licu in ohlekiil -
ženin ta je nekdaj k njej zahajal, često v koči tam pri njej ostajal!
Kaj sinica tega ne bi znalal
Saj sem večkrat tam na oknu stala, tam na oknu nibičeve koče
poleg reke šurnne in deroče.

oeinu dekle zdaj veselje moti?
In pokaj je svaloin zdaj na pO'li!« ...
Odletela z lupe misi,nica, priletela tretja k meni ptica. Vrana čma k meni priletela,
kaj je vrana mi pred oknom pela?
"Daleč, daleč reka tam šumi ti, poleg reke koča pa stoji ti.
B:1JŠ čez reko davi sem letela, kaj pa rihič tamkaj stari dela?
Na vso moč se starec y veslo upira, pa sYojčolnič prO'lli bregu tira; čolnič tira, hčerko svojo gleda,
ki v naročju spi mu mrtva, bleda ... Pa čim lJllilže 'lwčečolnic: pluj-e,
teže rilhiC: tarna in zeli/huje:
Reka zlobna, kaj si mi storila! Hčer edinko si mi pogubila!
Stoče sivi starec in solzi se ... Poigrava burja mu z lasmi se ... «
Pesem svojo vrana črna spela, pesem spela, z lipe odletela.

Svatba v Logeh[uredi]

Za mizami sedijo svatje
in godci sede za pečjo ... Hej, kaka vesela gostija
y Logeh pni županu je to!
Nocoj pri županu za mizoj nevesti ssrce se topi;
ne upa se v ženina zreti, stidljivo poveša oči.
In, glej, starešini na desni celo gospod župnik so tam; saj v Kani počastil bil sV2H)Q nekdaj še zveličar je sam!
Sorodniki bljžnji in daljni prispehi so sreče želct, nevesti in žeruimu sreče
za ta lin za oni svet.
In kteri utegnili niso čestitat prsti sami, darove pošiljajo svoje
oj, dražestnjh, lepih reči!
Um6ta1no vezanih kitic
in vencev že poln je vsak kot; kolačev s trakovi o\'iti!h nemara da bode jih stot.

Ne ho li že konec darovom ocl vsekod za svatbo mocoj? Se vaški je mlinar prinesel za ženina darek s seboj!
To sta,ri je mhinar Mohorko' Saj znan vam je malin njegov v doliniob bistrem potoku,
v zatišju vn-b, jelšjih vrhov.
V dolmi ob šumnem potoku kolesa se vedno vrte,
a mlebi pomaga Mohorku rejenka, prelepo dekle.
-Kaj, sosed, pa ti si pririesel?« Sred izhe z daa-ilom stoji,
v naročju jerbašček nežen pred svati nerodno drži.
Na desnem in levem ušesu gluh nnlinar je stari močno:
na ves glas poklanja svoj darek, na ves glas zavpije tako:
»1, tole je dala, naj neseml Dar sprejme pa ženin naj sam 111 "periča neveste in svatov
naj jerhašček njemu oddam!
ln kak je lepo ga zavila ¬o, Julike naša to zna! -Predavši ga meni, je rekla, naj pri vals ostane dar ta!

Njiv, travnikov, hosto, vinograd in hišico beludobiš ...
Lahko se mevestice svoje,
moj sosed, nocoj .veseliš!
Bogati pač yi ste, bogati,
a mi .srno beraški ljudje ... 'Z Pred ženina dar svoj postavi, obrne se rnlinar in gre.
Pogledajo v jerliašček svatje živ angel koL dar v njem leži] Podoben ježen inu jako,
231tO se tako mu sme ji!
Še godci smejo za pečjo se, smejijo se gosli in bas -Nevesti kraj ženina lepi
od stida rdi se obraz.
13

Botra[uredi]

Znosila h krstu že vso vas --vso faro sem nemara jaz:
Brez botre nisem še nikol
po cesti lej šla 1, cerkvi dol!
Sred sela so polH'al,i te
in najdenčka mi dali le.
Oj. ktera te dojilja lJa? Oj, ktera te redila ho?
Brez otca, majke - vel.ik križ! A zdaj šehotre ne dobiš.
Kdo kupil križcvnik ho hel, kdo ž njim pri krstu ,le odel?
~-.,
Jo: njemu botra Jiiti čcm!
V skrb sprejmem ga z damašnjian rlnem!«. ..
Glej, bela žena velih lic
po cesl,i z Nežoj stopa vštric!
Oči globoko vdrtih lesk -
ko sveč nlPlvaških dvoje blesk.
-Ncho] se! Jaz mu botra hom, a dete vzamem na svoj dom!
Bogata jaz sem ti gospa, oh, daleč, daleč 'tam doma!

Kaj prcskrhela že otrok
po hišah svojih s-cm, o Bog!« ...
Po ženi hdi Neža v stran pogled ohrne tih, plašan:
Nikjer je hotre tuje Dii ... Na rokah dete mrtvo spi.
KILIJAN NAJDENI
Kaiko ste radovedni, vi ljudje! Vprašujete, kako mi je ime?
Ni Ili dovolj, da godem, vas zabavam? Pa naj s-e "am še zdaj izpovedavarn?
Kdo sem. od kod sem, vprašate, doma? Preveč! Predolga vam je pesem ta!
Če daste še za "ino, pa zapojem
in vam zagoslam o ži"ljenju svojem ...
Danilo se je ... Loški mežnar Vid je prišel tisto jutro dan zvonit.
Pa kaj zagleda na kamnitem pragi? Začudi se, prekriža mož se blagi:
Iz cunj se Otrok smeje mu v obraz! Zavit v plenice tam sem ležal - jaz!

Nalijte mi še vina poln kozarec! ... Pa vzame me v naročje dobri starec
pa nese Ine dornov ... )S:a, baba, na ti za spomin dar JJožjiJ živi ta!
Cerkovnik 'reče svoji ženi Mici ... »Pred cerkvijo sem našel na stopnici
zavoj ta čudni ... Vedel pač je Bog, da nam zabil dati je otrok ... «
Pa vzame žena me v nanočje svoje pa vzdnhnc in zatarna in zapoje:
Oh, ti čn,ič nedolžni, drobni Ino j!
Ko mačko so zavrgli te nocoj!
Brezvestna je, brezsrčna tvoja mati!
Kdo ve, kdo 've, kod tam okrog se klaili! ...
Zdaj h krstu! Saj gotovo krščen ni! In dali so pri krstu mi soli ...
"No, kakšno pa ime Inu bomo dali?« Pa so s kaplanom se posvetovali ...
Pa rekel mladi je ,gospod kaplan: >1, danes pač je sveti K,ilijan!«
»,Pa naj ho KiEjsJ11 ime mu krstno l-«
»Ime je novo!«  Lepo je, izvrstno le«
Tako vam hil sirota Kilijan iZY'.i!rnega je greha zdaj opran.

Jaz mislim, ker je najden lJ,i,lčrYlič, pa naj se falllItek piše: Najdeničle«
Pa kakšen naj nm damo lše Ipriimek?« kaplana vprašal boter je Ozimek.
Spet hode treba grlo namočiti! Eh, čisto se mi hoče posušiti ...
Povest ne teče gladko več od rok .
Po strunah lahko več ne šv!iga lok .
Kje senrobstal? Aha! .. , No, jaz sem rasel in pa cerkovniku sem krave pasel.
Na goslih me učil je Hudolist i'g'l'a' li, mladi vašk! organist.
Pa ko sem godel si na violina na pašiin oziral se v dolino,
me cesto zabolelo je serec ... Brez matere na svetu l O, gorjt'!
Ničvrednica je sicer, vendas .. mati! Ah, moram, moram si jo poiskati!
Za materjo! ... In trsti lepi dan izginil iz vasi je JUlijan.
0, kje je, kakšna pač je moja mari? ... Pa sem začel posvetu jo iskahi ...
Ah, morebiti zdaj se že kesa, da me zavrgla bila je ko psa.

Ncmoira misld pa, da sem poginil
na pragu bil, še preden dan je sinil ...
Nenadoma rad stopil bi pred njo, predstavil se ji, stresel ji roko,
'češ, če ti prav je ali ni> prav, mati,
tvoj sin sem vendar! Nič se ti ni bati
zado, ker oclloeŽila si na prag
me ,billa! Glej, živim! Ni vzel me \Tag!
To hi tile gledala! Oh, ta trenutek kak pač imela b] oba občutek!
Pi-ijadelji, za tak prizor, haha,
rad dal hi, sam ne vem, kaj - pest zlata!
NalijulO si ga čašo spet, nalijmo!
Kaj ne, to je življenje Bratje, pijmo! ...
Tako vam roma godec Najdenič
ko sin zguhljenli, ko vrez gnezda :ti,č ...
Kdaj pride mat] moja mi naproti? .. Pa še ime mi moje je na poti!
»Hm, Ki1ijan? Res, čudno je imel-»»Kaj? Najdenič?!«« se rogajo ljudje ...
Kaj čem z ,imenom smešrrim tem začeti? Kaj drugega je -Kilijan- na sveti
ko godec potepuh, al pa oigan?
Je li med vami tu kak - Kilijan?

Kaj ne, da .ni ga'! Glejte, jaz pa Illosim iane to let žeMlirideselt, prosim!
Ah, ko nesreče znak na čelo vžgan mi je ta Najdeničev I~il,ijan« ...
Dovolj vam je že pela violina. N alijte za slovo mi čašo vina!
Za zdravje vaše! ... Moram v daljni svet za materjo neznano Iskat sled!

Pet mesecev'!! ... Do maja, se mi zdi, ko kuriti nehamo že peči ...
Saj "este, kaka moe je lepe žene! Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene. Ce vrabec sme iskati: si družice, kdo to človeku braniti bi kanil? No, nama zakona ni nihče branil, naravne, pravijo, so to pravice. -
Ljuhezenbila je vsa dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega - imena! ... Gospod sodndk! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba 'Li toplota, -
A druga pele v koči tam pri nas je!
Ko zdajle Jn-ilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
N~1J smrt je bolna <ona mi ležala,

kij črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, go:spml sodnik, brez dela; brez dela pa nas eden nima jcla ... Odrveni, okarneni že s časom
človeku srce Y revuem tem življenju
jin Y borbi tej za kruh in tem trpljenju. A bede našle odoleti glasom
več mogel nisem. Planem tja na grad:
.Olroci zrnrznejo mi veni uri ...
drv prosim mal ko, ela se peč zakuri r ~Ha,če jih zebe, pa gredo naj spat l: .Gospod prernilostni, pa prosim kruha!' ) Beračern tu ne peče se, ne kuhal: ,Oblcke stare bode morebiti,
ela mogel deco golo hi pckrrti' ... -Poberi se 1" ...
Ostaval bil sem grad ¬in tisto noč sem mor albitli tat!
In »greh je krasli«, rekla mi je Irali, pokojna matil - Bo-g ji nauk plati! -
Srce ima1:e, sodni vi gospod! Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to, kar jaz, postali, ela ne grešili bi in ne jemali:
Kar dajte z mano vred jih vse z apreti , da jesti bodo mogli in se grebi! ...
Ej, draga peč preljuha ti toplota, tu goclci godejo okrog života.
A zunaj tam kako spet s snegom mete in Y divjem plesu vihra suče pete!-

Balada o svetem Martinu[uredi]

Uh, kaka zima! Sto volkov! Nocoj ne pridem ž\ivpod krov,
Kako ti, ščip, z nebes se smeješ! Le škoda, da kar nič ne greješ.
Akad, Boštjan, SI zašel, kod? Nemara to liii prava pot ...
Sneg mete ... ostra sapa piše In krog in krog nobene hiše!
Pač! nekaj tukajle stoji ... Kapelica je - se mi zeli.
Kapela svetega Martina. patrona ljubega mi vina!
Da nisem ga tako rad pil, nocoj bi tukaj ne nočil ...
A tri, svetnik, Ini ne zameri, če [ožim ti ... pri moji veri!
Veš, imel kočo svoje dni še lepšo jaz sem nego ti.
Zdaj ni več moja tam na grrirči prodali so mi jo birilči.
ln zdaj razcapan je berač
in bos ko ,gos Boštjan, kovač.

Vsak pesohlaja mc na cesti ... Glej, od mrazu se moram tresti.
A 'til se zime ne bojiš, vsak dan obleko lu deliš.
Se mene s pbš6~m zdaj, ogrni, če treba, Bog ti ga povrnil
Ne sekaj z mečem ,ga čez pol! Daj celega, saj ves sem gol!
Tako ... tako! Kako se svetil Oh, škoda z njim se je odeti ...
Od pet do vrata ves je zlat ... Da ne bi vzel ga ,kak mi tat!
Ljudje od pragov mas podijo -sveln iki še za nas skrbijo.
Kožuhe molji skopcem žro, a naga naše je telo ...
Kako me greje! ... Naj pOCIJem,
v tvoj plašč ovit tn v kol se skrijem ...
ln ko zasvital se je dan ¬bil zmrznil je berač Bost jan.

Na sedmini[uredi]

Ne sama ti, ne sama ti
vsa vas se v solzah clnes topi!
Pre(l\-'~erajšnjim še čil in časl, sedaj ga krije črna prst!
Tvoj mož bil sicer že je star, že stal', a dober gospodar.
Bil že je kratkoviden, res, in gluhih malko že ušes:
1';0 zdrav in jak še korenjak krepak tako ni starec vsak.
Oj, dober mož, predober mož! Se dolgo pomruila ga boš!
Sam pravil nam je čestokrat kako ima te srčno rad.
-Mladt se vek življenja moj, odkar poročil sem se Ž njoj.
Cvetoča ona, vel že jaz,
pri meni pač ni kratek čas ...
In vendar, vendar ljubi me in zvesto hrani mi srce!
Zvestobo nje poznale vsi noben je fant ine preslepi ... e
ln

ln zdaj je y grobu dobri mož, še dolgo pomnila ga boš!
Luč večno Bog mu skoro daj in večni mir in sveti raj!
Lahko hi živel šc Laj let,
c1a:l marsikak nam moder svet
Kak naglo ga je vzela smrf, odnesla ga na tihi vrt!
Bog ve, Bog ve, kako je to? kdo s6diti si upa, kdo? -
On star, a mlada, ii-va ti -tako pač večkrat se zgodi!
Oh, dobra duša, poštenjak, spoštoval ga iz nas je vsak.
1 zpij mo čaše polne zdaj;
v spomin n}egoy vsak pije naj!
Kozarec vsak naj hode suh, da rnir njegov imel bo cluh!
Da kdaj ne pride iplašit ite, noco j šc morda strašit te!
Le vdova še izpila ru ... Kaj ti obraz tako bledi?
-Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam Ima?«

Ne vidimo nicesar mi. paič varajo te le oči.«
.l(alčo je bled, kako je bled!
Moj rnož"! ... Kaj vrača se na svet!
Kaj nekli sveti se mu to? Ah - kupa mi drži z roko!
In Y kupi moten je napoj, pijača kalna, s6prog mojh
>S e vl~dimo ni'česa[' mi, paič varajo te le oči.,«
. In zdaj iz čaše piti če. že nese k ustom jo, gm'jl'l
\e pij, ne pij lega, ne pij!
V kot s kupoj, da se razdrobi!
Gorje! - bpil je vse do dna ... Kako telo mu trepeta!
Gorje, gorje! Ti pil si smrt, euj, v grlo si izlil si smrt!
Saj nisenl natoi~iila jaz, nabil ti on je ItiSIti čas.
[(o tehe ni bilo doma,
]Ji1a sva Ž njim sama, sama.
Ilcko ovil okrog vratu, Y uho šepe,tal mi medu.

Prišel je bil sosedov sin, pr;neselčudnlih uckočin.
Srce je meni preslepil,
a tebi v Jmpo smrti vIH! ...
Ne vidite Ili tamle ga? Kako telo mu drgeta!
Moj mož! - Kaj vračaš se na svet?« Kako si bled, kako si bled le«

Mejnik[uredi]

Sejm bil je živ, Prodal i on je Lahoin tam paw volov,
Zakasni! se je. V pozni, temni 'noči sam gre domov.
-Hm, pravijo, ela illii baš varno ih tod ohsore j !
Popotnike da včasi rado straši ob cesti tej.
Pa b~l je Ma.rtin svoje dni vojak vam, na straži stal,
ponoči ču! tam uro bHi vsako -pa bi se hal?!
Še pni Custozzi hal se nisem smrti, zrl jii y oči -
pa tukaj mar ko dete hi trepetal, če list šušbi?l« ...

Dospe do svoje ho ste ... Cuj, iz teme: ~»Joj! Kam hi del?«(
»K'aj. - Kdo si božji? -- Kam naj deneš, vprašaš? ~ 1, kjer si nel le
»čVzel sem mecl svojoj bil in tvojoj lastjo, mejnik le-la,
presadil ga skriva] na last sem tvojo za sožnja dva!
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval na crni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti. pač sto že let!
Oh. to teži l-s ... Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami mejnik noseč! ...
Pa ]}iI je Marjin svoje dni vojak vam, in ni se hal ...
Kako nocoj dornov je prišel s sejma, pa le ni znal!
A 'čudno prinese mu \'SI novico, ko sine svit:
-Sinoči umrl je nagle smrti sosed, mejaš naš - V1d!<: