Pojdi na vsebino

Princesa kamnitih besed

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Princesa kamnitih besed
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Nina Špruk
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (2000). Princesa kamnitih besed: Igrica za otroke. Grosuplje: Mondena. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Princesa kamnitih besed

Spokojno popoldne sredi kraljevih vrtov, cvrkutanje ptičev, tu in tam brenčanje muh, škrat se zlovoljno smuka med visoko travo in glasno žveči kislice.
ŠKRAT: (glasno izpljune kislico) Fej! - Kakšna skisana reč, tale kislica!. Kot tale (zazeha) dolgočasno lep daan. (hudobno) Z veseljem bi ga malce po-kazil. Po-nakazil. Po-nakazil. (pljune) Hihihi! - Po-škratolazil! - Kaj praviš Poper?!-
POPER: (zaletavo) P... Popopoprati bi ga bilo treba!
ŠKRAT: (privoščljivo) Hihihi! - Popoprati, seveda! - Saj zato si ognjeni škratji poper. (glasno voha) Fuuuj.! Naravnost osladno dipi po lpoti. Po miru. (voha, hudobno) Primanjkuje začimb. Ostrih! - Škratjih! - (zakriči) Pekooočih.! (utihne in posluša) Pššššt! - Kaj pa je to?! -
Žlobudravi glasovi, lajež psov, razigran smeh, nekje blizu vesela vrtna druščina; škrat jo hitro ubira bliže, spretno se smukajoč med travo.
Prmojpoper, poperček - kraljevi dvor! (se divje zahihita) Hihihihi! -
POPER: (začetavo) P...popoprati bi jih bilo treba.
GLASOVI DVORJANOV: (drug čez drugega, žlobudravo, čisto blizu) Ah, kakšen kraaasen dan, veličaaanstvo! (pompozno) Celo sonce je danes bolj sončno, kot ponavadi. (stopnjevano) In nebo mnogo bolj modro. Kot. spominčice pomladi.!
PRINCESA: (razigrano, sladkosnedno, z lepim zvonkim glasom) Dan, kot nalašč za čokoladno torto! Kajne papa?! -
KRALJ: (dobrodušno) Kajpada, princeska moja!
GLASOVI DVORJANOV: (žlobudravo, s pretiranim navdušenjem) Ah, kako ljubko! Čokoladno torto.! Aaah, naše nadvse srčkano princesje veličanstvo!
Točijo pijačo, cingljajo kozarci in skodelice, smeh.
POPER: (strastno, hudobno) P...popopral bi jih.
ŠKRAT: (naenkrat dobre volje, privoščljivo) Hihihi! Pa jih daj, Poper, poperček! (napeto) In - koga bi najraje popopral, poperček moj -!
POPER: P.princeso. Najraje bi p...popopral p.princeso.
ŠKRAT: (uživaško) To je prava poprna beseda, poperček moj! (prisluškujetažlobudravščini vesele vrtne druščine)
POPER: (strastno, zaletavo) P...popopral bi jih.!
ŠKRAT: (zagrizeno) Polizan piknik dvorne lepotije. Ha! Če ne zagrešiva kakšne majhne poprnije, bo to pravi poprni greh! (priliznjeno, vabeče) Poperčeeek! - Tvoja princeska se sladka s čokoladno tortooo. Hihihi, hihihi! Napoprajva tale pik-knik v poprni kip-pnik! Hihihi! - (hudobno) Približaj se ji poprček. Najti moraš pravo mesto za skok. Za na-skos na princesino žlico. Za poprno okupacijo, hihihi. (zlobno) Za najino poprno diverzijo. Podtakniti se moraš, poperček! (prisluškujeta dobrovoljni druščini)
POPER: (zaletavo) P... podtaknil se bom. P... popopral jo bom… Kar poprnim od želje... (potuhnjeno, zvito) S...skočil ji bom na žlico. Š... še malo… Glasno zajame sapo, zakriči, ko se odžene, in skoči. Zdaaaaaj!... (»tiink« zveneče pristane na žlici) S…sem že tuuukaaaaj… (pridušeno, klokotajoče) Me že pooožiiraaa…
Princesa začne kašljati, kašlja tako silovito, da se kar duši. GLASOVI DVORJANOV: (histerično, drug čez drugega) Na pomoooč! Princesjemu veličanstvu se je zaletelo! (princesa kašlja vse huje) Hitro, hitro! Potrepljajte jo po hrbtu, potrepljajte jo po hrbtu! (odrivajo stole, prevračajo skodelice, trušč in zmeda, princesa kašlja, kašlja)
KRALJ: (ves iz sebe) Princeska moja, te že trepljam. (jo glasno tolče po hrbtu, princesa še zmeraj silovito kašlja) Te že trepljam. (še zmeraj kašelj)
POPER: (besno, se s težavo upira kašlju) Izkašljati me hoče. P.predrznica p.prinesja (se klokotaje zagrizeno pogreza vedno globje v princesino grlo) N...ne boš me.!N. ne. boš! (princesin kašelj se umirja in počasi pojenjuje; poper iz globine, klokotaje) T. ti že pokažem. N... nesramnica! Z...zalezem se ti globoko v grlo. še globje. (se sliši, kako se pogreza) Š.še malo. (klokotajoče) pa me ne bo mogla nikoli. več izpljuniti. Izkašljati. p...predrznicaaa. p… princesajzlaaa.
Princesa neha kašljati, si glasno oddihuje od napora, slišati je olajšan vzdih dvorjanov.
KRALJ: (dobrodušno, si oddahne) Kruciartur, princeska moja! Takega kašlja, pa še ne! PRINCESA: (s spremenjenim glasom, neprijazno, zlobno) Baaaah! (glasno odrine krožnik, da pade na tla in se razbije) Čokoladna torta ima okus po popru! Moral bi obglaviti kuharja, papa, če že nosiš krono na glavi!
GLASOVI DVORJANOV: (osupnjeni nad spremembo, zgroženo) Hijooooj...! Kaj pa je to?? - Kaj se je zgodilo s princeso?! -
KRALJ: (prepadeno, kot da ne more verjeti svojim ušesom) Princeska, saj se ti blede! (glasno pokuša torto, cmokaje) Njam-njammm... Bolj čokoladne torte od tele še nikoli nisem jedel...! PRINCESA: (nesramno, ga karikira) Naše papansko veličaaanstvo je bilo zmeraj velikaaanstvo, kar se požeruštva tiče...
KRALJ: (v zadregi, ves iz sebe) Kaj te je vendar pičilo, princeska moja!? - Naj ti potipljem čelo... Saj si vsa vroča (si oddahne) Vročina ti je udarila v glavo... To bo! Pri priči moraš domov... v senco... na hladno...
Dvor se hrupno odpravlja nazaj v palačo, posamezni vzkliki čudenja nad princesino nenavadno spremembo, zloben princesin smeh, smeh.

POPER: (klokotaje, zmeraj bolj od daleč, karikira kralja) V... vročina ji je udarila v glavo... toda vročina ognjenega p... popra... Ognjenina p... poprnitis... (privoščljivo, s klokotavim smehom) Hohoho, sem se že podtaknil... (zmeraj bolj daleč) Sem že p... pričel svoje p... pekoče p... poslanstvo... P... popopral ji bom besede... Ljubim p... poprnjevanje beseeed...
ŠKRAT: (glasno zaploska, cepeta z nogami) Hihihi! Princesi v grlu ognjeni poper žari! (divje zapoje)
Poper je moj skrivni joker -
poper, poper, poper, poper,
poprnija je moj coper,
poper, poper, poper, poper.
Z malo poprne sreče, princesa nikdar več prijazne misli ne izreče, hihihi! Če pa bi jo že hotela... (premolkne) ognjeni poper v grlu jo zapeče! Dobro opravi, poperček! (se zadovoljno zasmeje) Prmojpoper! (neha skakati) - Saj sem se pravzaprav pravkar podtaknil - v pravljico...! Hihihi, hihihi...! V pravljico o princesi, ki je nevede pogoltnila (se zasmeje) ognjeni poper hudobnega škrata In postala princesa neprijaznih besed...
Pompozna dvorna glasba, dolgo, zelo dolgo.
ŠKRAT: Nekoč je živela princesa, ki ni znala izreči niti ene same prijazne besede. Čisto prijazen dober dan. je postal v njenih ustih...
PRINCESA: ... zacopran dan...
ŠKRAT: ... lahko noč...
PRINCESA: ... ta trapasta noč...
ŠKRA"I: ... in dobro jutro...
PRINCESA: ... to tečno jutro...!
ŠKRAT: Imena ljudi okrog nje pa so se spremenila v grde, neprijazne zmerljivke. (z užitkom) Lepa in bistroumna guvernanta Rozana je postala...
PRINCESA: (strupeno, hladno) ...Kozana...
ŠKRAT: ... prima baletni mojster Vladimir Kapricki...
PRINCESA: (nesramno) ... Kradimir Plesnički...
ŠKRAT: ... slavni maestro Kornelij Prot...
PRINCESA: ... Srhnelij Trot...!
ŠKRAT: (privoščljivo) Hihihihi! Kako krasno princesi v grlu ognjeni poper žari! Pekoče poprni...! Nič čudnega, da se princese najraje vsi izogibajo. (uživaško) Saj tudi njena dejanja niso niti za drobtinico prijaznejša od njenih besed. - Princesa streže svojim princesjim muham tako, da so vsi drugi nenehno na muhi njene neprijaznosti. Nihče več ji noče pred oči, dvor se je boji, vse pred njo beži... Tudi dvorni kuhar... hihihi... (se oddaljuje)
Kuhinja, piskanje pare, žvenketanje loncev in kožic, brbotanje vode.
KUHAR: (poropota s pokrovko) Kdo bo odnesel princesi zajtrk...?! (tišina, nihče se ne oglasi, kuhar še enkrat poropota s pokrovkami in obupano zakliče) Kdooo bo odneesel princesi zaaajtrk...?! (nobenega glasu, od vsepovsod je slišati, kako se druga za druga pritajeno zapirajo vrata; kuhar obupano zavzdihne) Na, spet so se potuhnili... Potonili...
Izpuhteli... Izpareli... Da jim le ni treba princesi pred oči... (glasno vzdihuje) jaz pa... čeprav sredi oblakov pare, ne smem nikoli izpuhteli...! (nalaga krožnike in skodele na taso, rahlo zvenenje pribora, globoko vzdihne) Bo, kar bo -! Tudi neprijazne princese jedo zajtrk. Ali paa... kuharje! ...
Z naglimi koraki odhaja, skodelice zazveni jo, ko se ustavi in potrka.
PRINCESA: (od znotraj, vzvišeno in neprijazno) Naprej...! Lahko pa tudi nazaj...!
KUHAR: (negotovo) Dobro jutro vaše princesje veličanstvo! Vaš zajtrk...
PRINCESA: (ga prekine, nesramno) Seveda je (s poudarkom) naaš zajtrk! (mrzlo) Kje so pa vaaše rokavice?! - (se obrne k dojilji) Dojilja, poglej si no juharjevo predrznost!
DOJILJA: Kakšno predrznost, princesa... (glasno zacmoka) Jaz vidim in voham... prelestno okusnost! Eno samo sladko tihožitje s pladnjem (sladkosnedno)... njem... njem...
PRINCESA: (prezirljivo) Nič čudnega, da imaš tri podbradke, dojilja! Požrla bi celo slike s hrano! (mrzlo) No, juhar, zakaj onesnažuješ moj zajtrk s svojimi rokami?? - Kje imaš rokavice?? - (ledena tišina)
KUHAR: (nevarno cinglja s skodelicami, zgroženo) Vaše princesje veličanstvo, saj sem vendar kuhar...
PRINCESA: (ga prekine, mrzlo) Juhar, vreluhar, stepuhar, kruhar...! In zato si boš nataknil rokavice! - Kadar mi hočeš prinesti zajtrk, nakuhanec zakuhani! - (ledena tišina, nekaj časa)
KUHAR: (ogorčeno spusti pladenj na tla, sliši se presunljivo žvenketanje razbitega porcelana) Saj vam ga nočem!! (medtem ko odhaja skozi vrata) Odpovedujem službo, vaše princesje veličanstvo!! - (odhajajoči koraki)
PRINCESA: (prezirljivo kliče za njim) Lej no, ti je juha v glavi prevrela, juhar...! Prihodnjič bom namesto zajtrka raje zahtevala tvojo glavo na pladnju! (zaloputne vrata)
DOJILJA: (se kar duši od ogorčenja) Sploh vas ne morem več prepoznati, princeska! Ubooogi kuhar! - To je že njegova... (polglasno prešteva) osemindevetdeseta odpoved, (ji gre na jok) Prav lahko, da bo tale, devetindevetdeseta - tudi zadnja!! Do-končna!! Če ga vaše veličanstvo popa, ne bo uspelo pregovoriti. (obžalujoče tleska z jezikom) Kakšna Škoda!
PRINCESA: (ledeno) Bah, s tem naj se ukvarja dolgočanstvo papa... (zazeha)
DOJILIA: (odločno, ogorčeno) Ognjeni poper gor ali dol! Kar je preveč, je preveč, princesa! Pregnati najboljšega (zacmoka) kuharja v devetih kraljestvih zaradi rokavic...! Užaliti kuharskega maestra, kot da je vaš strežniki (strogo, ogorčeno) Ti pa si tako ali tako že zdavnaj ne upajo več v vašo bližino princesa! Ste pozabili, da je vaše... (pomenljivo) dolgočanstvo papa zaradi vaaaše neprijaznosti že sedemindvajsetkrat zamenjalo vso služinčad?! Ha, pa si tudi zadnja, sedemindvajseta garnitura ne upa več v vašo bližino! (jezno) Si nameravate odslej streči kar sami? - (glas se ji zatrese od ogorčenja)
PRINCESA: (nesramno) Mi boš pa ti stregla, dojilja.
DOJILJA: (zapiha od ogorčenja) Vam bom figo, princesa! Še za to, da sem vas dojila, mi je zdaj pošteno žal! (razneženo) Iz ljubke, prelestne princese, ste kar naenkrat postali (prhne) nesramnesa...!
PRINCESA: (nesramno) Tebi nič mar, dojilja! Skrbi raje za svoje podbradke drugače se ti bodo prehitro stanjšali od skrbi! (se zlobno zasmeje)
DOJILJA: (vzdihne) Kot vašemu ubogemu papanu glava! (ji gre na jok) Ah ubogo, samo zaradi vas takooo zaskrbljeno kraljevo veličanstvo! Krona se mu vsak dan manj prilega! (očitajoče) Od trnjevih skrbi mu drsi zmeraj globlje na čelo...
Nekdo razburjeno potrka po vratih in jih skoraj hkrati hrupno odpre; vstopi kralj ves iz sebe.
KRALJ: Kaj slišim, princeska moja! Si bila spet... khmkhm... pre... drzno poredna s kuharjem?? - (se hrupno sesede v naslanjač, pri tem mu pade z glave krona in se glasno zakotrlja po tleh)
PRINCESA: Saj pravim, mi o kralju, kralj na vratu! (posmehljivo) Hočem reči - pri vratih. Dojilja, poberi no papanu krono! (se nesramno zahihita) Najbolje, da mu jo privežeš na glavo s kakšnim od mojih satenastih trakov, da je ne bo kar naprej izgubljal! Sicer pa, papa. zakaj sploh nosiš krono, če ti kar naprej leze na kumaro...??
KRALJ: Kruciartur! Seveda mi leze. - Od skrbi in jeze (se zjezi) zaradi tvojih nes...pametnosti, princeska! (z vzdihom) Ravnokar sem moral devetindevetdesetič pregovarjati kuharja, naj ostane v službi, (glasno zavzdihne) Do kostnega mozga sem prepričan, da je bilo tokrat zadnjič. Kruciartor, princeska, veš kaj to pomeni? (resignirano) Jej, jej, ko bi vsaj tvoje izobraževanje potekalo tako, kot se za princeso spodobi! - PRINCESA: (porogljivo) Seveda, papa! Saj tudi poteka! (kruto) Natanko tako, kot se spodobi za modrokrvno princeso.
DOJILJA: (se vmeša, strupeno) Za mrzlokrvno nesramneso! A naj vas nikar ne skrbi, vaše veličanstvo - vsak poper ima svoj zoper! Tudi princesin!
KRALJ: (z vzdihom) Prav gotovo, dojilja draga, čeravno ne vem prav, o čem govoriš. (vzdihuje) Glavna sta vendar princesina vzgoja in izobraževanje. Če vaš poper lahko kaj vpliva nanju, se priporočam... Zelo priporočam...
ŠKRAT: (hihitaje) Poper seveda še kako vpliva na princesino vzgojo in izobraževanje! Vendar nikakor ne tako, kot misli njegovo papansko veličanstvo kralj. Hihihi! (uživaško) Čeprav se vsi nenehno sprašujejo, zakaj je princesa tako neprijaznih besed, se razen dojilji, o popru nikomur niti ne sanja! Hihihi! Pa se bodo vsak čas kar razpoprali od preobilnega okušanja pekočih poprnih poslastic... Tudi vzgoja in izobraževanje... Tudi guvernanta Rozana... Tudi ure francoščine... Hihihi! (se v smehu oddaljuje)
Zasliši se gong, guvernanta nekajkrat potrka s paličico po mizi, princesa zašumi z vrečko z bonboni.
GUVERNANTA ROZANA: (obvladano) Vaše princesje veličanstvo, malinovi bonboni nikakor ne spadajo k uri francoščine!
PRINCESA: (hudobno, sprenevedajoče) Kaj ne poveste - Francozi ne jedo bonbonov!?- GUVERNANTA ROZANA: (se komaj obvladuje) Ne govoriva o Francozih, ampak o tem, da boste vii... težko govorili francosko s polnimi usti bonbonov!
PRINCESA: Pa ne bom! - (glasno pregrizne bonbon)
GUVERNANTA ROZANA: (presliši, malce zakašlja) Princes|emu veličanstvu sem za danes pripravila nekaj mikavnega o... Parizu... Parizu. Princesje veličanstvo pa bo, tako vsaj upam, tee pariške mičnosti prevedlo v francoščino! -
PRINCESA: (zašumi z vrečko, si stlači v usta bonbon, s polnimi usti) Zakaj pa ne raje v... bonbonščino?? -
GUVERNANTA ROZANA: (presliši njene besede, začne brati, princesa med branjem nalašč nesramno šumi z vrečko) Pariz je... (zaradi motečega šumenja utihne, potem vseeno nadaljuje) ne samo glavno mesto Francije... ampak tudi umetniška in kulturna metropola sveta, (šumenje je vse bolj moteče, zmedeno nadaljuje) Celo nebo nad Parizom... je nekaj čisto posebnega... šumotnega... šarmantnega... nepopravljivo neponovljivega, (šumenje postaja neznosno, čisto iz tira nadaljuje) Ni čudno, da je prav... tukaj... d... doma eden najstrašljivejših... eee... najočarljivejših glasbeno pesniških fantomov... fantomenov... fenomenov - francoski bonbon...šanson! (utihne, potrka s paličico po mizi) Bi vaše princesje veličanstvo (princesa glasno zmečka vrečko) zdaj... (beseda ji obupano obvisi v zraku)
PRINCESA: (šumi z novo vrečko bonbonov, jo s predirljivim rezkom odpre) Pardon, mademoiselle Kozana, samo še tale bonbon... (glasno liže bonbon) Mmmmljam...! (hudobno) Potlej bom morda dovolj oslajena, da bom še jaz ustrelila kakšnega kozla z vami, mademoiselle Kozana!
GUVERNANTA ROZANA: (odločno) Rozana, če dovolite! -
PRINCESA: Z veseljem, mademoiselle Kozana! (glasno liže bonbone)
GUVERNANTA ROZANA: (odločno, obvladano) No, bova začeli s prevodom...?! (malce počaka, proseče) Princesa...?!
PRINCESA: Se mi ne ljubi! (zašumi z vrečko, s polnimi usti) Zdaajle se mi ljubi lizati malinove bonbone... (z užitkom nekajkrat glasno tleskne z jezikom)
GUVERNANTA ROZANA: Ko sva že ravno pri bonbonih! (utihne, preudarno) Če prav vidim, ste pojedli že celo vrečko bonbonov, draga princesa, pa ob tem niste izustili še nobene francoske besede!! -
PRINCESA: (se nesramno zahihita, zapojen refren slovitega šansona Pod pariškim nebom - s prirejenim besedilom seveda)
Meni nič mar Pari,
nebo se mi daleč zdi,
če vanj zijam,
se v glavi mi svet zavrti... tii... tii... tii...
GUVERNANTA ROZANA: (hladnokrvno) Nisem še slišala, da bi se od znanja francoščine komu zavrtelo v glavi!
PRINCESA: No vidite, nekdo mora biti prvi! - Baaah! Kar zmrazi me, če pomislim, da bi bila to jaz! (srdito zašumotlja z vrečko)
GUVERNANTA ROZANA: Dobro veste, princesa, da govorite neumnosti, (od srca se ji odlušči pretresljiv globok vzdih) Če ne bi bilo vašega papana...! (vzdihne, vzdiha) Zdaj se že tako dolgo učiva francoščine, da bi morali znati po francosko celo misliti, ne le govoriti!
PRINCESA: (preteče) Saj znam... Čisto po francosko razmišljaam... kakšni sooo... francoski poljubi, mademoiselle Kozana...?? (izzivajoče demonstrira poljubovanje) Cmoki? - Cmok cmok? - Ali... cmoooook!? -
GUVERNANTA ROZANA: (se obvladuje, hladnokrvno) Bojim se, da sem pri vas zadolžena za francoščino, ne za francoske poljube!
PRINCESA: (predrzno) Kaj pa tisti, z baletnim mojstrom Kradimirom Plesničkim, so bili eskimski!? -
GUVERNANTA ROZANA: (odločno) Eskimski ali francoski, ne eni ne drugi niso v pristojnosti vašega princesjega veličanstva. Mimogrede – slavnemu baletnemu mojstru je Ime Vladimir Kopricki!
Predirljivo zakuka ura kukavica, potlej se oglasi še gong in guvernanta vdano zavzdihne.
GUVERNANTA ROZANA: Imenitno, draga princesa! - Uspelo nama je dokončati ali bolje... po-končati uro francoščine, ne da bi bili izrekli eno samo francosko besedo!
PRINCESA: (s polnimi usti, glasno mečka vrečko) Kar se mene tiče, sem pravkar pokončala drugo vrečko malinovih bonbonov...! Zagotavljam vam, mademoiselle Kozana, bili so - zelo francoski! - (se zlobno, privoščljivo zasmeje, smeh, smeh, se počasi oddaljuje)
ŠKRAT: Hihihihi! Hihihihi! Morda princesi bolje pristoji dvorna etiketa, (pompozno) ura plesa in baleta in Vladimir Kapricki, mojster valčka, polke, menueta... Hihihihi!... Smeh se počasi oddalji, zasliši se klavirska glasba v tričetrtinskem taktu, vmes moški glas odločno ponavlja "en, dva, tri", nekaj časa.
MOISTER KAPRICKI: (potrpežljivo) No, draga princesa, ste zdaj osvojili ritem?! -
PRINCESA: (namerno razmišljeno) Pardon, mojster Plesnički, ste kaj rekli?!
MOJSTER KAPRICKI: (z malce nervoze, klavir še zmeraj igra) Vprašal sem vas, če ste osvojili ritem, princesa!
PRINCESA: (nesramno) Kako - osvojila?! - Tako kot vi... mademoiselle Kozano...?! (se hudobno zahihita)
MOJSTER KAPRICKI: (odločno) Bolj, draga princesa! (premolkne, kot da je šele sedaj dojel princesine besede) - Ritem je treba popolnoma osvojiti! (strastno, zagrizeno) Prisvojiti. Posvojiti. - (klavir ritmično poudarjeno igra v tričetrtinskem taktu) Slišite?! - Brez ritma ni plesa, princesa! - (zapoje, skupaj s klavirjem na melodijo valčka) En, dva, tri, en, dva, tri, en, dva, tri... No, zdaj pa vi, princesa! V valčkovem koraku po diagonali, točno, tekoče, in lahkotno... kot morski val...! (klavir s poudarkom znova zaigra frazo; princesa, sicer v ritmu, vendar nesramno robustno štorklja po dvorani, mojster razočarano udari po klavirju, klavir utihne)
MOJSTER KAPRICKI: (ves iz sebe) Rekel sem - preplesati diagonalo - princesa...! Ne - preštorkljati...! Poskusiva še enkrat! (klavir znova zaigra, mojster z besedami zaneseno usmerja princeso) Predstavljajte si, princesa, da nosite na glavi vrč z vodo, ki se ne sme razliti... Lahkotno, lahkotno...! Kar valovite po diagonali...! Valovite, valovite! Lahkotno, ah, lahkotno... kot peresce, ki ga nosi morski vaall...
PRINCESA: (predirljivo kopitne z nogo, klavir utihne) Baaah! Saj ne mislim diplomirati iz ples-nivih neumnosti, mojster Kradimir! Dajte mi že enkrat mir! - (neblagoglasno zaštorklja s copati)

MOJSTER KAPRICKI: (proseče) Malce več gracioznosti, prosim, princesa! - (zaneseno) Predstavljajte si...
PRINCESA: (mu vpade v besedo) Kar splesnela bom od vaših – predstavljajte si, princesa -! (cepeta od jeze) Le zakaj naj bi si vam na ljubo predstavljala na glavi vrč z vodo, ko pa se mnogo bolje počutim brez njega?? - (štorklja s "špic" copati)
MOJSTER KAPRICKI: (potrpežljivo) Princesa, to se samo tako pravi! (pomenljivo) Kajti ples je najprej v glavi, potem šele v petah! - (da znak klavirju, klavir zaigra)
PRINCESA: (nesramno preglasi klavir) Jaz ga imam najprej v želodcu, mojster Plesnički! (klavir utihne)
MOJSTER KAPRICKI: (z vzdihom, potrpežljivo) Pa pustiva valček za danes in ponoviva... menuet! - (zaslišijo se očarljivi prvi takti menueta)
PRINCESA: (podivja) Menuet - za splesnet!! Najbrž spet s kakšnim namišljenim princem, kot se poda za plesni svet...! Baaah, mojster Plesnički!! (kruto, preračunljivo) Namišljen princ, namišljen duet, je, če znam štet, dvakrat splesnjeni balet! (glasba utihne)
MOJSTER KAPRICKI: (potrpežljivo, jo skuša udobrovoljiti) Princesa... princesa vendar! -
PRINCESA: (predrzno) Nič princesa! Če že hočete vedeti, mojster Plesnički - od vaših plesov mi zraste plesen na podplatih...!
Nenadoma zafrkljivo zapoje in na moč divje zastepa.
Ta namišljen menuet,
izmišljija za splesnet!
Saj nič ni, pa naj bo res,
vrč in princ in dvor in ples.
MOJSTER KAPRICKI: (ves iz sebe) Step vendar ne spada med dvorne plese...
PRINCESA: (se ne zmeni zanj, poje in stepa dalje)
Ah, predstavljam si - pardon! -
da je princ debel kot slon
in od plesa ves prevzet,
pomendra me kot parket.
MOJSTER KAPRICKI: (zgroženo) S princem vendar ne boste plesali stepa...
PRINCESA: (zagrizeno poje in stepa naprej)
Ah, predstavljam si - pardon! -
da je princ smrdljiv kujon,
gnil kakor dihurjev dah -
naj si dam čez nos zapah?!
MOJSTER KAPRICKI: (udari po klavirju) Ko bi to slišal vaš spoštovani papa...
PRINCESA: (pleše in poje naprej)
Ah, predstavljam si - huhuh! -
da je princ v resnici duh,
in med plesom mu lepo,
sežem z roko skoz telo...
MOJSTER KAPRICKI: (jezno) Tole je bolj podobno... vampirskemu plesu...
PRINCESA: (zagrizeno, nesramno)
Ta namišljen menuet,
izmišljija za splesnet!
In Plesnički je čez les,
ker uči tak splesnjen ples!
Princesa se zadihano ustavi, še enkrat divje zastepa, udari tuš po klavirju In glasno odštorklja iz dvorane; klavir spet zaigra, počasi izgubljeno, v tričetrtinskem taktu, zmeraj tiše, tiho, počasi izgine.
ŠKRAT: Hihihihihihi! - Kako čedno ognjeni poper žari! (privoščljivo) Bo princesa bolj prevzeta z maestrom glasbe in spineta?! - Hihihihihi, hihihi- hihi! (se oddaljuje) Zasliši se uglaševanje instrumentov, upevanje glasov; v ospredju princesa predirljivo "fuša" na spinet.
MAESTRO PROT: (zgroženo) Nikar takšnih disonanc, princesa!! - Od disonanc me zmeraj zaboli glava...
PRINCESA: (se ne zmeni za njegove besede, "fuša" naprej, predirljivo, rezko) Kakšna trotarija, maestro Trot! Kadarkoli moram igrati na spinet me spreleti takšen srh, da me zazebe v lase...!
MAESTRO PROT: (zgroženo, ves iz sebe) Mene tudi, princesa! -
PRINCESA: (grozno "zafuša") Joooj! - Lasje mi vstajajo pokonci! Poglejte, poglejte, maestro, kar srhljijo kvišku! Pokvarili mi bodo pričesko...!
MAESTRO PROT: (obupano) Meni tudi! -
PRINCESA: (divje udarja napačne tone, kot na begu, histerično, sredi fraze odneha) Ta spinet je za znoret!
MAESTRO PROT: (pomirljivo) Umirite se, princesa. Začniva spet z osnovno tonsko lestvico... (ji nežno zaigra, nekajkrat)
PRINCESA: (okrutno) Osnovna tonska! Saj ravno ta je sto tonska! - (razglašeno udarja po tipkah) železobetonska, da si polomim prste! Še danes se bom pritožila papanu! (tako neblagoglasno udari po tipkah, da maestro od groze klikne)
MAESTRO PROT: (ves iz sebe) Pustiva spinet za danes, princesa! Odpočijva si ušesa (glasno prelistava note) in si raje kaj zapojva! (med prelistavanjem) Kaj... lepega... nežnega... Aha, tukajle je, (zasanjano) Pesem o rožnem vrtu... Najprej melodija... (nekajkrat zaigra melodijo, vsakokrat bolj zavzeto, zasanjano brunda besedilo) Kar brez upevanja za danes, princesa! Privoščiva si koncert za dušo! (igra in zapoje z lepim, mehkim tenorjem)
Dišeč je vrt in zrak sladak,
neslišno se razcvita mak,
med stebelci cvetočih trav
se ziblje z vetrom, kot bi spal.
(med igranjem)
Zdaj pa še vi, princesa. Vrstico za vrstico za menoj! (zaigra in zapoje prvo vrstico) Dišeč je vrt in zrak sladak,
PRINCESA: (spakljivo in predirljivo)
... Smrdljiv je vrt in smradek zrak...
MAESTRO PROT: (raje presliši, igra in poje naprej)
... neslišno se razcvita mak...
PRINCESA: (spakljivo ponavlja po svoje)
... prepišno se razcvita mak...
MAESTRO PROT: (igra in poje naprej)
... med stebelci cvetočih trav...
PRINCESA: (cvileče ponovi po svoje)
... med krepanci pekočih trav...
MAESTRO PROT: (z uplahnjenim navdušenjem)
... se ziblje z vetrom, kot bi spal...
PRINCESA: (spakedrano)
... zakinka z vetrom motoglav...
MAESTRO PROT: (neha Igrati, potrpežljivo) Zdaj pa vso kitico, princesa! (strogo) Brez pesniških domislic...! Vživite se vendar v dušo pesmi ...! (zaigra in zapoje, princesa ga nesramno, predirljivo preglasi)

PRINCESA: (ritmično in melodično točno, vendar j pretirano jakostjo in abotnim pačenjem besedila)
Smrdljiv je vrt in smradek zrak,
prepišno se razcvita mak,
med krepanci pekočih trav
zakinka z vetrom motoglov.
MAESTRO PROT: (neha igrati, obvladano in potrpežljiv, rahlo karajoče) Rekel sem - brez pesniških domislic, princesa!! - Kako ste lahko tako... kamniti, tako... nepremično neobčutljivi, princesa?! (z vzdihom) No, pa poskusiva drugo kitico! (zaigra in zapoje, zasanjano in lepo, kot bi z glasbo vabil princeso, naj vendar zrahlja kamnito držo svoje neprijaznosti)
Vonljivih vrtnic barvni žar,
začaral je metuljev par
in zlatih čmrljev cel balet
medi mazurko cvet na cvet.
(Začne znova, z uvodnim predtaktom) No, zdaj pa kar, princesa! (zaigra in zapoje)
Vonljivih vrtnic barvni žar...
PRINCESA: ... Ušivih vrtnic škratji čar...
MAESTRO PROT: ... začaral je metuljev pur...
PRINCESA: ... prevaral je metuljev par...
MAESTRO PROT: ... in zlatih čmrljev cel balet...
PRINCESA: (nazorno)
... debelih črvov cel balet...
MAESTRO PROT: (poklapano)
... medi mazurko cvet na cvet...
PRINCESA: (gromoglasno)
... redi trebuhe cvet na cvet...
MAESTRO PROT: (poklapano, zelo prizadeto in bledo) Vso kitico skupaj... bova raje odložila za kdaj drugič! - (poklapano zakašlja)
PRINCESA: (predrzno zacepeče) Zdajle, maestro Trot! Sem ravno prav upeta!... Saj menda niste oglušeli?! -
MAESTRO PROT: (prizadeto) Žal ne, vaše princesje veličanstvo! Nasprotno - zdi se mi, da danes celo predobro in preveč slišim...! Skoraj tako, kot bi imel pri-sluhe!! - (zaigra, malodušno, brez žara)
PRINCESA: (v čisto drugi tonaliteti, predrzno in predirljivo)
Ušivih vrtnic škratji čar,
prevaral je metuljev par,
debelih črvov cel balet
redi trebuhe cvet na cvet.
Maestro dokonča frazo, potlej zamišljeno in otožno igra naprej.
MAESTRO PROT: (razočarano, med igranjem) Bojim se, da ste veliko preglasni za rožni vrt, princesa... Morda, nekega dne...
Utihne; spet uglaševanje instrumentov in upevanje glasov, sredi kaotičnih zvokov je še slišati otožno molovsko melodijo Pesmi o rožnem vrtu, ki se počasi izgublja.
ŠKRAT: (privoščljivo, hihitava) Toliko torej o princesini vzgoji in izobraževanju! Hihihi! In če smem pošepetati - tako gre iz dnevu v dan, naprej in naprej, princesinih neprijaznosti ni videti ne konca ne kraja! (uživaško) Hihihi, nič čudnega, da kralja že pošteno skrbi, če bo princesi sploh mogel najti princa...
KRALJ: (zaskrbljeno) Jojhata, jejhata! Tako lepa, pa tako neprijazna! Le kdo jo bo hotel za ženo?? -
Od daleč je slišati fanfare, zmeraj bliže, nenadoma prav mogočno zazvenijo, z namigom na poročno koračnico.
ŠKRAT: (nejeverno, osuplo) Kaj pa je to?? - (fanfare, fanfare) Prmojpoper! - Čeprav sta princesina jeznoritost in pekoča neprijaznost razglašeni vdilj in dalj, vse tja do Smaragdne dežele in še čez, se je kljub temu zgodilo, (nejeverno) da je prijahal na dvor... saj skoraj ne more biti res, princ bogate dežele! In - prmojpoper! - pravkar zaprosil kralja za princesino roko... (intoniranje poročne koračnice)
PRINC: Spoštovano veličanstvo! Dovolite mi, da vas zaprosim za roko vaše nadvse očarljive princesje hčere!
KRALJ: (mencake, dobrodušno) Prav rad vam jo dam za ženo, spoštovani princ! Veste, s hčerami so same težave... Včasih se mi zdi, da se mi bo glava čisto stanjšala od skrbi, kajti...
DOJILJA: (mu hitro vpade v besedo, pomenljivo) Vsak poper ima svoj zoper!
KRALj: (zaprepadeno zaradi dojiljinega vpada) Seveda, seveda...! Vsak poper ima svoj zoper!
PRINC: (prijazno, z očarujoče blagim glasom) Res! Tudi moj čarovnik zmeraj ponavlja, kako ima vsak poper svoj - coper!
DOJILJA: (zmagoslavno) No, vam nisem rekla, veličanstvo?! -
ŠKRAT: (kislo) Lej no, tole pa postaja vse bolj zanimivo! Nepopisljivo, nepredvidljivo, prmojpoper! (v ozadju zvoki poročne koračnice, nekaj časa, potlej poniknejo; škrat privoščljivo) Hihihi, počakajmo raje, da se princ najprej sreča s princeso... Hihihihihi... S poprneso...! Z našo pekočo popričesooo...!
Od daleč nežna, zasanjana glasba, bliže, zmeraj bliže, kot bi mehko oblivala prinčeve besede.
PRINC: (z neizmernim občudovanjem, očarano in popolnoma zaljubljeno) Ne zamerite, ljuba princesa, včeraj sem vas naskrivaj občudoval, ko ste se sprehajali po vrtu! (zamolklo, popolnoma privzet) Vrtnice so dehtele... in zrak je bil blag in vi ste bili lepši od vrtnic, princesa...!
DOJIIJA: (kralju, potihem, razneženo) Aaah, veličanstvo! Ste slišali?! To je prav gotovo najlepši in najprijaznejši princ v devetih kraljestvih in še čez!
KRALJ: (dobrodušno, momljajoče) On že, dojilja, on že! A žal tega ne morem reči za princeso... Še ne...
PRINC: (kot začaran, zamolklo) Najočarljivejša princesa! Za vas bi snel mesec z neba in ga namesto krone položil na vaše lase! Pa vam morem podariti le tole pesem in z njo svoje srce! (glasba, nežna, tiha, kot ljubkovanje vetra)
Skoz majsko noč dehte pomladne breze,
raznežen veter ob vejah zastaja,
a ti si lepša od - miline maja,
in v meni nezadržno vre ljubezen!
PRINCESA: (prezirljivo) Baaah! (glasba se prelomi v rezko disonanco in utihne) (posmehljivo) Sentimentalka za ljubezen in pesniški kvakvak! - Kdo pa sploh si?! - Zdiš se mi bolj podoben kravjeviču...! Ali pa žabjeviču! (nastane ledena tišina, potlej dolg, ogorčen, zaprepaden vzdih)
KRALJ: (ves iz sebe, glas se mu trese od žalosti in jeze) Princeska moja, te ni nič sram?? - Najraje bi se s tronom vred pogreznil v kako najzakotnejšo krtino...!
PRINCESA: (prhne, nesramno) Saj se tudi lahko, papa - spet ti je padla krona na kumaro! - (med dvorjani dolg, valujoč vzdih ogorčenja)
KRALJ: (glas se mu zatrese od žalosti) Princeska moja...
PRINCESA: (nesramno, predrzno) Baaah - nisem,tvoja, ampak svoja! Zapiši si že enkrat v svojo tepkasto kraljevsko butico! Samo svoja!
KRALJ: žalostno, resignirano) To pa, to! Samo-svoja, princeska moja, samo-svoja...
ŠKRAT: (privoščljivo) Popričesa je res samo-svoja hihihi, hihihi! (utihne, premišljuje) Prmojpoper - nekaj je pa res čudno! Ob vseh izbruhih princesinih neprijaznosti, se princ samo smehlja, smehlja... in vztraja, da jo vzame za ženo! Pekočo popričeso! Prmojpoper - zoper prince ne zaleže niti poper! - Tako zelo ga je zaslepila princesina lepota, da mu celo njene neprijazne besede zvenijo lepo in prijazno. Res čuden patron - tale princ! Hihihihihi! Naravnost poprneče se je zaljubil v mično poprneso! In navsezadnje jima bodo le zazvonili poročni zvonovi.
Bitje poročnih zvonov, dolgo; potlej poročna koračnica.
Nič čudnega, da se je staremu kralju odvalil od srca pravi mlinski kamen! Hihihihihi... Tale škratje poprna zadeva postaja zmeraj bolj popoprana in pikantna... Hihihi, hihihi! A starega kralja natihem kljub temu skrbi, kaj bo, ko bo mična princesa prispela na dvor prijaznega princa...!
Konjski galop, zmeraj bliže, prhanje konj in glasni klici jezdecev; v pozdrav zadonijo fanfare.
ŠKRAT: Hihihihihi, prava poprna pikanterija, tale prihod srčkane popričese na dvor prijaznega princa, (fanfare in klici "naj živita princ in princesa", dolgo)
PRINC: (zaljubljeno, med donenjem fanfar) Tvoj novi dom, ljuba princesa! Veš, zdi se mi, da je tale Bela palača že od nekdaj čakala nate!
PRINCESA: (hudobno) Baaaaah! Tvoja palača je še grša, kot sem pričakovala - kot grda, velikanska krastača...!
PRINC: (blago in razumevajoče) Morda se ti bo že jutri zdela lepša! Danes si utrujena od dolge ježe, moja ljuba! Pridi, da si odpočiješ in opomoreš po dolgi poti... (koraki, ki se naglo oddaljujejo)
Iz daljave hihitanje škrata, zmeraj bliže.
ŠKRAT: Hihihihihi! Daleč od doma in še zmeraj daleč od srca - a pikantnega, kot kdajkoli, popričesa! (uživaško) Hihihihihi, če samo pomislim kako nesramno je pomendrala šopek, ki ji ga je za dobrodošlico izročil prinčev vrtnar! Hihihihihi, hihihihihi! Poprneča poprnesa! Že prvi dan ji je med potjo do prinčevih soban uspelo užaliti malodane vse prinčevo osebje (od daleč ogorčeni vzkliki užaljenih dvorjanov, se razgubijo)
Hihihihihi! (malce bolj kislo) Vse, razen prinčevega čarovnika! – Čuden kujon, tale čarovnik! Popolnoma imun na pekoče poprnije poprnese! – Res preklicano čuden! (z zadoščenjem) Hihihi, so pa zato drugi kot kaže dovzetnejši. za princesine poprnlje! Preobčutljivi na popričesin poper! Vsak dan bolj! - Kar bolehajo od ognjenih poprnitis...!
Hihihi, hihihi! Lej no! (razburjeni glasovi dvorjanov, pritoževanje, pritožbe vzdihi, vsevprek, zmeraj bliže; vse skupaj se spreminja v prave demonstracije proti princesi) Če se ne motim, se je princu zaradi neprijazne poprnese pravkar spuntal ves dvor! Hihihihihi... (se oddaljuje)
GLASOVI DVORJANOV: (prizadeto, razburjeno in užaljeno) Kar je preveč je preveč veličanstvo! Tega preprosto ne moremo več trpeti! - Pri priči bomo zapustili dvor! - Veličanstvo, to je kamnesa, ne princesa...!
GLAS KUHARJA: (iz mrmrajoče množice) Oprostite, veličanstvo! Res sem samo kuhar a še nikoli me ni nihče zmerjal z vreluhar, juhar, stepuhar, kruhar m trebuhar! - Saj ne morem več kuhati drugega, kot slabo voljo! - (zadnje besede že skoraj v joku)
GLAS VRTNARJA: (iz množice, zelo prizadeto, skorajda v joku) Veličanstvo, kar me še nihče nikoli preimenoval v krtnarja! Saj ne sadim krtov ampak rože! (prizadelo) In med njimi mavrične vrtnice, veličanstvo, ki jih ni vzgojil še noben drug vrtnar pod soncem! Prav tiste mavrične vrtnice veličanstvo, ki sem jih za dobrodošlico nabral princesi... In jih je (grenko) tako neprijazno pomendrala s svojimi šolenčki!! - (od daleč izgubljeni toni Pesmi o rožnem vrtu, se razgubijo)
PRINC: (ves iz sebe, blago, z obžalovanjem) Ljubi moji! Prosim vos, samo še malce potrpite! Obljubljam, da to ne bo več dolgo trajalo! - Počakajte vsaj do jutri! (glasovi dvorjanov se umirjajo, se tišajo in se počasi razgubijo)
ŠKRAT: (privoščljivo, uživaško) Vražje pekoča zadeva, tale ognjeni poper! Hihihi! Me pa le malce skrbi, kaj naklepa princ s tistim čarovniškim kujonom, da si tako skrivnostno izmenjujeta besede! Prmojpoper, glede na to, kako močno me zdajle srbi nos, gotovo pripravljata kakšne protipoprne ukrepe! (zažvižga) Prav gotovo! Sicer pa... kaj bi ugibali, če se lahko podtaknemo zraven, hihihi, hihihi! Lej no, pravkar sta se namenila v Lokvanjev vrt, kjer se sprehaja - ohohooo! - naša vrla popričesa... Pššššt! –
Petje in cvrkutanje ptičev, od nekod prijetno šumotljanje vode, nekaj časa.
PRINC: (močno zaskrbljeno, čarovniku) Samo trenutek, čarovnik, preden naju lahko sliši princesa! - Povej, ji res lahko čisto brez škode pomagaš?? -
ČAROVNIK: (prepričano, s pomirljivo pomenljivim glasom) Dragi princ, vsak poper ima svoj coper! -
PRINCESA: (se približuje) Lej no, gospod črnorovnik...! Spet rijemo po črnih rovih čarovnij! ČAROVNIK: (mirno) Dober dan, princesa!
PRINCESA: (zajedljivo, nesramno) Dragi princ, že ves čas se sprašujem, čemu služi na dvoru takle čarodej - žabodej?! No, gospod čarofeeej... Me mislite začarati v žabo?
ČAROVNIK: (preudarno, namenoma malce porogljivo) Nikakor, draga princesa! - Pravzaprav vas bom z največjim veseljem odčaral nazaj v princeso!! -
PRINCESA: (pobesni) Baaaah! Coprkič pridanič! To bi po res rada videla!
ČAROVNIK: (počasi in razločno izgovarja skrivnostne čarne besede, ki jih spremijo čudni, trkljajoči kovinski zvoki)
Zloba na zlobo zlobača,
kamen na kamen kamnjača...
coper se v zoper obrača...
(težki, trdi udarci gongov, medtem ko čarovnik nekajkrat ponovi svoje besede)
ŠKRAT: (zažvižga skozi zobe) Prmojpoper! Tale čarovnik res obvlada coper! Nezaslišano, a zspelo mu je začarati, da se vsako princesina neprijazna beseda pri priči spremeni v trdo kamnito kocko. Prmojpoper! (še enkrat občudujoče zažvižga skozi zobe) Le kom coprnik moli svoj coper?! -
Princesa, vsa iz sebe od besa nad čarovnikom, najprej in naprej bruha same neprijaznosti; a vsaka njena neprijazna beseda se sproti spremeni v trdo kamnito kocko in se zlovešče skotali na tla; besede padajo, padajo trdo, kot kamni.
PRINCESA: Čarožej! Čarofej, čarosej, čaroheeej…! (malce zastane, prisluškuje kotalečim kamnom besed, da znova izbruhne z vulkanom novih neprijaznost)
Ti zoprnik, coprnik… (zagrizeno) Zoprničnik, coprničnik... bradavičniiik! (kot bi hotela preglasiti kamne besed, ki padajo, neusmiljeno padajo krog nje)
Naj ti povem, kaj si?! - čisto navadna copergnida nič prida! (kamni kamni princesa utihne in posluša, če se bo oglasil čarovnik)
Molčiš...coprnožnik, kačjekožnik...! (kamni, kamni besed kar padajo)
KAMNI: Ghohoho... ghohoho...
kamno-sled... kamnast...
kamno-lom... besed…
ghohoho... ghohoho...
PRINCESA: (histerično) Saj si znorel! Čarotrapnik, norokapnlk... Oglaasi seee...! (le kamni besed, ki padajo, padajo) Slišiš, Carofejski žabodej...! Odpokliči svoje kamnite stvoreee...! Kam nas te moreee...! Slišiiiš...! - (le kamni besed, kot bi korakajoče padali brez konca) Zakaj molčiš, coprničnllik...! Kamnitoličnik! (z onemoglim besom) Kamnolomec... (kamni ji vse bolj dušijo glas) Coprneči kamničniiik! (kot izza kamnitih zidov) Kamnokožeeec...! (kamni nezadržno padajo, padajo, kot bi korakali kamnito koračnico)
KAMNI: (med padanjem)
Tlak, tlak, tlak, tlak,
prekrit je mak, mak, mak, mak,
zakrit oblak, tlak. tlak, tlak, tlak,
tesnimo zrak, tlak, tlak, tlak. tlak...
ŠKRAT: (napelo) Krog princese pa rase, rase... kamnit vrt oglatih, neprijaznih besed! Prmojpoper, zmeraj večji in zmeraj gostejši postaja! Princesa je že skoraj vsa zazidana za visokimi zidovi!
PRINCESA: (pridušeno, nekje izza zidov, zmeraj bolj utrujeno in bledo) Kamnovalec... kamnosrčneeež! Kamnodereeec! - (zmeraj bolj obupano) Nebo... deeer... (kol da se duši) Zrako... žeeer...
Utihne in prisluškuje padanju kamnov; po padcu zadnjega kamna nastane tišina, tišina, čez nekaj časa se oglasi princesa z utišanim, prestrašeno šepetajočim glasom.
PRINCESA: Psssst...! Pssssst – Utih-niti... Utiš-ati... se moram... (tišina, tišina, šepetaje) Da ne bi padali... Kamni besed! - Drugače v kamniti senci okamnim... se zadušim...jooooj... posivim...!
Princesa umolkne, kamni ne padajo več; nastane tišina, odrešujoča, zdravilna tišina, dolgo, dolgo...
ŠKRAT: (napeto) Princesa še kar molči, molči, molči...
POPER: (prestrašeno, iz globine princesinega grla, klokotaje) Daj no, izreči vendar kaj p... pekočega p... princesajzla...! (jezljivo) P... poperdrajzla.. ! (obupujoče) P... poprnesa! P... popričesaaa...! (utihne in prisluškuje; molk, princesa molči) P... poprniška sprevrženka, če ne boš hitro odprla ust, p... pokvarjenka, bom vsak čas spoprnel od molka...! (pojemajoče) Spo... prnel od tiš... ine... (pojema) Raz... po... pral... se bom v p... pra... po... per... Spo... pr... ne... vam... (se razgubi v tišini)
ŠKRAT: (napeto) Prmojpoper! Kdo bi si mislil, da bo v belih, tihotnih plasteh princesinega molka, brez sledu spoprnel (kot da ne more verjeti) pekoči ognjeni poper! (zažvižga) - In ne samo to! Prmojpoper, kaj vidim! V globini princesinega molka se - kot biser v školjki - leskeče, leskeče in rase svetla želja po... Naj me grom! - po lepi, prijazni besedi! Taki, ki se ne bi sproti spremenila v trdo kamnito kocko!
PRINCESA: (potihem, sramežljivo, skoraj šepetaje, kot bi na novo odkrivala besede) Do-ber-dan! Doberdan, mademoiselle Rozana! Rozana! Vaše ime diši po vrtnicah...! (kot da se čudi, glasneje in živahneje)
Kako lepi so vaši plesi, dragi mojster Vladimir Kaprlcki! Hvala, hvala zanje! (razneženo) Dober dan, maestro Kornelij! Kako speven je vaš spinet! - (iz daljave priplavajo izgubljeni toni glasbe)
ŠKRAT: (nejeverno) Prmojpoper! Princesine lepe, prijazne besede, se sproti spreminjajo v oble mavrične mehurčke! (ves iz sebe) Najmegrom - ti mehurčkasti mehkužniki razblinjajo trde zidove princesinega kamnitega zidu!
PRINCESA: (živahneje, veseleje) Joj! Kamniti vrt mojih neprijaznih besed pod dotikom prijaznih mehurčkov izginja! (osvobojeno) Drugi kuhar! Vaše juhe so najboljše na svetu! (ganjeno, nežno)
Ljubi papa, veš, krona ti imenitno pristaja celo na nosu!
(z nasmehom) Oh! Dojilja! Kako prav si imela - res ima vsak poper svoj zoper! Tudi moj! - (z obžalovanjem, ganjeno)
Pozdravljeni, vrtnar! Hvala za rože! Za mavrične vrtnice... Spominjajo me na pesem o rožnem vrtu, ki jo je igral mojster Kornelij...
Princesa nenadoma tiho in čudovito zapoje; od daleč priplava zvok spineta.
PRINCESA: Dišeč je vrt in sladek zrak,
neslišno se razcvita mak,
med stebelci cvetočih trav,
se ziblje z vetrom, kot bi spal.
Vonljivih vrtnic barvni žar,
začaral je metuljev par,
in zlatih čmrljev cel balet,
medi mazurko cvet na cvet.

In lokvanjev na vodi ples,
pa blago šelestenje brez,
cel vrt iz nežnih brstov stkan,
iz čisto pravih rožnih sanj.
Glasba, glasba, kot da sploh noče več utihniti, se počasi, zasanjano oddaljuje.
ŠKRAT: Prmojpoper! - To ti je coper! Najmegrom! - pod dotikom mavričnih mehkužcev prijaznih besed, je skopnel še zadnji ostanek kamnitega zidu, v katerega se je z neprijaznimi besedami zazidala princesa!! -
PRINCESA: (očarano, sončno in srečno) Dober dan, najlepši dan!
ČAROVNIK: Dober dan, princesa!
PRINCESA: (hvaležno, srčno) Hvala čarovnik! Pa si me res odčaral nazaj v princeso! -
ČAROVNIK: (pomenljivo, dobrodušno) Le malček pomagal sem. Odčarali pa ste se sami, princesa! - (nagajivo) Saj veste - vsak poper ima svoj coper!
ŠKRAT: Prmojpoper! - Po stezicah odčaranega vrta že teče princesi naproti njen princ... Od daleč znova melodija pesmi o rožnem vrtu.
PRINC: (srečno, zaljubljeno) Naj ti poljubim roko, moja ljuba odčaranka...! PRINCESA: (hvaležno in zaljubljeno) Hvala, ti moj srčni princ! (glasba, glasba, nežna melodija pesmi o rožnem vrtu)
ŠKRAT: (zvito) Najmegrom, prmojpoper, če ne bo pop... princesa vse svoje življenje namenjala svojemu princu same najlepše in najprijaznejše besede!
Hihihihihi! (zasliši se škratova poprna popevčica, vendar se naglo izgubi; škrat z obžalovanjem) Jaz pa, prmojpoper - sem se podtaknil v pravljico in izgubil svoj ognjeni poper! Hihihihihi, hihihihihi! - Kruciartur, da ne pozabimo na kralja! - Ko je stari kralj slišal, kaj se je zgodilo, si je dal od veselja popraviti krono, da mu ni nikoli več zlezla na nos! Hihihihi, hihihihi...!