Prijatelja (Janko Barle)
| Prijatelja Janko Barle |
Črtica iz bivše krajine
| |||||||||||
Precej let je že, kar je že ponehala Krajina, in se povsem združila s trojedino kraljevino, vendar se ne bode še dolgo in dolgo izbrisal spomin na njo. Bila je to močna zaslomba proti turški sili, neprestana straža in če je trebalo, vzdignilo se je vse, »kar leze in gre«, v obrano domovine in domačega ognjišča. Ugodno se spominja na njo priprosti krajišnik (graničar) in nikakor ne more pozabiti onih nekoliko pravic in svoboščin, katere je tedaj užival. Seveda pravica, da je smel svobodno saditi in pušiti duhan, ta mu je nekako najbolj srcu prirasla, in, puši ga tudi še sedaj lahko, ali si ga mora kupiti. Ostala je graničarju tudi precejšnja malica ponosa, in še sedaj nekako čudno gleda paoráša (kmeta od onod, kjer ni bilo granice), češ, kaj bi bil ti, če bi nas ne bilo?
Krajina podala je hrvatskemu narodu tudi originale, nenavadne ali značajne može, kateri so sicer radi tolkli po svoje skrojeno nemščino, vendar so ostali zvesti svojemu narodu in pa cesarju. O takovih »brüder granitzer« pripoveduje se še sedaj ta ali ona šala, saj so pa tudi marsikatero čudno ukrenili. Vendar o tem ne bodem jaz pripovedoval, nego bodem narisal le dva moža, prijatelja, katera nista bila sicer nič posebnega. Nista se odlikovala niti kot umna generala, niti kot nepremagljiva junaka – – – ej, kaj sem to napisal, saj ni tako, precej popravim. Jeden se sicer zelo ni odlikoval v junaštvu, saj si je pa drugi nabral več lavorik v madžarski vojski in je bil zato povišan v vitežki stan. A dobil je lep naslov: Oroslanski. Simo Kezmanović, tako se je pisal preje ta junak, je večkrat z navdušenjem pripovedoval, kako je planil s svojo četico kot razdražen oroslan (lev) na one vražje Madžare, zapodil jih in osvojil poln voz streliva, zato je pa tudi postal vitez Oroslanski. Mi nimamo vzroka, da dvojimo o istinitosti teh njegovih besed, zakaj naš vitez bil je res orjaška postava, a posebno strašen se mi je zdel taki at, ko je zasukal svoje dolge brke. Da so zlobni jeziki govorili, da je junaški Kezmanović osvojil od Madžarov le voziček rudeče paprike, kaj nam to mari in jaz bi se sam usojal trditi, da je to grda laž, ker kako bi potem postal iz našega Sime vitez Oroslanski. Zlobnih jezikov je bilo in jih bode!
Po časti vspel se je tudi naš vitez precej visoko, ker je v našem selu obavljal službo kapetana. To ni šala, bil je kot »k. k. Hauptmann« najvišja, najvplivnejša oseba, a vršil je skoraj neomejeno oblast. Vendar čast in visoka služba nista spremenili njegovega poštenega hrvatskega srca. bil je dober drug in prijatelj vsej ostali vaški gospodi: gospodu župniku, gospodom častnikom, zdravniku, učitelju, pred vsem pa gospodu Mirku Mikcu, c. kr. ferwaltungsoberlajtnantu. Z gospodom Mirkom Mikcem bila sta nerazdruživa prijatelja. Dasi je bil Mikec, majhen, čokat možiček, v časti in v službi nižji od njega, vendar ju ni to prečilo, da ne bi šla vsakega dne na skupne sprehode, da ne bi skupaj izpila poštene merice vina — vinček je obema precej ugajal — in ne igrala partije taroka. Ej, bilo je lepo, ljubeznjivo življenje tedaj v našem selu!
O filokseri in drugih vinskih nadlogah se je tedaj še tako malo vedelo, kot o sedanjem slovenskem razporu, drugega blagoslova je bilo obilo, pa kaj da ne bi potem veselo živeli. Danes so se zbrali, kar jih je bilo od razumništva, pri vitezu, jutri pri zdravniku, sedaj so bili tu, sedaj tam. Posedali so okrog mize, počeli tarok, a na strani stala je manja mizica z steklenicami in kozarci, h kateri se je podal sedaj ta, sedaj oni. A če se je katerikrat kaj nenavadnega pripetilo, n. pr. da je kdo ulovil pagata, ali je pa drugi že nekolikokrat zaporedoma zgubil, tedaj se je pa vzdignilo celo društvo, začul se je smeh, ploskanje z rokami; vsa blagorodna gospoda je zapepevala:
»Ej, to je vredno piti, to je vredno piti!«
in odskakala k oni mali mizici, da si omoči in osveži suhe jezike. To je bilo malo ne vsakega dne. Nu, ob slovesnih prilikah, kot n. pr. o kolinah, o godovnih itd., takrat je bilo pa še zabavnejše. Takrat so se začuli tudi po pol — ali pa še po več — ure dolgi govori, kovale so se v zvezde vrline jednega ali druzega, delile so se družice in odzvanjale so se pesmi:
»Pijmo ga, pijmo ga
Sve do dana bieloga.«
in druge. Oj lepi časi, zakaj ste tako hitro minoli?
Vitez Oroslanski imel je prijazno, belo hišico, ondi, kjer se je cesta vspenjala gori proti cerkvi. Kot kapetan imel bi seveda brezplačno stanovanje gori v kompanijski »štaciji«, vendar on je mislil, da mu to kot vitezu Oroslanskemu ne bi pristojalo, pa je imel v štaciji le pisarno. Nu, pa mora se misliti tudi na stare dni. Kdor je, kot naš vitez, pokazal cesarju svojo udanost na bojnem polju, kdor je posvetil vse svoje sile kot vojaški dostojanstvenik v blagor krajišnikov, zakaj si ne bi, ko preteče let lepša polovica, navžil zasluženega počitka? Hišico si je vredil lepo po domače. Bilo je par prijaznih sobic, med katerimi se je posebno odlikovala največja kot »palača« (obednica-pallacium). Na prvem mestu opazil si ondi sliko presvetlega cesarja, njemu na strani bili sta sliki junaškega bana grofa Jelačica in vladike Strossmayer-ja, bila je tu slika grofa Nugenta, kako vodi v beli Zagreb vrle krajišnike, in nekoliko slik iz madžarske vojske. Gospodarila je vitezu gospodična Rezika, jedna izmed onih bitij, katera bi že davno zaslužila lahko naslov stara mamica, vendar vsled raznih neprilik še vedno slovejo gospodična.
Gospodična Rezika bil je skrbno žensko stvarjenje. Znala je dobro kuhati, ali je umela tudi spretno rabiti svoj ženski jeziček, da je moral vitez Oroslanski, kateri je tako slavno vodil svoje krajišnike proti Madžarom, vendar večkrat prav ponižno vtihniti, če se je porodil kakov domači boj ali prepir. Nu, kaj hočemo, bolje je včasi tudi odnehati!
Tako zgodnje zime že skoraj ni bilo kot je bila jednega leta za stare krajine. Dasi je bilo še le godovno gospodične Rezike (15. vinotoka), vendar je že vzdihovala vsa narava pod težo zgodnjega snega. Sneg padel je kar nenadoma, pa je pokril še marsikateri pridelek, katerega ljudje niso utegnili pospraviti. Zima pritisnila je čvrsto in držala kar do božiča. Nekoliko dnij pred božičem je kar nenadoma odnehalo in solnčice prisvetilo, baš kot da se približajo pomlad. Viteza Oroslanskega, kateri se je bavil v svojih prostih urah, baš kot silni Dioklecijan, kaj rad z vrtnarstvom, privabilo je toplo solnčice nekega dopoldneva na njegov precej obširen vrt, kateri se je raztegoval za njegovo hišico. Sprehaja se on ondi, gleda sem, gleda tam, kar zapazi, kako se ondi na gredah nekaj zeleni. Gre bližje in kaj vidi? Evo najlepšega graška, kateri je polagoma pod snegom dozorel in se zelenel, da ga je bilo lepo videti. To si morete misliti, kako se je zasmejalo srce plemenitega viteza, saj je bil redek prijatelj vrtnarstvu, a grašek njegova najljuša jed. Že je mislil spis o tem redkem prirodnem dogodku poslati v časopise, naj se svet čudi, kar se nečemu domisli. Ej, ne povem nikomur, le potlej ko ga več ne bode, podražim prijatelje in vsakemu za pričo la nekoliko stročevja ohranim. Dobro! Odide naš vitez v hišo po košarico in z lastno roko nabere polno košarico in prinese domov.
»Stara, ali jezik za zobé! Da nikomer niti besedice ne črhneš!«
»Dobro, dobro« — smejala se je gospodična Rezika. — »Na božič bodemo ga jeli!«
In prišel je božič in lepi božični prazniki.
Vitez Oroslanski držal se je kot pravi sin svojega naroda, vseh božičnih običajev in zato ni na božič niti kam šel, uiti koga povabil na obed. Še celo gospod nadlajtnant Mikec, kateri je bil drugače često vitezov gost, saj sta se ljubila kot dva brata, še celo on ni bil povabljen. Nu, saj on ni ničesar znal o grašku.
Poldne je odzvonilo. Vitez Oroslanski sedi v palači pri pogrnjeni mizi in čaka, da mu prinese gospodična Rezika obed. Čaka, čaka – – nič.
»Kakov je to šment« — zagrmi najedenkrat od mize — »kosilo na mizo! Poldne je že davno odzvonilo.«
»Precej, precej« — odzval se zunaj tenak glas. In res je priromala čez kakovih pet minut juha na mizo. Gospod vitez Oroslanski, posrkal je hitro ovaj del in se v duhu veselil stvarem, katere pridejo. Nu, in grašek pride, lepi zeleni grašek — na božič. Saj ga nima na mizi niti njegov general. Čaka, čaka vitez Oroslanski na druga jedila, ali čaka zaman.
»Saprament, to je pa že preveč. Rezi, tedaj se bom danes postil? Danes, ko ima tudi največji siromak obilo! Jedi na mizo, ali vas pa postreljam vse skupaj.«
»Precej, precej,« oglasilo se je zopet zunaj, gospod vitez zopet mirno čaka — ali zopet nič.
»Kaj takovega se mi pa še ni pripetilo!« — vsklikne in plane vitez Oroslanski od mize, hoteč v kuhinjo, da vse lonce in sklede razbije in zmeče na dvor. Ali v onem trenutku oglasi se na vratih: trk, trk — nekdo prihaja.
»Kakov bes si« — zakriči vitez — »noter!«
»Dober dan, dragi amice, vesel božič ti želim, dočakaj jih še veliko!« — pokaže se na vratih mala postava gospoda Mikca. — »Pa kaj ti si že pri obedu?«
„Pri obedu dá, dá, a gladujem kot volk. Stara, stara, kakovega kleka delaš?«
»Menim, da ne bodeš zameril? Samemu mi je dosadno, pa sem prišel k tebi na obed.«
»Dobro, dobro, sedi, sedi! Morda vendar kaj dobiva. Krožnik, dobiš precej!«
»Hvala prinesel sem vse seboj« — reče Mikec in začne razkladati krožnika, vilico, žlico in nož, katere je imel pod . suknjo. Jedva se dobro sede, kar se začuje zopet na vratih: trk, trk.
»Slobodno,« zagrmi gospod vitez.— Danes, kot da mi ves pekel nagaja. — Oj, kaj si ti doktor?
»Vesel božič, vesel božič,« začne debeli doktor. »Nu sem si mislil, da vas bode tu več. Jaz sem tako svoboden – – – reče, odpre suknjo in postavi na mizo, krožnika in ostalo omiznino.
Gospod vitez Oroslanski, prijel se je kar za glavo in molčal. Zdelo se mu je, kot da je vse začarano, kar se zopet začuje zunaj mrmljanje, a na vratih: trk, trk.
Zdaj je bilo pa gospodu vitezu že preveč, plane kot razdražen lev k vratom, odpre jih silovito in imel je kaj videti. Kar je bilo vaškega razumništva, od prvega do zadnjega vsi so bili tu. Vsaki je držal v rokah omiznino, naklonili so se globoko gospodu vitezu in mu v složnem glasu zapopevali:
»Narodi! se je kralj nebeški,
Od Marije čiste djevice.
Na tom mladom letu veselimo se
Mladoga kralja mi molimo.«
Ko je društvo pesnico odpopevalo, vstopi se jeden izmed oficirjev pred viteza, nakloni mu se globoko in začne: »Velerodni gospod vitez in kapetan. Naše malo društvance, štirinajst oseb po številu vsoja Vam se na današnji dan izreči svoja iskrena čutila in Vam kliče: Vesel božič. Pri tej priliki pa tudi prav ponižno prosimo, da podelite vsakemu izmed nas krožnik vašega izvrstnega, sladkega graška. Živio, gospod vitez, živio gospod kapetan!«
»Živio, živio!« grmelo je po palači.
Gospod vitez ni vedel ali je trezen ali pijan, ali sanja ali je pri svesti. Nazadnje se je nasmejal, prijel za glavo m vskliknil:
»Rezi, obed na mizo, pa graška ne pozabite! Oj ti nesrečni ženski jezik, saj vem, da vam je ona to izbrbljala!«
Pogrnjeno je bilo v trenutku, saj so si gospodje že vse zunaj pripravili in potem je začela gospodična Rezika nositi na mizo same izbrane jedi, saj je imela kaj. Jelo so je in pilo, posebno gradek je vsem kaj dobro teknil in da je društvo vse skupaj počakalo, da je napočil dan sv. Štefana, ni v tedajnih razmerah nič posebnega. Gospod vitez Oroslanski je gospodični Reziki prav rad oprostil, da je razglasila, da bode na božič grašek, raj je tudi gospodu vitezu bolje dišal, kakor pa da bi ga jel sam samcat. In kako bi tudi mogel ženski jeziček zatajiti takovo novost!
Ni prišla nenadoma novica: da krajine ni več, dolgo se je za to pripravljalo, pa vendar je bilo vse nekako razžaloščeno. Pravi krajišnik ni hotel tem stvarem prav verjeti in še vedno se je nadejal, da se zopet na staro povrne. Vendar krajina ni se povrnila, prišla je jedna nova naprava za drugo, častniki, kar jih je bilo mlajših, odšli so drugam, a starejši so se pa upokojili. Stare stacije in druge zgradbe so se opustile, ali so se pa preselili vanje drugi uradi in ponehalo je poprejšnje veselo, društveno življenje.
Med upokojenimi sta bila tudi kapetan Sime Kezmanović vitez Oroslanski in nadlajtnant Mirko Mikec. Tudi ona dva se nista mogla sprijazniti z novimi vredbami, a nosila sta jih tudi že oba dosti na hrbtu, zato sta pa tudi stopila rada oba »in die Pension«. Starih drugov ni več bilo, zato sta bila m oba še tesneje, zvezana, — bila sta malo ne vedno skupaj. To je bilo razgovora o nekdanjih lepših časih, od katerih so jima ostali sedaj le še spomini. Z novo občinsko in okrožno gospodo se nista mogla nič kaj posebno sprijazniti, a če sta se katerikrat sešla s kakovim starim prijateljem, to je; bilo mnogo in mnogo prerokovanja. Ne more biti dolgo tako, so govorili, ta vražji Madjar ima vedno več pravice v deželi, značaji so izginili in narod ne hode mogel dolgo nositi težkega jarma davkov in drugih bremen. Prav nam bodi, zakaj smo se pa dali Madjarom v roké!
Lepo je bilo gledati starca, kako sta korakala po murvovem drevoredu — tudi napravi krajine. Jeden je bil visok, drugi nizek in plečat, ali dasi ju je že precej zalezovala starost, vendar nista mogla zatajiti nekdanjih vojakov. Držanje bilo jima je ravno, hod pravilen, odmerjen, le to ju je malo prečilo, ker jima ni ob strani zvenketala sabljica. Vsakih pet korakov sta postala in tu se je živo dokazovalo, mahalo z rokami in govorilo glasno, pol hrvatski, pol nemški. Ko je bilo sprehoda dovelj, sela sta na klop in zopet so bili Madjari na redu. Vitez Oroslanski je le obžaloval, da se ni ono strelivo, katero jim je on vzel, preje razletelo, bilo bi nekoliko Madjarov manje, pa če bi se on še vedno zval Sime Kezmanović, a ne vitez Oroslanski. Ko bi se tako dosti narazgovorila, tedaj sta šla zopet proti domu, zdaj k vitezu, zdaj k Mikcu, kateri se je zaradi prijatelja naselil prav blizu viteževe hiše. Stara gospodičina Rezika, katera je pa že leto pred tem izgubila zadnji zob, napravila jima je malico, drugikrat večerjo, vrgla sta nekolikokrat karte, potem se zopet razgovarjala, dokler je bil čas k počitku. Tako je bilo dan na dan.
Nekega jesenskega dne odpotila sta se prijatelja k najbližnjemu znancu, kateri je živel dobre pol ure od naše vasi. Pala je marsikatera pametna, izpil se mnogi kozarček in zagrnil se je svet že davna v mrak (kaj ne bi, jesenski dnevi so kratki, posebno pa v veselem društvu), ko sta se prijatelja vrnila proti domu. Hitela nista, kajti, bil jima je odmerjen korak, pa če bi tudi gorelo. Postala sta tudi, kakor po navadi vsakih pet korakov, a šlo se je pa tudi težko, ker je bila pot zaradi dežja jako polzka. Mikec je baš pripovedoval, kako bi bilo najbolje, če bi človek vse Madjare nabasal v top in jih spustil v zrak, ko mu je po nesreči spodletelo in smuknil je, kar ga je bilo v blato, katerega je bilo precej v širokem jarku.
»O joj, bratec, kaj ti je spodletelo?« vskliknil je vitez Oroslanski. »Čakaj, čakaj, jaz ti precej pomagam.«
Vendar nesreča ali slučaj (a tudi gosta megla je bila) je hotel, da je tudi vitezu spodletelo in ! padel je tudi on, kakor je bil dolg in širok v jarek. Sreča, da sta bila že v vasi. Mikec, kateri je bil manji, pomogel si je preje in skobacal je brez prijateljeve pomoči srečno iz blata. Ali z vitezom ni bila tako lahka. Vitez je bil težak, čvrst mož, a ležal je tako nerodno, da mu ni mogel niti Mikec, niti si je mogel sam pomagati. Trebalo je tuje pomoči!
Mikec odhiti k prvi hiši po luč in po kakega človeka, da vitezu pomaga. Hitro prineso mu luč, a zberó se tudi ljudje in srečno izvlečejo viteza iz blata. Ali evo neprilike. Ko je vitez zagazil v blato, da pomaga prijatelju, zagazil je tako čvrsto, da mu je ostala čižma, ko so ga potegnili venkaj, v blatu. Po mnogem trudu in lovenju okoli, posrečilo se je naposled zbranim ljudem, da so našli zgubljeni čevelj, da sta mogla naša junaka zopet nadaljevati svojo pot proti domu. Smejala sta se glasno celo pot, saj sta bila lepa, kar sta najbolje videla, ko sta stopila v viteževo hišo, kjer jima je gospodičina Rezika postregla z izbranimi izrazi in ju opozorila na vsako malenkost. Lepa je ta za takova gospoda, da se valjata kot pijanca po blatu. Vendar kaj sta ona hotela, menda ona vendar nista kriva, da je pot polzka? Pala bi tudi gospodičina Rezika, da je hodila ondi.
Stara prijatelja sta še marsikatero uganila in doživela, dokler ni moral jedne pomladi vitez v grob. Bolehal ni dolgo. Udarila ga je kap, vlekel se je še nekoliko dnij in po njem je bilo.
Lep sprevod je bil. Prisostvala mu je vsa vaška gospoda, a tudi ni bilo krajišnika, kateri ne bi počastil svojega nekdanjega dobrega kapetana. Mirko Mikec je tudi bil, ali je od prijateljeve smrti ves spremenjen. Sam pravi, da ne bode dolgo, pa kaj hoče tudi sam tu delati, dosadno mu je. Prijatelju postavil je lep kamenit spomenik, na katerem se vsakemu čitatelju z zlatimi črkami naznanja, da tu počiva junak, kateri si je zaslužil viteštvo v vojski proti Madjarom. Da, skoraj bi bil pozabil! Tudi pesniške vrstice krasé spomenik, izvestno jedine, katere je zložil gospod Mikec v svojem življenju. Ker so vredne, da se ohranijo (morda jih kdo porabi na svojem grobu), podam jih tu vam. Glasé se:
»Spi le spi, oj vitez, tihe sanja svoje,
Le zaspi, oj vitez, tihe sanje.«
Neki črnogledec je sicer ugovarjal tej kitici, češ, kako more vitez preje spati, nego zaspi, vendar kdo bi na take malenkosti gledal. Starček je z njimi mnogo povedal. Škoda, da ne bode več dolgo. Kdo zloži pesmico na njegovem spomenika — ne vem; če morda ne gospodičina Rezika, katera je po navadi zdrava in vesela in se še izvestno omoži, če pride kdo po njo, dasi ga nima več božjega zoba!
(Konec.)