Prijatelja (Ilustrirani glasnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelja.
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/35 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pariz je bil obkoljen, izstradan in je ležal v zadnjih dihih. Vrabci na strehah so se razredčili in ulice se izpraznile. Jedlo se je, kar se je moglo izslediti.

Tedaj se je vlekel nekega jasnega januarskega jutra čez zunanji bulevard, roke v hlačnih žepih svoje uniforme in s praznim želodcem, mož, gospod Morisot, urar po svojem poklicu in, če je bila priložnost za to, tudi ognjevit govornik. Naenkrat je stal pred enim izmed svojih kolegov, v katerem je spoznal svojega prijatelja, gospoda Suvage, s katerim se je bil seznanil ob vodi.

Vsako nedeljo pred izbruhom vojne je šel Morisot takoj po solnčnem vzhodu z bambusovo palico od doma. Vstopil je na vlak pri Argenteulu in se peljal v Colombes. Nato je dosegel peš otok Marante. Komaj je dospel na kraj svojih sanj, je pričel ribariti in ribaril do noči neprestano.

Vsako nedeljo je naletel tam na malega, debelega in veselega možička, gospoda Suvage, malega trgovca na cesti Gospe Lavretanske, ki je bil tudi strasten ribji lovec. Pogosto sta prebila po pol dneva drug poleg drugega, palico v roki in noge čez breg in tako sta se sprijaznila.

Ob gotovih dneh nista govorila ničesar. Nekaterekrati sta klepetala; toda razumela sta se tudi brez besed, ker sta imela isti okus in podobna mnenja.

Spomladi, zjutraj ob deseti uri, ko je pomlajeno solnce na mirni vodi v tisti mali oljnati tekočini, ki jo vsaka voda vleče seboj, sipalo svoje žarke in se je z dobrodejno gorkoto vprlo v hrbta obeh ribolovcev, je dejal Morisot tu pa tam: »O, kako prijetno je to!« in gospod Suvage je odgovoril: »Zame ni nič lepšega.«

V jeseni zvečer, ko se je nebo, krvavo- rdeče od žarkov zahajajočega solnca, zrcalilo v vodi s svojimi škrlatnimi oblaki, ko je reka postala rdeča, obzor gorel v plamenih, ki je oblil prijatelja z ognjeno rdečino in pozlatil drevesa, ki so s svojim velim listjem že trepetala pred smrtjo, tedaj je pogledal gospod Suvage z nasmehom Morisota in dejal: »Kako krasen prizor!« In Morisot je odgovoril, ne da bi izpustil vado iz oči: »To je pač lepše kot na bulevardu, kaj?«

Kakor hitro sta se to pot zopet spoznala, sta si krepko stisnila roki, začudena, da se v tako izpremenjenih razmerah zopet vidita. Gospod Suvage je zavzdihnil in dejal: »Tako je v vojnih časih!« Morisot enako: »Ah, kakšni časi so sedaj. Danes imamo prvi lepi dan v tem letu.«

V resnici, nebo je bilo temno-modro in je sijalo v jasnem blesku.

Šla sta zamišljena drug poleg drugega. Morisot je začel zopet: »In najin ribji lov? Nič? Kaki lepi spomini!«

»Kdaj se bova zopet vrnila tja?« je vprašal gospod Suvage.

Stopila sta v malo kavarno in izpila absint; nato sta šla po trotovarju dalje.

Naenkrat se je Morisot ustavil: »Izpijva še enega, kaj?« Suvage je pritrdil. In stopila sta v bližnjo gostilno.

Bila sta popolnoma omamljena in izgubljena, ko sta stopila na cesto. Zrak je bil mil. Božajoči dih je obkrožal njegov obraz.

Gospod Suvage, katerega je zrak popolnoma opijanil, se je ustavil:

»Ko bi šla sedaj tja?«

»Kam?«

»No, ribarit!«

»Toda kam?«

»Razumljivo, da na najin otok. Francoske prednje straže stoje pri Colombes. Jaz poznam obersta Damoulina, ki naju bo gotovo pustil skozi.«

Morisot je trepetal zadovoljstva: »Dobro,« je dejal, »grem.« Nato sta se razšla, da prineseta priprave.

Uro pozneje sta že marširala po veliki cesti. Prišla sta do kmečke hiše, v kateri je stanoval oberst. Smehljal se je njuni prošnji in jima izpolnil željo. Kmalu sta šla dalje, preskrbljena s potrebnim papirjem.

Kmalu sta zadela ob prednje straže, prekoračila zapuščen Colombes in se nahajala na robu malih vinskih goric, raztezajočih se do Seine. Bilo je okrog enajste ure.

Vas Argenteuil, ki jima je stala nasproti, je bila kot izumrla. Višine pri Orgemout in Sauois so obvladale celo pokrajine. Velika ravnina, raztezajoča se do Nanterre, je bila pusta, z golimi črešnjami in rjavo zemljo.

Gospod Suvage je pokazal s prstom na vrhunec in zamrmral: »Sovražnik je tam zgoraj!« In nek nemir se ju je polastil v tej zapuščeni pokrajini.

»Sovražniki!« Še nikdar nista videla nobenega, čeravno ležijo že mesece krog Pariza, uničujoči Francijo, ropajoči, moreči, nevidni in v premoči. In nek praznoveren strah se je združil s sovraštvom, ki sta ga gojila proti temu nepoznanemu in zmagovitemu narodu.

Morisot je zatrepetal:

»Kaj napraviva, če naletiva na katerega?«

Gospod Suvage pa je odgovoril z onim pristnim pariškim načinom zasramovanja, ki se kaže v kljubovanju proti vsemu:

»Ponudila jim bova pečeno ribo.« Toda boječa radi velike tihote, se vendar nista upala na ravnino.

Končno se je odločil Suvage kratko: »Naprej, marš, toda previdno!« In plezala sta doli in se skrivala za kole v vinogradih, nemirno sta se ozirala okrog in poslušala ...

Še ozek pas neobdelane zemlje je bilo treba prekoračiti, da bi dosegla breg reke. Tekla sta in kakor hitro sta dosegla reko, sta se skrila v mokro, visoko travo.

Morisot je pritisnil lice na zemljo, da bi slišal, če ni čuti kje v bližini korakov. Nič ni slišal. Bila sta sama, prav sama.

Pomirila sta se in pričela ribariti. Nasproti ležeči zapuščeni otok Maraute ju je zakrival proti nasprotnemu bregu. Mala restavracija je bila zaprta in zdelo se je, kot da je že leta in leta zapuščena.

Suvage je ujel prvo ribo. Morisot je ujel drugo in vsak trenutek sta potegnila trnke iz vode, z malo, srebrno, zvijajočo se živalico na vadi. Čudovito dober lovski dan.

Ribe sta devala v mrežo, ki jima je ležala pri nogah. In veliko veselje ju je navdalo. Veselje, navdajajoče človeka, ki zopet lahko vživa to ali ono stvar, ki jo je moral pogrešati dalje časa.

Solnce jima je gorko sijalo v pleča; nista slišala ničesar, mislila na nič več, ves svet jima je bil zadnja briga; ribarila sta.

Toda naenkrat nastane zamolklo gromenje, kot bi prihajalo iz dna zemlje in stresalo tla. Topovi so pričeli peti. Morisot je dvignil glavo in zagledal zadaj na drugem bregu v daljavi na levi roki obris Mont Balerien-a, ki je nosil na vrhuncu po fantovsko belo perje, smodnikov dim, ki ga je ravno izbruhnil.

In takoj je privel oblak dima od vrhunca trdnjav; v naslednjem trenutku je zadonel nov strel.

Nato so sledili drugi in od trenutka do trenutka so dihale višine svojo smrtno sapo, Mont Balerien je bruhal bel dim, ki se je dvignil pod nebo in se strnil v oblak.

Suvage je skomignil z rameni: »Slišiš? Začenjajo«, je dejal.

Morisot, ki je gledal, kako se vada na njegovem traku potaplja v vodo, je bil naenkrat z jezo mirnega človeka razkačen proti divjakom, ki se bojujejo na tak način, in je mrmral: »Blazen mora biti, ki tako mori, kot ti tu.«

»To je hujše kot divje zveri,« je odgovoril Suvage.

In Morisot, ki je ravno ujel belico, je razkladal: »In pravijo, da ho to trajalo tako dolgo, dokler ne bo prišlo ljudstvo do vlade.«

»Republika ne bi bila napovedala vojne,« je dejal Suvage.

Morisot ga je prekinil: »Kralji imajo boje na zunaj; republika pa jih bojuje na znotraj.«

Mont Balerien pa je grmel neprestano, krogle so razdirale francoske hiše, uničevale priprave, morile, delale konec mnogim sanjam, veselim pričakovanjem, marsikateri upajoči sreči, napravile brezmejno bolest mnogemu otroškemu, dekletovemu ali materinemu srcu.

»To je življenje,« je dejal Suvage.

»Reci raje, to je smrt,« je odgovoril smeje Morisot.

Naenkrat sta planila prestrašena kvišku, zakaj začula sta za hrbtom korake in ko sta se ozrla, sta zagledala štiri može, ki so stali za njima, štirje veliki, bradati, oboroženi možje, oblečeni kot služabniki v livreju. Na glavi so imeli potlačene kape.

Oba trnka sta zletela iz njunih rok in poskušala sta, da bi zbežala ob reki.

V par trenutkih sta bila ujeta, zvezana, vržena v čoln in odpeljana na otok.

In zadaj za hišo, ki sta menila, da je prazna, sta zagledala kakih dvajset vojakov.

Močan mož, ki je sedel na stolu in kadil veliko porcelanasto pipo, ju je vprašal v gladki francoščini: »No, gospoda, ali sta imela dober lov?«

Nato je položil nek vojak poleg oficirja mrežo z ribami na tla, ki jo je bil previdno vzel s seboj. Oficir se je smejal: »Glej, glej, ni šlo ravno slabo. Toda zdaj gre za nekaj drugega: Poslušajta me in ne tajita.

Vidva sta v mojih očeh vohuna. Jaz sem vaju ujel in vaju dam ustreliti. Delala sta se, kot da ribarita, da bi odvrnila pozornost. Padla sta v moje roke, tem slabše za vaju; v vojni je pač tako.

Toda, da sta mogla skozi prednje straže, vesta gotovo klic, da bosta mogla nazaj. Izdajta mi besedo in imel bom z vama usmiljenje.«

Prijatelja, ki sta stala pobledela drug poleg drugega, sta zganila roke z lahkim nervoznim trepetanjem in molčala.

Oficir je začel znova: »Nihče ne bo tega izvedel. Mirno se bosta lahko vrnila. Skrivnost bo z vama pokopana. Če se pa obotavljata, je to vajina smrt, in sicer na mestu. Izberita tedaj!«

Kot okamenela se nista zganila, ne odprla ust.

Oficir je stegnil roko in pokazal na reko ter dejal popolnoma mirno: »Pomislita na to, da bosta v petih minutah ležala tam notri!«

Ujetnika sta stala nepremakljivo in molče. Sovražnik je oddal povelja v svojem jeziku. Nato je prestavil svoj stol na drugo mesto, da ne bi bil preblizu ujetnikov, in dvanajst mož se je postavilo na dvajset korakov s puškami.

Oficir je začel znova: »Še eno minuto odloga, niti dve sekundi več.«

Nato se je naenkrat dvignil, približal se je Francozoma, prijel Morisota pod roko, potegnil ga na stran in mu dejal polglasno, zaupno: »Hitro, besedo! Vaš tovariš ne bo izvedel tega. Napravil se bom tako, kot da sem se omehčal.«

Morisot ni odgovoril ničesar.

Oficir je potegnil nato Suvageja na stran in mu stavil isto vprašanje.

Suvage ni odgovoril ničesar.

Bila sta zopet drug poleg drugega.

Oficir je pričel poveljevati. Vojaki so dvignili puške.

Tu je padel Morisotov pogled slučajno na mrežo z ribami, ki je ležala nekaj korakov oddaljena v travi.

Solnčni žarki so trepetali na kupu rib, ki so se še gibale. Prijelo ga je nekaj ... Kljub svojemu pogumu so se mu napolnile oči s solzami.

Zajecljal je: »Z Bogom, Suvage!«

»Z Bogom, Morisot!« je dejal Suvage.

Stisnila sta si roki, trepetajoča od nog do glave od nečesa neznanega ...

»Ogenj!« je zagrmel oficir.

Dvanajst strelov je udarilo obenem.

Suvage je padel kot hlod na obraz. Morisot, ki je bil večji, se je opotekel in padel čez svojega tovariša, z obrazom proti nebu in curek krvi je lil iz na prsih prestreljene obleke.

Oficir je dal nova povelja.

Njegovi ljudje so se razkropili, nato so se vrnili z vrvmi in kamni, ki so jih mrtvecema privezali na noge in ju odnesli na breg.

Mont Balerien ni prenehal grmeti in je bil ves obdan od oblakov dima. Dva vojaka sta prijela Morisota za glavo in noge, dva druga sta popadla istotako Suvageja. Zamahnili so parkrat njuna telesa in ju zagnali daleč; napravila sta polkrog v zraku in se potopila v reko pokončno, ker so kamni potegnili noge naprej.

Voda je brizgnila kvišku, zašumela, zatrepetala, nato se je umirila.

Nekaj krvi se je pokazalo na vodi.

Oficir, ki je ohranil skozi in skozi svojo mirnost, je dejal polglasno: »Sedaj pride vrsta na ribe.«

Nato se je vrnil k hiši.

Naenkrat je zapazil mrežo z ribami v travi. Pobral jo je, potehtal, smehljal in zaklical enega izmed moštva.

Vojak z belim predpasnikom je prihitel. Oficir mu je vrgel mrežo z ribami obeh ustreljenih in zapovedal: »Pripravi mi te male živalice, dokler so žive. To bo izvrstno kosilo.«

In kadil je mirno svojo pipo dalje in se igral z valčki od dima pred seboj.