Pri treh kronah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri treh kronah.
Anonimno
Izdano: Domoljub 18. julij 1889 (2/14), 122—126
Viri: dLib 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ni davno, kar so na Dunaju podrli znamenito staro hišo, v kateri je bila starodavna gostilnica 'pri treh kronah'. Predno se hiša spremeni v prah, vredno je, da se omeni dogodbica, ki se je o času Dunajskega kongresa ali shoda tukaj dogodila, ko sta med drugimi pri našem cesarju Francu I. bivala tudi ruski car Aleksander I. in pruski kralj Friderik Viljem III. - V prostih urah so ti vladarji radi zahajali na sprehod, da so spoznavali vesele in prijetne Dunajčane in njih šege ter navade; večkrat so se tudi preoblekli v navadno obleko, da jih ljudje mso poznali in da so sami toliko manj moteni lahko prišli med množico.

Nekega dne reče ruski car našemu vladarju: »Veliko prijetnih prizorov sem že videl med priprostim ljudstvom; nekaj pa še nisem videl, o čemur sem doma že večkrat slišal.«

»In kaj bi to bilo?« vpraša ga cesar Franc.

»O dunajskih prodajalkah sadja slišal sem že veliko pripovedovati, kako zgovorne in bistroumne so, da jim ni moč priti do konca. Rad bi se tudi o tem prepričal; kje bi se to pač najložje zgodilo?«

»Aha,« pravi cesar avstrijski, »vi bi radi spoznali Dunajske klepetulje na trgu za sadje. No, o tem prepričati se ni težko, toda nekaj vam moram povedati: Vi bi znali pri tej poskušnji take dobiti pod nos, da bi Vas žalile, zatorej rajše to pustimo.«

»Ne, ne, moj dragi! tega ne opustim, saj to ravno mene veseli, da se mi človek pokaže popolnoma kakoršen je v svojih navadah in po svojem značaju; to vrsto žensk jaz moram poznati,« pravi ruski vladar odločno.

»No, če hočete to imeti na vsaki način, se Vam jaz vdam. Da spoznate to vrsto ljudi, Vam ni treba daleč hoditi, saj najbolj znana izmed njih prodaja blizo tukaj pred dvornimi vrati; to je 'Možančgarjeva Katica', nje jabolka, posebno 'možančgarji', so izvrstni, a jezik njen, pravijo, je tako dolg, da mu ne pride do konca nihče.«

»To je izvrstno,« vsklikne Aleksander; »samo kako začeti, da bo babela začela govoriti.«

»O to ni nič težavnega,« pravi cesar Franc. »Ako se hočete prepričati, kako jej teče jeziček, pojdite, Veličanstvo, tje, vprašajte jo, po čem da prodaja 'možančgarje' in ponudite ji polovico ali tretjino denarja manj, kakor bo ona zahtevala, s tem jo precej spravite v ogenj.«

»Dobro,« pravi ruski car; »precej bom to poposkusil, saj zdaj je ravno prišel čas, ko grem vsaki dan na sprehod.«

Vladarji so se ločili. Franc I. se je vrnil v svoje sobane; ruski car pa se obleče v navadno, priprosto obleko, v dolgo popotno suknjo ter odide skozi dvorna vrata na trg; kdor ga ni poznal, rekel bi bil soditi po njegovi krepki postavi, to je kak vpokojen vojak-stotnik. Kmalu pride do prodajalnice, kjer je sedela Možančgarjeva Katica obdana od vseh strani z lepimi jabelki.

»Žena, kako kaj prodajate, kako?« začne car pogovor s prodajalko. »No tako, tako,« pravi Katica; »vse bi še bilo, ko bi ti-le tuji gospodje v cesarskem dvoru vsega tako ne podražili.«

»No,« pravi Aleksander, »zahvalite Boga, da imate tako imenitne tujce v mestu, saj kolikor več je takih tukaj, toliko ložje prodajate svojo robo in toliko več denarja pride med ljudi.«

»To že,« pravi Katica, »vendar tudi blago se tako podraži, da ga človeku tudi za lep denar ni mogoče dobiti; povem vam naravnost, da sedaj jaz v svojo škodo prodajam, le da ljudi za-se pridržim za prihodnje boljše čase; zato me tudi vsi poznajo in vedo, da se sadje pri meni dobi najbolj poceni.«

»No, potom bova pa tudi midva lahko napravila kupčijo, ako se pri vas dobi sadje najbolj poceni. — Koliko bi pa jaz vam dal za to-le posodo 'možančgarjev?'» vpraša Aleksander.

»Ej, kaj bote dali? Petdeset krajcarjev, pa jih imate!« reče prodajalka.

»O to je pa strašno drago; dvajset krajcarjev dam, pa tudi ne vinarja več, ako hočete; vi pravite, da je pri vas sadje najbolj poceni, jaz pa menim, da je ni med vsemi prodajalke, ki bi tako drago držala svoje blago, kakor vi. Torej dvajset krajcarjev, ako hočete!«

Sedaj je bilo dosti. Kakor povodenj vsule so se na neznanega kupovalca psovke vsakovrstne, s pestmi mu grozi, da naj se spravi od nje proč, da ni zato tukaj, da bi se kdo iz nje norčeval itd. itd. Ne vem, kakošen bi bil konec, ko bi ne bil med tem prišel neki gospod, ki je slišal silno vpitje razjezene Možančgarjeve Katice. Ko pogleda tujca, na katerega se vsiplje toča zabavljic, spozna ruskega carja in ves prestrašen zgrabi ženo za roke rekoč: »Za božjo voljo, Katica, kaj delate; ali ne poznate, da je ta gospod ruski car Aleksander; nehajte vendar s svojo jezo in nikar sami sebe ne onesrečite.«

»Kaj?« zakriči razjarjena Katica, misleč, da se tudi ta gospod ž njo norčuje, »kaj, cesar bo ta, ki se toliko boji za par grošev; verjemi ti, jaz ne morem. Lep cesar to! He, soseda« — obrne se k sosedni prodajalki — »prinesi, prinesi sem svoj lonec in posadi ga mu na glavo, da bo ta cesar tudi krono imel na glavi; potem ga bomo saj poznali. Ha, ha!«

Tedaj se car Aleksander ni mogel več vzdržati, na glas se zasmeja in prav vesel odide, ko se je popolno prepričal, da ni bilo obrekovanje, kar se mu je pripovedovalo o Možančgarjevi Katici.

Ko nadaljuje svojo pot, primeri se mu zopet nekaj posebnega. Komaj jo namreč zavije okrog vogla, precej zagleda čvrstega ruskega vojaka v paradi. Videlo se je, da je vojak tujec, ker se je tako zvedavo oziral okrog sebe, kakor bi prav ne vedel, kje da je.

Aleksander car se mu približa, rekoč: »Kakor vidim, vi nekaj iščete.« Mladi vojak se začudi, ko ga na Dunaju nekdo pozdravi v domačem ruskem jeziku; precej je spoznal, da mora ta gospod biti kak ruski častnik. Spoštljivo ga pozdravi ter mu reče: »Prosim, ali bi bili tako prijazni, da bi mi pokazali, kje da je cesarski dvor, kjer sedaj stanuje ruski vladar Aleksander? Grof Neselrode, ruski kancler, mi je naročil, naj mu nemudoma osebno izročim nekaj važnih pisem.«

»Sedaj carja ni doma,« pravi Aleksander, vesel, da ga mladi vojak ne pozna, »ni še četrt ure, kar je šel iz doma po mestu na sprehod; kake dve uri se vselej sprehaja, torej stopite z menoj nekoliko na sprehod, potem Vam pokažem pot v cesarski dvor.« — Dolgo časa hodita po trgu, se raznovrstno pogovarjata. Naenkrat se oblastno obrne Aleksander k vojaku rekoč: »Sedaj mi dajte svoja pisma, ker sem jaz car ruski in tudi vaš gospodar!«

»Vi ste naš vladar,« vsklikne častnik, »ha, ha, ta je lepa. Kaj pa hočete z menoj? Jaz vam pisem ne izročim.« 

»Ne bojte se in popolnoma se name zanesite: Jaz sem Aleksander I., car ruski!«

»Dragi gospod, z isto pravico smem tudi jaz reči: Jaz sem cesar kineški.«

»Lahko to rečete in zakaj bi tudi ne mogli biti kineški cesar?«

Med tem jima pride neki gospod nasproti; Aleksander Stopi precej k njemu, prijazno se pozdravita, bil je pruski kralj Friderik Viljem III., ki je tudi v navadni obleki hodil po mestnih ulicah.

»Gospod častnik, ta gospod je pruski kralj Friderik Viljem III.«

»Ha, ha,« pravi častnik, ki ima vse za veselo šalo, »to je vedno lepše. Sedaj smo že trije vladarji tukaj. Eden je ruski car, drugi je pruski kralj, tretji je kineški vladar. — Za Boga, to se ne zgodi vsaki dan, da bi se trije vladarji srečali peš na mestni ulici. Vesta, gospoda, da bo naša šala dobila svojo krono, pojdimo v to-le gostilnico, da pri čaši dobrega vina potrdimo zvezo treh toliko močnih vladarjev.« Car ruski in kralj pruski sta se prav od srca smejala priprostemu govorjenju ter res gresta ž njim v bližnjo gostilnico, kateri so rekli: 'Pri treh kronah'. — Tu trčijo na zdravje imenitni gostje in car pravi: »Škoda, da ni blizo kanonov, ki bi naznanjali, da si sedaj trije vladarji nazdravljajo 'pri treh kronah'.« »Oj temu lahko odpomoremo,« pravi častnik, potegne pištolo izza pasa ter vstreli skozi okno. (Še mnogo let potem so tujcem to okno kazali domačini.) Strel je spravil hišo v nered in zato gostje vstanejo; ko hočeta vladarja plačati vino, jima častnik tega ne dovoli ter sam plača, češ kineški cesar ima največ denarja!

Prav iz srca sta se smejala vladarja, ko so šli iz gostilne proti cesarskemu dvoru ter se še vedno prijazno razgovarjala s častnikom. Toda kolikor bolj se bližajo dvoru, toliko več ljudi spoštljivo pozdravlja gospode. Častniku je jelo vroče prihajati, mislil si je, kaj pa, ko bilo vse to res? Kmalu zagleda pred seboj generalnega guvernerja iz Odese, pod katerim je on nekdaj služil; zeló se prestraši, ko ta stopi pred njegovega spremljevalca, se globoko prikloni ter ga nagovori z besedo: »Vaše Veličanstvo svetli car.«

»Milost, mogočni gospodar,« pravi častnik ves preplašen, ko se prepriča, da je s svojim carjem vganjal take burke.

»No, ali mi bote sedaj izročili svoja pisma?« reče car in s prijaznim smehljanjem odslovi prestrašenega častnika.

Še tisti večer je dobil častnik povabilo na cesarjevo večerjo, češ kakor je rekel car, da mu povrne, kar je zanj plačal v gostilnici 'pri treh kronah'. — Ta dogodek ni škodoval mlademu častniku, bil je pozneje eden prvih generalov ruske armade. Pri večerji je car Aleksander vesel pripovedoval, kaj je čez dan doživel s svojim častuikom in pa pri prodajalki sadja. »Kar je res, je res,« sklenil je car svojo pripoved: »Možančgarjeva Katica je res posebna ženska.«