Pri pokopu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pri pokopu.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/31 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vračal sem se s patrulje; bataljona ni bilo več na bojišču, odkoder sem odšel. Prazen in kakor izumrl je bil gozd, kjer je dan prej, ko sem odšel na patruljo, še divjal tako krvav boj; ostanki obleke, razbite puške, patrone, tornistre in prazne škatlice mesnih konzerv so ležale naokoli po razrvani zemlji; sveži grobovi so se dvigali v neredu naokoli; kjer je kdo padel, je bil v naglici pokopan.

Šli smo do sovražnega strelnega jarka, pogledali, kako so imeli urejenega in kaj so pozabili vzeti pred svojim odhodom s seboj. Ko smo tako tavali in iskali po jarku, smo začuli razgovor. Vzradoščeni smo pohiteli v smer, odkoder so prihajali glasovi, zakaj izvedeti smo morali, kam so se napotile čete, ki so se včeraj tu bojevale; na slepo iti po tem gozdu ni bilo ravno posebno mikavno. Veselje je bilo tem večje, ko smo spoznali dva sanitejca od naše stotnije; zbežalo pa je veselje, ko smo videli, kaj delata. Kopala sta grob.

Pod košatim hirastom sta kopala, za hrbtom so ležali trije, za katere sta kopala. Skoro vzporedno s strelnim jarkom, kakih petdeset korakov pred njim, je ležalo deloma že strohnelo orjaško steblo, na eni strani sta ležala dva naša, na drugi en sovražni vojak.

Dasi sem videl že toliko mrtvih in toliko pokopov, se vendar nisem mogel privaditi, da bi bil miren pri takih pogledih in slučajih. Tožno mi je postalo vselej pri srcu, dotični dan me ni videl nihče, da bi se najslanejši šali nasmejal.

Sedel sem na strohnelo steblo in podprl glavo, drugi so obsuli sanitejca z vprašanji. Pogledal sem na padle: na eni strani, tik ob steblu, naša dva; gotovo sta iskala zavetja pred kroglami za tem steblom, ki so ga pa krogle vrtale ko gobo; stisnjena sta na kup, vsa zverižena, pozna se na zemlji, kako sta kopala v smrtnem boju z nogami in stegala roke in oprijemala, kar jima je prišlo pod nje, in se hotela obdržati — z rokami obdržati pri življenju; zlasti eden — tisti drugi, ki ni našega polka, — je moral prestati težak smrtni boj, vsa poteptana in razrvana in okrvavljena je zemlja okoli njega. Na drugi strani: orjaški fant, človek bi mislil v temi, da leži tu posekan hrast, na hrbtu leži, odprtih ust in oči; ko da bi odprtih oči spal, je videti, o smrtnem boju ni sledu, na obrazu tudi ni videti sledu bolečin, miren, skoraj malo blažen izraz leži na obražu. In ta pogled! ... Kaj hoče s tem pogledom, kam gleda tako napeto, kako da ni sledu bolečin na obrazu? ... Kaj ni bil človek, ki je ljubil življenje ko ta dva? Kaj se mu ni stisnilo srce v bridkosti, ko je začutil svinec v svojem telesu in vedel, da se mora posloviti od sveta? Pa izgleda tako, kakor da mu ni bilo slovo od življenja kar nič težko, še več, tako izgleda, kakor da nekaj vidi, kakor da se mu je v tistem hipu, ko je začutil smrt, prikazalo nekaj silnega in veličastnega, ga tako prevzelo, da je pozabil na smrt, zastrmel v prikazen in se ji hotel nasmehniti. V tistem hipu, ko se je hotel nasmehniti, je pa izdihnil — in na obrazu; je ostal izraz, kakor ga je imel tisti hip, in v očeh je ostalo strmenje in rahlo pričakovanje ...

To je pa res čudno, da se mu ne pozna ni najmanjši sled smrtnega boja. Tudi tista trojica, ki smo jo^pokopali pred tremi dnevi, je bila taka ko ta, samo oči so imeli zaprte, O smrtnem boju pa ni bilo sledu. Častniki so se čudili, potem so pa le uganili vzrok. Stvar je čisto enostavna: naše krogle so — kar se smrti tiče — veliko bolj človeške ko sovražne; večji kaliber imajo in izvrše svojo nalogo natančno in dosledno in hipno, če zadenejo v živo; zadeti umrejo takoj in brez muk — če je strel smrten seveda, na primer v glavo ali srce ali trebuh — niti zavedajo se ne dobro, da so zadeti, že plava duša pod nebo, izraz pa, ki so ga imeli v hipu, ko so bili zadeti, nima ni časa ni ne čuti potrebe, da bi se nabral v bolestne gube in poteze. Sovražne krogle imajo manjši kaliber, zadene te smrtno, ali ne s tako silo in odločnostjo ko naše, pa se mučiš in zvijaš v bolečinah; ker že ni drugače, bi rad umrl, samo da se prej rešiš bolečin.

Tako je tudi s teboj, ti orjaški fant! Navalil si sem doli, morda si ubil ta dva, morda sta ubila ta dva tebe, nisi pomislil na smrt, izvoljenka ti je plavala pred očmi, pa si se ji hotel nasmehniti, in preden si se ji nasmehnil, si izdihnil. Lahka smrt tebi, orjaški fant, izvoljenka bo izplakala gotovo mero solz, potem jih bo znala dušiti — ali poglej ta dva brkata moža, ki si ju najbrž ti ubil. Kopa otrok je doma, pri mislih nanje jim je vstajala skrb v očeh. Ubil si ju, kaj bo doma mala deca brez očeta? Lahko tvoji izvoljenki, težko osameli in osiroteli deci. Lahko je gledati tebi v neizpremenjeno lice, a težko je zreti v ta lica, ki so s tako težavo in toliko nerešeno skrbjo pobledela ...

Ne kako je bilo, da me ni pretresala groza, ko sem zrl v njegov obraz; pogleda nisem obrnil od njega, tako nič sledu o smrti ni bilo na njem.

»Pa jih vendar ne bosta zakopala v skupen grob?« je vprašal eden moje patrulje.

»Kakopa, tri grobove bova kopala, dva metra globoko, meter široko vsak grob! Pa za vsak grob bova posekala velikanski hrast in iztesala križ! Saj nimava drugega dela! Samo te tri morava midva pokopati! Pri stotniji, ki je v boju in ima gotovo že precej ranjencev, naju tudi ne potrebujejo!«je rekel eden sanitejcev.

»Kakor da nismo po smrti vsi enaki! S tistim trenutkom ko so se medsebojno pobili, so nehali biti sovražniki!« je pristavil drugi.

»Ali sta jim odvzela imena?«

»Nimajo jih več, jih je že nekdo pobral!«

»Potem pa ne bosta znala napisati na grob, kdo tu počiva!«

»To se v knjigah in raznih zapovedih vse lepo bere in je prav lepo povedano! Pa naj določijo pri vsaki stotniji najmanj deset mož, ki ne bodo nič drugega, prav nič drugega ko samo grobokopi, in najmanj dva tesarja, ki ne bosta imela drugega dela ko tesanje križev.«

»Nekako pa se vseeno mora določiti, v katerem grobu kdo leži! Kaj pa, če bi domači hoteli vedeti za grob in morda celo prepeljati truplo domov?« 

»Teh že ne bo nihče prepeljaval in nihče romal na njih grob!«

»Morda teh ne, pa druge!«

»Mili Bog, deseti grob kopljeva danes, petintridesetega, šestintridesetega in sedemintridesetega bova položila vanj! Vse naj storiva sama! Ali mislite, da bi bila pri tretjem grobu in desetem mrtvecu, če bi na vsak grob postavila križ z napisom? Ko se pa vrneva k stotniji, bo pa tudi zmerjanje, kje se klativa, kadar je toliko ranjencev! Vse naj opravi saniteta, kričijo vsi, ki nosijo puške, in nas gledajo postrani! O, kadar nas pa kdo ne more več postrani gledati, smo pa dobri!«

»No, veš, zavidanja vreden ravno ni tvoj posel, mrtve pokopavati!« je rekel nekdo.

»Pa kje naj vzameva imena tistih, ki jih pokopljeva, če so jih že drugi pobrali? Na primer pri teh treh: sovražnik nima ni črke pri sebi, tisti od našega polka ima kopo dopisnic — ali moreva vedeti, da so njegove? Ta-le tu ima kopo pisem, jaz niti ne razumem jezika, v katerem so pisana! Pa si pomagaj!«

Stopil sem bliže in pobral eno pismo izmed mnogih, ki so ležala raztresena in vsa okrvaljena okoli mrtveca, ki ni bil od našega polka.

Presunilo me je v dno srca, ko sem preletel naslov.

Bilo je slovensko pisano.

»Ljubi moj mož ...«

Roka se mi je tresla, na to nisem bil pripravljen. Čul sem včeraj, da so govorili ljudje, ki so se tu bojevali mešano z nami, furlansko narečje, da bi eden zinil slovensko besedico, nisem slišal. Tudi drugi so rekli, da so sami Furlani.

Ta je bil pa Slovenec, nekje z Goriške.

Sedel sem zopet na steblo in preletel z očmi pismo.

Oj ti, žena, polna globoke ljubezni, ki zveni iz preprostih besed, ki pišeš o deci in vinogradu, o deci in njivi, o deci in o gospodarstvu in živini, in zopet o deci, o deci, o deci, ne daj Bog, da bi se moral kdaj srečati s teboj in ti priznati, da sem bral tvoje pismo, in kako je prišlo do tega, da sem ga bral. Tolaži te Bog, ki živiš v strahu in trepetu, v molitvi in silnem upanju ... Tolaži te Bog! Čim pozneje zveš, tem dalj časa bo trajalo silno upanje ... Ne, ne pogledam še enkrat na naslov, ker bi se mi proti volji vtisnil v spomin ... Nočem, da bi ti ravno jaz moral naznaniti prebridko vest ... Naj jo zveš uradno, suhoparno in kratko ... Če bi ti jaz sporočil, bi ti bilo še težje, ker ne bi našel pravih besed sočutja in ne bi povedal tistega, kar bi hotel povedati.

»Kaj razumete?« me je vprašal eden.

»O, razumem!« »Le kak jezik je? Laško ni, hrvaško ni, nemško tudi ne bo! Češko ali poljsko!«

»Ni eno, ni drugo!«

»Pa vseeno razumete? Koliko jezikov pa znate?«

»Slovensko je!«

Spogledali so se, ali v mene niso več silili.

Strmel sem v te črke, ki so mi zaplesale kot vrtinec pred očmi. Čisto blizu je ležala karta od mrtveca našega polka. Preletel sem jo z očmi. Tast mu je pisal, o gospodarstvu in vinogradu mu je pisal, upa, daje še zmeraj zdrav in da se še vidijo, pozdravlja ga prav iskreno, tudi sosedje in sorodniki ga iskreno pozdravljajo, tudi žena ga pozdravlja, ki je zdrava in, otroci, ki so zdravi. Še druge karte sem pogledal — vse pisane z isto roko, trdo in okorno moško roko.

O ti žena iz Goriške, ki si dvignila pri pisanju sedemletno hčerko v naročje, ji držala in vodila desnico, ki je napisala na koncu pisma, da moli vsak večer za atekovo zdravje, da je pridna in že velika in zna že pisati in mu piše in ga težko čaka — ti žena, kaj bi dal, da sem se mogel ogniti tega mesta in ne čitati tvojega pisma, ki mi tako teži srce ...

»Ali tisti nima nič pisanega ?« sem vprašal in pokazal na mrtveca onostran stebla.

»Nima!«

Pogledal sem ga znova, prav nič se nisem več čudil, da ni sledu smrtnega boja na njegovem obrazu.

»Vidiš, taka je vojna! Če bi bili vsi ljudje tako mehki in rahločutni ko ti, bi nihče ne pokopal mrliče v! Tudi meni ni bilo v začetku prijetno delo! Pa se človek vsega privadi!« je govoril sanitejec.

»Ti trije so se pa najbrž sami med seboj pobili!«

»Kaj hočeš, vojna!«

»Samo en strohnel panj jih je ločil, pa je bilo vendar ko prepad med njimi!«

»Sedaj pa je prepad premoščen! Misliš, da so čutili kaj sovraštva, ko so se zavedli, da morajo umreti? Prav gotovo ne!«

»Jaz mislim, da bi si še medsebojno pomogli, da so bili samo ranjeni!«

»Je že tako v današnjih časih! Medsebojno so se pobili, sedaj bodo pa počivali v skupnem grobu! Po smrti ni več sovraštva, ni več nasprotstva in needinosti!«

Sanitejca sta odložila lopati in se pripravljala, da začneta s pokopom.

»Kaj ne bosta globokeje kopala?« sem vprašal.

»Pa dajte vi, ki vse bolj znate ko midva! Razlika je, če obleži na bojišču petdeset ljudi, pa jih morata dva pokopati, ali če obleže dva, trije, pa je vsa stotnija na razpolago!«

Prijela sta prvega — Slovenca — in ga položila v grob. Ne vem zakaj in kako me je dirnilo, da sem se hitro sklonil, skupil vsa pisma in jih vrgel za njim grob, tudi okoli mrtveca od našega polka sem pobral karte in mu jih dal v grob, Osuplo so me gledali ljudje in niso vedeli, kaj naj to pomeni, rekel pa ni nihče besedice.

»Prepad je premoščen!« je prvi spregovoril sanitejec, ko sta dvignila tistega mrtveca, ki je bil ležal onstran stebla, preko stebla.

»Ta pa nima nič pisanega, da bi mu dali s seboj!« je rekel drugi in namignil name.

Preslišal sem zbadljaj, odkril sem se, tudi drugi razen obeh sanitejcev so se odkrili, za trenutke sem ju zadržal, da nista zagrnila groba.

Grobna tišina je zavladala v gozdu, ni listič na drevju se ni zganil, ni suha vejica ni počila, ni ena ptica ni vznemirila zraka z letanjem ali tišine s petjem.

Naglo sem se sklonil in vrgel grudo zemlje v grob. Tudi drugi so to storili.

Potem smo trudnimi in težkimi koraki in molče nadaljevali svojo pot.